Shrani za kasnejše branje.
Janja Garnbret, najuspešnejša športnica v zgodovini svetovnega športnega plezanja, je na vrh sveta priplezala že pri svojih sedemnajstih letih. Njena druga zlata medalja na letošnjih Olimpijskih igrah v Parizu je samo še potrdila njen nesporni plezalni primat. Vedno dobrovoljna Janja, ki živi in dela po načelu »sanjaj, trdo delaj, verjemi v uspeh« je vzornica otrokom po celem svetu.
Ester Fidel, Foto: Tamara Vidmar, Grega Valančič
V Sloveniji ste športniki močno vezivo naroda. Vaše zveste in ponosne navijače ob spominih na trenutke osvojitve zlate olimpijske medalje v Parizu še vedno preplavijo čustva. Najbrž še toliko bolj, ker tudi vi niste zadrževali veselja in ganjenosti, vse do solz. Kako se danes ozirate na dosežek, s katerim ste samo še potrdili svoje mesto najuspešnejše športnice v zgodovini svetovnega športnega plezanja?
Moram priznati, da je minilo kar nekaj časa, da sem se dejansko začela zavedati, kaj mi je uspelo. Celotna pot, ki se je končala z osvojitvijo zlate medalje, je bila nekaj posebnega. Zlata medalja je simbol te poti in tega, da sem si znova dokazala, da sem sposobna v vseh situacijah iz sebe izvleči dovolj za zmago. Na Pariz bom imela vedno lepe spomine.
Nekateri vrhunski slovenski športniki ste osrednji junaki knjig za otroke. Vi ste pravljična junakinja v knjigi Janja in čudežna roža mladinskega pisatelja Primoža Suhadolčan. Kako pa se v življenju počuti dekle, za katero je jasno, da je v življenju uresničila svoje sanje, da živi to pravljico? Je uživanje pri plezanju ostalo v ospredju?
Uživanje v plezanju je nekaj, kar me najbrž ne bo nikoli zapustilo. Zato tudi vedno pravim, da moj cilj oziroma bolje rečeno motivacija ni kolajna ali zmaga, ampak napredek, do katerega lahko pridem skozi trening in priprave. Če ne uživaš v tem, kar vsak dan počneš, zelo težko prideš do napredka in na koncu “zmage”. Ne želim reči, da nikoli ni težko, seveda se pojavijo dvomi, ampak širši pogled mora biti vedno jasen. Moje sanje se ne zaključijo na olimpijskih igrah. Vedno so novi projekti, tako na športno-tekmovalnem kot povsem zasebnem področju, ki me ženejo naprej in o katerih lahko sanjam ali razmišljam.
Slovenija je majhen narod velikih ljudi. To dokazujete tudi izjemni športniki, ki navdihujete generacije otrok po celem svetu. Vi imate nedvomno izjemne zasluge za priljubljenost športnega plezanja v Sloveniji in tudi v drugih državah. Kako se počutite v vlogi idola teh nadobudnih otrok, se zavedate svojega vpliva?
Uživam v vlogi vzornice, to lahko mirno priznam. Vem, kako sem se počutila jaz, ko sem imela svoje vzornice in vzornike. V zadnjih letih se zavedam, da sem kar naenkrat jaz v njihovi vlogi. Zato želim ob vsaki priložnosti nameniti nekaj časa tudi navijačem in vsem, ki me podpirajo. Res čutim njihovo izjemno podporo in energijo, ki mi jo dajejo, zato jim želim vsaj delček tega povrniti.
Moj moto je “Dream it, believe it, achieve it.”
Kako ocenjujete pogoje za športno udejstvovanje otrok v Sloveniji?
Slovenija je znana kot država, kjer ljudje, govorim na splošno, veliko »športamo« oziroma se rekreiramo. Če se navežem še na prejšnje vprašanje – v Sloveniji je izjemen interes za plezanje, vrste za vpis otrok v klube so dolge. Želim si, da bi imeli vedno več plezalnih sten, kjer bi se lahko tako otroci kot odrasli preizkušali v plezanju. Mislim, da je v Sloveniji lahko aktiven vsak, ki si to želi. Kar pa še ne pomeni, da ni prostora za izboljšave, zato moramo stremeti k temu, da smo vsak dan boljši in se ne zadovoljimo prehitro. Predvsem pa nas ne smejo zaslepiti trenutni uspehi slovenskih športnikov. Moramo poskrbeti, da za nami pridejo naslednje generacije, ki bodo krojile vrh v različnih športih.
Kako pa je kasneje, ko se najboljši podate na pot profesionalnega športa? Kako zahteven je ta svet in kakšno podporno vlogo lahko še ima družina? Kako pomembna je podpora trenerjev, sponzorjev?
Starši so prvi sponzor vsakega športnika, saj otroka vozijo na treninge, mu kupijo opremo … Podpora družine je vseskozi pomembna. Tudi ko postanemo profesionalci, moramo imeti podporo družine, da nam nudi varno zavetje in se nanjo lahko kadarkoli obrnemo. Čeprav ga ne omenjamo pogosto, pa je pomemben še en vidik: da se starši znajo pravočasno “umakniti” in zaupati ljudem, ki skrbijo za razvoj njihovega otroka. V profesionalnem svetu športa brez trenerjev, fizioterapevtov, agentov, predstavnikov za odnose z javnostmi in ostalih športnik težko izpolni svoj potencial. Moje mnenje je, da se mora športnik obkrožiti z ljudmi, ki jim popolnoma zaupa in ve, da imajo vedno v mislih najboljše interese športnika. To potem vodi do dobrih rezultatov izven tekmovališč, kajti sponzorji in njihova podpora športu je ključna. V Sloveniji šport ne bi mogel doseči zdajšnje kakovostne ravni in jo vzdrževati brez vlaganja podjetij v šport.
Kako se spopadate s pritiskom? Kateri je hujši – tisti, ki vam ga s svojimi pričakovanji nalaga javnost ali tisti, ki si ga s svojimi cilji naložite sami?
Pritisk javnosti je velik, mislim, da ga občuti vsak športnik, še zlasti na največjih tekmovanjih. Ampak ta se ne more primerjati s pritiskom, ki ga naložim sama sebi. Z izkušnjami sem sicer tudi glede tega postala bolj preudarna, skušam si racionalno razložiti situacije. Kljub temu je ta pritisk večji, ker je posledica želje in zavedanja, koliko dela in časa je bilo vloženega. Zato je pomembno, da imam ob sebi ljudi, s katerimi se lahko o svojih občutkih in razmišljanjih pogovarjam, dobim njihovo mnenje, ali pa so tam samo, da mi prisluhnejo. Že to je včasih dovolj. Vsekakor vidim v mentalni pripravi še veliko rezerv.
Športnik se mora obkrožiti z ljudmi, ki jim popolnoma zaupa in ve, da imajo vedno v mislih njegove najboljše interese.
Na steni ste povsem sami. Čutite ob tem tudi podporo publike ali ste skoncentrirani zgolj na svoj cilj in odziv navijačev »vklopite« šele takrat, ko dosežete cilj?
Po navadi je tako, da navijačev ne slišim. Seveda je razlika v ambientu, če je stadion poln in so navijači glasni, ali pa je publika bolj “gledališka”. Ne slišim pa vzklikov in podobnega. Če bi mi nekdo naglas želel svetovati, kaj naj naredim, naj ne poskuša, ker tega zagotovo ne slišim (smeh). Najlepše je tekmovati pred polnimi dvoranami ali stadioni, saj se v zraku čuti prisotnost množice, “vibe” je povsem drugačen. Zato tudi z veseljem tekmujem v Kopru na domači tekmi, kjer dobesedno čutim navijače.
Koliko vam pomeni vaša ekipa?
To je težko opisati z besedami. To so ljudje, ki mi ogromno pomenijo – ne samo s tekmovalnega in kariernega, temveč tudi človeškega vidika. Zaupam jim in to je najpomembnejše. Vsi smo perfekcionisti v tem, kar počnemo, znamo pa se tudi sprostiti in preprosto družiti. Ko jih imam vse ob sebi, torej trenerja, fizioterapevta, agenta in PR-ovca, se zavedam, da se lahko 100 % posvetim plezanju, ker bodo poskrbeli, da bo vse ostalo urejeno. Obenem mi »odvzamejo« kar nekaj pritiska, saj se lahko preprosto družimo in je naša dinamika zelo sproščena. Na tekmah se denimo pogosto ne pogovarjamo o plezanju, še manj o tekmi oziroma ali o tem, kaj me na tekmi čaka.
Do katerega najpomembnejšega spoznanja oziroma modrosti ste »priplezali« po tolikšnih izkušnjah in tudi preizkušnjah? Kateri je vaš življenjski moto?
Moj moto je “Dream it, believe it, achieve it.” Verjamem, da moramo sanjati, saj nam to pokaže naše iskrene želje, potem pa je treba trdo delati in verjeti v uspeh. Velikokrat brezkompromisno. In če to naredimo, si nimamo česa očitati in lahko živimo z rezultatom. To je miselnost, ki ji lahko sledimo pri čemerkoli, ne le pri profesionalnem športu. To sem zdaj jaz, “racionalna” Janja. Če rezultat ni takšen, kot smo si ga želeli, je seveda nekaj časa težko. Pa vendar sčasoma dobim pravo perspektivo, delo se začne znova in pristop je isti.
Želim, da mednarodna plezalna zveza vzpostavi sistemske rešitve za dobro športnikov in športa.
Če kdo, potem športniki zagotovo postavljate zdravje visoko na lestvici vrednot. Kako se soočate s poškodbami in boleznimi?
Moram potrkati in se zahvaliti, da s poškodbami nimam veliko izkušenj. Moja prva resnejša poškodba je prišla lani, ko sem morala izpustiti začetek sezone. To so bili novi občutki, drugačni. Pojavili so se tudi dvomi, če bom še zmagovala. Tu je pomembna ekipa, ki stopi skupaj in nudi podporo. Najpomembnejše je, da stvari ne prehitevamo in se posvetimo rehabilitaciji. Treba je ohraniti pozitivno miselnost in si postaviti nove cilje za okrevanje.
V skrbi za izboljšanje zdravja plezalcev ste se tudi osebno izpostavili, ko je mednarodna plezalna zveza pripravila smernice za izboljšanje na tem področju. Kako ste zadovoljni s trenutnim stanjem?
Problematika RED-S oziroma sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu je zelo pomembna tema. Verjamem, da imamo vsi v okviru plezalnega športa določeno odgovornost do te teme – tekmovalci, trenerji, nacionalne zveze in seveda tudi mednarodna plezalna zveza. Od te želim, da vzpostavi sistemske rešitve za dobro športnikov in športa samega. Prihodnjim generacijam moramo zapustiti dobro, zdravo okolje, v katerem nihče ne bo mislil, da je treba hujšati za vsako ceno. Srce me zaboli, ko slišim osemletnice govoriti, da bi plezale bolje, če bi izgubile težo. Proti temu se bom borila do konca, zato sem se odločila to tudi javno izpostaviti in na to opozoriti. Čas je, da tu naredimo korak naprej in to ni več tabu tema; tudi če na koncu »boli« nas športnike. Če ne spoštuješ pravil, pač ne smeš tekmovati. Vem, da je težko, je pa to edina pot. Mislim, da si ne želimo, da športniki tvegajo dolgoročno zdravje za manjši delček svojega življenja – za športno kariero. Trenutni ukrepi so stopili v veljavo pred nekaj meseci, zato je prezgodaj karkoli reči. Je pa dejstvo, da se s trenutno generacijo najverjetneje nič pretirano ne bo spremenilo. Zato je potrebno stvari zastaviti zdaj, da teh težav ne bo pri generacijah športnikov, ki šele prihajajo.
V Sloveniji je izjemen interes za plezanje, vrste za vpis otrok v klube so dolge.
Gospodarska zbornica Slovenije že od leta 1969 podeljuje Nagrade GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Podeljevalci nagrad so ljudje z izjemnimi dosežki in nagradami z drugih področij – športnega, kulturnega, znanstvenega … Leta 2018 ste bili med podeljevalci tudi vi. Nagrajenec, Ivan Kralj iz podjetja Arex d.o.o., je bil izjemno počaščen, da mu je nagrado izročila vrhunska športna plezalka. Kako pa se vi spominjate tega dogodka?
Lepo je bilo za spremembo stati v drugi vlogi in podeliti priznanje (smeh). Med športom in gospodarstvom je ogromno vzporednic in podobnosti. Področji sta tudi zelo medsebojno povezani, zato verjamem, da se lahko športniki od podjetnikov in obratno vedno kaj novega naučimo.
Baje ste bili kot otrok kljub svoji radoživosti pravi knjižni molj. Še vedno radi berete? Imate morda še kakšno drugo prostočasno veselje, ki vas izpolnjuje?
Še vedno rada berem. Zdaj se sicer bolj posvečam športnim biografijam in podobnemu čtivu, saj me posamezniki navdušujejo s svojimi zgodbami in izkušnjami. Sicer pa moram reči, da je moje življenje zapolnjeno s številnimi projekti izven plezanja – od pravljice za otroke, ki smo jo izdali letos, do gradnje mojega novega doma, pa moje kolekcije oblačil in pripomočkov za navijače. Zdaj načrtujemo kar nekaj zanimivih projektov za prihodnje leto, tako da mi zagotovo ne bo dolgčas. Ko resnično potrebujem odklop in tisti pravi dopust, pa sta le dve opciji – plezanje v naravnih plezališčih ali pa plaža brez bližine kakršnekoli stene za plezanje (smeh).
Uživam v vlogi vzornice, to lahko mirno priznam.
V svoji sijajni športni karieri ste že zdaj dosegli vse, kar se je doseči dalo. Kako boste iskali motivacijo za nove dosežke?
Motivacijo najdem vsak dan, ko sem na treningu. Motivacija je želja po napredku, ne samo zmaga, medalja ali nek dosežek. Rada rečem, da so to rezultati dela, ne pa osnovna motivacija. Tudi če se počutimo najmočnejše, še vedno lahko napredujemo. Fizično, v plezanju, mentalno, v končni fazi kot vzornica … Verjamem, da če bom še naprej napredovala, bom vedno našla nove izzive in dosežke.
Janja Garnbret je že v rani mladosti posegala po najvišjih uvrstitvah, od leta 2016, ko je vstopila v svetovni pokal športnega plezanja, pa je šla njena pot vrtoglavo navzgor. Zdaj je z 2 zlatima olimpijskima medaljama, 8 naslovi svetovne prvakinje, 10 skupnimi zmagami in 45 zmagami v svetovnem pokalu razred zase.
Šest zaporednih zmag v balvanskem plezanju je v prvi polovici 2019 kronala z naslovom zmagovalke v skupnem seštevku svetovnega pokala v balvanskem plezanju, na svetovnem prvenstvu v Tokiu pa je postala svetovna prvakinja tako v balvanskem in težavnostnem plezanju, kot tudi v 3×3 formatu. Sledilo je obdobje, ki so ga zaznamovale priprave na Olimpijske igre v Tokiu, kjer je Janja postala prva olimpijska prvakinja.
V njeni bleščeči karieri je bila pomemben mejnik sezona leta 2019, ko je po neprekinjeni seriji zmag v balvanskem plezanju kot prva v zgodovini postala skupna zmagovalka v tej disciplini, na svetovnem prvenstvu v Hachioju na Japonskem pa je je kot prva plezalka v zgodovini osvojila naslove svetovne prvakinje v vseh treh disciplinah – težavnosti, balvanih in 3×3 formatu.
Leta 2021 je v Tokiu postala prva olimpijska zmagovalka v športnem plezanju, letos je na olimpijski steni v Parizu ponovno pometla z vso konkurenco in še drugič postala olimpijska prvakinja.