Uroš Ahčan: Reševanje stisk ljudi me vedno znova povsem prevzame

Shrani za kasnejše branje.

Kritično razmišljujoč ter iskren, iskriv in pronicljiv sogovornik v ospredje svojega dela in življenja postavlja odgovornost, za junake svoje razprodane knjige Skalpel pa smatra paciente.

Mateja Jordan, foto: osebni arhiv

Oglasi se na prvi klic in kljub prezaposlenosti nemudoma privoli na pogovor. »Izkoristim vsako priložnost, da spregovorim o svojem delu, saj tako lahko nekomu morda pomagam s pravo informacijo,« takojšen odziv komentira prof. dr. Uroš Ahčan, specialist plastične rekonstruktivne in estetske kirurgije. Nekdanji predstojnik Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline Kirurške klinike UKC Ljubljana in predavatelj na Medicinski fakulteti v Ljubljani velja za enega najgenialnejših umov slovenske kirurgije; največ pozornosti je požel pred nekaj leti z rekonstrukcijo nosu s pomočjo 3D modela pri bolnici z rakom.

Ste eden od tistih ljudi, za katere se zdi, da imajo na voljo več kot le 24 ur na dan. Za vašim delovanjem je slutiti posebno strast do dela in do življenja nasploh. Koliko odrekanja zahteva takšen način življenja? V svoji knjigi Skalpel ste namignili, da nameravate to spremeniti …

Kirurgija je moja strast in kirurgija je privilegij. To je prigaran privilegij, da lahko z dobrim razmišljanjem in ročno spretnostjo ob pomoči ekipe tekmuješ z boleznijo ali hudo poškodbo, vračaš funkcijo in estetski videz – skratka, pomagaš ljudem. Nekoč sem prebral, da ni pomembno, na koliko let razvlečeš svoje življenje, pač pa, koliko življenja daš v vsak svoj dan, ki ti je dan. Delu sem povsem predan in gotovo bi našel številne simptome in znake, ki so značilni za diagnozo izgorelosti – od nespečnosti, glavobolov, utrujenosti do drugih psihofizičnih težav, toda vedno znova me izzivi in reševanje stisk ter problemov ljudi povsem prevzamejo. Premagati bolezen je posebno zadovoljstvo in motiv. Resnici na ljubo pa potrebujem kakšen dan dopusta več bolj pogosto kot nekoč in zato tudi razmišljam o novih pristopih, organizaciji dela in življenja. Počasi se zavedam, da šteje vsak dan, vsak trenutek. Danes tudi vem, da je uspešen tisti človek, ki z večino svojega časa razpolaga sam.

Počasi se zavedam, da šteje vsak dan, vsak trenutek. Danes tudi vem, da je uspešen tisti človek, ki z večino svojega časa razpolaga sam.

Vaša mikrokirurška tehnika rekonstrukcije dojk s 3D-modelom se je uvrstila med najboljše rekonstrukcijske tehnike dojk v učbeniku rekonstrukcijske kirurgije na svetu. V čem je njena posebnost?

Ja, tega je že zelo davno. V ugledni reviji The Breast smo članek objavili že leta 2011 in od tedaj sem imel veliko predavanj na svetovnih kongresih na to temo, nazadnje na svetovnem mikro kirurškem kongresu v Singapurju lansko leto. Opravili smo veliko teh posegov in tehnologijo še izpopolnjujemo. Pri izdelavi modela smo najprej uporabljali CNC napravo zunanjega izvajalca, danes model preprosto natisnemo v pisarni. 3D modeli v kirurgiji so postali rutinski. Uvajajo jih vse napredne klinike po svetu.

Posebnost te tehnike je, da pred posegom napravimo 3D posnetek sosednje zdrave dojke – ki jo predhodno lahko tudi preoblikujemo, polepšamo – in nato izdelamo kalup te dojke. Kalup nato uporabimo za naris in v operacijski dvorani. V sterilni kalup položimo tkivo s trebuha na tankih žilah prebodnicah in to tkivo oblikujemo v povsem enako obliko in prostornino kot pri zdravi dojki, preprosto po modelu naredimo kopijo zdrave dojke. Dojko nato prenesemo na prsni koš in pozicioniramo skladno s predoperativnim narisom s pomočjo modela. Nato zašijemo drobne žile pod mikroskopom in dobimo dobro prekrvljeno maščobno tkivo in kožo dojke, ki je povsem podobna sosednji zdravi dojki.

Danes je rekonstrukcija dojke v Ljubljani integralni del zdravljenja raka dojke. Ponudimo lahko vse tehnike.

Ljubljana je tudi sicer znana po odličnih mikrokirurgih in rekonstruktivni mikrokirurgiji …

Vsa zasluga gre že našim učiteljem, ki so med prvimi v svetu pričeli z vsemi posegi rekonstrukcije dojk in bili na področju mikrokirurške rekonstrukcije z lastnim tkivom vodilni. Danes je rekonstrukcija dojke v Ljubljani integralni del zdravljenja raka dojke. Ponudimo lahko vse tehnike. Ob tem je število zapletov minimalno. Uspešnost pri mikrokirurških posegih je 99-odstotna, čas operacije vedno krajši in povprečni rezultati zelo dobri. To pa ni samoumevno. Zato hvala mlajšim kolegom, ki so prepoznali pomen našega dela in so pripravljeni žrtvovati tudi svoje družinsko življenje za zahtevno kirurško delo, ki zahteva velike fizične in psihične napore. Treba jih je spodbujati, prepoznati njihovo delovno vnemo in jih vsaj občasno pohvaliti, da ne pobegnejo v vode estetske kirurgije, ki omogoča lepše življenje kot delo v rekonstruktivni kirurgiji.

Že pred leti ste rekli, da bi glede na nivo tovrstnih posegov v Sloveniji morali v Ljubljani ustanoviti Evropski center za dojke. Kaj bi bilo potrebno za uresničitev te ideje?

Žal nisem bil uslišan, zato iščem nove možnosti. Še vedno se trudim, da bi lahko rekonstrukcijo omogočili čim več ženskam, tudi iz tistih držav, kjer jim kakovost zdravstvenega sistema ne omogoča mikrokirurških rekonstrukcij. In teh je žal zelo veliko.

Koliko je ta dosežek, ta način vplival na odločitev žensk za rekonstrukcijo dojke po operaciji zaradi raka?

Danes se jih več odloči zaradi ozaveščenosti, ker so posegi v številnih centrih po svetu postali rutinski in pomembno krajši kot nekoč. Če so prve avtologne rekonstrukcije s prostim prenosom tkiv trajale tudi deset in več ur, danes delamo vzporedno z dvema ekipama in sta tako onkološki del – odstranitev dojke kot rekonstrukcija dojke končani v štirih urah z bistveno manj zapleti kot nekoč. Imeli smo celo serijo 280 bolnic brez zapleta, ki bi zahteval odstranitev dojke. To pomeni, da bolnico sprejmemo v operacijsko dvorano z rakom dojke in po štirih urah zapusti operacijsko dvorano brez raka in z novo dojko, ki je zelo podobna sosednji zdravi dojki. Tehnika s kalupom pa pomeni, da lahko zelo podobno dojko rekonstruiramo v eni sami operaciji tudi več let od predhodne odstranitve, zato so odločitve za rekonstrukcijo toliko lažje.

Bolnico sprejmemo v operacijsko dvorano z rakom dojke in po štirih urah zapusti operacijsko dvorano brez raka in z novo dojko, ki je zelo podobna sosednji zdravi dojki.

Med vašimi dosežki v zadnjih letih je bila najodmevnejša 3D rekonstrukcija nosu pri bolnici z rakom. Pri njej vas je kar precej navdihnila sama pacientka. Lahko na kratko razložite, kako ste izpeljali ta podvig?

Pacientka je že prej iskala možnosti pri številnih specialistih v Sloveniji in tujini. Naredila je pravo ekspertizo s pomočjo podatkov na spletu. Poznala je tudi prednosti in slabosti presaditve obraza ali delov obraza. Želela je, da bi ji nos, ki bo dobro prekrvljen in občutljiv, napravili iz lastnega tkiva brez možnosti zavrnitve. Tako smo s pomočjo multidisciplinarnega tima, ki je vključeval tudi vrhunsko znanje IT strokovnjakov, s pomočjo 3D modelov izdelali nov nos iz kosti, mišične ovojnice, kože, podkožja, žil in živcev podlakti. Novo nastali nos smo v modelu pustili na podlakti pet tednov, da se je zacelil v primerni obliki. Po petih tednih smo ga prenesli na obraz, zašili žile in živce in pacientka je dobila nov nos iz lastnega tkiva. Tako smo pomembno izboljšali kakovost življenja. Bolnica se je celo vrnila na svoje delo. Enako uspešno smo poseg nato opravili še pri dveh pacientih.

Postopek ste predstavili tudi kolegom v tujini. Se je kdo že poslužil vaše ideje ali je vaš primer še vedno edinstven?

Tehniko sem predstavil na številnih kongresih v ZDA, Evropi, na Kitajskem, na svetovnem in evropskem kongresu rekonstruktivne mikrokirurgije. Kolegom sem poslal tudi video posnetke, ki jih že uporabljajo pri svojem delu. Dejstvo pa je, da so ti posegi zelo kompleksni in malo kirurgov se odloča za take operacije. Serije rekonstrukcij nosu po popolni odstranitvi in dodatnem obsevanju, ki navadno sledi zdravljenju, so zelo majhne.

Kot ste večkrat povedali, pri svojem delu združujete znanje iz vseh mogočih virov in obdobij, iz starih knjig, tudi 2500 let stare tehnike. Kaj ste imeli v mislih?

Sodobna medicina ne sme zgolj slediti industriji, farmaciji in politiki multinacionalk, ki imajo v ospredju dobro poslovanje, pač pa mora biti usmerjena k reševanju problemov pacientov. Do najboljših in personaliziranih rešitev pridemo zgolj v primeru, ko iščemo več rešitev, tudi s pomočjo multidisciplinarnih timov različnih specialistov. Še bolje je, če pogledamo tudi preko praga k drugim strokovnjakom, ki se z medicino sploh ne ukvarjajo, pa imajo morda zanimive rešitve tudi v medicini. Ob tem pa nikoli ne smemo pozabiti, da so tudi zelo stari zdravniki imeli briljantne ideje, ki jih morda niso mogli udejanjiti zaradi tehnoloških omejitev, zastarelih instrumentov ali šivalnega materiala.

Sodobna medicina ne sme zgolj slediti industriji, farmaciji in politiki multinacionalk, ki imajo v ospredju dobro poslovanje, pač pa mora biti usmerjena k reševanju problemov pacientov.

Velikokrat poudarjate, da za vašimi izjemnimi dosežki stoji še veliko ljudi. Kakšna je vloga tima, timske usklajenosti, kjer je vsak člen nenadomestljiv? Kako je to pomembno v praksi, pri najzahtevnejših operacijah?

V kirurgiji ni prostora za supermana, kirurgija je timski šport. Verjamem v timski duh, zavedam se, da je uspeh odvisen od najšibkejšega člena in da so odnosi dvosmerna pot. Le dobro usklajena ekipa lahko premika meje in sprejema najtežje izzive.

Pogosto poveste, da vas navdihujejo športniki. Pa tudi, da so v kirurgiji zelo uporabne vaše izkušnje z ribištvom, ki vam je blizu že od malega. Katere vzporednice še lahko povlečete med športom in vašim delom? In kako vam koristi ribiška praksa?

Kirurgija je kot vrhunski timski šport. Vsi za enega, eden za vse in ne zgolj do zadnjega žvižga, pač pa, kolikor je potrebno do končne zmage nad boleznijo. Veliko me je naučil nogomet, ki sem ga igral celo osnovno šolo, borbenost za vsako žogo. Ribolov pa uči potrpežljivosti, iznajdljivosti, zmage v ne idealnih razmerah, dobrega opazovanja, predvidevanja, krepi ročne spretnosti, te pripravlja na presenečenja in še mnogo več.

V kirurgiji ni prostora za supermana, pač pa je kirurgija kot vrhunski timski šport.

Vaše operacije včasih trajajo tudi 10 ur in več. To terja izjemen fokus, naravnost nadčloveške sposobnosti, fizično in mentalno kondicijo. Kot ste sami dejali: v operacijski dvorani se moraš preleviti v stroj brez čustev. Kako se lahko tako odklopite?

Taki posegi so danes redki. Zahtevni kirurški posegi navadno trajajo od tri do šest ur. Sestavljeni so iz več različnih faz. Posamezne faze zahtevajo popolno zbranost oziroma fokus, ko okolica preprosto izgine, prav tako vse misli in funkcionalne potrebe. Ko pod mikroskopom šivaš drobno žilje s šivom, ki je tanjši od lasu, se celo dihanje povsem umiri. Tedaj se zavedaš, da bodo zgolj odlično postavljeni šivi omogočili pretok in preživetje tkiva, ki mu damo novo obliko in nov pomen. Zašita žila deluje po načelu vse ali nič. Na eni strani sreča in veselje, na drugi razočaranje in žalost.

Kdaj je torej čas za nujno empatijo v odnosu do bolnika? In, ali medicina res postaja čedalje bolj brezosebna?

Kirurgi smo v prvi fazi zdravniki, ki najprej poslušamo in iščemo zdravstveni problem in možne rešitve. Kirurgi se pogovarjamo s svojimi bolniki in nato predlagamo različne rešitve. Nazadnje pa moramo s pomočjo ročnih spretnosti in skupaj z ekipo to rešitev tudi izvesti. Ozdravitev, ki je zmaga nad boleznijo ali poškodbo, je odvisna od uigranega dela ekipe, spretnosti prstov, nepopustljivosti, inovativnih rešitev. Ob neuspehu imamo zgolj majhen nabor izgovorov in opravičil. Vse oči so uprte v tistega, ki je poseg opravil. In zgolj nasmeh pacienta kirurgu zagotovi veselje in zadovoljstvo. Toda danes so na pohodu že robotika, navidezna resničnost in telekirurgija, umetna inteligenca. Na eni strani zelo uporabne tehnološke rešitve, ki pa po drugi strani medicini kradejo medčloveške odnose in kreativnost. To pa so osnovne začimbe medicinske znanosti ne glede na čas in prostor. Zdravilne so tudi lepe besede, spodbuda, objem in stisk roke. Bolnišnični prostor brez ljudi je sterilen, brezoseben, hladen.

Ko pod mikroskopom šivaš drobno žilje s šivom, ki je tanjši od lasu, se celo dihanje povsem umiri.

Kakšen je vpliv marketinga, industrije, kapitala, multinacionalk na dogajanje v medicini in kako pomembna je podpora gospodarstva?

Po mojem skromnem mnenju prevelik, saj kreirajo tako imenovano instant medicino, ki poleg zdravja ljudi zasleduje tudi visoke profite industrije. Marketing in prodaja imata že v osnovi povsem drugačne naloge kot medicinska znanost. Marketing želi zgolj prepričati čim več potrošnikov, prodajalci pa zamenjati čim več dobrin za čim višjo ceno. Medicina pa mora imeti pred seboj izključno paciente – kako na najbolj varen način s čim manj stranskimi učinki doseči čim hitrejšo in popolno ozdravitev.

Vsi vemo, da bi lahko s preventivo naredili ogromno, celo mnogo več kot s kurativo, pa nihče tako ne spreminja pogojev za zdravo in mirno življenje, pač pa se zgolj meri BDP kot edino merilo uspešnosti držav. Reklamira se nezdravo hrano in ob tem postavlja cilje vse višje in posledično je vse več ljudi s prekomerno telesno težo ter izgorelih. Posledično se poveča tudi prodaja antidepresivov in ostalih zdravil in nenazadnje je v razcvetu psihoterapija. Ker se slabše prehranjujemo in premalo gibamo, nato tratimo čas v fitnesu in v prazno vrtimo pedala in se premikamo zgolj na LCD zaslonu, dvigujemo uteži … Če bi fitnesi proizvajali vsaj električno energijo … Če nas nekdo spremlja z neba, se mora na vsa usta smejati, ko opazuje človeško neumnost, ki je žal vse večja.

Zdaj smo v dobi, ko nam tehnologija tudi v medicini omogoča skoraj nepredstavljive stvari. Kje vidite največje preskoke in kakšna bo prihodnost kirurgije? Bodo operacije izvajali roboti?

Robotika, navidezna resničnost in telekirurgija ter umetna inteligenca so že vstopile v medicino na več področjih. Tudi kirurgijo. O tem se s kolegi pogovarjamo na mednarodnih kongresih. Omogočajo boljše načrtovanje in izvedbo kirurških posegov, natančnost, manj invazivno kirurgijo s krajšo hospitalizacijo. Še vedno pa obstajajo številne omejitve, ki jih bo potrebno odpraviti pred rutinsko uporabo. Šivanje drobnih struktur s pomočjo mikroskopa robota je zelo počasno. Z robustno napravo se težko hitro in ustrezno odzivamo na nepričakovane situacije in morebitne anatomske različice. Trenutno sam s starim mikroskopom veliko hitreje in v vseh pogojih – tudi pri premikanju prsnega koša – zašijem drobno žilje z uspešnostjo preko 99 odstotkov. Toda v primeru šivanja zelo drobnih limfnih vodov in supramikrokirurgiji bodo roboti mlajšim generacijam kirurgov omogočili nove možnosti. Operacije na daljavo pa se lahko tragično končajo že ob manjšem zamiku ali prekinitvi signala. Tako izid operacije ni odvisen zgolj od kirurške ekipe, temveč tudi delovanja visokosofisticiranih naprav in satelitov. Zato pri novostih velja upoštevati previdnost in dvom, hkrati pa imeti na široko odprte oči in spremljati prav vse novosti.

Če nas nekdo spremlja z neba, se mora na vsa usta smejati, ko opazuje človeško neumnost, ki je žal vse večja.

Katere dosežke svojih kolegov še posebej cenite? So med njimi tudi takšni, ki niso bili deležni zadostne pozornosti?

Cenim prav vse kolege, ki se vsak dan trudijo v korist ljudi v različnih oblikah. Za večino kirurgov je poklic način življenja z veliko žrtvovanja in neprespanih noči. Veliko kirurgov se tudi ne želi izpostavljati, nastopati, saj to zahteva dodatno energijo in določene spretnosti. Verjamem pa, da je veliko kolegov, ki bi lahko napisali svojo knjigo, uspešnico. Po svetu sem srečal ogromno izjemnih ljudi, ki si zaslužijo poklon, njihova družba je darilo.

Niste spretni samo s skalpelom, odlično vam gre tudi sukanje peresa. Vaša knjiga Skalpel je bila v hipu razprodana. Je to zaradi te vaše skoraj ganljive iskrenosti? Kot sami pravite, v knjigi niste želeli povzdigovati svojih dosežkov, ampak so njeni junaki pacienti.

V Skalpelu sem želel predstaviti naš poklic, bralcem omogočiti pogled za zaveso, v zakulisje sistema, da ljudje prepoznajo delo zdravstvenih timov, pomen sodelovanja in dobrih odnosov; da prepoznajo, da so med nami tudi pravi junaki, bolniki, ki so ob pomoči zdravstvenih timov premagali težko bolezen ali poškodbo. Želim pokazati, da smo tudi zdravniki zgolj ljudje z vsemi svojimi šibkostmi in slabostmi. Preprosto ljudje iz mesa in krvi, ki tudi zbolijo, imajo svoje probleme, svojo družino in svoje življenje. Za večino kirurgov je poklic način življenja z veliko žrtvovanja in neprespanih noči. Prav vsi kirurgi bi lahko napisali svojo knjigo. Tako bi najbolje prikazali naše poslanstvo. Več ponatisov Skalpela v kratkem času kaže, da si bralci želijo takih zgodb.

Na koncu se je treba soočiti z minljivostjo in védenjem, da nikoli ne vemo, koliko dni nam je danih. Zato je smiselno živeti bogato, kot da bi na svet prišli v obliki muhe enodnevnice, za nekaj dni.

Operacij ne štejete, a menda se število vrti okoli 30 tisoč. Kako na vas in na vaše življenje vplivajo vse te neštete, tudi tragične in pretresljive zgodbe ljudi? Kako globoko vas prizadenejo porazi, ki so sestavni del vašega »posla«?

Pacienti so moji največji učitelji. Iz njihovih zgodb postajam moder in znam prepoznati glavne vrednote življenja. Tudi porazi so sestavni del medicine. Vendar sam nikoli ne razmišljam o porazu, temveč zgolj kako, na kakšen način zaustaviti ali premagati bolezen. Toda na koncu se je treba soočiti z minljivostjo in védenjem, da nikoli ne vemo, koliko dni nam je danih. Zato je smiselno živeti bogato, kot da bi na svet prišli v obliki muhe enodnevnice, za nekaj dni. Izkoristiti velja prav vsak dan, vsako minuto, kot darilo. Lepoto življenju dajejo dogodki in medsebojni odnosi, ki nato preidejo v spomine. Več kot je spominov, bogatejše je življenje. Kot je nekoč zapisal Gibonni, hiša, polna nasmejanih ljudi, je darilo življenja.

Kdo in zakaj obiskuje vašo zasebno kliniko Juventina? So to samo tisti, ki si želijo estetskih izboljšav?

Zelo veliko ljudi z različnimi problemi, tudi zelo kompleksnimi. Nekateri se pripeljejo tudi tisoč kilometrov daleč. Nekateri bolniki dodobra analizirajo, kdo jim lahko v danem trenutku pomaga in na kakšen način, drugi sledijo vplivnežem. Pacienti so zelo raznoliki tako glede težav kot starosti, spola, veroizpovedi. Prav zato so ambulante tako zanimive in na koncu vsakega delovnega dne sem telesno izčrpan, toda zadovoljen in izpolnjen z novim znanjem in védenjem.

Z zunanjim videzom je podobno kot z denarjem – ne more ti zagotoviti sreče, lahko pa precej pomaga. Se kakovost življenja pacientov po uspešnem popravku večinoma izboljša? So kdaj pričakovanja nerealna?

Dejstvo je, da zgolj nasmejani obrazi odkrivajo lepoto bivanja, tisto pomembno notranjo energijo, ki izžareva navzven. Vsi vemo, da je nasmeh najlepši modni dodatek. Nasmejani ljudje so lepi ljudje. Danes živimo v razmerah stalnega hitenja in dokazovanja in žal pri mnogih ni več tega notranjega veselja in energije, ki bi se odražal z iskrenim nasmehom. Žal estetski kirurgi lahko spreminjamo zgolj zunanjost, morda včasih tudi kanček notranjosti, nikakor pa nimamo moči, da bi s polnili ali sklapelom spreminjali družbene razmere. Za to je odgovorna politika na ravni države, EU in sveta. Lepota predstavlja zgolj dodano vrednost. Ko se na primer pogovarjamo o olimpijskih prvakih, se nihče ne sprašuje, ali so lepi ali grdi. Pogovarjamo se zgolj o dosežkih. Dejstvo pa je, da znanstvene raziskave kažejo, da imajo lepi ljudje številne prednosti in ugodnosti in vsekakor se kakovost življenja po uspešnih popravkih pomembno izboljša. Zato potrebujemo kakovostno estetsko kirurgijo, ki temelji na strokovnem znanju in visokih moralno etičnih načelih.

Na spletu se pogosto zgražamo nad iznakaženimi ljudmi, toda zgražati bi se morali nad izvajalci, tistimi, ki so iznakazili ljudi.

Tudi vi opažate mnoge precej ponesrečene primere lepotnih popravkov in ob tem opozarjate na slabo regulativo in kirurge psihopate …

Na spletu se pogosto zgražamo nad iznakaženimi ljudmi, toda zgražati bi se morali nad izvajalci, tistimi, ki so iznakazili ljudi. Ti izvajalci so psihopati, ki bi morali za svoja dejanja iznakaženja človeškega telesa z vsemi kratkoročnimi in dolgoročnimi posledicami tudi odgovarjati. Tu ne govorim o primerih zapletov pri kirurških posegih, temveč o primerih namernega iznakaženja dojk, zadnjic in obraza z ogromnimi silikonskimi vsadki ali neprimernimi količinami trajnih polnil, ki ne povzročajo zgolj iznakaženosti, temveč tudi funkcionalne okvare.

Je res, da se za posege odloča vedno več zelo mladih ljudi? Pa da starši dekletom denimo za maturo »kupijo« nov nos ali dojke? Če da – koliko je to posledica vpliva trendov, ki jih širijo mediji?

Sam teh trendov v svoji ambulanti ne opažam. Statistika pa kaže, da so uporabniki estetskih storitev vedno mlajši. Mediji in vplivneži, ki imajo v ozadju dobro naoljen stroj marketinga in industrije ter nevroznanosti, imajo pri tem največji vpliv. Mladi ljudje so naivni, slabše izobraženi in zato najlažje dosegljiv cilj lepotne industrije potrošniške družbe.

V katerih primerih stranko oziroma operacijo odklonite?

Vedno, ko ugotovim, da s svojim znanjem ne bom mogel izpolniti pričakovanj. Ali kadar vem, da bi izpolnitev želje prinesla slabosti, kratkoročne in dolgoročne posledice, ki bi negativno vplivale na kakovost življenja.

Vaš poklic zahteva nenehno nadgrajevanje znanja za vrhunskost in ti ne dovoli »zaspati«, vas to kdaj utrudi?

Živim naporno življenje. Delo mi veliko da in tudi veliko vzame. Naporno je tako delo v operacijski dvorani kot potovanja in predavanja, snovanja novih poti. Zato se pojavijo tudi obdobja nespečnosti in nasmeh izgine z obraza. Utrujen človek brez nasmeha pa ni več kreativen, zabaven in ustvarjalen. Zato pogosteje potrebujem stik z naravo. Tu je prostor za čuječnost in pogovore na dve očesi, samega s seboj. Tu se vse umiri in tu nastanejo nove ideje in nove poti.