Shrani za kasnejše branje.
Ime Slatnar je dobro znano ljubiteljem smučarskih skokov. Gre za slovensko podjetje, ki v zadnjem desetletju premika meje v tej priljubljeni zimski panogi in postaja vodilno na svojem področju.
David Buovski, foto: Tadej Kreft
Ljubitelji smučarskih skokov lahko ob televizijskih prenosih na spodnji strani smuči pogosto vidite napis Slatnar, ne le pri slovenskih skakalcih in skakalkah. Za tem imenom stoji Peter Slatnar, ustanovitelj in lastnik podjetja, ki nadaljuje tradicijo Elana, nekoč velikana na področju smučarske opreme.
Podjetje Slatnar je pred skoraj desetletjem prevzelo slovensko tradicijo, z bogatimi izkušnjami in znanjem lokalnih strokovnjakov in zanesenjakov pa zraslo v najbolj spoštovano znamko v svoji niši, ki je vodilna tudi v razvoju. S Petrom Slatnarjem smo se po izjemno uspešni sezoni, v kateri so slovenski skakalci in skakalke od olimpijskih iger do Planice navduševali z vrhunskimi rezultati, pogovarjali o ozadju teh uspehov.
Že ob zaključku tekmovalnega obdobja je bil Slatnarjev pogled usmerjen v prihodnost, saj so po dogajanju v Planici sledila testiranja za novo sezono in dogovori s potencialnimi poslovnimi partnerji. O rasti podjetja, smeri razvoja opreme v smučarskih skokih, specifiki dela v manjši in tržno usmerjeni firmi, usklajevanju poslovnega in zasebnega življenja in ljubezni do športa je Peter Slatnar spregovoril v prijetnem pogovoru.
Ali ob velikih tekmovanjih, kot je Planica, čutite drugačne vibracije kot po navadi?
Gotovo. Planica je nekaj posebnega. Če hočeš tam priti v finale, moraš skočiti krepko čez 200 metrov. Posebno draž vsemu daje tudi planiško občinstvo, ki je res unikatno – navija za vsakega tekmovalca, ne le za domače Slovence, ampak tudi za Nemce, Avstrijce, tudi Pakistance, če bi kakšen letel. Vsak tekmovalec, ki opravi dober polet, je za to nagrajen z izjemno podporo.
Za nas pa to pomeni tudi veliko dela v ozadju – pripravo testnih smuči za določene reprezentance, številne sestanke in usklajevanja. Pomemben del so tudi srečanja pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS), kjer se predstavljajo smernice glede opreme za prihodnjo sezono in potrjujejo nova pravila. Dela je tako dovolj tudi po koncu sezone.
- Naš cilj je, da tekmovalcu naredimo tako dobro smučko, da bo dosegal vrhunske rezultate in tako v zgolj dveh ali treh tekmah zaslužil tisti bonus, ki bi ga kje drugje dobil za nagrado.
Zakaj so dnevi takoj po koncu sezone optimalni za testiranje opreme?
Fantje in dekleta so še v polni tekmovalni formi, mišični tonus je na ustrezni ravni, so še eksplozivni in imajo prave občutke. Pred poletno sezono se veliko dela na moči in pridobivanju mišične mase, telo se postavlja na novo in takrat občutki niso enaki, kot bi bili takoj po sezoni.
V smučarskih skokih se skoraj vsako sezono uvajajo novosti glede opreme. V kakšno smer bodo šle spremembe letos?
Gotovo bodo skušali še bolj pod kontrolo spraviti vse okoli dresov oziroma kombinezonov, kjer je bilo letos veliko diskvalifikacij. Seveda pa pridejo na vrsto tudi smuči, saj se morajo po spremembi dresa prilagoditi tudi smuči, in to na več načinov. Če povem na primeru: v kolikor ima tekmovalec manj opore v dresu in se mora bolj opirati na smuči, moramo smučko narediti bolj mehko, bolj prožno, da nudi več opore. Če tekmovalec čuti pravo podporo v dresu in smučeh, si upa skočiti optimalno, se upa vreči 'na glavo'.
Pravila glede smuči in obutve so vse bolj natančna. Na katerih področjih sploh še imate nekaj ustvarjalne svobode, če se lahko tako izrazim?
Res skušajo ta pravila čim bolj zapirati, pustiti čim manj manevrskega prostora. So pa pravila včasih malce neživljenjska. Če je material bolj izpostavljen vlagi, se recimo dres takoj podaljša za dva, tri milimetre. Bodo pa spremembe gotovo kar obširne, saj je bila letošnja sezona olimpijska in ob koncu olimpijskega ciklusa skušajo spremeniti čim manj. Posvetijo se res tistemu, kar je nujno. Lanske spremembe so bile bolj posledica afere z norveškimi dresi, ko je FIS moral reagirati. Letos pričakujem bolj izdaten poseg v pravila, težko pa napovedujem, v kakšno smer bodo šli.
Letos je bilo v svetovnem pokalu pet različnih znamk smuči, vključno z vašo. Kako bo v prihodnje?
V naslednji sezoni se gotovo poslavlja BWT, ki sicer ni imel svoje proizvodnje smuči. Govori pa se, da se bo poslovil tudi Augment, a to še ni potrjeno. Ostajamo torej še mi, Fischer in Van Deer – znamka pod okriljem Red Bulla.
Kakšna prednost za slovensko reprezentanco je to, da ima vaše podjetje praktično pred svojim pragom?
Gotovo je prednost, a rad bi izpostavil nekaj drugega. Tule v naših koncih imamo Planico, imamo skakalnico v Kranju, druge manjše naprave, zdaj imamo tudi vetrovnik v Žirovnici in lahko rečem le, da imamo zdaj za smučarske skoke takšno infrastrukturo, kot bi si jo želele tudi večje nacije. To, da imamo proizvodnjo smuči, okovja, dresov in druge opreme doma, pa je še dodatna prednost. Glede priprave prizorišč imamo na voljo dovolj ljudi. Tudi pri razvoju čevlja imamo že veliko znanja in izkušenj. Kar se tiče smučarskih skokov, smo v Sloveniji torej praktično samozadostni, kar je velik plus. Če kakšen slovenski skakalec reče, da ima slabo opremo, je zato najbrž kriv sam, ker je premalo samoiniciativen. Mi imamo odprta vrata in pristopamo individualno k vsakemu. Tudi v interesu Smučarske zveze Slovenije (SZS) je, da se razvijamo skupaj s tekmovalci.
Imajo odprta vrata tudi tuji tekmovalci?
Seveda. Sodelujemo z vsemi. Pri nas imamo pogosto goste iz praktično vseh reprezentanc. Tudi z njimi razvijamo smuči, oglasijo se glede prilagoditve čevlja, okovja … Imamo dobre odnose, nas imajo kar radi.
Je prav ta individualna obravnava tisto, kar privablja tekmovalce k vašemu podjetju?
Gotovo. Veste, mi ne dajemo nagrad tekmovalcem, kot jih dajejo kakšne druge firme, tudi Van Deer in Fischer. Naš cilj je, da tekmovalcu naredimo tako dobro smučko, da bo dosegal vrhunske rezultate in tako v zgolj dveh ali treh tekmah zaslužil tisti bonus, ki bi ga kje drugje dobil za nagrado. Naše smuči so zdaj znane, vedo, da so vrhunske in zdaj smo uveljavljeni. Včasih tudi kakšnega tekmovalca izgubimo, a večinoma ostajajo. Imamo določeno kvoto, recimo okoli 40 tekmovalcev, ki jim lahko nudimo takšno storitev, kot sem opisal. Seveda moramo prodati kar nekaj smuči, da si potem lahko privoščimo tovrstne pristope. Lahko bi oskrbovali tudi sto tekmovalcev, a potem ne bi imeli takšne individualne obravnave, ne bi mogli izdelati toliko individualno prilagojenih smuči kot sedaj. In to nam ni v interesu. Delamo na dolgi rok, imamo drugačen model kot ostali proizvajalci.
Kakšna pridobitev je vetrovnik v Žirovnici?
To je izjemnega pomena. Na skakalnici se moraš za vsak skok vrniti na vrh in potem med skokom testirati opremo. V vetrovniku je tekmovalec lahko tudi pol ure v položaju, kjer lahko vidi, kje oprema funkcionira dobro in kje ne. Tudi glede tehnike je vetrovnik izjemnega pomena, saj lahko tekmovalci vidijo, kaj jim prinese sprememba položaja roke, dlani … Vse to potem analiziramo in prilagodimo.
Kako pa je z opremo za otroške in mladinske selekcije, kjer ne morete vseh obravnavati individualno?
Tu imamo poseben sistem. Vsako leto izdelamo več modelov smuči, več kot sto. Tisti model, ki je bil v pretekli sezoni najboljši za večino, gre v naslednji sezoni v serijsko proizvodnjo za otroke, za klube. To, kar se naučimo v svetovnem pokalu, potem prenesemo v mladinske kategorije. Zakaj bi imeli otroci kaj slabše smuči od odraslih? Se pa tudi tu kdaj lotimo individualno. Imeli smo primer desetletne deklice, ki ji noben model ni ustrezal, vedno ji je smučka nekako čudno 'visela' pri skokih in zanjo smo predelali težišče, spremenili nekaj stvari in po dveh letih se je stanje tako popravilo, da je lahko šla na standardno smučko. Včasih damo otrokom tudi kakšno testno smučko, ker otroci pogosto niso najbolj previdni z opremo in za nas je to potem vpogled v to, koliko je določena smučka vzdržljiva in odporna.
- Kar se naučimo v svetovnem pokalu, potem prenesemo v mladinske kategorije. Zakaj bi imeli otroci kaj slabše smuči od odraslih?
Kako pomemben faktor pri razvoju smuči je to, da v vašem podjetju delajo nekdanji vrhunski skakalci?
Glede razvoja boljše stvari ne moreš imeti. To je nujno, da ostajamo v stiku. Pri nas je tudi fant, ki je kdaj predskakalec na tekmah svetovnega pokala in od tam nam prenese informacije s terena, ki so za nas ključne.
Koliko zaposlenih imate trenutno?
V proizvodnji vezi nas je zdaj 20, potem jih je še pet v proizvodnji smuči, imamo pa še nekaj zunanjih sodelavcev, ki so ključni za nas. Vseh skupaj nas je malce več kot 30, ki smo skozi vse leto vpeti v to.
Skoraj desetletje je že, odkar je vaša znamka v svetovnem pokalu. Kateri so bili ključni trenutki pri uveljavljanju imena Slatnar na športnem zemljevidu?
Že na prvi zimski tekmi smo pobrali prvi dve mesti, ko je bil Domen (Prevc, op. a.) na Finskem prvi, Peter (Prevc, op. a.) pa drugi. In že takrat je veliko tekmovalcev prešlo na naše smuči, saj so nas poznali zaradi vezi in okovja. Torej je bil že start zelo uspešen. Skozi leta pa smo z našim odnosom zadržali vse partnerje in sčasoma širili poslovanje. Zdaj imamo res izjemno ekipo, ki se lahko hitro prilagodi.
Vas je kaj v tem poslu negativno presenetilo?
V vseh teh letih smo bili neuspešni pri tem, da bi pridobili komercialnega partnerja, za katerega bi mi izdelovali naše smuči z njegovo znamko. Da bi torej prodali ta 'oglasni' prostor, ki ga imamo na smučeh, da bi namesto Slatnar tam pisalo nekaj drugega. Na začetku smo iskali partnerje preko SZS, takratno vodstvo je risalo ambiciozne načrte. Naš partner bi v določenem trenutku lahko postal celo letalski prevoznik Fly Emirates. A potem iz vsega skupaj ni bilo nič, saj so na SZS zagotavljali, da lahko pridobijo slovensko podjetje. S tem sem se strinjal, govorili smo z ogromno firmami, a povsod se je nato končalo pri denarju. Pri nas so mislili, da bodo dali nekaj sto evrov in tako zakupili prostor na celotni smučki. Sicer tukaj govorimo o nekaj desettisoč evrih, kar je za kakšne druge športe zelo malo. Zdaj nam pa kar ustreza tako, kot je. Če bi dobili resnega partnerja, smo še odprti za to, ampak to ni nuja. Moja ideja pa je, da bi imel vsak tekmovalec lahko svojega sponzorja na smučki, s čimer bi si tudi tisti slabši tekmovalci lahko pokrili stroške.
- Mladina mora stopati v ospredje. Mi, ki smo sicer mladi po srcu, po delovnem stažu pa malce manj mladi, skušamo nanje prenesti izkušnje, jim svetovati, a jim obenem pustiti, da se razvijajo. Ne smeš v ospredje tiščati svojega ega in jih ovirati.
Kako gledate na velik razvoj ženskih smučarskih skokov v zadnjih letih?
Ženski skoki se hitro razvijajo. Se opravičujem vsem dekletom, ampak sam nisem pričakoval tako hitrega razvoja. To, da so dekleta zdaj na planiški letalnici, ki je precej bolj nevarna in tehnično zahtevna kot recimo tista v Vikersundu, je znak izjemnega napredka. Edina bolj 'nora' naprava kot Planica je bil češki Harrachov, kjer pa se ne leti več. Naša Nika Prevc je zares neverjetna in v Sloveniji imamo pravo ambasadorko za to panogo.
Katere smuči poleg skakalnih še razvijate?
Nekaj parov smuči naredimo za tradicionalno finsko firmo Peltonen, ki je sicer uveljavljena na tržišču tekaških smuči. A to naredimo le nekaj parov za nekaj tekmovalcev.
Kako po koncu sezone potekajo vaši dnevi in kakšni so nadaljnji načrti?
Po koncu sezone ni prav veliko premora. Nekateri bodo hoteli že takoj testirati opremo, drugi gredo na dopust za teden, dva ali tri. Nato pa se že precej hitro začnejo priprave na novo sezono. Te vključujejo tudi delo v vetrovniku, ki je ključno za razvoj opreme, kmalu zatem pa se začne še poletni del treningov.
Kdaj pa greste vi na dopust?
Rad si vzamem kakšen podaljšan vikend, ko je priložnost za to. Grem na slovensko obalo do prijateljev, tam grem na kakšen pohod ali kolesarsko turo. Enkrat na leto se odpravim s kombijem na malce daljše potovanje. Je pa tako, da lahko moji sodelavci podjetje vodijo brez mene. In prav je tako. Mladina mora stopati v ospredje. Mi, ki smo sicer mladi po srcu, po delovnem stažu pa malce manj mladi, skušamo nanje prenesti izkušnje, jim svetovati, a jim obenem pustiti, da se razvijajo. Ne smeš v ospredje tiščati svojega ega in jih ovirati.
Se pa tega dela najbrž ne boste kmalu naveličali …
To je način življenja. Čez leto dni bom sicer imel izpolnjene pogoje za pokoj, a se ne nameravam popolnoma upokojiti. Kaj pa naj delam? Grem v dom ostarelih in čakam, da me odpeljejo? Veste, pri tem delu moraš biti entuziast. Nagrado pa dobiš, ko vidiš zadovoljstvo v tekmovalčevih očeh, ko si mu pripravil dobro opremo.
