Shrani za kasnejše branje.
Čeprav je socialni dialog trenutno zamrl, nobena bitka še ni dokončno izgubljena, poudarja glavni izvršni direktor GZS Mitja Gorenšček.
Barbara Perko, foto: Tadej Kreft
Zdi se, da gospodarstvo s svojimi potrebami vse prevečkrat naleti na gluha ušesa odločevalcev. Da sedanja vlada ni izkazala najboljšega posluha za gospodarstvo, priznava tudi glavni izvršni direktor GZS Mitja Gorenšček. Kljub temu se delodajalci ne dajo in z argumenti poskušajo prepričati sogovornike za pogajalsko mizo o smiselnosti rešitev. Čeprav je gospodarstvo v zadnjem obdobju deležno velikih obremenitev, sogovornik poudarja, da se na vseh področjih še da marsikaj postoriti.
Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko oživili socialni dialog?
Predsedniku vlade in ministru za delo smo delodajalske organizacije kmalu po izstopu iz Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) pisale, da nam je v interesu delujoč ESS, vendar ne na način, kot je potekal do izstopa, ampak na način, kjer bomo enakopravni partner v dialogu in kjer se bodo spoštovala pravila ESS. Opozorili smo na kršitve, narejene e v predhodnem obdobju, in predlagali, da se spet usedemo in določene napake popravimo. Dejstvo je, da se da skoraj vse zakone, ki so že stopili v veljavo, popraviti.
Vladi smo dali več predlogov in zahtev. Najprej, da nam predstavniki vlade predstavijo celotno sliko njihovega razmišljanja o prihajajočih reformah. Vsaj dvakrat smo javno slišali zagotovila, da se predsednik vlade zaveda, da je gospodarstvo oziroma delo v Sloveniji preobremenjeno. Vendar v aktivnostih, ki so sledile oziroma bodo še sledile, ne vidimo namere za razbremenitve.
Prosili smo, da nam predstavijo, katere reforme so še pred nami in kakšna je časovnica le teh, ki je bila dana na Evropsko komisijo iz naslova Načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Še na zadnji seji ESS nam je bilo obljubljeno, da bomo te informacije dobili do konca avgusta, a jih še do danes nismo. Dobili smo le odziv, da nam tega odgovora ne morejo dati, ker ESS tako ali tako ne deluje. Obveze iz naslova NOO pa ostajajo ne glede na to, ali imamo delujoč ESS ali ne.
Aktivnosti vlade ne odražajo, da se zaveda preobremenjenosti gospodarstva niti namere, da bi ga razbremenila.
Vladi smo predlagali, da se spet odpre Zakon o dolgotrajni oskrbi v tistem delu, ki govori o financiranju. Moramo reči, da je bila tam uporabljena precej poenostavljena logika financiranja dolgotrajne oskrbe, ki ni vključevala nobenih virov financiranja, ki za dolgotrajno oskrbo že obstajajo. Vzeli so bruto letno potrebo, pri tem pa izključili vse, kar bi se moralo preusmeriti iz zdravstvene in pokojninske blagajne in sredstva, ki jih za dolgotrajno oskrbo že namenjajo občine. To poglavje bi radi odprli in z verodostojnimi sogovorniki poskušali najti boljšo rešitev.
Ena od naših zahtev se je nanašala na zakon o delovnih razmerjih (ZDR). Želeli smo, da se zakon, ko bo koalicijsko usklajen, spet vrne na pogajalsko mizo kot izhodišče za začetek ponovnih pogajanj. Predsednik vlade je pri ZDR posegel v dialog in nam ponudil kompromisni predlog, in sicer sprejemanje le tega v dveh delih. Prvi del zgolj člene, ki pomenijo prenos EU direktiv v slovenski pravni red, vse ostalo pa v drugem delu, vendar so sindikati z grožnjo ulice s podporo MDDSZ in NVO-jev zakon porinili na vlado, skozi zakonodajno proceduro, preko veta Državnega sveta RS (DS) in ga na drugem glasovanju v državnem zboru (DZ) potrdili z absolutno večino.
V zadnjem obdobju ste opozarjali na ureditev glede napotenih delavcev, pri tem niste izključili možnosti iskanja pravice na ustavnem sodišču. So se zadeve že kaj premaknile?
Zakon o čezmejnem upravljanju storitev bo kmalu dopolnil eno leto in in takrat se bo izteklo v zakonu določeno prehodno obdobje za iskanje načina ohranjanja konkurenčnosti za to panogo na EU trgu. Mi smo si predvsem želeli, da bi v prehodnem obdobju našli rešitev, da bi ob upoštevanju nove osnove za davke in prispevke pri napotenih delavcih z drugim ukrepom ohranili konkurenčnost slovenskih podjetji na tujih trgih. Želeli smo tudi, da se vzpostavi enakopraven položaj naših napotenih delavcev s položajem, ki jih imajo napoteni delavci iz drugih držav. Za vzor smo dajali predvsem avstrijski in italjanski model, ki temelji na davčnih olajšavah za napotene delavce. Za nas pa je sprejemljiv tudi način razbremenjevanja, kot ga imajo Hrvati in Madžari s priznavanjem povračil za določene stroške. Po novem je oprispevljen celoten dohodek, ki ga prejmejo napoteni delavci – tako javni uslužbenci kot delavci iz gospodarstva. Ko so javni uslužbenci zagnali vik in krik, ker se jim bodo prispevki plačali od celotnega dohodka in ne več samo od slovenske plače, je država v Zakonu o izvrševanju proračunov RS (ZIPRS) za prihodnje leto predlagala izjemo samo za javne uslužbence. To pa bi pripeljalo do kar dveh neenakosti med napotenimi delavci iz gospodarstva in javne uprave. Dejstvo je, da prihaja do neenakosti, in sicer neenakosti slovenskih državljanov pred zakonom in do nelojalne konkurence na trgu dela. Naša namera je, da preko DS vložimo zahtevo za ustavno presojo tega zakona na ustavnem sodišču in tako obe neenakosti istočasno preverimo. Še vedno pa sta dve možnosti, da se bo zadeva vseeno le rešila. Prva je, da se 80. člen ZIPRS-a spremeni tako, da bo izjema pri prispevkih veljala za vse zaposlene, vsaj dokler ne najdemo rešitve; druga pa je predlog spremembe zakona, ki ga je v državni zbor vložila stranka NSi in ki govori o podaljšanju prehodnega obdobja v Zakonu o čezmejnem opravljanju storitev.
Ena od perečih tem so tudi dodatne obremenitve za gospodarstvo, pri tem mislim na dohodninske spremembe, spremembe na področju bolniške odsotnosti. Kaj predlaga gospodarstvo?
Tej vladi je treba priznati, da ima izredno bujno domišljijo, kako dodatno obremenjevati gospodarstvo. Obvezni solidarnostni prispevek je bil med tem z novelo zakona o interventnih ukrepih po poplavah in plazovih že odpravljen. Zakon o dohodnini, ki je stopil v veljavo s 1. januarjem, je slabši od predhodnega, saj zaposlene bolj obremenjuje, zato smo mu mi ves čas nasprotovali, nanj vložili veto DS in zahtevo za ustavno presojo. Ustavno sodišče ga je razvrstilo v kategorijo absolutno prednostnih, vendar se do danes ni še nič zgodilo. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki predvideva dodatno prispevno stopnjo 1 % v breme delavcev plus 1 % v breme delodajalcev, stopi v veljavo s 1. julijem 2025, zato smatramo, da je še čas za odpiranje zakona in pregled, ali je to res optimalna rešitev.
Te dni smo dobili tudi prvi del sprememb Zakona o delovnih razmerjih, ki pomeni dodatne obremenitve za delodajalce. Nekateri dodatni stroški, kot je oskrbovalski dopust iz evropske direktive, so neobhodni. Vendar dodatne stroške generirajo tudi nekateri drugi sprejeti členi, hkrati pa zakon prinaša tudi dodatne administrativne ovire. Dodatna obremenitev za določene segmente gospodarstva je tudi že omenjeni zakon o čezmejnem opravljanju storitev, ki bo dodatno obremenil dohodke 28.000 delavcem, ki so napoteni na opravljanje dela v tujino. Govori se o tem, da bi se boleznine v breme delodajalca spet povečale z 20 na 30 dni. Pri zakonu o obnovi in razvoju se uvajata dve dodatni obremenitvi, in sicer povečana stopnja davka od dohodkov pravnih oseb, ki naj bi se povečal od 19 % na 22 %, in davek na bilančno vsoto bank v višini 0,2 %. 0ba za obdobje petih let. Govori se o dopolnilnem zavarovanju v zdravstvu, to pomeni o povečani prispevni stopnji, čeprav je nova ministrica rekla, da v naslednjem letu še ne. Pogovarjamo se o pokojninski reformi, ki prav tako obeta dodatno povečanje prispevne stopnje.
Skratka, na vidiku so samo dodatne obremenitve, katerim se ne bi toliko upirali, če bi na drugi strani videli tudi neke razbremenitve. Mi bi bili mogoče zadovoljni že, če bi vsota novih obremenitev z razbremenitvami vred pomenila, da ostajamo na istem oziroma radi bi videli vsaj neko dobro voljo v smeri razbremenitve. Zelo koristno pa bi bilo že, če bi država prenehala z napovedmi reform plašiti gospodarstvo in ustvarjati nestabilno poslovno okolje. Napoved stalnih dodatnih bremen nas plaši. Ne smemo pozabiti, da se nova gospodarska kriza že čuti, da nekatera podjetja v predelovalni industriji že beležijo velike padce naročil in obsega proizvodnje ter posledično zmanjševanje števila zaposlenih. Druge države, kot na primer Avstrija in Hrvaška, davčno razbremenjujejo svoja poslovna okolja, pri nas pa ne. Pri nas še zmeraj velja prepričanje, da imajo višje prispevne stopnje nujno za posledico večji priliv v blagajne, kar pa ni res. Zakon o čezmejnem opravljanju storitev je tak primer. Podjetja, ki zdaj napotujejo delavce iz Slovenije v tujino, bodo samo sedež svojih podjetji prenesla na Hrvaško ali Avstrijo, ali ustanovile svoje izpostave v teh državah in bodo delavce napotovala na delo v tujino iz teh držav. Za zaposlene to ne pomeni velike spremembe, za delodajalce prinaša to neželene in nepotrebne administrativne obveznosti, za državo pa lahko to pomeni bistveno več. Kljub višjim prispevkom in davkom od višje osnove bi se – in se po našem prepričanju tudi bo – v državne blagajne nateklo bistveno manj denarja, kot bi se ga sicer. Ti isti delavci bodo po novem z davki in prispevki polnili blagajne drugih držav.
Katero razbremenitev bi bilo treba čim prej izpeljati?
Mi bi predvsem radi mir in stabilnost in neko zagotovilo, da dodatnih obremenitev ne bo. Ko smo v defenzivni fazi, težko razmišljamo, kaj vse naj bi izboljšali, ampak predvsem na to, kaj je potrebno ubraniti. Če bi obranili tri zakone, ki sem jih omenil, bi bilo že veliko.
GZS dlje časa opozarja na nujnost strukturnih reform. Pred kratkim je zbornica predstavila predlog mini davčne reforme. Se vam zdi, da je posluh za takšne predloge?
Včasih imamo občutek, da so reakcije na naše predloge ravno v kontra smer; da smo kaznovani, če pridemo ven s kakšnim takšnim predlogom. Govorili smo na primer o manjšem davku od dohodkov pravnih oseb, na kar smo dobili napoved v kontra smeri. Mi želimo razbremenitev čezmejno napotenih delavcev na davkih, dobili smo razbremenitev javnih uslužbencev na prispevkih. Tako kot smo predstavili predloge mini davčne reforme, pripravljamo tudi stališče do zdravstvene in pokojninske reforme.
Obris predlogov za zdravstveno reformo že imamo in verjamem, da jo bomo v naslednjih tednih znotraj strateškega sveta uskladili in jo predstavili. V samo zdravstveno stroko se sicer ne spuščamo, ker za to nismo usposobljeni, mi smo osredotočeni predvsem na naš vidik. Pokojninska je mogoče manj zahtevna od zdravstvene reforme, saj imamo za njo že sprejete temelje, ki so bili leta 2017 zapisani v beli knjigi in sprejeti na ESS.
Kakšen je signal po menjavi na zdravstvenem ministrstvu?
Po menjavi ni nobenega signala. Odkar je minister Loredan z ekipo odstopil, praktično ni čutiti nobenega dogajanja na tem področju. Moram reči, da smo s prejšnjo strukturo lepo sodelovali in da za razliko od socialnega dialoga na vsebinah, ki jih vodi ministrstvo za delo, tam do večjih kršitev ni prihajalo. Že takrat je bil na mizi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je predvidel ponovno povečanje bremenitev gospodarstva za boleznine z 20 na 30 dni, vendar so v zadnji verziji, ki pa ni ugledala luči sveta, to črtali. Sprejeli smo nek kompromis tudi glede Zakona o digitalizaciji v zdravstvu. Ker se zavedamo nujnosti ureditve tega vprašanja, smo jim šli precej na roko, zato me preseneča, da je zakon v DZ tako klavrno propadel.
Pri nas še zmeraj velja prepričanje, da imajo višje prispevne stopnje nujno za posledico večji priliv v blagajne, kar pa ni res.
Pričakujemo lahko, da bosta pokojninska in zdravstvena reforma pomenili nevarnost višjih prispevkov za delodajalce in delojemalce.
Pri pokojninski vse tako kaže, pri zdravstvu pa vseeno mislimo, da denar ni glavni problem. V zadnjih treh letih se je v zdravstveno blagajno natekla dodatna milijarda evrov, kljub temu pa ni bistveno več realiziranega programa, niso bili doseženi glavni cilji, niso se zmanjšale čakalne vrste. Prav obratno, te so se povečale, kar se kaže v povečanju obsega in stroškov boleznin za 40 %. Po obsegu boleznin smo rekorderji v EU. Predvsem bi radi, da država pride na dan z nekimi ukrepi, kako zmanjšati obseg boleznin. Smatramo, da v zdravstvu ni glavni problem denar. Če pa bi se pokazalo nasprotno, pa bomo predlagali, da se zbirajo namenska sredstva od tistih, ki nezdravo živijo, to je skozi povečane trošarine. Če je nezdravo življenje razlog za bolezen, je prav, da se ta sredstva tudi namensko zbirajo.
Za področje dolgotrajne oskrbe je še čas, da se najdejo rešitve. Kakšen je vaš predlog?
Mi bi, kot sem že v uvodu dejal, predvsem radi skupaj z zakonodajalcem odprli njihovo kalkulacijo in verjeli, da so bili v kalkualciji upoštevani že vsi tisti prilivi, ki se že sedaj zbirajo v ta namen. Od potrebe, ki je bila nominalno izražena, bi radi odbili tisto, kar se že namensko zbira. Žal je prav sprejemanje tega zakona šolski primer, kako se zakonov ne sprejema, saj je bil socialni dialog pri tem zakonu popolnoma ignoriran.
Ste tudi državni svetnik z mnogimi izkušnjami in poznavanjem razmerij moči. Kako močan je po vašem mnenju glas gospodarstva preko Državnega sveta?
Državni svet je sestavljen iz več interesnih skupin, ena od njih je interesna skupina delodajalcev. Moram pohvaliti, čeprav se mogoče sliši samovšečno, da smo v razpravah, ki potekajo v okviru DS na posvetih, na komisijah in na plenarnih sejah, zelo osredotočeni na vsebino in pri odločanju zelo objektivni. Mnogokrat izglasujemo določena stališča soglasno, ne glede na to, da zastopamo tako različne interese slovenske družbe. Taki primeri so bili v zadnjem obdobju na primer ZIPRS in oba proračuna za leti 2024 in 2025. Na komisiji za gospodarstvo, ki jo vodim, smo s sindikalno stranjo imeli enake pripombe na ZIPRS, na Zakon o preoblikovanju Vzajemne … Pomenljivo je tudi to, da smo predloge teh zakonov zavrnili soglasno. Tu moram pohvaliti tudi kolege s sindikalne strani za njihovo načelnost.
V DS delodajalci predstavljamo le 10 % njegove sestave, kar pomeni, da smo štirje od 40. Kljub temu z argumenti uspemo prepričati ostale, da nas pri marsikaterem stališču podprejo. Žal DS nima zadostne moči v družbi. Namesto, da bi razmišljali o tem, ali ga je potrebno ukiniti, bi mu bilo boljše dati večjo veljavo in večjo moč. Na podlagi argumentov ima gospodarstvo moč v DS, ampak največ, kar dosežemo, je samo ponovno odločanje na izglasovani veto. Zgodilo se je že, da je kakšen zakon zaradi veta DS tudi padel, a to se zaradi strankarske discipline v DZ zelo redko zgodi. Sam sem bil predlagatelj kar nekaj vetov v DS in ustavnih presoj, a do sedaj še v nobenem od mojih primerov na US ni bilo razsojeno.
V DS ste skupaj z različnimi deležniki organizirali že več posvetov z najbolj aktualnimi vsebinami za gospodarstvo in tudi širšo družbo. Kakšno težo jim dajete?
Politika DS je, da lahko civilna družba predlaga in izpostavi tematiko, ki se obravnava na posvetu v DS. Na posvete so vabljeni predstavniki različnih interesov in na posvetu se običajno izoblikujejo stališča do obravnavane teme, ki jih v nadaljevanju obravnava pristojna komisija. Na podlagi teh stališč se člani komisij odločajo za nadaljnje korake pri uresničevanju ciljev posveta. DS lahko na podlagi stališč s posveta postavi vprašanja pristojnim inštitucijam in jih pozove, da mu odgovorijo v roku 30 dni, iz tega lahko nastane zakonodajna pobuda, kar pomeni, da DS predlaga in vloži zakon v DZ. Lahko se odločimo tudi za zahtevo za ustavno presojo.
Eden zadnjih posvetov, na katerem sem bil aktiven, je bil posvet o tretji razvojni osi, ki je pomenil nek pritisk na odločevalce, da se nadaljuje z aktivnostmi na projektu izgradnje tretje razvojne osi. Pripravlja se posvet o tretjem voznem pasu na slovenskih avtocestah. Oba sta bila organizirana na predlog GZS oziroma Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala. Nedavno smo na posvetu v DS obravnavali tudi problematiko podpornega okolja za mala in srednje velika podjetja ter vlogo zbornic kot del poslovnega okolja. Na posvetu smo gostili tudi predstavnike zbornic sosednjih držav in ugotovili, da imajo druge države vlogo in financiranje zbornic bistveno bolje urejene.
Kako odgovarjate na očitke, da GZS premalo doseže oziroma je premalo glasna?
Zavedati se moramo, da ta vlada gospodarstvu ni naklonjena. Ena naših velikih prednosti je, da se delodajalske organizacije povezujemo, da imamo določeno koordinacijo in se skupno opredeljujemo do več ali manj vseh aktualnih izzivov. V mandatu te vlade smo z argumenti in analitičnim pristopom mnogo stvari preprečili, v kar je bilo vloženega ogromno časa, truda in energije. To je velik uspeh, sploh glede na odnos vlade do gospodarstva. Res je, da marsikatera stvar tudi ne odmeva dovolj v širši javnosti. Tipičen primer je Zakon o evidencah delovnega časa, ki bo stopil v veljavo 20. novembra 2023. Ta zakon uvaja dodatno nepotrebno administriranje za podjetja, kar je kompromis, na katerega smo morali pristati, kljub temu da je po našem mnenju na nekaterih področjih celo neizvedljiv. A če ga primerjamo z osnovno idejo tega zakona, ki je predvidevala on-line evidenco vseh dogodkov znotraj delovnega časa po principu davčne blagajne z izredno zapletenim sistemom vnašanja popravkov, smatramo sprejeto inačico kot najboljši možen kompromis. Podobno je pri ZDR, glede na to, kar je zakon obetal in to, kar je bilo do sedaj sprejeto, lahko smatramo za velik uspeh, ker smo se velikega števila neugodnih sprememb ubranili. Neuspeh pa je, ker v zakon nismo mogli uvrstiti sprememb, ki si jih želi gospodarstvo
Kot velik uspeh bi rad omenil tudi, da smo se gospodarske organizacije oziroma združenja v zadnjem obdobju povezala v širšo skupino, imenovano Gospodarsko razvojni krog. Zdaj nas je v tej neformalni formaciji aktivnih že 15, pridružujejo pa se nam še druge. Moč, ki smo jo pokazali s povezovanjem, je bila razlog, da je bil predsednik vlade v začetku oktobra sploh pripravljen sprejeti naše predsednike in se z nami pogovarjati. To moč mislimo ohranjati in nadgrajevati tudi v bodoče. Upam, da nas bo vlada sprejela kot pozitivno mislečega, konstruktivnega sogovornika, da bo spoznala, da delujemo v korist in dobrobit celotne družbe in da ne iščemo samo parcialnih interesov. V preteklem obdobju žal temu ni bilo tako. Pet delodajalskih organizacij nas je zaman čakalo na sestanek s predsednikom vlade več mesecev, združeni v Gospodarsko razvojni krog smo dosegli sestanek z njim v nekaj tednih, medtem ko nekateri dostopajo do njega praktično na dnevni ravni že od začetka mandata. Primer je sprejemanje Zakona o delovnih razmerjih. Člen, ki sploh ni bil na mizi v fazi pogajanj za ZDR, to je člen o žrtvah družinskega nasilja, so nevladne organizacije porinile naprej v zakon v zadnjem trenutku. Ko je vlada že sprejela ZDR, so ugotovili, da sprejeto besedilo potrebuje dopolnitev, zato so naslednji dan na korespondenčni seji vlade dosegli, ponovno spremembo ZDR-ja Skratka, gre za povsem neenako obravnavo različnih deležnikov v slovenski družbi, kar nas sili v to, da se združujemo zato, da bomo močnejši ter tako slišani in uslišani.
V zadnjem obdobju smo bili soočeni z mnogimi izzivi, a nobena bitka še ni izgubljena. Obstaja upanje tako za zakon o delovnih razmerjih, dolgotrajno oskrbo in zakon o dohodnini, kot za zakon o čezmejnem opravljanju storitev, da jih izboljšamo, saj upanje umre zadnje in ni konec, dokler ni konec. Zavedamo se, da je naše mesto za pogajalsko mizo in želimo si vrnitve na pogajanja, želimo pa si, da nam država zagotovi ustrezno mesto za to mizo in enakopraven položaj v tem procesu.
Verjamem, da bo država po napakah in po opominu, ki smo ji ga izrekli, poskrbela za spoštovanje pravil, da bomo lahko domače izzive reševali doma in nam ne bo treba po pravico hoditi v Bruselj, ki je o dogajanju v Sloveniji sproti obveščen.