Shrani za kasnejše branje.
Ali slovenski šolski sistem dovolj dobro pripravlja mlade na digitalno realnost? Svet se namreč digitalizira z eksponentno hitrostjo in mnogi gospodarstveniki opozarjajo, da podjetja že čutijo posledice, ker se izobraževalni sistem tem spremembam ne prilagaja dovolj hitro.
Sergeja Širca
»Slovenski šolski sistem otrok ne pripravlja za digitalni svet,« je prepričana Mateja Pucihar Baebler iz Združenja za informatiko in telekomunikacije pri GZS, sicer tudi mama dveh najstniških otrok. Njen otrok se je v osnovni šoli spoznal z digitalnim svetom zgolj v sklopu enoletnega obveznega izbirnega predmeta računalništvo – urejanje besedil, ki ga je izbral med številnimi drugimi. »Vseh ponujenih izbirnih predmetov sicer šole ne izvajajo. Skupine dejansko izbranih izbirnih predmetov se oblikujejo glede na zanimanje učencev,« pravi Pucihar Baebler in razloži, da se je otrok v enem šolskem letu naučil le osnov informatike in računalništva, uporabe programov v grafičnem okolju, urejanja besedil in slik, shranjevanja in tiskanja datotek, uporabe elektronske pošte, interneta ter lokalnega omrežja. »Glede na DigiComp 2.0 je torej pridobil le znanja s področja ustvarjanja digitalnih vsebin. Tega tečaja v naslednjem šolskem letu ni mogel ponovno izbrati. Le dobri volji učitelja, ki mu je ta tematika blizu, se lahko zahvalim, da se je udeležil poletne delavnice programiranja,« pravi. Veseli pa jo, da hčerka v srednji oblikovni šoli za izdelavo domačih nalog uporablja spletno aplikacijo.
Mateja Pucihar Baebler, Združenje za informatiko in telekomunikacije pri GZS. Foto: Tadej Kreft
Dr. Borut Čampelj, sekretar iz službe za digitalizacijo izobraževanja na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, pa poudarja, da Slovenija na sistemski ravni že izvaja pomembne korake k dvigu digitalne pismenosti. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost ministrstvo med letoma 2023 in 2026 sofinancira 11 razvojnih projektov, ki krepijo digitalne kompetence ter temeljna znanja računalništva in informatike otrok, učencev in dijakov. »V projektih sodeluje 19 vrtcev, 98 osnovnih in 30 srednjih šol, na katerih se vsako leto vzpostavita vsaj dva inovativna oddelka oziroma skupini, v katerih vzgojitelji, učitelji, digitalni koordinatorji in drugi strokovni delavci načrtujejo medpredmetne dejavnosti in tako v vsakem oddelku nastajajo učni scenariji, ki bodo prosto dostopni. Pomembno vlogo imajo razvojni timi na ravni vrtca oz. šole, v katerih aktivno prispeva tudi ravnatelj. Tako se poleg dejavnosti v inovativnih oddelkih in skupinah oblikujejo tudi vsešolski oz. vsevrtčevski pristopi, s katerimi se dejavnosti in rezultati prenašajo tudi na vse ostale učeče in strokovne delavce. V sedmih izmed enajstih projektov pa se za otroke, učence in dijake pripravljajo dodatne temeljne vsebine računalništva in informatike. S tem generacijam mladih zagotavljamo razvoj znanj in kompetenc, ki so pomembne za njihovo aktivno vključenost v družbo prihodnosti,« zagotavlja dr. Čampelj.
Ločiti moramo dve stvari: ali je mladina pripravljena na vedno bolj digitaliziran svet ter ali je pripravljena aktivno vstopiti in soustvarjati digitalno okolje.
Spremembe so zaskrbljujoče počasne
Na GZS so glede tega precej kritični. »Časovnica sprememb v našem izobraževalnem sistemu je zaskrbljujoče počasna. Medtem ko druge države že sistematično pripravljajo svoje državljane na izzive in priložnosti, ki jih prinaša peta industrijska revolucija, mi še vedno razpravljamo o tem, ali je digitalna pismenost res potrebna,« opozarja Andreja Lampe iz Združenja za informatiko in telekomunikacije pri GZS ter direktorica Strateškega razvojnega inovacijskega partnerstva GoDigital, ki si prizadeva za krepitev IKT panoge.
Andreja Lampe, Združenje za informatiko in telekomunikacije pri GZS. Foto: Tadej Kreft
Ali slovenska mladina vstopa na trg dela dovolj pripravljena za delo v vse bolj digitalnem okolju? Mag. Aljoša Jerman Blažič iz sveta GZS za kadre, izobraževanje in trg dela odgovarja: »Ločiti moramo dve stvari: ali je mladina pripravljena na vedno bolj digitaliziran svet ter ali je pripravljena aktivno vstopiti in soustvarjati digitalno okolje. Danes je sicer meja že zabrisana, saj določeni poslovni modeli temeljijo na aktivnih uporabnikih, ki recimo kreirajo vsebine. Socialna omrežja so tak primer. Mladina se bo temu prilagodila, ne glede na šolski sistem ali kurikulum, dokler je član aktivnega gospodarstva. In to se preliva tudi v delovno okolje. Za aktivno udeležbo, torej soustvarjanje digitalnih orodij, pa nisem tako prepričan.«
Kaj si v tem pogledu gospodarstvo želi od šolskega sistema? To po mnenju mag. Jermana Blažiča, ki je sicer tudi direktor podjetja SETCCE, ni pravo vprašanje. »Potreba mora priti iz interesa po vključevanju v industrijo informacijske tehnologije. Vprašati se moramo, kakšno industrijo IT želimo imeti v Sloveniji in to ustrezno promovirati. Povpraševanje po znanjih informacijske tehnologije mora zato priti od šolarjev in dijakov,« je prepričan.
Mag. Aljoša Jerman Blažič. direktor podjetja SETCCE. Foto: osebni arhiv
»Goljufamo našo mladino«
Med našimi sogovorniki je najbolj kritičen prof. dr. Andrej Brodnik, predavatelj na ljubljanski (Fakulteta za računalništvo in informatiko) ter primorski univerzi (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije), sicer pa predsednik strokovne delovne skupine za analizo prisotnosti vsebin računalništva in informatike v programih osnovnih in srednjih šol ter za pripravo študije o možnih spremembah (RINOS) ter član ekspertne skupine Evropske komisije za razvoj usmeritev o visokokakovostni informatiki. Meni, da bo Akcijski načrt digitalnega izobraževanja (ANDI) 2021-2027 težko izpolniti, ker ne vsebuje sistematičnega dela, ki bi sploh omogočil izpolnjevanje ciljev. Dr. Brodnik pravi, da se »človek ne more znebiti občutka, da je bil ANDI spisan in se ga izpolnjuje v najmanjšem možnem deležu zgolj in samo zato, da bo Slovenija dobila sredstva iz okrevanja in odpornosti. Samo za okus: v sedmi razred se uvaja 35-urni predmet informatika in digitalna tehnologija. Za primerjavo, predmet domovinska in državljanska kultura in etika ima 70 ur, gospodinjstvo pa 87,5 ure.«
Akcijski načrt digitalnega izobraževanja (ANDI) 2021-2027 bo težko izpolniti, ker ne vsebuje sistematičnega dela, ki bi sploh omogočil izpolnjevanje ciljev.
Predvsem pa velja opozoriti, da je eden glavnih ciljev akcijskega načrta ANDI prenova izobraževalnih programov in drugih predpisov, ki bodo omogočili uvajanje novega predmeta računalništvo in informatika (RIN) in nadgradnjo obstoječih predmetov s temeljnimi vsebinami RIN (vključno z umetno inteligenco in kibernetsko varnostjo) ter digitalnih kompetenc učečih se v učne načrte, kurikule, kataloge znanj oz. študijske programe na vseh ravneh. Kot zapiše ANDI v prvem glavnem cilju: kurikularna prenova naj bi se izvedla po celotni vertikali izobraževanja. »To, da smo uspeli prepričati EU, da je s 35-urnim predmetom dosežen cilj prenove celotne vertikale, je ena stvar. Bolj bi se morali zamisliti nad tem, da goljufamo našo mladino, ki s svojim znanjem postaja vedno bolj nekonkurenčna na tako rekoč vseh področjih, saj dandanes ni področja, ki ne bi uporabljalo digitalne tehnologije,« poudarja dr. Brodnik in izpostavlja, da EU vsakemu državljanu zagotavlja pravico do primernega in kakovostnega izobraževanja.
Šolski sistem bi moral bolj široko odpreti vrata gospodarstvu z ustreznimi programi, kamor se lahko podjetja aktivno vključujejo.
Navaja še zadnje testiranje PISA, kjer so slovenski osmošolci po njegovih besedah »pogoreli« že pri preprostih testih. »Končna posledica pa je nekonkurenčnost – tako mladih kot tudi gospodarskih subjektov. Na Poljskem, na primer, imajo mladi do vpisa na univerzo za seboj dvanajst let računalništva in informatike, že od leta 1990,« pove dr. Brodnik.
Soustvarjalci ali zgolj opazovalci digitalne prihodnosti?
Andreja Lampe poudarja: »Potrebujemo pogum, da šolam omogočimo preskok – iz učenja znanja v učenje ustvarjanja. Le tako bomo prihodnjim generacijam dali priložnost, da postanejo soustvarjalci digitalne prihodnosti, ne zgolj njeni opazovalci. Če ne bomo pravočasno uskladili šolskega sistema z novimi realnostmi – kjer so raziskovanje, inoviranje in nadgrajevanje (RIN kompetence) temeljno »novo branje in pisanje« – bomo kot družba, predvsem pa gospodarstvo, izgubljali konkurenčnost. Naši otroci ne bodo le v zaostanku, temveč v zapostavljenem položaju v svetu, ki se premika z eksponentno hitrostjo,« opozarja.
In kako lahko k razvoju digitalnih vsebin v šolah prispevajo podjetja? »Mislim, da bi šolski sistem moral bolj široko odpreti vrata gospodarstvu z ustreznimi programi, kamor se lahko podjetja aktivno vključujejo. Pogrešam več sodelovanja na tem področju, saj so priložnosti velike: od praks do štipendij, od vsebinskih programov do mentorstev. Predvsem srednješolski sistem, kjer so otroci pred velikimi odločitvami, je povsem zaprt. Ko smo v našem podjetju SETCCE razmišljali o štipendiranju dijakov, sploh nismo vedeli, kje pričeti. In vsa šolska vrata so se nam pri tem zdela povsem zaprta,« pravi mag. Jerman Blažič. Poudarja, da podjetja aktivno iščejo sveže kadre na fakultetah, a z večjo vlogo v srednješolskem izobraževanju bi po njegovem mnenju hitro preusmerila dijake v pridobivanje znanj IT in krepitev trga delovne sile na tem segmentu.
Sogovorniki tudi opozarjajo, da v Sloveniji napačno uvrščamo RIN med tehniške discipline, saj jo evropska klasifikacija jasno uvršča med naravoslovne vede. »Ta percepcija močno vpliva na vsebino predmeta in je vseprisotna v slovenski družbi. Govori se o digitalni pismenosti in digitalnih kompetencah – to so znanja, kako uporabiti digitalno tehnologijo, torej postajamo potrošnik te tehnologije. Morali pa bi govoriti o principih njenega delovanja, torej bi moral novi šolski predmet biti usmerjen v pridobivanje in razvijanje temeljnih znanj in spretnosti računalništva in informatike ter oblikovanje stališč in odnosa, kar bi učencem omogočilo aktivno in odgovorno življenje oziroma delovanje v sodobni družbi – s čimer postajamo njeni kreatorji,« razlaga dr. Brodnik.
Pozitivno pa izpostavlja tri eksperimentalne projekte od tistih, ki jih navajajo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje: »Ti projekti so B-RIN, ki se izvaja v vrtcih in na razredni stopnji osnovne šole, Marinka na predmetni stopnji osnovne šole, Katarina pa na srednjih šolah. Skupno se trenutno izvajajo na 30 slovenskih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, torej na celotni izobraževalni vertikali. V okviru projekta učitelji podajajo učencem in dijakom temeljna znanja in pri mladih razvijajo računalniško mišljenje. Projekti so triletni in moramo biti prav navdušeni nad tem, kaj so uspeli narediti. Naj dodam, da v projektu Katarina sodeluje tudi srednja vzgojiteljska šola, torej bodo bodoče vzgojiteljice temeljna znanja lahko uporabile neposredno v vrtcu.
Na podelitvi nagrad najboljšim slovenskim tekmovalcem iz računalništva in informatike, ki jo organizira Združenje za informatiko in telekomunikacije pri GZS, je Andrej Brodnik, predsednik komisije za tekmovanja pri ACM Slovenija in organizator tekmovanj, prejel naziv ambasador GZS za prizadevanja na področju računalništva in informatike. Foto: Tadej Kreft
»Saj so otroci že zdaj preveč na telefonih!«
Tako številni starši komentirajo predloge za zgodnjo uvedbo digitalnega izobraževanja. Po podatkih iz raziskave Centra za družboslovno informatiko na Fakulteti za družbene vede ima pametni telefon tretjina otrok, starih od 6 do 9 let, v starosti od 10 do 12 let tri četrtine, od starosti 13 let naprej pa praktično vsi. »Starši si moramo naliti čistega vina, ker smo mi tisti, ki otroku kupimo telefon. A ko otrok dobi telefon, se moramo starši z njim pogovoriti o pravilih uporabe in biti pri tem kar strogi. Seveda pa zgledi vlečejo, zato moramo tudi sami omejiti svoj čas na telefonu,« pravi Mateja Pucihar Baebler, ki opozarja še na nevarnost neskončnega drsenja (ang. infinite scrolling). Omenjena raziskava namreč ugotavlja, da »skrolajo« že malčki, mlajši od treh let, nato pa delež »skrolanja« samo narašča. »Otroci pač ne vedo, kaj pametnejšega bi na telefonu počeli, saj ne vedo, da lahko telefon na primer uporabijo za hobi, ki lahko dolgoročno celo privede do njihovega poklica,« pravi Pucihar Baebler. Staršem svetuje, naj otrokom pokažejo, da lahko pametni telefon uporabijo koristno, denimo za spletno nakupovanje družinskih potrebščin ali organizacijo počitnic.
Novi šolski predmet bi moral biti usmerjen v pridobivanje in razvijanje temeljnih znanj in spretnosti računalništva in informatike ter oblikovanje stališč in odnosa, kar bi učencem omogočilo aktivno in odgovorno življenje.
Dr. Brodnik pa skeptikom navaja izkušnjo iz vrtcev, kjer se otroci spoznavajo z RIN. »Večina aktivnosti je bodisi brez računalnika ali pa uporabljajo primerno digitalno tehnologijo, na primer Cubetto robotke. Ko so otroci povabili starše v vrtec, so bili slednji prijetno presenečeni in navdušeni.«
Za konec v razmislek ponuja anekdoto: »Eden od staršev je potožil, da otroci sedaj manj uporabljajo tehnologijo, zato se je potrebno več družiti z njimi.«
Definicija temeljnega znanja računalništva za 21. stoletje
Ekspertna skupina Evropske komisije za razvoj usmeritev o visokokakovostni informatiki meni, da bi izobraževalni sistem moral vsakemu evropskemu otroku podati naslednje vsebine:
- računalniški sistemi: principi oziroma koncepti delovanja digitalnih naprav;
- podatki in analiza: upravljanje s podatki vključno s strojnim učenjem in UI;
- algoritmi in programiranje: modeliranje problemov, načrtovanje rešitev in njihova izvedba;
- omrežja in internet: principi delovanja računalniških omrežij in kibernetska varnost;
- učinki računalništva in informatike: učinki družbe na tehnologijo in obratno.
5 nasvetov Sloveniji za digitalno preobrazbo izobraževanja
Astra je izobraževalna platforma, ki s sodobnimi digitalnimi pristopi pomaga učencem razumeti in vzljubiti znanje, zlasti na področju matematike. Več kot 500.000 registriranih uporabnikov v številnih evropskih državah (največ jih je v Nemčiji) dokazuje, da lahko tehnologija postane močan zaveznik učiteljev in učencev – če jo znamo smiselno vključiti v učni proces.
Ustanovitelj Astre, Andrej Škraba, deli pet ključnih nasvetov, kako lahko Slovenija izkoristi priložnosti digitalne preobrazbe izobraževanja:
1. Osrednji poudarek na učiteljih in njihovi digitalni/pedagoški kompetenci
Digitalna infrastruktura je pomembna, vendar sama po sebi premalo – ključ je v tem, da učitelji razumejo, kako tehnologijo smiselno vključiti v učni proces. Akcijski načrt digitalnega izobraževanja 2021-2027 med drugim poudarja, da obstajajo razlike v ravni kompetenc učiteljev pri uporabi digitalnih tehnologij. Zato priporočam sistemsko izobraževanje in stalni strokovni razvoj učiteljev na področju digitalne pedagogike — ne le »tehnike«, temveč kako spremeniti način učenja; nadalje mentorstvo, skupnosti praks in deljenje dobrih primerov med šolami; ter vključevanje učiteljev v zasnovo digitalnih rešitev (»co-design«), da tehnologija ni le »dodatek«, ampak smiselno orodje.
2. Celovita infrastruktura in dostopnost za vse šole
Slovenija ima dobre izhodiščne pogoje za digitalizacijo, vendar so razlike med šolami in regijami še izrazite. V poročilu Slovenia 2025 Digital Decade Country Report je navedeno, da sicer infrastruktura in pokritost napredujeta, vendar digitalne osnovne kompetence zaostajajo. Priporočam, da se zagotovi zanesljiv dostop do ustrezne tehnologije in interneta vsaki šoli in vsakemu učencu; prav tako vzpostavitev in vzdrževanje skupnih platform, e-gradiv ter varnih orodij, ki jih šole lahko uporabljajo brez velikih dodatnih stroškov; ter sistemsko skrb za digitalno enakost — učenci v manj privilegiranih okoljih ne smejo biti izključeni.
3. Prilagojene poti učenja in uporaba podatkov za podporo
Digitalni pristopi omogočajo, da se učenje prilagodi posamezniku – kar je velik potencial za zmanjšanje strahu pred predmeti (kot je matematika) in izboljšanje rezultatov. V študiji o »smart education« v Sloveniji je med drugim izpostavljeno, da je pomembno uvajanje prilagojenega učenja, povratnih informacij v realnem času in analitike. Priporočam naslednje: uvajanje sistemov, ki spremljajo napredek učenca in pomagajo usmerjati naslednje korake; razvoj in uporabo digitalnih vaj in gradiv, ki omogočajo učenje v lastnem tempu in večkratno ponavljanje; ter etično in varno uporabo podatkov za analizo, kje se učenci zataknejo in kako razširiti uspešne prakse.
4. Načrtovanje in vizija – sistemski pristop z dolgoročnim pogledom
Digitalna transformacija ni nekaj, kar se zgodi čez noč. Dokument Slovenia – Digital Slovenia 2030 poudarja, da je treba imeti strateško usmeritev, merljive cilje in celovit pristop, vključujoč formalno izobraževanje, izobraževanje odraslih, digitalne kompetence in enakost. Priporočam razjasnitev vizije, kam želimo priti čez 5, 10 let – kaj pomeni »digitalna šola«, »digitalni učenec«; vključevanje vseh deležnikov (učenci, starši, učitelji, šole, ministrstvo, podjetja) v načrtovanje in implementacijo; ter merjenje napredka, prilagajanje strategij in stalno učenje iz izkušenj.
5. Kultura in sprememba miselnosti
Tehnologija je orodje — vendar največjo razliko naredi sprememba v razmišljanju o učenju, učitelju, učencu. Če šolski sistem pristopi k matematiki in drugim predmetom z idejo »to ni za vse« ali »ne morem«, potem tehnologija tega ne popravi sama. Priporočam, da se poudari naslednje: učenec kot aktivni udeleženec procesa, s pravico in možnostjo učiti se v svojem tempu; napake in ponavljanje so naravni del učenja in ne kazen; ter uporabo tehnologije, da odpravimo strah pred učenjem in povečamo motivacijo – kar smo s projektom Astra že pokazali.