Shrani za kasnejše branje.
Podjetjem večje investicije na vodovarstvenih območjih prepoveduje 69. člen zakona o vodah, zakon o varstvu okolja pa je problem za podjetja, ki zbirajo ali predelujejo odpadke
Darja Kocbek, foto: Tadej Kreft
Spremembe 69. člena zakona o vodah, ki prepoveduje vse večje investicije podjetij na vodovarstvenih območjih, in spremembe zakona o varstvu okolja, ki določa, da morajo vsi, ki zbirajo ali predelujejo odpadke, biti lastniki zemljišč in opreme, da lahko opravljajo to dejavnost, sta predpisa na področju varstva okolja, ki bi ju morala nova vlada po mnenju gospodarstva najprej spremeniti, pravi Antonija Božič Cerar, direktorica GZS Službe za varstvo okolja.
Zakaj 69. člen zakona o vodah onemogoča investicije in na kako veliko območje se nanaša?
V njem je določeno, da je v primeru, ko je potrebno okoljevarstveno soglasje, kar pomeni, da gre za večjo investicijo, na vodovarstvenem območju vsak tak poseg prepovedan. Po analizi, ki jo je pred nekaj leti naredil glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc, na območju Ljubljane, Maribora in delu Gorenjske zaradi tega člena ni mogoče uporabljati 60 večjih objektov. Zdaj se vodovarstvena območja, kjer ni mogoče tako rekoč nič graditi in obnavljati, širijo po celi Sloveniji. Prepovedano je vse, tudi pozitivne spremembe. Tako piše v 69. členu.
So o tem zakonu volivci leta 2021 odločali na referendumu?
Ja, a ne o spremembah 69. člena, ampak 37. člena, ki prepoveduje gradnjo na vodnih in priobalnih zemljiščih v 15-metrskem pasu.
Kako je 69. člen sploh bil oblikovan in sprejet?
Zakon je iz leta 2006 in takrat ga nihče ni bral na tak način kot danes, ker nihče v industriji ni pričakoval, da bo delal tako velike investicije, kot jih delajo danes, in da se bodo tehnologije tako hitro spreminjale, kot se spreminjajo danes. Leta 2006 nihče ni govoril o zelenem prehodu in potrebah po investicijah za njegovo izvedbo. Zdaj industrija bolj dela na zmanjševanju vplivov na okolje in tega premika v širši javnosti še ni. Potem je še sodnica upravnega sodišča odločila, da 69. člen velja tudi za manjša gradbena dela oziroma rekonstrukcije, za kar ni potrebno gradbeno dovoljenje.
- Zdaj se vodovarstvena območja, kjer ni mogoče tako rekoč nič graditi in obnavljati, širijo po celi Sloveniji.
Lahko navedete kakšno konkretno investicijo, ki jo je zaradi 69. člena nemogoče izvesti?
Nobenega industrijskega objekta, ki je na vodovarstvenem območju, ni mogoče posodabljati, ker so to tako veliki posegi, da bi potrebovali okoljevarstveno soglasje. Predvidena obrata za toplotno obdelavo odpadkov v Ljubljani in v Mariboru sta na primer na vodovarstvenih območjih. Spremembo 69. člena so nam na pristojnem ministrstvu ves čas obljubljali, pripravljen imajo tudi že predlog novele zakona, ampak ni šel nikoli v javno razpravo.
Nujno je poleg tega treba spremeniti tudi zakon o varstvu okolja, ki določa, da morajo vsi, ki zbirajo ali predelujejo odpadke, biti lastniki zemljišč in opreme, da lahko opravljajo to dejavnost in pridobijo okoljevarstveno dovoljenje. Ta določba je bila sprejeta leta 2022 in stopi v veljavo v letu 2027. To velja za vse nove naprave in za tiste, ki so želeli imeti spremembo okoljevarstvenega dovoljenja. Po izteku prehodnega obdobja bodo te določbe veljale tudi za tiste, ki okoljevarstveno dovoljenje že imajo. To je problem za tiste izvajalce, ki imajo obrate in naprave na zemljiščih v javni lasti, to je države in lokalnih skupnosti. Ta določba ni problem samo za velika podjetja, ampak tudi za mala podjetja, obrtnike, socialna podjetja, ki opravljajo storitve zbiranja odpadkov. Zakon o varstvu okolja je bil v postopku spreminjanja ves čas mandata dosedanje vlade, spremembe pa niso bile sprejete in smo veseli, da niso bile. Ta problem bi rešili, a bi istočasno poslabšali druge zadeve.
Ko govorimo o zakonodaji o varstvu okolja, so problem tudi postopki. GZS zato podpira predlog Evropske komisije za pospešitev okoljskih presoj, ki je del širšega evropskega okoljskega omnibusa. Slovenija mora zavzeti bolj odločno in razvojno usmerjeno stališče, kot ga zagovarja odhajajoča vlada. Trenutni upravni postopki namreč pogosto zavirajo investicije in zmanjšujejo konkurenčnost gospodarstva. Predpisi EU so od sprejetja zelenega dogovora nasploh izredno tehnični, izredno obsežni, zapleteni in jim je zelo težko slediti. Zato jih je treba poenostaviti.
Evropska komisija verjetno zato objavlja vse več smernic in navodil za uporabo?
Ja in največkrat zadnji trenutek, podjetja pa se morajo takoj prilagoditi.
- Zakon o varstvu okolja je bil v postopku spreminjanja ves čas mandata dosedanje vlade, spremembe pa niso bile sprejete in smo veseli, da niso bile.
Kako jim GZS lahko pomaga?
Ker je GZS članica Združenja evropskih gospodarskih zbornic Eurochambres, nekatere dokumente dobimo prej, doma pojasnila seveda iščemo na ministrstvih, na ravni EU smo člani panožnih združenj, ki se obračajo na Evropsko komisijo in od nje zahtevajo pojasnila. Jaz sem zdaj predsednica odbora za trajnost pri Eurochambres, kjer smo v zadnjem času obravnavali osmi evropski omnibus, ki je okoljski, pa obveznosti trajnostnega poročanja podjetij, ki je del prvega omnibusa. Aktualen je akt o pospešitvi industrije, s katerim se ukvarjajo različni odbori v okviru Eurochambresa, pa energetski sveženj. Dobiti razumevanje, kaj ti predpisi predstavljajo, je kar težko. Na ravni EU je bila v zelo kratkem času sprejeta zakonodaja, ki je zelo obsežna, in šele zdaj, ko stopa v veljavo, podjetja v praksi ugotavljajo, kaj zanje pomeni.
Kateri so glavni izzivi podjetij pri izvajanju sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti za odpadke?
To je strategija, ki je bila v Evropi sprejeta v 90. letih prejšnjega stoletja. Temelji na logiki, da bo proizvajalec proizvod zasnoval tako, da ga bo lažje zbirati, razgraditi in predelovati, če bo finančno odgovoren za ravnanje z odpadki. Razširjeno proizvajalčevo odgovornost so najprej razvili za embalažo, čeprav v embalažni direktivi ni nikoli pisalo, da mora biti ravnanje z odpadno embalažo urejeno na tak način. Sledila je električna in elektronska oprema, izrabljena vozila, baterije in akumulatorji. To so štirje tokovi, za katere so na ravni EU predpisali uvedbo sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Ravnokar so ga s spremembo direktive predpisali še za tekstil z rokom za uvedbo v letu 2027. S spremembo direktive za čiščenje urbanih voda, to je komunalnih voda, je EU predpisala, da morajo proizvajalci zdravil in kozmetike plačati nadgradnjo komunalnih čistilnih naprav za čiščenje ostankov zdravil in kozmetike v odpadnih vodah, kar je zelo zahtevno in zapleteno. V Sloveniji imamo razširjeno proizvajalčevo odgovornost še za zdravila, za fitofarmacevtska sredstva, za pnevmatike in nagrobne sveče. Pri embalaži je izziv nova evropska uredba o embalaži in odpadni embalaži, ki določa, da morajo tudi tisti, ki so v vrednostni verigi, preveriti, ali njihov dobavitelj izpolnjuje vse zahteve. Problem je, kako bodo v podjetjih to preverjali, bodo tehnično razumeli, kaj to predstavlja. Problem je, da proizvajalci to odgovornost običajno prenesejo na eno organizacijo, ki v njihovem imenu administrativno in tudi dejansko ureja to ravnanje. Zato ni stika med proizvodom in njegovo predelavo in nas na področju embalaže čaka uvedba ekomodulacije, ki jo napoveduje nova uredba.
Kaj bo prinesla?
Oceno, koliko dejansko stane zbiranje in predelava proizvoda, pa mogoče oceno prihodkov od recikliranih materialov. Velik izziv predstavlja plastika. Italija ta sistem že ima. Kar je mogoče reciklirati, ima tam ceno okrog 40 evrov na tono, odpadna plastika, ki je primerna samo za energetsko predelavo, pa čez 700 evrov na tono.
Zaradi takšne razlike v ceni ne prihaja do zlorab in skušajo čim več odpadne plastike prodati za energetsko predelavo?
Do leta 2030 naj bi bila vsa plastična embalaža taka, da jo je mogoče reciklirati. Vse članice že zdaj plačujejo v proračun EU 80 centov za kilogram nereciklirane plastične embalaže. Slovenija je za leto 2023, za katerega so zadnji podatki, imela takšne embalaže okrog 30 tisoč ton, kar pomeni, da je zanjo v proračun EU plačala okrog 24 milijonov evrov. Za zdaj večina držav ta strošek v proračun EU plačuje s sredstvi iz državnega proračuna, je pa vprašanje, kdaj ga bodo prenesle na proizvajalce. V prihodnosti se bo uvedel še sistem polne cene, ki pomeni, dodatnih 45 milijonov evrov, in treba bo obračunati še strošek zbiranja embalaže iz gospodinjstev, kar bo še 43 milijonov evrov. To pomeni, da bo odpadna embalaža, še posebej plastična, postala še veliko dražja.
Med primeri ekomodulacije ste omenili Italijo, je na voljo še kakšen primer, po katerem bi se v Slovenji lahko zgledovali?
Tudi Nemci jo imajo, in sicer v obliki nadzornega organa, ki spremlja tokove embalaže, pa tudi daje strokovna navodila. Razlika je v tem, da imajo Nemci vse obširno napisano, Italijani pa imajo samo slikovna navodila.
Za Slovenijo je torej priporočljivo uporabiti italijanski model, ker je enostavnejši?
Ja, a tudi EU napoveduje smernice.
Kateri so v Sloveniji najbolj problematični odpadki?
Po mojem mnenju je zdaj nereciklirana plastična embalaža velik izziv, in sicer zaradi veliko predpisov in zato, ker iz nje nastaja mikroplastika in ker bo morala biti do leta 2030 vsa embalaža reciklabilna. V gospodarstvu so v teku razprave, kaj narediti. GZS pa skupaj z Obrtno-podjetniško zbornico prek slovenskega centra za krožno gospodarstvo organizira izobraževanja za različne skupine podjetij.
Kako pa bi lahko zmanjšali prekomerno embalažo, ko je recimo vsak piškot v škatli še posebej v plastični embalaži?
EU bo določila poseben izvedbeni akt za omejevanje prekomerne embalaže. Je pa problem tudi, da se morajo majhna podjetja zaradi stroškov prilagajati in kupovati tisto, kar je na trgu iz serijske proizvodnje, ki pa je večinoma prilagojena velikim nadnacionalkam.
- Nereciklirana plastična embalaža je velik izziv, zaradi veliko predpisov, ker iz nje nastaja mikroplastika in ker bo morala biti do leta 2030 vsa reciklabilna.
Kako ocenjujete uspešnost delovanja krožnega gospodarstva v Sloveniji?
Državni statistični urad je v začetku marca objavil kazalnike krožnega gospodarstva za leto 2024, po katerih se je na letni ravni delež uporabe materiala v kroženju dvignil za 1,3 odstotne točke in je znašal 10,4 odstotka. Cilj pa je okrog 20 odstotkov na ravni EU leta 2030. Se pa krožnost preračunava tako, da imamo v števcu ulomka izrabo sekundarnih materialov, v imenovalcu pa so vsi sekundarni materiali in primarni materiali. Če gledamo samo računsko, je reciklaža tako izredno pomembna in tudi izraba snovi, ki jih z njo pridobimo.
Kaj pa v praksi?
Ker smo imeli velike gradbene projekte, drugi tir med Divačo in Koprom in drugo cev karavanškega predora, imamo po volumnu največ gradbenih odpadkov. Po podatkih državnega statističnega urada smo jih lani ustvarili 8,8 milijona ton, kar je 80 odstotkov vseh odpadkov. Veliko gradbenih odpadkov se uporabi za zasipanje, ki pa na žalost ne velja za reciklažo in se ne šteje v krožnost, čeprav so te snovi koristno uporabljene.
Je to tako določeno na ravni EU?
Ja, je.
Kateri pa so v Sloveniji zgledni projekti na področju krožnosti?
S področja recikliranja imamo zelo močno jeklarsko industrijo, industrijo aluminija, kovine so nasploh snov, ki je že po svoji DNK primerna za reciklažo. Med takšne industrije sodi tudi papirna industrija, nekaj primerov imamo tudi na področju plastike, med njimi je na primer Aquafil. Imamo bioplinarne in kompostarne za recikliranje organskih odpadkov. Perspektivno je zagotovo biogospodarstvo, kjer imamo na ravni EU navdihujoče raziskave, ni pa preskoka njihovih rezultatov v gospodarstvo. To je problem na ravni EU, ne samo v Sloveniji.
- Povsod, ne samo v Sloveniji, so kot odpadki problematični izdelki za široko potrošnjo, ker so zapleteni, zelo različni in končajo na zelo različnih koncih.
Kakšni so glavni prihranki za gospodarstvo, ki jih omogoča krožno gospodarstvo?
Pri odrezkih v proizvodnji, ki so čisti in sledljivi, se podjetja kar med seboj dogovorijo za izrabo, ali pa samo podjetje razmišlja, kako jih vrniti v lastno proizvodnjo. Povsod, ne samo v Sloveniji, so kot odpadki problematični izdelki za široko potrošnjo, ker so zapleteni, zelo različni in končajo na zelo različnih koncih.
Kakšno je stanje v Sloveniji na področju komunalnih odpadkov?
Po podatkih državnega statističnega urada je bilo v letu 2025 komunalnih odpadkov zbranih nekaj manj kot 1 milijon ton ali za 6 odstotkov manj kot predlani. Največji upad so zaznali pri kosovnih odpadkih, ki jih je bilo zbranih za 24 odstotkov manj, in mešanih komunalnih odpadkih, ki jih je bilo za 14 odstotkov manj. Najbolj pa so porasle količine odpadnih kovin, in sicer za petino. Ločeno smo lani v Sloveniji zbrali 77 odstotkov odpadkov, kar je za 2 odstotni točki več kot leto prej. Četrtino teh so predstavljali biorazgradljivi odpadki, z odstotno točko manjšim deležem sta sledila papir in papirnata embalaža. Ti podatki kažejo, da se odpadki zberejo, izboljšati je treba reciklažo. Na ravni EU zdaj uvajajo nova pravila za prenehanje statusa odpadkov. Objavljen je bil predlog za plastiko, za aluminij, staro železo, baker in steklo pa pravila že veljajo. Za digestat, ki nastaja v bioplinarnah, tudi imamo pravila na ravni EU, a se mi zdijo zelo tehnično zahtevna.
Kateri so v Sloveniji glavni izzivi pri uporabi standardov za najboljše razpoložljive tehnike (BAT) in čistih tehnologij?
Direktiva o izpustih iz industrije je bila sprejeta leta 1996. Rečem lahko, da je naredila velik preskok pri zmanjšanju izpustov iz industrije. Te standarde se ves čas nadgrajuje. Zdaj se na ravni EU pripravljajo tehnični dokumenti za različne panoge, kjer so določene najboljše razpoložljive tehnike (BAT). S tem imajo proizvajalci večjo gotovost za prodajo teh tehnologij. To je pozitivno, ker se gleda na okolje celostno in za vsa podjetja v EU veljajo enaka merila.
