Shrani za kasnejše branje.
Če bomo kot država ali kot povezava EU želeli doseči vse postavljene energetske in podnebne cilje, bo osrednjega pomena večje povezovanje različnih energetskih sektorjev.
Darja Kocbek; foto: Tadej Kreft
V Sloveniji imamo poseben izziv, ki ga predstavlja odnos javnosti do novih pristopov in novih investicij. Kot skupnost moramo čimprej najti nek konstruktiven način, ki bo omogočal, da se kaj novega naredi, zgradi, uveljavi, četudi ima kakšno manjšo pomanjkljivost. Pri praktično vsaki stvari v življenju so tudi nekoliko manj dobre plati, ki pa jih moramo sprejeti. Čakanje na idealne rešitve, ki bodo v vseh pogledih popolne, je nerealno in nas je pripeljalo v sedanje stanje, ko z nekaterimi rešitvami zaostajamo za več let in v nekaterih primerih tudi za kakšno desetletje – predvsem zato, ker ne moremo najti konsenza o izvedbi. Lahko omenimo težave pri cestah in železnici, v energetiki pa v povezavi s kakšno hidroelektrarno ali pa kakšno vetrnico, kakšnim odsekom daljnovoda … Medtem ko čakamo, posamezni projekti izgubljajo svoj razvojni naboj, izgublja se pravi poslovni trenutek v mednarodnem kontekstu in posledično se zmanjšuje tudi ekonomika projektov, povzema glavne izzive na področju energetike izvršna direktorica Energetske zbornice Slovenije (EZS) mag. Ana Vučina Vršnak.
Za začetek provokativno vprašanje: ali smo Slovenci energetsko pismeni?
Menim, da se ljudje vedno več zanimajo za energetske in podnebne teme, postajamo občutljivejši in si tudi zastavljamo vse več vprašanj. To je dobro. Odgovorov sicer vedno nimamo, kajti vsega ne vemo, ampak pomembno je razmišljanje o aktualnih vprašanjih ter dilemah. Znana slovenska profesorica je enkrat dejala, da nisi energetsko pismen, če ne veš, koliko stane ena kilovatna oziroma megavatna ura elektrike. To je le en del, vedeti moramo tudi, koliko nas stane ogrevanje, prevoz, tudi elektronske naprave, pa še to se nanaša zgolj na lastno družinsko celico. Kaj pa celotna družba in svet? Ker je zanimanja za energetska vprašanja vse več, bi ocenila, da postajamo vse bolj pismeni. Vendar pa se v tem skriva tudi past, ker včasih mislimo, da že vse vemo. Ne vemo, prav pa je, da se učimo in kot je rekla Marie Curie: »Ničesar v življenju se ni treba bati, le razumeti je treba. Zdaj je čas, da razumemo več, da se bomo manj bali.«
Želimo spodbuditi podnebni in energetski dialog na vseh ravneh, vključno z razpravo o ambicioznosti ciljev v prihodnosti, ki naj temelji na strokovnih podlagah.
Ali ste s tem namenom na EZS pripravili novo knjigo »Energija Slovenije in sveta«?
Namen je vsaj dvojni. Želimo, da se o energetskih temah čim več pogovarjamo na odprt način ali z drugimi besedami: želimo spodbuditi podnebni in energetski dialog na vseh ravneh, vključno z razpravo o ambicioznosti ciljev v prihodnosti, ki pa naj temelji na strokovnih podlagah. Obenem pa želimo mlade pritegniti k tej temi, ki človeštvo zaposluje že nekaj časa in ga tudi bo še zelo dolgo. No, naj dodam še tretjo točko: sektor energetike je povezan z drugimi sektorji bolj kot katerikoli drugi in zavedati se moramo, da je prihodnost edino v tesnem sodelovanju in povezovanju. Vsi moramo sodelovati za boljše rešitve za ta naš planet.
Kako ocenjujete sedanje stanje v slovenski energetiki?
Več kriterijev moramo upoštevati, ko gre za ocenjevanje stanja. Lahko se pohvalimo »kar tako«, lahko pa pogledamo mednarodne ocene, denimo s strani Svetovnega energetskega sveta (World Energy Council – WEC), katerega članica je EZS. V tako imenovani analizi »trilema« WEC ocenjuje energetiko po treh ključnih dimenzijah: energetski varnosti, kar razumemo kot zanesljivo in neprekinjeno oskrbo z energijo, energetski enakopravnosti, kar pomeni dostop do energije po dostopnih cenah, in okoljski trajnosti, torej po vplivu energetike na okolje. Slovenija je po indeksu svetovne energetske trileme za leto 2024 (World Energy Trilemma Index 2024) zasedla odlično 11. mesto. Pri energetski varnosti je dosegla 69,1 točke, kar je le nekoliko manj od prvouvrščene Kanade s 76,6 točke. Pri energetski enakopravnosti se lahko pohvalimo s 93,8 točke (z 99,9 točke sta najbolje uvrščena Združeni arabski emirati in Kuvajt), pri okoljski trajnosti pa s 77 točkami tudi ne zaostajamo tako zelo veliko za Švico, ki je pri tej kategoriji s 85,7 točke na prvem mestu. Če povzamem: stanje v slovenski energetiki je dobro, kakovost in zanesljivost oskrbe sta na visoki ravni.
Kateri so glavni dejavniki, od katerih je v največji meri odvisno stanje v energetiki?
Glavni dejavniki so za zdaj še vedno uravnoteženost proizvodnje električne energije, močen prenosni operater in kontinuirana vlaganja v distribucijsko omrežje. Vendar pa energetika poleg električne energije obsega tudi druge vire, kot je premogovništvo, ki se sooča z velikimi spremembami zaradi splošnega izstopa iz premoga v EU. Preobrazba, ki čaka naš velenjski premogovnik in šoštanjsko termoelektrarno, bo ogromna. Tu so še nafta in plin, kjer sta prenos in oskrba zelo dobro delujoča, smo pa morali spremeniti dobavne vire zaradi sankcij proti Rusiji, pa toplota in termična obdelava odpadkov, kjer je izzivov več kot dovolj. Če kdo pomisli, da se želimo kot energetika zgolj hvaliti z dobrim stanjem, pa želim kar takoj poudariti, da se bolj kot to vsi zavedamo ogromne količine izzivov – tako glede vlaganj, prilagajanj, kadrov in ostalega.
Kako so posamezni sektorji v energetiki povezani med seboj in zakaj je povezovanje pomembno?
Če bomo kot država ali kot povezava EU želeli doseči vse postavljene energetske in podnebne cilje, bo osrednjega pomena večje povezovanje različnih energetskih sektorjev, kot so električna energija, plin, promet, industrija ter daljinsko ogrevanje in hlajenje. S povezovanjem sektorjev se tudi optimizira gradnja elektroenergetskega in plinovodnega omrežja, saj se za prenos energije lahko uporabi omrežje, ki je v danih razmerah najustreznejše, kar pa v končni fazi lahko pomeni nižje stroške prehoda v podnebno nevtralno družbo. Na povezovanje bo vplival tudi vse večji obseg obnovljivih virov energije (OVE), saj bo na energetskih trgih zaradi večjih nihanj nepredvidljive proizvodnje treba zagotoviti učinkovite tržne instrumente za razvoj prožnosti. S pretvorbo in shranjevanjem viškov električne energije v plinska goriva in toploto ter izkoriščanjem odvečne toplote bi morali povezati plinski, toplotni in električni sektor, s čimer bi v končni fazi tudi lahko vplivali na zniževanje cen energije. Tukaj je vsekakor prostor za izboljšave, tudi država v nacionalnem podnebnem načrtu (NEPN) poudarja, da bo treba oblikovati nacionalni pristop k povezovanju toplotne infrastrukture in vključevanje v druge sektorje na lokalni in državni ravni. V Sloveniji deluje Agencija EU za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), ki skupaj s Svetom energetskih regulatorjev (CEER) izpostavlja, da se bodo s prehodom Evrope na brezogljični energetski sistem povezave med električno energijo, plinom in vodikom povečevale.
Če bomo kot država ali kot povezava EU želeli doseči vse postavljene energetske in podnebne cilje, bo osrednjega pomena večje povezovanje različnih energetskih sektorjev.
Katere dosežke v sektorju v zadnjih letih bi izpostavili?
Hvala za vprašanje. Res bi morali o dosežkih več govoriti, je pa res, da je izzivov toliko, da se pač več pogovarjamo o njih. Vsekakor pa moramo izpostaviti uspešno obvladovanje situacije v času pandemije covida-19, na kar smo večinoma že tako ali tako pozabili. Vsa kritična infrastruktura je delovala ob vseh omejitvah gibanja ključnih kadrov. Spomnim naj tudi na leto 2022, ko je Agencija za energijo kot pristojni organ za zagotavljanje zanesljive oskrbe z zemeljskim plinom z dnem 12. julija razglasila stopnjo zgodnjega opozarjanja – ves čas do danes je prenos plina do Slovenije potekal nemoteno, prav tako je bila nemotena oskrba s plinom v Sloveniji. Kljub omejitvam uvoza energentov iz Rusije v nadaljevanju nikoli nismo imeli težav doma. Izpostavila sem dva takšna izjemna primera, ker se velikokrat v takšnih razmerah pokažejo razpoke. Sicer pa bi med dosežki v luči zelenega prehoda izpostavila tudi delež OVE v proizvodnji elektrike pri nas: leta 2005 smo recimo 23 odstotkov elektrike pridobili iz OVE, leta 2023 pa že skoraj 42 odstotkov. Vse omenjeno se dogaja v burnem, dinamičnem, liberaliziranem okolju, preobrazba pa je povezana s tehnološkim napredkom, družbeno-gospodarskimi spremembami in tudi geopolitičnimi razmerami. V takem okolju je stabilno delovanje in zagotavljanje varne in zanesljive oskrbe z energijo za vse odjemalce velik dosežek.
Katere so glavne priložnosti v sektorju za prihodnjih nekaj let?
Izpostavila bi uravnotežen razvoj energetike z vsemi njenimi sestavnimi deli. Gre za uravnoteženost proizvodnih virov in omrežja, nadgradnjo plinskega omrežja ter podporo razvoju vodikove infrastrukture in uporabe, preobrazbo fosilnih regij in sistemsko obvladovanje povečanega obsega proizvodnje iz OVE. Predvsem OVE in jedrsko energijo vidim kot priložnost, še zlasti zaradi uporabe lastnega domačega znanja. Težko sprejmem, da ne izkoristimo v celoti potenciala naših rek. Ko se gradijo hidroelektrarne, iz katerih dobimo domačo, zeleno elektriko, je ena od najpomembnejših zahtev, ki se jih upošteva pri načrtovanju, gradnji in obratovanju, tudi zagotavljanje varnosti pred poplavami. Morda pa je priložnost v boljši komunikaciji vseh deležnikov v družbi. Temeljni pogoji so zagotovitev potrebnih virov – tako finančnih kot kadrovskih, potrebujemo pa tudi ustrezno regulativo, ki ne zavira razvoja.
Na EZS se zavedamo tudi širšega okolja, v katerem deluje slovensko gospodarstvo, ki je v EU nadpovprečno industrializirano.
Konkurenčnost in uspešnost gospodarstva države je odvisna od cen in ponudbe energije, pa tudi od zanesljivosti oskrbe. Kateri so glavni izzivi na tem področju?
Na EZS ves čas stremimo k zagotavljanju zanesljive, trajnostne, konkurenčne in cenovno sprejemljive oskrbe z energijo. Zavedamo se tudi širšega okolja, v katerem deluje slovensko gospodarstvo, ki je v EU nadpovprečno industrializirano. Industrija pa je po definiciji velik porabnik energije. Zadnja analiza, ki jo ravno sedaj dokončujejo v okviru WEC, za Slovenijo izpostavlja kot najbolj pereči kritični negotovosti, ki sta ključnega pomena za zagotavljanje odpornega, trajnostnega in ekonomsko uspešnega energetskega sistema, cenovno dostopnost in shranjevanje energije. Cenovna dostopnost je seveda povezana z globalnim nihanjem cen energije, ki vpliva na industrijsko konkurenčnost, pa tudi na stroške energije za gospodinjstva. Slovenija se je na to odzvala in vlada izvaja ciljno usmerjene subvencije in ukrepe za stabilizacijo trga, in regulativne prilagoditve, da bi ublažili finančno breme, hkrati pa poskuša država pospeševati svoj energetski prehod. Za gospodinjstva so za leto 2024 veljale zamejene cene za 90 odstotkov porabe (tržna cena je veljala le za 10 odstotkov porabe), poleg tega ni bilo treba plačevati prispevka za OVE+SPTE. Če vlada teh ukrepov ne bi sprejela, bi bili letni stroški gospodinjstva z letno porabo 4.000 kWh višji za okoli 350 evrov. Pri negospodinjskem odjemu so cene različne po posameznih odjemnih skupinah. Pri najvišjih odjemnih skupinah so cene elektrike višje od povprečja v EU, omrežnina je nižja od povprečja EU, končne cene pa potem pri najvišji odjemni skupini višje od povprečja EU, sicer pa v ostalih odjemnih skupinah nižje glede na cene v Nemčiji in sosednjih državah. Skratka, ni enovitih cen za vse, saj so tudi gospodarski subjekti sami odgovorni za svoje nakupe. Energetika se nahaja pred intenzivnim razvojnim ciklom – govorimo o milijardah v Sloveniji in seveda tudi na ravni EU, za kar bodo potrebni finančni viri, ki pa niso zagotovljeni, in marsikdo pozabi, da brez teh vlaganj tudi gospodarskega razvoja v splošnem ne bo. Nerealno je pričakovati, da bo cena energije padala, saj nove proizvodne enote v sistemu in hkraten razvoj omrežja zahtevajo velika vlaganja.
Ali bo kadrov dovolj za vse naložbe in vse izzive?
Upam, da. V EZS se ukvarjamo s kadri in si želimo, da bi mladi v vsej raznolikosti zelenega prehoda našli zanje zanimivo področje, kjer bi ustvarjali v dobrih ekipah in pripomogli k boljšemu svetu. Ne dvomim, da lahko – kot naravoslovci in tudi družboslovci – najdejo svoj sanjski poklic v energetiki – bodisi kot analitik ali podatkovni znanstvenik za energijo, inženir za OVE, jedrska inženirka, strokovnjak za pametna omrežja, svetovalec za energetsko učinkovitost, okoljska inženirka ali pa vodja energetskih projektov, razvijalec programske opreme za energetiko, pa tudi komunikator zelenega prehoda, specialistka trajnostnega razvoja, konec koncev pa tudi kadrovske, pravne in finančne službe energetskih družb zahtevajo predane sodelavce. Veseli bomo mladih!