Shrani za kasnejše branje.
Trajnostni turizem je bil v Sloveniji močno razvit že pred covidom, kar se je izkazalo kot velika prednost. Motivi ukrepov v času epidemije in trajnostnega vidika so bili praktično enaki.
Mateja Jordan, foto: Tadej Kreft
Turizem v Sloveniji se po pandemiji covida-19 postavlja na noge s trajnostnim pristopom, digitalizacijo in prilagajanjem novim potrebam gostov. Ob tem se sooča s kadrovsko krizo, ki zahteva boljše pogoje za zaposlovanje tujcev in izobraževanje domačega kadra. Direktor Turistično gostinske zbornice Slovenije Fedja Pobegajlo prihodnost turizma vidi tudi v nadaljnjem razvoju digitalnih rešitev, vključno z umetno inteligenco, ob ohranjanju pomembnosti osebnega stika med ljudmi.
Katere so prednosti turističnih ponudnikov, vključenih v vašo zbornico?
Zbornica deluje kot samostojna pravna oseba, vendar zelo tesno sodeluje z GZS. Imamo približno 250 članov, od majhnih do velikih in srednjih podjetij iz različnih segmentov turizma – hotelov, kampov, igralnic, restavracij, turističnih agencij, rent-a-car, skratka zelo širok spekter. Članstvo počasi, a stalno narašča. Naše poslanstvo je, da ga čim bolje zastopamo na vseh nivojih. Tako od članov pa tudi drugih združenj pridobivamo podatke o poslovanju in potrebah ter to naslavljamo na državne institucije. Največ sodelujemo s pristojnim ministrstvom, v zadnjem času še zlasti z ministrstvom za delo, občasno pa tudi z drugimi.
Naj izpostavim, da je bila zbornica med predlagatelji sofinanciranja fiksnih stroškov in turističnih bonov v času epidemije. Trenutno naslavljamo predloge na ministrstvo za delo glede delovno-pravne zakonodaje, čim bolj skušamo pomagati tudi ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport pri pripravi novih zakonov, na primer zakona o gostinstvu; za isto ministrstvo opravljamo tudi javna pooblastila za vodenje registra in licenciranje turističnih agencij, vodenje registra in državne izpite za turistične vodnike, pa tudi za kategorizacijo nastanitvenih obratov.
Usmerjamo se bolj na segmente, ki podaljšujejo sezono, denimo na športni in kulturni turizem.
Pripravljamo tudi izobraževanja za osnovne poklice v turizmu, največkrat skupaj z BIC-em. Letos pa nameravamo zaradi vse večjega števila tujcev, ki delajo pri nas, organizirati tudi tečaje slovenskega jezika. Zelo tesno smo povezani tudi z Evropskim združenjem hotelov, restavracij in kavarn, kjer zastopamo Slovenijo. Tam dobivamo informacije iz Bruslja glede evropske zakonodaje, direktiv in drugega, včasih pa poskušamo tudi vplivati na določene odločitve. Te informacije potem posredujemo tako ministrstvu kot STO in članom.
Z STO tudi sicer veliko sodelujemo, povezali smo se tudi pri promociji poklicev v turizmu. Odlično sodelujemo tudi z GZS in se poslužujemo pomoči strokovnih služb, saj smo majhna zbornica. Poleg naštetega pa pripravljamo tudi različne dogodke – največji je gostinsko-turistični zbor –, konferenco združenja hotelirjev, strokovne ekskurzije, pa tudi druge, kot je na primer izbor za naj krof Slovenije.
Kako pa je zbornica sodelovala pri oblikovanju turistične strategije za naslednje obdobje, torej do leta 2028?
Sodelovali smo kot člani delovnih skupin. Ena glavnih razprav je bila, za kateri scenarij razvoja turizma naj se sploh odločimo. Možni so bili trije: nadaljnja količinska rast, stagnacija ali celo zmanjševanje obsega in višja kakovost ter zadnji, za katerega smo se odločili – malo več in veliko bolje. To pomeni majhno fizično rast prihodkov, zasedenosti in števila nočitev ob višanju dodane vrednosti, torej spodbujanje segmentov turizma z dodano vrednostjo.
Glede na razpoložljive podatke slovenski turizem temu tudi sledi.
Rezervo imamo v spreminjanju strukture gostov, pri čemer je želja privabiti več poslovnih in kongresnih gostov.
In kateri so tisti turistični segmenti, ki jih želimo v Sloveniji bolj razvijati?
Več jih je. Usmerjamo se bolj k individualnemu in poslovnemu gostu ter na segmente, ki podaljšujejo sezono, denimo na športni in kulturni turizem. Desezonalizacija je tudi sicer že dvajset let eden od naših ciljev. Na tem področju je bilo marsikaj že narejenega, na primer investicije v terme, wellnes in podobne produkte, poslovno-kongresne kapacitete … S tem se je sezona bistveno podaljšala, želimo pa si, da bi se še bolj, kolikor je to pač možno. Še najbolj se temu približujejo termalni hoteli, sicer pa je veliko odvisno od destinacije.
STO je tudi zelo dobro razumela in definirala pestrost Slovenije skozi štiri makro destinacije – alpski del, mediteransko-kraški, osrednjeslovenski in termalni del. Slovenija je majhna, a hkrati zelo raznolika, zato je trajanje sezone zelo različno. Po makrodestinacijah so različni tudi trgi. Najbolj mednarodni sta Bled in Ljubljana, najmanj raznolik v smislu nacionalne strukture gostov pa je termalni del. Temu sledijo tudi marketinško prodajna orodja, kar ima STO zelo dobro razdelano, tudi na destinacijskem in podjetniškem nivoju. Vse gre dobro v isto smer. Rezervo torej bolj kot v povečevanju zasedenosti vidimo v spreminjanju strukture gostov. Privabiti želimo več poslovnih in kongresnih gostov, več individualnih gostov in manj skupin.
Pa imamo za to ustrezne pogoje, tudi infrastrukturo?
Infrastruktura je načeloma dovolj dobra. Ugotavljamo pa, da je obseg investicij v infrastrukturo v Sloveniji manjši, tako absolutno kot tudi v primerjavi z drugimi državami.
Zelo smo bili zadovoljni, da je bilo v zadnjih dveh letih kar precej investicij v kakovost namestitvene ponudbe, pa žičničarske investicije v certifikate in nekaj destinacijskih. Upali smo, da se bo to nadaljevalo, a je minister letos žal napovedal, da bo obseg za turizem res skromen. Saj ne mislim, da mora država vse narediti, vseeno pa bi si želel malo več sredstev tudi na nivoju razvoja infrastrukture.
Če vzamemo primer Kanina, našega največjega smučišča, kjer je tudi letos največ snega … Zaprto je in vprašanje je, kdaj se bo spet zagnalo. To ni dobro, saj vpliva ne samo konkretno na žičniško podjetje, ampak tudi na destinacijo, zato bi bilo dobro najti neke skupne rešitve. Ne smemo pozabiti, da bodo tudi klimatske spremembe v prihodnosti bistveno vplivale na zimski turizem oziroma obisk smučišč. Prednost bodo imela višja smučišča, v katere bi bilo treba investirati in bi lahko predstavljala neko alternativo manjšim avstrijskim smučiščem. Nižjim pa bi bilo treba dati še neko drugačno vsebino na nivoju destinacij.
Drugi tak primer je Hotel Zlatorog, kjer se je investicija ustavila zaradi spora s Skladom kmetijskih zemljišč. Res je škoda, če prihaja do takšnih zadev, sploh če se pojavi investitor, ki je pripravljen vlagati. Normalno je, da mora vsaka firma poskrbeti zase, a v takšnih primerih si želimo več intervencije; država lahko ponekod pomaga tudi z nekimi širšimi ukrepi.
Kateri so danes glavni turistični trgi naše države? Se je to v zadnjih letih kaj spremenilo?
Glede na pozicijo in praktično vse segmente ponudbe ima Slovenija v turizmu veliko prednosti. Veliko je tudi turistov, ki so glavne evropske atrakcije že videli, zato je zanje Slovenija zanimiva. Primarni evropski trgi so zlasti regionalni trgi bližnjih držav, poleg nekaterih drugih srednjeevropskih trgov pa še Španija, Francija in Velika Britanija. Sekundarni evropski trgi so Hrvaška, Srbija in Skandinavija, tretja skupina pa so prekomorske države – ZDA, Kanada, zalivske države, Izrael in Azija.
Ne najmanj pomemben pa je tudi domači trg. Ugotavljamo, da se je razmerje nočitev tujih in domačih gostov že postavilo na predkoronsko raven. V času korone je bilo razmerje drugačno, zdaj pa na tri tuje nočitve spet pride ena slovenska. Potrebna bi bila večja promocija domačih destinacij za domači trg, saj ima Slovenija veliko zanimivega za ponuditi, pa tudi premalo jo poznamo. Slovenci sicer veliko potujemo, ker imamo majhno državo, žal še najraje na Hrvaško.
Vemo, da je imela pandemija covida-19 velikanske posledice za vašo branžo. Kakšna je slika slovenskega turizma po epidemiji?
Posebnost turizma v letih 2021 in 2022 je bila v prepovedi poslovanja, ki je trajala kar devet mesecev in pol. Ukrepi so bili potrebni zato, da panoga preživi.
Trajnostni turizem je bil pri nas močno razvit že pred covidom, kar se je izkazalo kot velika prednost. STO ima tudi Zeleno shemo slovenskega turizma, ki temelji na uveljavljanju mednarodnih okoljskih certifikacij v poslovanje in ta se je zelo razširila.
Ključen v turizmu je motiv bivanja oziroma potovanja in takrat so bili motivi covidnih ukrepov in trajnostnega vidika praktično enaki – ne množičnost, individualnost, narava, zunanje aktivnosti, lokalno, raziskovanje regij … Prav zato je bila Slovenija že takoj zelo konkurenčna ali celo pred drugimi državami. Po podatkih iz Bruslja je med prvimi evropskimi državami prišla na predcovidne številke že leta 2022. Skozi potovalne motive in usmerjenost turizma je bilo potem lažje doseči, da se je turizem postavil na noge. Prvi trg je bila Nemčija, kmalu pa so se vrnili tudi gostje iz Italije, Hrvaške, tudi Srbije … Zdaj se vračajo tudi Američani, Azijcev pa še ni, tudi zaradi njihovih daljših covidnih omejitev. Eden od faktorjev pa je tudi precej višja cena letalskih kart.
Zdaj se povsod spodbujata trajnostni razvoj in digitalizacija, zato moramo mi nekako obdržati to prednost pred drugimi državami, ki gredo tudi v investicije. Treba je torej nadaljevati ne samo s širjenjem Zelene sheme, ampak tudi z vsebino.
Turizmu gre prihodkovno sicer v redu, močno pa so se povečali stroški dela, materiala in energije. Podjetja morajo zelo premišljeno poslovati, da to obvladujejo, saj vseh podražitev zaradi omejitev trga ne morejo prenesti v prodajne cene. Tako se prilagajajo z določenimi spremembami v poslovanju in digitalnimi rešitvami.
Najaktualnejši trend je torej tako pri nas kot v svetu trajnostni turizem?
Globalni trendi gredo v to smer tudi zaradi direktiv Evropske unije. V turizmu se veliko ukvarjamo z zmanjševanjem odpadne hrane in prepovedjo uporabe plastike za enkratno uporabo. Veliko se dela na nivoju javnih zgradb, kamor spadajo tudi hoteli, ki bodo morali zagotoviti določeno število parkirnih mest za kolesa in električnih polnilnic za avtomobile. Evropa to zelo spodbuja. Slovenija pa ima pri tem neko izhodiščno prednost in s tem je treba nadaljevati.
Obdržati moramo prednost pred drugimi in nadaljevati ne samo s širjenjem Zelene sheme, ampak tudi z vsebino.
Želel bi si, da se na naših najpomembnejših destinacijah izračuna nosilno sposobnost, da sploh lahko vidimo, koliko turizma posamezna destinacija prenese. Na podlagi tega se potem lažje odločamo, kako naprej. Če se pokaže, da neko območje že dosega maksimalno kapaciteto, je treba pač z nekimi investicijami poskrbeti, da se razprši turistične tokove. STO dela tudi na vzpostavitvi nacionalnega informacijskega središča, kjer se bodo zbirale vse informacije, zanimive za turizem in turistična podjetja o obisku, turističnih tokovih, fluktuaciji na mejnih prehodih itd.. Tako bo mogoče tudi lažje napovedovati, kaj se bo v prihodnosti dogajalo. Pomembno se nam zdi, da se to vzpostavi čim prej, saj turizem ni panoga, kjer bi se delalo kar na pamet.
Kadrovska kriza se je zaradi epidemije še poglobila. Kako se soočate z njo in kje vidite rešitve?
Kadrovski izziv ni prišel s korono, z njim smo se srečevali že prej. V Kranjski gori, kjer sem bil zaposlen prej, smo imeli težave že leta 2016, zaposlenih smo imeli približno 11 odstotkov tujcev. V obdobju covida pa se je to še okrepilo, ker je kljub vsem ukrepom in čakanju na delo del zaposlenih zapustil panogo. Kasneje pa je turizem hitro rasel in to je postal velik izziv. Ampak v zadnjih letih so se pogoji dela v panogi precej izboljšali in zato, kot slišimo s terena, so težave zdaj nekoliko manjše. V turizmu se celo zaposlujejo delavci iz drugih panog. Mislim pa, da brez nekega delnega zaposlovanja tujcev ne bo šlo.
Bistvo turizma je, da ljudje pridejo k ljudem in to še vedno velja. Vprašanje pa je, kakšna so pričakovanja mlajših generacij.
Gospodarstvo že dolgo opozarja na administrativne ovire pri zaposlovanju tujcev. Kako to vpliva na kadrovanje?
Po podatkih podjetij je pri nas zaposlenih približno med 15 in 20 odstotkov tujcev. Če vemo, da jih imajo Avstrijci in Švicarji okoli 40 ali 50 odstotkov, je to zelo malo. Na Hrvaškem, kjer imajo bistveno boljše pogoje za zaposlovanje tujcev, je ogromno Filipincev in Nepalcev. Pri nas jih je za enkrat bolj za vzorec, ampak ta trend bo v manjši meri prišel tudi v Slovenijo. Velik problem pri nas so prepočasni birokratski postopki, na katere opozarjamo že leta. Podjetja, ki želijo zaposliti nekoga iz držav tretjega sveta, čakajo tudi pol leta ali celo 10 mesecev.
Želimo si, da bi na delovnih mestih, kjer je stik z gostom, ostali Slovenci, tujci pa lahko opravljajo delo sobaric in pomožna dela – pomoč v kuhinji ali strežbi. Mislim, da se je treba s tujci ukvarjati, jih strokovno izobraziti in poskrbeti, da se vsaj za silo naučijo jezika. Tudi skozi te promocijske aktivnosti, ki jih imamo na šolah, je treba poskrbeti, da bo v turizmu čim več Slovencev.
Digitalizacija že igra pomembno vlogo v turizmu. Kaj pa umetna inteligenca, kje vidite njeno mesto v prihodnosti panoge?
Digitalizacija je na marketinško prodajnem delu prisotna že leta. Tudi rezervacijski sistemi se vedno bolj povezujejo s hotelsko prodajnimi sistemi. Že nekaj časa je normalno in uveljavljeno, da se oblikujejo dnevno prodajne cene, tako kot so se najprej pri letalskih prevoznikih. Pa tudi v operativnem delu so sistemi, ki jih uporabljajo sobarice, recepcija in vzdrževanje in omogočajo takojšnjo povezljivost. Tako lahko sobarica s pritiskom na gumb sporoči recepciji, da se je soba sprostila. Tudi pri nas imajo gostje vedno pogosteje možnost »self check-in-a«, s telefonom lahko odklenejo sobo ali nastavijo temperaturo. Generacija gostov pa se pomlajuje in vedno mlajši gostje so vedno bolj navajeni uporabe digitalnih orodij. Temu se moramo prilagoditi v čim večji možni meri.
Umetna inteligenca je trenutno še v fazi, ko človeku pomaga, v prihodnosti pa bi ga lahko vsaj v enem delu tudi nadomestila. Digitalne rešitve zmanjšujejo potrebo po številu ljudi, recimo na recepciji. Tudi pri nas se v strežbi že uporabljajo roboti – za enkrat sicer bolj kot atrakcija –, in ti bodo imeli vedno večjo vlogo. Robota lahko že danes programiraš, da pelje strežbo v določeno sobo.
Strinjam se s tem, da je bistvo turizma v tem, da ljudje pridejo k ljudem in to še vedno velja. Vprašanje pa je, kakšna so pričakovanja mlajših generacij. Ali jim je bolj važno, da vzpostavljajo stike ali je bolj pomembno, da objavljajo selfije? Vsekakor pa se moramo mi prilagoditi, vključno z gospodarstvom in šolstvom, saj se oni ne bodo.
