Shrani za kasnejše branje.
Za majhne države, kot je Slovenija, jezikovne in kulturne ovire predstavljajo precejšen izziv tudi pri prodaji avtorskih pravic v tujino.
Mateja Jordan
Pisci in založniki morajo v prepoznavnost in uveljavljanje avtorjev ter pletenje mreže kontaktov na tujih trgih dolgoročno in sistematično vlagati oromno časa in energije, kar je večino slovenskih založb prevelik zalogaj. Najbolj uspešne so pri prodaji avtorskih pravic v tujino založbe, kjer se zaposleni literarni agenti ukvarjajo izključno s tem področjem.
Sistematično delo in državna podpora
Prof. dr. Miha Kovač, predavatelj, dolgoletni urednik in kurator Frankfurtskega sejma, spomni, da je Slovenija na področju prodaje avtorskih pravic s točke nič ob osamosvojitvi prišla na današnjih okoli 200 pogodb letno, in poudari, da je to sad večletnega dela in tudi državne podpore.
»Javna agencija za knjigo (JAK) je subvencionirala tudi prevode za tujino, kar je prevajalcem omogočilo, da so se tega posla sploh lotili. Tako so lahko računali na nek normalen honorar, ki jim je vsaj deloma zagotovil preživetje. In ti prevajalci v tuje jezike, ki so pogosto tujci, zamejci, ali pa ljudje iz mešanih zakonov, so tudi neke vrste »knjižni skavti« za nemške in druge tuje založnike. Imajo namreč pregled nad našo knjižno produkcijo in lahko založnikom predlagajo, kaj naj se prevaja. Če teh ljudi ni, tudi prevodov ni,« pravi Kovač in kot bistveno izpostavlja tudi subvencioniranje in štipendiranje poti slovenskih založnikov na različne sejme in druga mreženja, saj je prodaja avtorskih pravic posel, ki zahteva ogromno poznanstev.
Znotraj družb »založništva in knjigotrštva« trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami ustvari polovico dodane vrednosti, sledi ji izdajanje knjig (25,4-odstotni delež), drugo založništvo (14,8 %) in izdajanje revij in druge periodike (9 %).
Pripravila Analitika GZS
Frankfurt kot iztočnica za preboj na tuje trge
Eden od temeljnih pogojev za prodor na tuje so tudi dobre povezave in poznanstva z ljudmi, ki se ukvarjajo z nakupom avtorskih pravic, vendar, kot opozarja Kovač, je treba znati izbrati za posamezno založbo primerna dela. »Imeti moraš ogromno znanja o tem, kdo kaj izdaja v tujini in poznati ljudi, ki se ukvarjajo s kreiranjem programov tujih založb. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se kakšna prodaja v tujino zgodi tudi zato, ker se dva dobro razumeta med sabo,« moč zvez in poznanstev ilustrira poznavalec založniškega posla.
Založniki veliko stavijo na Frankfurtski knjižni sejem, kjer se bo Slovenija letos predstavila kot častna gostja. Tudi Kovač, sicer vodja kuratorske ekipe, računa, da se nam na sejmu lahko odprejo mnoga vrata. »Zame, kot človeka iz založništva, je glavni cilj prodati čim več avtorskih pravic,« dodaja in meni, da s(m)o na Frankfurt dobro pripravljeni.
Prevode slovenskih avtorjev, ki jih bodo predstavili na sejmu, so izbrali pri Frankfurtskem sejmu. »Knjig, izdanih v samozaložništvu, na sejmu ne boste našli, niti v Sloveniji izdanih knjig v prevodih v tuje jezike; take knjige so v tujini razumljene kot izraz založniške nemoči, češ – poglej jih, reveže, še pes jih ne povoha, zato morajo sami izdajati prevode v tuje jezike,« je realen Kovač. Na sejmu se bodo predstavljale tudi slovenske založbe, ki se ukvarjajo s prodajo avtorskih pravic v tujino, pa tudi tiste slovenske knjige, za katere založbe ocenijo, da jih lahko ponudimo tujcem.
Drago Jančar je med najbolj prevajanimi slovenskimi avtorji.
Foto: arhiv Beletrine
Kriterija uspešnosti gostovanja v Frankfurtu sta po Kovačevem samo dva: kaj se bo dogajalo s številom prevodov v naslednjih petih letih in koliko denarja bo to prineslo. »Čez palec lahko ocenim, da smo letos obrnili okoli 300 tisoč evrov s prodajo pravic. Če bomo uspešni, bi morali v štirih, petih letih priti na milijon in to ne z večjim številom izvodov, ampak z večjimi nakladami,« računa Kovač na podlagi izkušnje sicer dvakrat večje in bistveno bolj razvite Finske, ki je bila v Frankfurtu častna gostja leta 2014 in je v desetih letih prišla na okoli 4 milijone prometa od prodaje avtorskih pravic.
Da je ključni moment za prodajo avtorskih pravic v tujino prav gostovanje Slovenije v Frankfurtu, je prepričana tudi glavna urednica Mladinske knjige Založbe dr. Alenka Kepic Mohar. »Prodaja pravic v tujino je izvoz slovenske kulture, ki ima dva učinka. Po eni strani spodbuja in širi produkcijo na slovenskem knjižnem trgu, po drugi strani pa prinaša dodatne, a za zdaj precej nizke prihodke tako avtorjem kot založbi.« Založbe, ki avtorjem lahko ponudijo prodajo njihovih avtorskih pravic v tujino, imajo po mnenju Kepic Moharjeve prednost, saj je uveljavitev na tujem trgu za avtorje zelo pomembna.
Sodelovanje namesto rivalstva
Miha Kovač Finsko izpostavlja tudi kot primer dobre prakse povezovanja s ciljem prodaje avtorskih pravic. »Tam so štiri založbe skupaj ustanovile literarno agencijo, kar je po mojem odlično, saj je v takih kombinacijah lahko ena in ena več kot dve. Z ljudmi, ki imajo znanje, strokovnost, ekspertizo, hkrati pa poznajo ljudi v različnih krogih v tujini. In ti ljudje naenkrat med sabo sodelujejo, namesto da bi tekmovali,« pravi Kovač in meni, da se takšna praksa, čeprav bi bila idealna tudi za Slovenijo, zaradi nizke poslovne kulture pri nas ne bi obnesla.
Zato je nekoliko bolj skromen in upa, da bodo tisti, ki se ukvarjajo s prodajo avtorskih pravic, s tem nadaljevali, da bo JAK še naprej delovala tako, kot deluje, in da bodo za to na razpolago tudi sredstva. Po podatkih JAK so v obdobju zadnjih treh let za sofinanciranje stroškov prevodov in tiska okoli 560 tujih izdaj sicer namenili skoraj milijon 150 tisoč evrov.
Kulturni ambasadorji avtorjem odpirajo nove možnosti
V Sloveniji imamo samo nekaj založb, kjer so zaposleni specialisti za prodajo avtorskih pravic v tujino, med njimi je tudi Mladinska knjiga Založba. »Vsi, ki se ukvarjamo z literarnim posredovanjem, smo nekakšni kulturni ambasadorji, ki avtorjem odpiramo nove možnosti in obenem tlakujemo poti na nove trge po vsem svetu,« o svojem in delu svojih kolegov pravi Senja Požar, vodja prodaje avtorskih pravic pri Mladinski knjigi (MK), kjer se s prodajo avtorskih pravic v tujino ukvarjajo že desetletja. »Založba je bila ves ta čas aktivna in prepoznavna v svetu, zadnjih šest let pa pomeni novo prelomnico, ker so postali mnogi trgi z razvojem tehnologij dostopnejši in so se obenem povečala pričakovanja še pred podpisi pogodb s knjižnima sejmoma v Bologni in Frankfurtu o nastopu Slovenije kot častne gostje,« je pojasnila Požarjeva.
Alenka Kepic Mohar ob tem ugotavlja, da se je v prodajo avtorskih pravic v preteklosti morda promocijsko (pre)malo investiralo. »To je po eni strani stvar kulturne politike, po drugi pa je povezano s poslovnimi pričakovanji in oceno,« meni glavna urednica MK in verjame, da z globalizacijo, v Sloveniji pa tudi zaradi gostovanja na obeh najpomembnejših knjižnih sejmih v tujini, prihajamo v obdobje, ko bo tudi delo slovenskega avtorja lahko postalo globalna uspešnica.
Pri MK v tujino praviloma ponudijo knjige, ki so bile na domačem trgu dobro sprejete, tuje založnike pa lažje prepričajo tudi z nagrajenimi deli.
Najbolj prevajana slovenska avtorica
Urednica, založnica in pisateljica Helena Kraljič je knjižno produkcijo založbe Morfem tujim založnikom predstavila že pred dvanajstimi leti. »Investicija in trud v mednarodno promocijo sta se povrnili. Slovenski avtorji smo na mednarodnih trgih vedno bolj prepoznavni, zato lažje vstopimo na tuji trg,« ocenjuje dobro potezo avtorica več kot 150 knjig v 23 tujih jezikih.
»Počaščena sem, saj je občutek, da ti zaupa toliko različnih založnikov, presežen, hvaležna pa sem seveda tudi kupcem in bralcem iz mnogih dežel,« pravi mladinska pisateljica, ki se lahko pohvali s tem, da je v obdobju od 2019 do 2022 po številu prevodov v tuje jezike z 32 prevodi takoj za najbolj prevajanim slovenskim avtorjem, Slavojem Žižkom.
Družbe »založništva in knjigotrštva« (upoštevanih 306 družb v SKD dejavnosti: 58.110 – Izdajanje knjig; 58.140 – Izdajanje revij in druge periodike; 58.190 – Drugo založništvo; 47.610 – Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami, brez 2 podjetij) so v letu 2022 ustvarile 260 mio EUR celotnih prihodkov in 244 mio EUR čistih prihodkov od prodaje, kar je glede na predhodno leto višje za 7 %. Izkazana dodana vrednost, v vrednosti 74,9 mio EUR, je bila za slab odstotek nižja kot lani. Ob rahlo nižji zaposlenosti so ustvarili 47.232 EUR dodane vrednosti. Ustvarjena EBITDA v vrednosti 25,3 mio EUR je bila nižja za 17 %.
Pripravila Analitika GZS
»Verjamem v to, kar počnem in vse kar počnem, počnem strastno. Vedno se skušam tudi čim bolj približati željam in potrebam založnika ter bralcem v določeni deželi,« recept za uspeh razkriva Helena Kraljič in ne pozabi niti na uporabne izkušnje s knjižnih sejmov v Bologni, Frankfurtu, Shanghaju in drugje.
Vloga založbe je po njenem verjeti v avtorja in poiskati zanj najbolj primernega tujega založnika. »Avtor, ki ima za seboj matično založbo, ima privilegij, saj ima večjo težo kot samozaložnik in ji tuji založniki bolj zaupajo, ima več kontaktov, več znanja, izkušenj,« ne dvomi sogovornica, a vseeno vidi možnosti tudi za samostojen vstop avtorja na tuji trg pod pogojem, da ima dobro besedilo in vizijo; da se potrudi za dosego svojega cilja in ne obupa že pri prvi zavrnitvi.
Izpostavljanja prinašajo priložnosti za preboj na nove trge, prednost za avtorja pa je, če so njegova dela že plasirana na tujem, saj se tako nov založnik hitreje odloči za izdajo v svojem jeziku. »Avtor, ki se že dlje časa spogleduje z mednarodnim trgom, pa se tudi lažje prilagodi glede vsebin, ki so za tuje založnike aktualne,« je še prepričana Kraljičeva.
Vse je zgodba, tudi avtor
Petra Kavčič, vodja sektorja za mednarodno sodelovanje pri založbi Beletrina, opaža določen razvoj na področju prodaje avtorskih pravic, saj slovenska literatura pridobiva na prepoznavnosti, tuji založniki vedno bolje poznajo slovenske avtorje, zanimanje za prevajanje slovenskih knjig pa se povečuje. Tudi Kavčičeva odlično priložnost za dodatno plasiranje avtorjev v tujino v prihodnosti prepoznava v gostovanju na Frankfurtskem sejmu.
Pri Beletrini sicer že ves čas načrtno gradijo tudi na mednarodni prepoznavnosti in promociji svojih avtorjev, s tem povezane aktivnosti v zadnjih letih še intenzivirajo. »Ključna elementa pri trženju prevodnih pravic sta kontinuirano, sistematično delo in grajenje mreže poznanstev med tujimi založniki, uredniki, agenti in skavti,« pojasnjuje sogovornica. Na prvem mestu sta kakovost avtorja in njegovega dela, nujna pa sta tudi dobro poznavanje programskih usmeritev tujih založb in načrtna gradnja prepoznavnosti avtorja in njegove prisotnosti v tujini.
»Predstavljanje knjige gre z roko v roki s predstavljanjem avtorja, od katerega se dandanes pravzaprav pričakuje, da bo pripravljen sodelovati na literarnih turnejah in branjih ter na vseh drugih promocijskih dogodkih,« o pričakovanjih založbe pravi Kavčičeva. »Vse je zgodba, ne samo knjiga, tudi avtor.«
Vložek v prodajo v tujini je za nekatere prevelik zalogaj
Ugotovitvi, da prodaja avtorskih pravic v tujino terja veliko vztrajnega dela in potrpežljivosti, pritrjuje tudi direktor založbe Družina Tone Rode. »Rezultati so sad preciznega nišnega pozicioniranja – kot na primer pri otroških slikanicah – in postopnega pletenja mreže mednarodnih kontaktov, kar pa terja vložek, ki si ga malokatera založba v Sloveniji lahko privošči,« meni Rode. »Nekaj slovenskih založb je prav na tak način doseglo preboj, druge, med katerimi smo tudi mi, pa bolj kot ne občasno in sporadično prodajo nekaj naslovov v tujino na leto in to že znanim dolgoletnim poslovnim partnerjem.«
Alpine Noir kot konkurenca skandinavskim kriminalkam?
Slavoju Žižku in Heleni Kraljič na lestvici trenutno najbolj prevajanih slovenskih avtorjev sledijo Evald Flisar, Drago Jančar, Jana Bauer, Manica Klenovšek Musil, Aleš Šteger, Goran Vojnovič, Lila Prap in Alenka Zupančič Žerdin. Največ prevodov del slovenskih avtorjev pa je s področja filozofije, poezije in otroške oziroma mladinske literature.
Za preboj s katerim od drugih žanrov, denimo s kriminalkami, pa smo po mnenju Mihe Kovača premajhni. Za primerjavo pove, da so Skandinavci kljub daljši tradiciji potrebovali okoli 30 let sistematičnega dela, da so se uveljavili kot blagovna znamka v tem žanru. »Mi pa na tem področju šele začenjamo in imamo premajhno specifično težo.«
»Če bi želeli imeti neko regionalno znamko, denimo »Alpine Noir«, bi se morali povezati,« je prepričan Miha Kovač in kot dobro iztočnico za sodelovanje vidi v zaključnem dogodku Frankfurtskega sejma, dialogu med Dušanom Jelinčičem iz Trsta in italijansko avtorico kriminalk, ki se dogajajo v Reziji, Ilario Tuti.
