Shrani za kasnejše branje.
Slovenija ima dobre temelje, na katerih bi lahko gradili samozavestno in razvojno naravnano prihodnost. Hkrati pa se kot družba pogosto ujamemo v razprave o delitvah, namesto da bi več govorili o ustvarjanju, produktivnosti in dolgoročni viziji. In kaj moramo storiti danes, da bo Slovenija čez dvajset let uspešnejša, konkurenčnejša in bolj samozavestna? Imamo dovolj ambicije za naslednji razvojni korak?
Maruša Boh in Jernej Kovač, Služba za korporativno komuniciranje, GZS; foto: Tadej Kreft
O tem smo se pogovarjali z gostoma, predstavnikoma mlajše generacije, ki sta med drugim lani navdušila kot govorca na Vrhu slovenskega gospodarstva. Z nami sta bila Ljupka Vrteva, inženirka leta 2024, ki je Slovenijo pred leti izbrala za svoj dom in s svojim zgledom navdihuje mlade, predvsem dekleta, da pogumno vstopajo v svet inženirstva in naravoslovne poklice, ter Tomaž Erjavec, podjetnik z mednarodno kariero, ki združuje izkušnje iz gospodarstva in akademskega raziskovanja prihodnjih poslovnih modelov ter kot kolumnist redno opozarja na izzive in priložnosti naše družbe.
”Rezultat je vedno odraz vloženega dela, vztrajnosti in discipline. Ambicioznosti in truda ne more nihče vložiti namesto nas.
Soočamo se s krizo ambicij
Slovenija ima dobre temelje. Je varna država z zdravim okoljem in dostopnim, kakovostnim izobraževalnim sistemom. To so pomembne prednosti, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevne. Vendar se ob tem odpira ključno vprašanje, kam želimo kot družba naprej.
Velik del javnih razprav se vrti okoli prerazporejanja že ustvarjenega, kdo bo dobil več in kdo manj. Precej manj pozornosti pa namenjamo ustvarjanju nove vrednosti, razvoju in dolgoročni produktivnosti. Prav tu se skriva največji izziv. Erjavec opozarja, da se soočamo s krizo ambicij. Če želimo ohraniti in nadgraditi to, kar imamo, moramo okrepiti ambicije ter se bolj odločno usmeriti v ustvarjanje nove vrednosti.
Tomaž Erjavec pravi, da moramo okrepiti ambicije in se bolj odločno usmeriti v ustvarjanje nove vrednosti.
Čas je, da začnemo spodbujati nadpovprečnost
Velik potencial Slovenije se skriva prav v znanju. Imamo visoko izobražene ljudi, velik delež doktorjev znanosti in močno akademsko okolje. Ležimo v središču Evrope, na stičišču trgov, kultur in prometnih poti. Naša majhnost ni nujno omejitev, lahko je prednost, saj omogoča hitrejše prilagajanje spremembam, večjo prožnost ter osredotočen razvoj nišnih področij z visoko dodano vrednostjo.
Kot poudarja Ljupka Vrteva, znanja nam ne primanjkuje. Primanjkuje pa jasne vizije in načrta, kako ga učinkovito in premišljeno pretvoriti v konkretne razvojne priložnosti.
V pogovoru sta se sogovornika dotaknila tudi vprašanja, kakšno okolje si želijo mladi. Poudarjata, da si želijo okolja, kjer je njihovo znanje cenjeno in njihov trud pošteno ovrednoten. Ne iščejo le varnosti, temveč pravičnost, priznanje in občutek smisla.
Če želimo samozavestno in ambiciozno generacijo, morajo biti priznanje znanja in jasna merila uspeha del sistema, ne izjema. Zato mora družba, ki želi napredovati, spodbujati nadpovprečnost in se je veseliti tudi zunaj športnih aren. Uspehi podjetnikov, raziskovalcev in ustvarjalcev bi morali biti enako cenjeni.
Ustvarjanje dobička je temelj razvoja
Ob tem sta sogovornika opozorila tudi na odnos do dobička, ki v Sloveniji ni črno-bel, a nosi jasno zgodovinsko in kulturno težo. Sogovornika opozarjata, da je bila dobičkoželjnost dolgo predstavljena kot nekaj negativnega, čeprav je prav ustvarjanje dobička temelj razvoja. »Če ni ustvarjenega, ni kaj deliti. Če kmetu jabolka ne obrodijo, nimaš kaj deliti,« meni Tomaž Erjavec.
Ključno je, da socialnega okolja in kapitala ne obravnavamo kot dveh nasprotnih polov. Gledati ju moramo kot celoto, ne kot levi in desni pol, med katerima je velik breg. Ustvarjanje in pravična delitev nista nasprotji. Če želimo trajnostno družbo, mora ta znati povečevati produktivnost in hkrati skrbeti za socialno ravnotežje.
Ko govorimo o ambiciji in trudu pa velja enako pravilo za vse. »Tudi olimpijci niso čakali na okolje. Najboljši so bili na olimpijskih igrah, povprečni pa so ostali doma. Rezultat je vedno odraz vloženega dela, vztrajnosti in discipline. Ambicioznosti in truda ne more nihče vložiti namesto nas.«
Če želimo resnične spremembe, jih morajo najprej ponotranjiti mlade generacije, pravi Ljupka Vrteva.
Ne moremo deliti več, kot ustvarimo
Približno 75 odstotkov prebivalcev v življenju od države prejme več, kot vanjo prispeva. Socialna država temelji na medgeneracijskem dogovoru, aktivni financirajo sistem danes v zameno za varnost jutri. Tak model pa deluje le, če so demografski in finančni temelji stabilni. Rodnost znaša približno 1,5 otroka na žensko, za dolgoročno stabilnost bi potrebovali okoli 2,1. Hkrati se je država od leta 2010 skoraj trikrat bolj zadolžila, kar pomeni, da del obveznosti prenašamo na prihodnje generacije, ki jih bo številčno manj.
Gre za vprašanje, ali je razmerje med tem, kar kot družba ustvarimo, in tem, kar razdelimo, še vzdržno. Če ustvarjamo premalo nove vrednosti, se družbena pogodba matematično preprosto ne izide.
Brez stabilnosti ni razvoja
Kaj mora Slovenija narediti, da pritegne razvojne kadre in vlagatelje? Sogovornika poudarjata, da brez stabilnega in predvidljivega okolja ni mogoče pričakovati dolgoročnih razvojnih odločitev. Če se nekdo odloči, da bo v Sloveniji vzpostavil razvojni center, mora vedeti, da se pogoji poslovanja ne bodo hitro in nepredvidljivo spreminjali. Investicije so načrtovane za več let vnaprej, z jasno postavljenimi finančnimi okviri.
Če se v dveh mesecih uvede božičnica, zviša minimalna plača ali dodajo novi prazniki, ti podre celotno kalkulacijo. To ni stabilnost, opozarjata sogovornika. Ne gre za vprašanje posameznega ukrepa, temveč za zaupanje v okolje, kjer so pravila jasna in dolgoročno predvidljiva.
Spremembe se začnejo pri posamezniku
Spremembe se ne začnejo le pri politiki ali sistemu, temveč pri posamezniku. »Če bi vsak vrnil malo več, kot prejme, je to dober začetek. Če kmet zemlji ne bi vračal več, kot vzame, bi postala puščava. Enako bi morali delati z našo družbo,« dodaja Erjavec.
Ob tem se odpira tudi vprašanje vrednot. Pomembno je, da znova poudarimo temeljne vrednote Slovenije, kot so spoštovanje, zaupanje, poštenost, zmernost in pripadnost državi. Ne gre le za to, da jih poznamo, temveč da jih živimo. Če pa želimo resnične spremembe, jih morajo najprej ponotranjiti mlade generacije, poudarja Ljupka Vrteva.
Mladi so ogledalo družbe. Če želimo spremembe, moramo začeti pri okolju, ki ga ustvarjamo. Mladi so nepopisan list, oblikuje jih družba. Zato je pomembno, katere vzornike izpostavljamo, katere zgodbe poudarjamo in katere vrednote živimo.
Če želimo drugačno prihodnost, moramo ustvariti okolje, v katerem bodo mladi lahko razvijali znanje, ambicije in pogum ter ta potencial usmerili v dolgoročni razvoj Slovenije.
Celoten pogovor z Ljupko Vrtevo in Tomažem Erjavcem lahko poslušate v podkastu.