Shrani za kasnejše branje.
Mag. Katja Katarina Hleb, psihologinja
Umetna inteligenca (UI) spreminja realnost številnih organizacij v prihajajočem desetletju. Tako trdijo naši svetovalci, reklamna sporočila, poročila večjih zahodnih svetovalnih družb, kot tudi organizacij nadnacionalnega pomena, kot npr. OECD. Zaznati je dva glavna trenda, protagonističnega in antagonističnega. Protagonisti napovedujejo več ali manj takojšnji propad vseh, ki ne razumejo nespornega pomena, moči in sposobnosti UI, medtem ko antagonisti poudarjajo njene omejitve – vsebinske, tehnične, energetske in humane narave.
Spomnim se trenutka, ko je o UI spregovoril Jadran Lenarčič, takratni direktor IJS in velik ter priznan poznavalec UI v svetovnem merilu. Poudaril je, da UI deluje na principu asociacij, da se ne uči, ampak ponavlja, ter da ne zmore kreativnosti višjega reda. Da pa je dobro, ker bo potem več časa za točno to, torej kreativnost višjega reda. Sam je vzel čopič v roke in danes slika.
Drug komentar o UI, ki se mi je zasidral v spomin in s tem podal obliko notranjemu razmišljanju, prilagajanju, sprejemanju ali odklanjanju vidikov UI, pa je Slavoj Žižek, ki je v svojem Oxfordskem nagovoru v zadnjih dveh od skupno 20 minut govora rekel, da po njegovem UI ne bo zmogla dvojega – ritualov in preklinjanja. Gre namreč, tako Žižek, za dve izrazito kompleksni in za človeka neskončno pomembni kognitivno-emotivni funkciji. Rituali človeku pomagajo pri pomembnih razvojnih prehodih (ki se brez njih enostavno ne zgodijo, kar je vedel tudi C.G. Jung in ve sleherno pleme), preklinjanje pa predstavlja izraz nečesa, kar je za človeka tako pomembno, da mora in želi izraziti, čeprav za to nima besed.
UI nas sili v razvoj tistega, kar je stroju nedosegljivo – človeške zavesti, empatije in ustvarjalnosti višjega reda.
Izhodiščno se, vedno znova, vračam k dvema relevantnima in samostojnima mislecema svetovnega formata ter zavidljive kilometrine – Lenarčiču in Žižku – in ob tem povzemam misli naših treh avtorjev. Umetna inteligenca je trend desetletja, ki ga ni mogoče servirati v obliki »one size fits all«, temveč ga je treba prilagoditi stopnji razvitosti organizacije: tisti, ki le proizvaja; tisti, ki se uči; tisti, ki misli; in tisti, ki (bo nekoč) tudi čuti – saj jih, sodeč po raziskavah, še ni veliko. Prilagoditev mora zajemati tudi stopnjo razvitosti ljudi v organizaciji in se udejanja na več ravneh: od preprostih programov (posamezne naloge, robotika), do agentur (npr. sklepanje, spomin, prilagajanje) ter orkestriranja (usklajevanje in upravljanje delovanja več specializiranih agentov umetne inteligence).
Vsi opozarjajo na etični vidik in na vidik smiselne povezave med človekom in strojem, kjer stroj omogoči po eni strani lažje delo in po drugi strani sili v razvoj in uporabo višjih funkcij – nadzora, orkestriranja in veliko večje stvarne in pravne odgovornosti, nenazadnje tudi do kreatorjev znanja. Kondicijski predpogoj za to je človeško mišljenje z občutenjem višjega reda, ali kot bi temu rekli razvojni psihologi, višja stopnja zavesti.
Citirajoč Riegla iz leta 1973, enega največjih mislecev na področju razvoja mišljenja, je temelj višje stopnje zavesti nekaj povsem drugega kot analogno seštevanje in iskanje asociacij. Jedro napredka namreč tiči v naraščajoči relativizaciji standardov skozi primerjalno izražanje. Nekaj podobnega danes poudarja tudi Sir Roger Penrose, britanski matematik, teoretični fizik in Nobelov nagrajenec. Vsi avtorji prispevkov omenjajo tudi empatijo, ki v tej isti teoriji razvoja odraslosti predstavlja ključni gradnik tretje stopnje zavesti (od danes opredeljenih petih), ali preprosteje povedano, prvo stopnjo, kjer je človek človeku človek.
Da je to naporno, je morda stara vest. Da nas bo morda v to – paradoksalno – uvedla umetna inteligenca, pa ni slabo. UI, ki lajša smiselno, a nekoliko duhamorno delo, ne straši z zastarelostjo in občutkom, da smo odveč, temveč omogoča, da bo več ljudi smelo misliti in imelo za to čas. Tak razvoj se zdi kot smotrno napredovanje človeka – posameznika in človeštva kot celote.
Umetna inteligenca kot totem desetletja – pravzaprav tudi to. Umetna inteligenca kot »vsiljivec na blagajni«, kjer je znano, da kupujemo impulzivno in iz nižjih gonov, kot so strah, pohlep in sram, pa … kot bi rekel Žižek, lahko prekašajo v pameti dobra kletvica, strasten bojni ples ali pa preprosto zdrava medčloveška skrb za resnični in skupni korak naprej.