Shrani za kasnejše branje.
Do sredine novembra je bil v javni obravnavi osnutek podnebnega zakona. Ob njegovi obravnavi se je v gospodarstvu upravičeno postavilo vprašanje, ali poseben zakon zares potrebujemo in ali ne bi bilo bolj učinkovito dopolniti in izboljšati veljavni zakon o varstvu okolja (ZVO-2), kjer le ta govori o podnebnih spremembah? Osnutek namreč daje enostransko prednost le enemu okoljskemu vidiku.
Antonija Božič Cerar, GZS, Služba za okolje, podnebje in energijo
Zakon o varstvu okolja je bil ob sprejetju leta 1993 zamišljen kot krovni zakon, ki bi celostno obravnaval vse okoljske tematike. Osnovan je bil po vzoru nekaterih skandinavskih držav. Celostnemu pristopu do okoljskih in družbenih vprašanj sledi tudi EU na področju trajnostnega razvoja. Podnebni zakon odstopa od tega pristopa, saj daje enostransko prednost le enemu okoljskemu vidiku in zanemarja druge okoljske in tudi širše družbene vidike.
Za zeleni prehod je nujno sodelovanje vseh zainteresiranih deležnikov z ustreznim znanjem, sestava podnebnega sveta pa gospodarstvu odreka to pravico.
Ni sprejemljivo, da bi zaradi podnebnih ciljev doživljali ekonomski in družbeni zastoj oziroma nazadovanje. Obstoječi Nacionalni energetsko podnebni načrti (NEPN) in predlogi njegove posodobitve, ki se pripravljajo zaradi pomanjkljivih in enostranskih izhodišč in predvidenih ukrepov, že zdaj ne sledijo ciljem Vizije 2050 in Strategije razvoja Slovenije do leta 2030.
Osnutek zakona prepoznava le obnovljive vire energije, vse bolj jasno pa je, da bomo za zeleni prehod potrebovali vse razpoložljive nizkoogljične vire energije, vključno z jedrsko. Slednjo kot vir prepoznavajo tudi EU predpisi, ki se nanašajo na taksonomijo.
MOPE ocenjuje, da v gospodarstvu ni ustreznih strokovnjakov
Medtem ko ZVO-2 izrecno določa, da je gospodarstvo z vidika sodelovanja pri pripravi politik, strategij, programov, planov … enakovreden deležnik, se podnebni zakon sklicuje na delovanje strokovnih oz. znanstvenih organizacij. To načeloma ne bi bilo sporno, če ne bi bilo iz sestave podnebnega sveta moč sklepati, da MOPE ocenjuje, da ustreznih strokovnjakov v gospodarstvu ni! Posvetovalno telo daje mnenje na akcijski načrt dodatnih ukrepov za sektorje gospodarstva, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov, če podatki iz »podnebnega ogledala« kažejo, da podnebni cilji niso doseženi.
Na GZS že več let deluje Strateški svet za energetski prehod (v nadaljevanju SSEP), ki združuje praktična in razvijajoča znanja tehnologij in okolja ne le iz gospodarstva, ampak tudi iz akademske sfere. SSEP že vrsto let spodbuja dialog in sodelovanje med temi sferami v luči hitrega razvoja novih tehnologij in zaostrenih okoljskih in gospodarskih dogajanj in potreb. Za zeleni prehod je nujno sodelovanje vseh zainteresiranih deležnikov z ustreznim znanjem, sestava podnebnega sveta pa gospodarstvu odreka to pravico.
Foto: Depositphotos
Osnutek zakona določa, da lahko ministrstvo glede projektov, ki jih sofinancira država, od občine zahteva, da pridobi mnenje nevladne organizacije v javnem interesu na področju podnebnih sprememb glede vprašanj, povezanih s področjem in območjem njenega delovanja.
Ob »Nimby efektu«, ki postaja stalnica v slovenskem prostoru, je takšna dikcija 19. člena nerazumska in družbeno škodljiva. Pričakovati je, da bodo nevladne organizacije pri vsakem projektu, ki ne bo po volji nekaterim interesnim skupinam prebivalcev, od pristojnega ministrstva zahtevale, da sooči občine z zahtevo po mnenju nevladnih organizacij. To pa bo vsakokrat zavrlo potek investicije za nedoločen čas.
Osnutek uvaja dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov za regulirane subjekte. Regulirani subjekt lahko opravlja svojo dejavnost po 1. januarju 2025 le na podlagi pravnomočnega dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov. Po naših izkušnjah so predvidena prehodna obdobja za zahteve reguliranih subjektov v osnutku prekratka, saj mora vložiti vlogo za pridobitev dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov najpozneje do 1. junija 2024. Ni pričakovati, da bo podnebni zakon prešel skozi potrebno parlamentarno obravnavo v letošnjem letu in je smiselno roke podaljšati, še posebej, ker ocenjujemo, da se bodoči zavezanci še ne zavedajo novih obveznosti, ki jih bodo morali izpolnjevati.
Obstaja zelo upravičena skrb, da bo sprejetje objavljenega osnutka povzročalo zmedo, zaplete in nejasnosti pri izvajanju upravnih postopkov, ki jih predpisuje ZVO-2.
Predlog podnebnega zakona se ne izreka o shranjevanju, uporabi in skladiščenju ogljikovega dioksida.
Direktiva EU 2023/959, ki ureja področje trgovanja s toplogrednimi plini, resda uvaja načrte za podnebno nevtralnost in določa, da jih bodo morali pripraviti le upravljavci, ki želijo ohraniti del brezplačno dodeljenih kuponov, kjer le-ti zaostajajo za panožnimi kazalniki energetske učinkovitosti. Medtem pa osnutek našega podnebnega zakona obvezo priprave načrta dodatno razširja na vse zavezance, ki trgujejo s toplogrednimi plini.
Druga direktiva, ki govori o emisijah iz industrije in je v postopku posodabljanja, uvaja tudi načrte za zeleni prehod do 2050. Zavezanci iz energetsko intenzivnih dejavnosti naj bi jih oddali do 2030, ostali zavezanci pa po 2030. Zahteve, ki izhajajo iz obeh direktiv, bi morale biti v podnebnem zakonu sorazmerne in medsebojno usklajene.
Ali so nekateri ukrepi naperjeni proti določenim panogam industrije v Sloveniji?
Osnutek zakona odpravlja davčne olajšave, ki spodbujajo rabo fosilnih goriv. Ukrep vračila trošarine na pogonska goriva, kjer se vrača razlika med minimalno trošarino po predpisih EU ter veljavno trošarino v Sloveniji, je bil leta 2009 uveden izključno z namenom ohranjanja konkurenčne prednosti slovenske prevozniške panoge cestnega in železniškega prometa v primerjavi z nam konkurenčnimi državami.
Dodaten argument, ki kaže na neustreznost odprave vračila trošarine na pogonska goriva, je dejstvo, da v Sloveniji trenutno za prevozniški sektor ne obstaja distribucija za široko potrošnjo alternativnih goriv, ki bi nadomestila uporabo fosilnih.
Prevozniški sektor pri tem opozarja, da je panoga z namenom blaženja podnebnih sprememb in zmanjševanja emisij toplogrednih plinov že obremenjena z drugimi dajatvami in ukrepi zmanjševanja vplivov na podnebje. Te emisijske dajatve so tako na pogonsko gorivo kot na cestninjenje, kjer se dodatno zaračunavajo stroški za obremenitev infrastrukture, onesnaženosti zraka, hrupa in stroškov emisij CO₂.
V primeru energetsko intenzivne industrije gre za znižane prispevne stopnje, ki so jo deležna energetsko intenzivna podjetja, in so podeljene v skladu z EU predpisi, kjer le-ti zagotavljajo potrebno izenačitev konkurenčnih pogojev poslovanja teh podjetij. Znižane stopnje davščin vzpostavljajo konkurenčne pogoje poslovanja. Gre za znižano stopnjo trošarine, prispevek OVE ter CO₂ dajatev. Slovenska energetsko intenzivna podjetja poleg emisijskih kuponov plačujejo še davek na ogljik v višini najnižje stopnje obdavčitve po EU direktivi.
Izkušnje iz preteklih mesecev kažejo, da z zapiranjem energetsko učinkovitih obratov in uvozom materialov naraščajo emisije TGP na enoto proizvodov. Industrija materialov sledi načelom termodinamike ne glede na to, kje je locirana, lahko je pa bolj energetsko učinkovita.
S takim odnosom smo se že vnaprej odrekli ne le investicijam obstoječe industrije, ampak tudi priložnostim države, ki naj bi jih sprostili Uredbi EU o kritičnih in strateških materialih ter tehnologijah ničelnih emisij.
Zanimivo je, da se predlog podnebnega zakona ne izreka o shranjevanju, uporabi in skladiščenju ogljikovega dioksida.
GZS podpira cilje podnebnega zakona, a po proučitvi osnutka ocenjujemo, da so predlagane rešitve preveč enostranske, neusklajene z obstoječo zakonodajo in ne vključujejo gospodarstva v obsegu, kot bi bilo potrebno. Menimo, da bi zakon v takšni vsebini predstavljal dodatne ovire za prepotrebne spremembe, ki podpirajo zeleni prehod v Sloveniji!
