Shrani za kasnejše branje.
Slovenija ima veliko znanja, tudi na nišnih področjih. Začeti ga moramo izkoriščati, če želimo povečati dodano vrednost, tudi z izboljšavami na področju inovacijske kulture. To je ena glavnih nalog novega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije.
Barbara Perko, foto: Barbara Reya
Minister dr. Igor Papič je prepričan, da bo sodelovanje znanstvene sfere in gospodarstva omogočilo boljše izkoriščanje znanja, kar se bo poznalo tudi v dvigu dodane vrednosti na zaposlenega. Pri tem bo ključno vlogo odigrala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (ARIS). Minister je optimističen in pričakuje, da bodo prvi razpisi, ki bodo plod novega načina dela, ugledali luč sveta že do konca leta.
Dobre štiri mesece je od podpisa dogovora med gospodarstvom, znanostjo in politiko o razvoju blaginje Slovenije. Kaj se je v tem času že zgodilo?
Pri postavljanju strategije gre za pogled naprej, zato je po štirih mesecih nehvaležno govoriti, ker bodo najboljši rezultati vidni čez leta. Zame je eden največjih uspehov, da smo Javno agencijo za raziskovalno dejavnost reorganizirali (ARRS) v ARIS. Ta ima dva stebra. Prvi je znanstveni, ki deluje kot do zdaj in pokriva primarno bazične in aplikativne raziskave na ravni akademskih inštitucij. Drugi, inovacijski del, pa je dobil nalogo bivše Javne agencije za tehnološki razvoj (TIA) in bo osredotočen na aplikativne raziskave v sodelovanju z gospodarskimi partnerji, tu bo nujno sodelovanje znanosti in gospodarstva. V novi agenciji, ki ima isti menedžment, sta dva ločena stebra z dvema ločenima viroma financiranja. To je osnovni predpogoj za bolj učinkovit prenos znanja iz akademske sfere, se pravi z univerz in inštitutov, v gospodarstvo in tudi širše v družbo. Ne govorimo samo o tehnologiji, ampak tudi o inovacijah. Gre za klasičen problem premoščanja doline smrti, s čimer se soočajo praktično vse države. Drugi predpogoj pa je, da bo inovacijski steber povezoval različne sektorje, ki imajo kakršnakoli razvojno-inovacijska sredstva. Osnovni koncept je ministrstvom ponuditi osnovno infrastrukturo za uspešno plasiranje raziskovalno-inovacijskih sredstev preko razpisov, in iskanje sinergij. Kot primer naj navedem projekte na področju vodikovih tehnologij. Ministrstva bodo pozvana, naj plasirajo svoja sredstva na to tematiko, določili bodo cilje, ki jih bodo zasledovali v svojih politikah, mi pa bomo preko ARIS organizirali velik skupen javni razpis za konzorcije, ki bodo pokrivali področje. V preteklosti se je dogajalo, da je eno ministrstvo razpisalo en razpis, drugo ministrstvo podobnega, pa drug za drugega niso vedeli.
Ključni element je iskanje sinergij in dodane vrednosti, kar bo ARIS omogočala. Sem optimističen in pričakujem, da bodo prvi taki razpisi šli ven do novega leta.
Objavljen je že bil nov Javni razpis za sofinanciranje dolgoročnejših velikih raziskovalno-inovacijskih sodelovalnih programov na lestvici TRL 3-6. Govorimo o štirih 5-milijonskih projektih. Gre za dodatna sredstva, ki niso povezana z rednim razpisom ARRS.
Naše ministrstvo kot partner zelo intenzivno sodeluje pri misiji Gremo, kjer se je država zavezala, da bo prispevala sredstva. Če govorimo o prispevku konzorcija v večletnem obdobju v znesku 700 milijonov evrov, bo država prispevala 200 milijonov evrov. Skupaj z ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) in ministrstvom za digitalno preobrazbo (MDP) smo zelo aktivni na področju polprevodnikov. Doma se moramo organizirati, da bodo slovenska podjetja lahko v največji možni meri črpala evropska sredstva na podlagi akta o čipih. Pogovarjamo se z Googlom, o kvantnih tehnologijah, na področju vodikovih tehnologij se želimo povezati z japonsko agencijo NEDO. Delamo ogromno, zastavili smo dobre stvari in ne gre samo za naše ministrstvo. Povsod, kjer gospodarstvo pokaže iniciativo ali gre naprej, bomo mi prav gotovo sledili.
Kje bi si želeli videti prve rezultate sodelovanja?
Vsakič, ko govorimo o podpori države, se ustavimo pri denarju. Eno so redni ARIS razpisi, drugo pa vsi dodatni razpisi in teh bo več. Če je bilo lani ali v preteklih letih nekaj 10 milijonov za ARIS razpise, je zdaj na voljo še nekaj 10 milijonov iz drugih sredstev za bolj aplikativne projekte. Pri klasičnih razpisih ARIS imamo temeljne raziskave, kjer sodelujejo samo akademske ustanove, in aplikativne projekte, kjer mora sodelovati gospodarski partner. Leta 2016 je bilo to razmerje 70:30, danes je 85:15. Aplikativno-inovacijskemu delu zdaj dodajamo nove možnosti razpisov in sicer tako, da ministrstva še vedno sama vodijo svoje politike na področju raziskav in razvoja, mi jim samo pomagamo s koordinacijo in skupno organizacijo razpisov. Osnovni koncept je, da sta oba dela agencije usklajena in da smo usklajeni z ministrstvi.
Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi prišlo do prehoda znanja z univerz v prakso?
Osnovni pogoj je, da delajo skupaj. Prvi pogoj je, da so razpisi za inovacijski del. V preteklosti me je izredno motilo, da so na gospodarskem delu razpisali sredstva za inovacijsko dejavnost, a inštitucije znanja niso smele sodelovati kot partnerji. To je kontraproduktivno. Osnovni koncept inovacijskih projektov mora biti, da imajo podjetja vodilno vlogo tudi vsebinsko, tudi glede tega, kaj so sposobna v čim krajšem času plasirati na trg, ampak ob podpori akademske skupnosti.
Znotraj ARIS bomo vpeljali tudi mehanizem, ki bo omogočal nadaljevanje bazične raziskave z zelo dobrimi aplikativnimi rezultati na inovacijskem delu, če bo raziskovalec to želel in če bo našel partnerja v gospodarstvu. Če raziskovalec tega ne bo želel, bo projekt zaključil, rezultate pa bo lahko uporabil kdo drug. Možnosti bodo odprte.
Z združeno agencijo želimo zmanjšati administriranje in povečati učinkovitost.
Kako boste to zagotovili?
Sredstva imamo zagotovljena. Prvi testni razpisi bodo pripravljeni točno na ta način. Pozvali bomo zainteresirana ministrstva, pogledali, koliko imamo skupnega denarja in nato pripravili razpis v tem znesku. Glavni partnerji pri vsebini razpisa bodo ministrstva, mi pa bomo sodelovali pri izvedbi. Ključni element je medresorsko sodelovanje, težišče dogajanja mora imeti gospodarski del, akademska skupnost pa mora sodelovati.
Če to ocenjujem v luči vseh mogočih mehanizmov iz preteklosti, bo ta koncept najbližje kompetenčnim centrom. S to razliko, da ne bomo raziskovalcev oziroma univerz silili k soudeležbi, ker se mi zdi nekorektno, saj ne bodo sodelovali pri dobičku. Za industrijski del pa moramo ustrezno urediti državne pomoči. Iskali bomo načine, kako bi raziskovalna sfera skupaj z gospodarstvom na čim bolj učinkovit način proizvajala nove rešitve. Razlika je v časovni komponenti. Bazične raziskave so dolgoročne in izredno pomembne, brez njih ne bo šlo. Inovacije pa so že pod pritiskom multiplikacijskega faktorja in časovne komponente, zato bo gospodarstvo narekovalo tempo. Na inovacijskem delu morajo stvari teči pogojeno z dogajanjem na trgu.
Se lahko iz tujih primerov učimo, ko gre za vzpostavljanje inovacijskega sistema?
Ni nam treba odkrivati tople vode. Pogledamo lahko dobre prakse čez mejo, predvsem v zahodni Evropi. Izpostavil bi Avstrijo, ki sodi med intenzivne inovatorke. Avstrija najhitreje napreduje, vedeti pa moramo, da svoj sistem postavlja že skoraj 10 let. To se ne zgradi čez noč. Tudi mi želimo to doseči preko ARIS. Pri OECD so izredno pozdravili koncept združitve inovacijskega in raziskovalnega dela v eno agencijo. Z združeno agencijo želimo zmanjšati administriranje in povečati učinkovitost.
Eden naših ciljev je, da se čim prej vrnemo med inovacijsko intenzivne države. Slovenija mora v najkrajšem času priti nad povprečje, se pravi med inovacijsko najbolj intenzivne države vsaj v EU. Ne manjka nam veliko. Mislim, da je tu eden ključnih elementov vzpostavitev sklada tveganega kapitala, dvigovanje obsega financiranja znanstveno-raziskovalnega dela. Financiranje znanosti ni samo integralni proračun našega ministrstva, daleč od tega. Zdaj gledamo, koliko dodatnih sredstev bomo v 2024 namenili iz NOO, iz kohezije in drugih ministrstev. Če seštevam, je to lahko 30 do 40 % denarja, ki ga imamo mi. Poleg tega moramo upoštevati, da je vsaj polovica sredstev, ki jih porabljamo za visoko šolstvo, po vsebini znanstveno-raziskovalna.
Katere birokratske ovire bi bilo treba čim prej odstraniti?
Zagotovo je treba izboljšati komunikacijo med ministrstvi. Saj so že prej obstajale medresorske delovne skupine, vendar je treba hitro preiti iz faze razpravljanja na projektno financiranje. Pomembno je, da se zagonska sredstva ustrezno organizira, poveže, določi nabor partnerjev, kot so SRIP-i. Ampak, če se to ne nadgradi v nekaj pomembno novega, kot je v primeru Gremo, ne bomo prišli do konkretnih rezultatov. Zato tudi osebno pozivam vse iniciative okoli SRIP-ov, naj začnejo razmišljati, kje bodo industrijski partnerji vlekli celotno zgodbo naprej, mi pa jim moramo zagotavljati podporo.
Kaj bi pričakovali, da gospodarstvo še stori pri vzpostavitvi nekega inovacijskega sistema?
Nekateri ocenjujejo, da sodelovanje med akademsko sfero in gospodarstvom ni zadostno. S tem se ne strinjam. Vsaj tehniške fakultete izredno dobro sodelujejo z gospodarstvom. Mora pa biti izpolnjenih več pogojev.
Zavedati se moramo, da ni vsak profesor pripravljen sodelovati z gospodarstvom ali pa sposoben, saj gre za poseben način dela in časovne pritiske. Če imaš neposredno pogodbo z gospodarstvom, to pomeni, da moraš pokazati rezultate in se držati rokov. Najprej moramo oceniti, koliko je propulzivnih tehniških fakultet in kolikšen del profesorjev sploh želi sodelovati z gospodarstvom. Recimo, da dobra tretjina zelo intenzivno sodeluje z gospodarstvom. Na drugi strani moramo povečati nabor visoko tehnoloških podjetij in število zaposlenih v tem sektorju. To bomo dosegli, če bomo dobro delovali pri prenosu znanja preko ARIS oz. teh mehanizmov.
Iniciative okoli SRIP-ov pozivam k razmisleku o tem, kje bodo industrijski partnerji vlekli celotno zgodbo naprej.
Ob tem naj omenim še napačno percepcijo nekaterih podjetij glede tega, kaj študenti, diplomanti znajo, ko se zaposlijo. Sam imam izkušnjo na to temo iz Nemčije in Slovenije. Vzemimo primer projektantskega podjetja, ki dela inštalacije za hišo. Bomo to mi učili inženirje na fakulteti? Pokaže naj mu dva projekta, tretjega bo naredil sam. Slovenska podjetja od inženirja pričakujejo neka specifična, obrtna znanja. Od inženirja v Nemčiji pa pričakujejo nekoga, ki je kreativen, z ogromno teoretičnega znanja matematike in fizike, potem pa ga vključijo v svoj razvoj. Pravi uporaben inženir je tisti, ki ne dela rutinskih stvari, ampak tisti, ki ima zelo dobro teoretično znanje, je ustvarjalen in ima v podjetju tako okolje, da to lahko izživi. Univerzitetno izobraženi ljudje seveda izvajajo cel kup rutinskih stvari, ampak če govorimo o razvoju, mora podjetje vzpostaviti okolje, v katerem bodo inženirji svojo kreativnost izživeli s svojim znanjem.
Za univerzo je izziv naučiti študente, da znajo videti probleme in poiskati rešitev. Poanta in pričakovanje, če govorimo o znanstveno-raziskovalnem delu, je ustvarjalnost, mi pa moramo naše diplomante v procesu izobraževanja pripeljati do tega, da imajo dobro znanje in da ga znajo uporabljati za nove rešitve.
Vam izobraževalni sistem trenutno to omogoča?
Gotovo so priložnosti za izboljšave. Lani so tri velike javne univerze dobile 50 milijonov evrov za reformo študijskih programov v smislu zelenega, digitalnega prehoda. Imajo možnosti, da prevetrijo svoje študijske programe, vpeljujejo nove koncepte poučevanja in naredijo delno reformo študijskih programov v konceptu t. i. družbe 5.0. To pa je interdisciplinarno povezovanje.
Ko govorimo o novem inovativnem produktu ali storitvi, moramo upoštevati več komponent, pri čemer je najmanjši problem tehnologija. Upoštevati je treba še pravne in ekonomske vidike, izredno pomemben je sociološki vidik. Zanimivo je, kdo zdaj največ govori o umetni inteligenci. Tehniki se s tem ukvarjamo že desetletja, zdaj pa je postala prava tematika tudi za družboslovce in humaniste. Zadeva se tehnološko seveda razvija naprej, obenem pa se posvečamo tudi vprašanjem potencialnih zlorab, regulative itn. Zato je pomembno, da skupaj delujemo in da študijski programi upoštevajo koncept interdisciplinarnosti.
Na področju črpanja sredstev iz Evropskega inovacijskega sveta bo treba več ozaveščati in poskrbeti za promocijo.
Kako ocenjujete naše sposobnosti črpanja evropskih sredstev?
Različno, odvisno od nivoja. Če govorimo o projektih Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), ne moremo biti zadovoljni s številom projektov, smo pa zelo zadovoljni s trendom naraščanja in dviga uspešnosti slovenskih raziskovalcev. Dvigniti moramo absolutno številko. Pri projektu Horizont so po uspešnosti slovenski raziskovalci v vrhu, nas pa lahko skrbi, koliko se jih sploh prijavlja. Mislim pa, da nismo ravno uspešni na področju inovacij EIC (Evropski inovacijski svet). Treba bo dvigniti ozaveščenost in poskrbeti za promocijo.
Prijave takšnih projektov so kompleksne, zahtevajo veliko časa. V mojem času na univerzi smo začeli oblikovati posebne svetovalne pisarne. Pogledali smo, kdo so najboljši raziskovalci na univerzi in jim predlagali, naj se prijavijo. Nato smo jih vodili, da so se uspešno prijavili. Stopnja uspešnosti se je začela drastično povečevati. Enako je treba zdaj narediti pri prijavah za sredstva na področju inovacij.
Ministrstvo namerava še naprej podpirati Sripe. Kako vidite njihovo vlogo?
Razpis pripravljamo. Imamo nekaj administrativnih težav zaradi razdružitve. Denar je, ampak ni še na našem ministrstvu.
SRIP je osnovna platforma. Pričakujem, da bo zgodb, kakršna je zgodba avtomobilskega grozda, še več. Vse take zgodbe so lahko vzori za druge SRIP-e. S konceptom želimo nadaljevati, treba pa je narediti kritično evalvacijo.
Pri SRIP-ih sem vedno zagovarjal tezo, da mora biti industrija nosilna. Seveda moramo nenehno poskušati z novimi idejami, da pridemo do nečesa udarnega. Izpostavim lahko vesoljske tehnologije. Na tem področju so dobili že toliko uporabniških rezultatov, da zdaj načeloma to pokriva MGTŠ, ampak brez razvoja ne bomo šli naprej. Področje je v mednarodnem smislu zelo perspektivno, ampak moramo biti pazljivi. Ne smemo zadušiti znanstveno-raziskovalnega dela s prenosom tehnologij, oboje mora iti naprej. Po eni strani moramo začeti to znanje izkoriščati v komercialnem smislu, po drugi pa okrepiti razvoj na tem področju. Težko bomo mi globalni dobavitelji, imamo pa vedno priložnost za nišna področja.
Kako vidite vlogo GZS pri spodbujanju inovativnosti in povezovanju gospodarstva in znanosti?
Pobuda o povezovanju je bila podpisana. V dokumentu so zelo jasno zapisani cilji. Prepričan sem, da je GZS tukaj vezni element, ki sodeluje pri strategijah in nadzoruje približevanje ciljem, ki smo si jih zastavili v 10-letnih načrtih. Sporazum je bil pripravljen že kar nekaj let nazaj, ko sem bil še na Univerzi v Ljubljani, pa ga nismo nikoli podpisali, ker očitno ni bilo interesa, pa najbrž ne na strani GZS. Sedaj je sporazum podpisan. Če naredimo tisto, kar piše v tistih nekaj točkah dokumenta, smo na izredno dobri poti.
Vesel sem, da se po razdružitvi na novem ministrstvu res osredotočamo na naše področje. Zagotavljamo pogoje za normalno delovanje univerz in visokošolskega sistema. Drugo je zagotavljanje normalnih pogojev za temeljno raziskovalno dejavnost, kar je bilo že prej več ali manj dobro urejeno, zdaj dvigujemo še financiranje. Novih davkov si nihče ne želi. Kaj pa lahko naredimo? Dvignemo dodano vrednost. Kako? Samo z znanjem. To je moja naloga. Skupaj z gospodarstvom moramo znanje začeti izkoriščati v večji meri kot zdaj, zato da bomo dvignili dodano vrednost na zaposlenega, da bomo dobili v proračun več denarja.