Shrani za kasnejše branje.
Arbitraža prinaša prednosti, ki omogočajo učinkovito rešitev spora. Reševanje je mogoče tudi pri Stalni arbitraži pri GZS.
Žana Cerjak, Stalna arbitraža pri GZS, Pravna služba GZS
V pogodbah je ena pomembnejših določb tudi opredelitev načina reševanja sporov. V Sloveniji še vedno prevladuje sodni postopek kot tradicionalna pot reševanja sporov. V današnjem poslovnem okolju pa se podjetja pogosto odločijo za arbitražo kot alternativo sodnemu postopku. S tem se reševanje spora prenese s sodnih (državnih) organov na arbitražno (nedržavno) institucijo1, kot je Stalna arbitraža pri GZS.
Prednosti arbitraže
Arbitraža prinaša prednosti, ki omogočajo učinkovito rešitev spora. Najprej, strankam je omogočeno, da osebno nominirajo arbitra. S tem je lahko kot arbiter posameznik ali kot član tričlanskega senata imenovana oseba, ki ima specifična strokovna znanja na določenem področju (npr. energetika, gradbene pogodbe). Nadalje, prednost arbitražnih postopkov je tudi hitrost rešitve spora. V arbitražnih postopkih pred Stalno arbitražo v povprečju traja sedem mesecev od trenutka prejema zahteve za arbitražo na Stalni arbitraži do izdaje končne arbitražne odločbe.2 Pri tem je pomembno, da gre za arbitražno odločbo, ki je končna in tudi izvršljiva.
Arbitražni sporazum je sporazum strank, da predložijo arbitraži reševanje sporov, ki so med njimi nastali ali bi utegnili nastati s pogodbenim ali nepogodbenim razmerjem. Arbitražni sporazum je lahko v obliki arbitražne klavzule v pogodbi ali v obliki samostojnega sporazuma. Veljavnost arbitražnega sporazuma je pogojena s pisno obliko, čeprav zadostuje tudi konkludentno dejanje (npr. tožnik vloži zahtevo za arbitražo in toženec pristojnosti arbitraže ne ugovarja).3 Kot zanimivost, statistika arbitražnih postopkov pred Stalno arbitražo kaže, da v povprečju traja 5 let od sklenitve arbitražnega sporazuma do vložitve zahteve za arbitražo.4
Vsebina arbitražne klavzule
Arbitražni postopek pred Stalno arbitražo poteka po določbah Ljubljanskih arbitražnih pravil (LAP) in se začne, ko Stalna arbitraža prejme zahtevo za arbitražo. Zahteva za arbitražo mora vsebovati kopijo arbitražnega sporazuma oziroma arbitražno klavzulo, saj s tem presodi pristojnost arbitraže. Že v tej fazi postopka je za hitrejše imenovanje arbitražnega senata in predaje zadeve v njihovo odločanje ključnega pomena vsebina arbitražne klavzule. Priporočljivo, ne pa nujno, je, da arbitražna klavzula opredeli, ali bo spor reševal arbiter posameznik ali senat sestavljen iz treh arbitrov. S tem stranke lažje vnaprej opredelijo stroške arbitražnega postopka in čas, potreben za imenovanje arbitražnega senata. Glede na podatke Stalne arbitraže je v večini primerov (57,1 %) imenovan arbiter posameznik.5 Priporočljivo je opredeliti tudi sedež arbitraže, jezik postopka (LAP omogoča postopek v slovenščini in angleščini) in katero pravo se bo uporabljalo. Gre za elemente arbitražne klavzule, brez katerih je ta še vedno veljavna. Vendar jih je priporočljivo vnaprej določiti, saj je s tem manj odprtih vprašanj, ki jih morata stranki opredeliti pred predajo zadeve arbitražnemu senatu. To omogoča hitrejši postopek in zmanjša možnost njegovega izigravanja in namernega zavlačevanja.
Če se stranke odločijo za reševanje sporov z arbitražo, lahko v pogodbo vključijo arbitražno klavzulo, s katero se dogovorijo, da se bo spor reševal pred Stalno arbitražo (vzorci arbitražnih klavzul so dostopni na spletni strani Stalne arbitraže). Priporočljivo pa je z arbitražno klavzulo določiti število arbitrov, sedež, jezik postopka in katero pravo se bo uporabljalo, ter s tem zagotoviti učinkovito rešitev spora.