Shrani za kasnejše branje.
Narava nam vse pogosteje izstavlja visoke račune, ki so takšni tudi zaradi zanemarjanja posameznih področij. Načrtovanje ukrepov bo zato treba urediti sistemsko.
Barbara Perko
»Po lanskoletnih poplavah se je kot ključnega pomena ponovno izkazalo načrtovanje ukrepov na ravni celotnih porečij in povodij – od izvira do izliva, saj le s celovito obravnavo lahko opredelimo najbolj optimalne rešitve za doseganje zastavljenih ciljev. Na Direkciji Republike Slovenije za vode smo zato pristopili k pripravi načrtov za opredelitev sistemsko povezanih ukrepov za zmanjševanje poplavne in erozijske ogroženosti na porečjih in povodjih po Sloveniji. V okviru sistemsko povezanih ukrepov želimo udejanjiti tudi načelo »vodi več prostora«, saj znotraj ukrepov med drugim iščemo rešitve kot so zaščita razlivnih območij in določitev območij, kjer se bo razlivanje ponovno omogočilo,« pojasnjujejo na Direkciji Republike Slovenije za vode. »V sistemsko povezane ukrepe se vključujejo tudi območja izgradnje suhih zadrževalnikov, razbremenilnikov, prodnih zadrževalnikov, lokalnih ukrepov za zaščito naselij in območja ureditev strug. Pri slednjih bomo v največji možni meri upoštevali tudi izhodišče, da se le-te urejajo na sonaraven način ter da se ob zagotavljanju ciljev za zmanjševanje poplavne in erozijske ogroženosti hkrati zasledujejo tudi okoljski cilji,« napovedujejo.
Vključiti je treba tehnično stroko
Posledice uničujočih poplav avgusta 2023 bomo še dolgo časa odpravljali. Ne le, da bo treba poskrbeti za uničeno infrastrukturo, dokončno rešiti vprašanje uničenih stanovanjskih in gospodarskih objektov, ampak bo treba poskrbeti tudi za temeljito sanacijo vodotokov po celotni državi. »Ker se je v preteklosti vzdrževanje vodotokov zelo zanemarjalo, bo cena, ki smo jo sedaj prisiljeni plačati za to, nekajkrat višja, kot bi dejansko bila, če bi država z vodnim svetom, katerega lastnik je, ravnala kot dober gospodar. Zato je zdaj res skrajni čas za razmislek, kako vodne sisteme postaviti in urediti, predvsem pa vzdrževati tako, da nas ne bodo vsakih pet let vremenske ujme vračale deset ali petnajst let nazaj,« opozarja mag. Gregor Ficko, direktor GZS – Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala (ZGIZM). Ficko poudarja, da bi se morala država zavedati, da se pri upravljanju in vzdrževanju lastnega premoženja, za katerega je odgovorna, naj bodo to ceste, vodotoki ali javne stavbe, ne more in ne sme varčevati.
Izpostavlja tudi dejstvo, da se morajo ključne razvojne odločitve sprejemati tako, da pri tem sodeluje tehnična stroka. »Šele ko podivjani vodotoki in plazovi odnašajo premoženja in življenja, privrejo na dan vprašanja, kako je to mogoče. Za marsikateri primer zgradb, ki so bile uničene med lanskoletnimi poplavami, se je na televizijskih posnetkih videlo, da so hiše kljub dobrim gradnjam stale na neprimernih, nevarnih hidroloških ali geoloških območjih. Vse to je posledica »družboslovnega« prevrednotenja družbe: upravni postopki izdajanja gradbenih dovoljenj in soglasij so se v zadnjih letih pod famo debirokratizacije izredno formalizirali, vsebinsko preverjanje ustreznosti projektne dokumentacije se je minimaliziralo, upravni delavci namesto vsebine preverjajo, ali so zbrani vsi podpisi in pečati, ker za vsebino projektne dokumentacije tako odgovarja odgovorni projektant. Posledice takšnih postopkov so v primeru izrednih dogodkov, kot so bile lanskoletne poplave, občutne, nosijo pa jih navadni ljudje.«
Ficko je prepričan, da bo moralo priti do popolnega prevrednotenja filozofije prostorskega načrtovanja, nujni bodo ostrejši pogoji in nadzor. Nasloviti bo treba tako gradnjo na razlivnih in plazovitih območjih rek, potokov in hudournikov kot problematiko vedno močnejših vetrov in intenzivnih padavin.
Okrepiti je treba »inženirsko zavest«
Ujme, ki so prizadele Slovenijo, imajo za posledico veliko škodo. Delu tega bi se dalo izogniti, če bi v preteklosti drugače pristopili k stvarem. »Prepričan sem, da bi se lahko s preudarnim umeščanjem in gradnjo na poplavnih področjih v preteklosti marsičemu izognili. Del odgovora gre iskati morda tudi v tem, da so lokalne samouprave v želji po napredku in razvoju v precejšnji meri odgovorne za zatečeno stanje. Skozi leta je bila potreba po uzurpaciji oziroma širitvah neizbežna in zagotovo je kakšen prostorski plan ali kakšna gradnja na območju, ki ni primerno ali ustrezno pripravljeno. Ne glede na vse pa so poplave naravni pojav, ki jih tudi z upoštevanjem številnih vidikov v celoti ne moremo preprečiti,« meni Rok Cajzek, direktor podjetja GIC Gradnje. »Verjamem, da če bi se poplave v takšnem obsegu še kdaj ponovile, bi bili bolje pripravljeni in organizirani. Je pa pri tovrstnih nesrečah vedno prisoten element presenečenja, zaradi česar je težko vse narediti popolno.«
Ključne razvojne odločitve je treba spejemati tako, da pri tem sodeluje tehnična stroka.
Gradbeništvo se zaveda izzivov, ki jih prinašajo ekstremni vremenski dogodki in se na to tudi prilagaja. Cajzek pojasnjuje, da gre za celovit, interdisciplinaren pristop, ki združuje različne strokovnjake. Kot ključno pa izpostavlja nujo po tem, da se okrepi »inženirsko zavest« in povrne stroki v družbi mesto, ki ji pripada.
Prostorsko načrtovanje bomo morali jemati bistveno bolj resno
Veliko bi lahko preprečili z ustreznim prostorskim načrtovanjem, a pri nas na tem področju vlada kaos, na kar opozarja tudi Leon Kobetič, direktor podjetja Locus. »Sistem prostorskega načrtovanja je dobesedno razpadel. Celovito prostorsko načrtovanje se je izgubilo v parcialnih interesih in posledično v sektorskih zakonih, ki neizprosno in praviloma sebično posegajo v interese drugih na skupnem prostoru,« pravi. Umeščanje v prostor bomo morali začeti jemati bistveno bolj resno tudi zaradi klimatskih sprememb.
Kobetič meni, da je ključna naloga države postaviti učinkovit sistemski okvir, ki vključuje poleg predpisov tudi organizacijo, kader in denar za pripravo, izvajanje in spremljanje prostorskega načrtovanja. Urediti bi bilo treba kaos na področju sektorskih predpisov, sistem usklajevanja in sistem odločanja. Zaradi neučinkovitosti prostorskega načrtovanja smo ne nazadnje tudi gospodarsko manj privlačni in regionalno manj konkurenčni.
Lanskoletni dogodki niso bili samo opozorilo. Neželeni dogodki se bodo ponavljali in bodo lahko še bolj uničujoči. Občutek je, da smo se dokaj uspešno lotili kratkoročnih, ne pa tudi veliko težjih dolgoročnih sistemskih ukrepov. V najkrajšem možnem času bomo morali načrtovati in tudi zagotoviti prostor za nujno potrebne razlivne površine, zadrževalnike, razbremenilne kanale in druge ukrepe. Bistveno bolj učinkovito bomo morali nadzorovati vse posege v prostor, dolgoročno pa bomo morali prestrukturirati celotna mesta ter popolnoma spremeniti rabo prostora. »Ti procesi bodo koristni in s takšnim prestrukturiranjem bodo naša mesta boljša in varnejša, hkrati pa bo ta pot res zahtevna. Zaenkrat še ni videti, da bi bilo zavedanje o potrebnih sistemskih spremembah na področju urejanja prostora širše družbeno razumljeno in sprejeto,« še dodaja Kobetič.