Shrani za kasnejše branje.
Proizvajalčeva razširjena odgovornost (PRO) je ključen mehanizem za učinkovitejše ravnanje z izdelki in njihovimi odpadki. Slovensko gospodarstvo za uspešen prehod v bolj krožno in konkurenčno okolje potrebuje jasna pravila, predvidljive pogoje poslovanja ter pravično in sorazmerno porazdelitev stroškov, so se strinjali udeleženci Okoljskega dneva gospodarstva.
Mag. Tajda Pelicon, Služba za korporativno komuniciranje, GZS; foto: Tadej Kreft
Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal je poudarila, da okoljska zakonodaja ne sme biti le seznam vedno novih obveznosti, temveč razvojni okvir, ki spodbuja vlaganja v nizkoogljične tehnologije, krožno gospodarstvo, energetsko učinkovitost in trajnostne inovacije. Po njenih besedah PRO postaja osrednji mehanizem urejanja okoljskih vplivov izdelkov – od embalaže in elektronike do tekstila, kozmetike in zdravil. Pravila postajajo zahtevnejša, odgovornosti se širijo po celotni vrednostni verigi, podjetja pa se soočajo z več stroški in podatkovnimi obveznostmi. Zeleni prehod bo uspešen le, če bo temeljil na dialogu, predvidljivih pravilih ter skupnem razumevanju, da sta varstvo okolja in konkurenčno gospodarstvo cilja, ki morata hoditi skupaj.
- Zeleni prehod mora temeljiti na razumevanju, da sta varstvo okolja in konkurenčno gospodarstvo cilja, ki morata hoditi skupaj.
Z vidika krožnega gospodarstva je Antonija Božič Cerar, direktorica Službe za okolje, podnebje in energijo na GZS, izpostavila pomen enotnega evropskega trga tudi za odpadke in reciklirane materiale. Ocenila je, da Evropa hitro ustvarja odpadke, bistveno težje pa jih vrača v kroženje kot kakovostne sekundarne surovine, kar neposredno vpliva na konkurenčnost gospodarstva.
Udeleženci Okoljskega dneva gospodarstva so poudarili, da je za uspešen prehod v bolj krožno in konkurenčno okolje nujna pravična in sorazmerna porazdelitev stroškov.
Andrej Brezavšček, partner v Odvetniški pisarni Brezavšček Žgavec, je izpostavil, da je Sodišče EU jasno opredelilo storitve PRO kot gospodarsko dejavnost. Po njegovi oceni monopolne ureditve pomenijo poseg v svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev, konkurenčno okolje pa je lahko pomemben vzvod za učinkovitejše reševanje okoljskih izzivov. »Naloga zakonodajalca je ustvariti prosti trg, ki bo usmerjen v učinkovito reševanje okoljskih problemov. Kdor bo znal bolje in ceneje poskrbeti za odpadke, bo imel jutri konkurenčno prednost, lažji dostop do kapitala, večji ugled. In to je po mojem mnenju prava pot do krožnega gospodarstva.«
Matija Urankar, partner v Odvetniški družbi Urankar & Zupančič, je dejal, da za PRO kot gospodarska dejavnost veljajo pravila notranjega trga. Državni posegi morajo biti sorazmerni in utemeljeni. Učinkovitejša pot do okoljskih ciljev je konkurenčen, reguliran trg, ki nagrajuje najboljše okoljske rezultate.
Predstavnik Ministrstva za okolje, podnebje in prostor, Matej Kovačič, je poudaril, da proizvajalci v novem okviru ne bodo več zgolj financerji, temveč aktivni soustvarjalci sistema PRO. Ocenil je, da se odgovornost začne že pri zasnovi embalaže, kar pomeni pomemben miselni premik v primerjavi z dosedanjo prakso.
O odprtih vprašanjih glede morebitne uvedbe kavcijskega sistema za embalažo pijač je spregovorila Jana Miklavčič. Spomnila je na evropske cilje ločenega zbiranja – 80 odstotkov do leta 2026 in 90 odstotkov do leta 2029 – ter na naraščajoče zahteve glede deleža recikliranih materialov v novih plastenkah.
Ključne usmeritve za prihodnji razvoj PRO
- Pri vseh tokovih proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO) se obetajo novi izzivi.
- V ospredju ne bo več zgolj ravnanje z odpadki, temveč celoten življenjski krog izdelkov.
- Nova evropska uredba o embalaži (PPWR) bo podjetjem prinesla dodatne obveznosti pri zasnovi izdelkov, organizaciji poslovanja in obvladovanju stroškov.
- V prihodnjih letih se bodo na proizvajalce prenesli tudi stroški ravnanja z odpadno embalažo, ki jih danes krijejo gospodinjstva prek javnih služb.
- Embalaža, ki omogoča večkratno uporabo in enostavno recikliranje, naj bi bila deležna nižjih stroškov v okviru sistema PRO.
- Prihodnji sistem PRO mora spodbujati rešitve, ki podpirajo krožnost, ponovno uporabo in učinkovito recikliranje.
- Trajnostna embalaža ne pomeni iskanja »popolnega« materiala, temveč premišljeno zasnovo, prilagojeno zmogljivostim celotnega sistema.
Praktične vidike nove uredbe PPWR je predstavila Nina Maurovič, vodja marketinga in trajnostnega razvoja v podjetju DS Smith, ki je poudarila, da uredba ne zahteva radikalno novih rešitev, temveč boljše povezovanje obstoječih procesov. Po njeni oceni kartonska embalaža pogosto že danes omogoča hitro dokazovanje skladnosti z novimi zahtevami.
Mednarodne izkušnje je predstavil Andreas Pertl, direktor avstrijske organizacije VKS (Verpackungskoordinierungsstelle), ki je izpostavil, da so konkurenčne sheme PRO obvladljive, če temeljijo na skupni infrastrukturi, digitalizaciji in učinkovitem nadzoru. Po njegovih besedah tak sistem že več kot desetletje uspešno deluje v Avstriji.
O stroških ravnanja z odpadki pri nas je spregovoril Jože Gregorič iz JP VOKA SNAGA, ki je poudaril, da cene temeljijo na strogi metodologiji in preglednih pravilih. Ocenil je, da bodo proizvajalci ob prevzemu celotnih stroškov po PPWR upravičeno zahtevali večjo transparentnost sistema.
Carmela Ciarliero iz evropskega združenja Cosmetics Europe – The Personal Care Association je izpostavila, da je načelo »onesnaževalec plača« sprejemljivo in potrebno, a mora biti to plačilo pravično glede na onesnaženje, ki ga proizvajalec ustvari.
Pomemben del razprave je bil namenjen tudi direktivi EU o čiščenju komunalnih odpadnih voda. Matej Šuštaršič, direktor Eurofins testiranja in raziskav okolja Slovenija, je opozoril, da gre za največjo reformo na tem področju v zadnjih 30 letih, saj se bo število parametrov monitoringa povečalo z 10 na 200. Po njegovi oceni brez učinkovitega sodelovanja vseh pristojnih institucij obstaja tveganje za umik izvajalcev s trga in višje stroške za gospodarstvo.
David Holobar iz Novartisa je dejal, da želi biti farmacevtska industrija del rešitve, vendar mora biti odgovornost za mikroonesnaževala pravično porazdeljena, saj gre za razpršen problem celotne družbe.
