Shrani za kasnejše branje.
Slovenija bi bila zelo privlačna destinacija, če bi ustvarili prave pogoje na področju davčne zakonodaje, pravi dr. Miha Bobič.
Barbara Perko, foto: Tadej Kreft
V Sloveniji je bila inovativnost od nekdaj zelo pomembna. Da dobimo pogoje, ki so inovativnosti naklonjeni, pa morajo temu v prid delati tako davčna zakonodaja kot izobraževalni sistem. Dr. Miha Bobič, vodja poslovne enote Regulacija v stavbah v Danfoss in predsednik projekta Inženirke in inženirji bomo!, pravi, da je napredek na področju inoviranja v Sloveniji viden. Še naprej je treba spodbujati mlade, da se odločajo za STEM poklice, obenem pa poskrbeti tudi za spodbudno gospodarsko okolje.
Ob neki priložnosti ste dejali, da danes inženirji potrebujejo pogum, drznost in znanje. Koliko tega vidite v našem okolju?
Predvsem pogum je zelo povezan s finančnim položajem inženirjev. Trenutne davčne obremenitve v Sloveniji so takšne, da mora za 70.000 evrov letne plače plačati 2,5-krat več bruto, v Nemčiji je to pod 2. Samo Finska je v Evropi še dražja od Slovenije. Če želi podjetje plačati nekomu 150.000 evrov neto na leto, kar je recimo menedžerska plača, to podjetje v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami stane daleč največ, in sicer približno 2,8-krat. Iz tega je razvidno, da so finančni pogoji v Sloveniji slabši. Če je faktor plače v Nemčiji 100, moramo za inženirje pri nas, da bi dobili isti neto, plačati 30 % več. In ker podjetja plačajo po indeksu 100, pomeni, da slovenski inženir dobi neto vsaj 30 % manj. Posledično, če dobi ustrezno plačilo, je manj drzen, ker se boji za svojo službo.
Če govorimo o drznosti, lahko pogledamo, od kod prihajajo prijavljene inovacije na razpis GZS za najboljše inovacije. Sam sem član komisije za inovacije in tam se lepo vidi več stvari. Večina inovacij prihaja iz podjetij, ki imajo utečene R&D procese, stvari se odvijajo po pravilih. Večinoma gre za inkrementalne inovacije, ki so lepo zavite v celofan. Na drugi strani so pa start-upi, česar pa pri nas skoraj ni. Start-upi prihajajo z najboljšimi idejami, vendar pa niti sami ne vedo, kako s to idejo naprej. Tukaj je ta drznost, koliko si inženirji upajo izven svojih okvirjev. Glede na finančno relativno nestabilnost si večina ljudi ne upa izven svojih stabilnih okvirjev.
Bi razmere, ki vladajo v slovenskem gospodarstvu, označili kot inovacijam prijazne?
Da bi bile razmere inovacijam prijazne, moramo najprej znižati obdavčenost, predvsem dela. S tem bodo lastniki dobili boljše dohodke iz podjetij in bodo raje in več vlagali v razvoj podjetja, med drugim tudi v inovativnost. Tako kot vsako podjetje pogleda, kakšne ima stroške in kako jih lahko zniža, tako bi morala država pogledati, kakšne ima stroške in kako bo zmanjšala stroške vodenja države, ter katere investicije bodo prinesle največje javno dobro.
V zadnjem času smo lahko veliko slišali, kako je Slovenija idealno okolje za start-upe in o dobrem življenjskem slogu pri nas. Ko postavljaš na noge projekt – tukaj lahko govorim iz lastnih izkušenj – je vseeno, kakšno je vreme in kakšne naravne lepote so okoli tebe. Tisti, ki naredijo start-up, jim projekt pomeni vse, posledično življenjski slog in naravne lepote niso prva prioriteta. Pomembno pa je, kakšno znanje lahko dobiš lokalno. Ljubljanska univerza je na šanghajski lestvici univerz uvrščena med 601. in 700. mestom (podatki za 2024, op. p.). Zagrebška in beograjska univerza sta pred nami. Če želimo tukaj narediti napredek, bi se bilo dobro pogovoriti z rektorjem univerze, kaj bo naredil, da se univerza povzpne po lestvici med prvih 200. Pogledati bi bilo treba, katere fakultete vlečejo voz naprej, katere nazaj in pri slednjih narediti določene spremembe. Ko podjetje začne izgubljati dobiček, se po navadi iz poslovanja odstrani vse, kar ne prinaša dobička.
Kako pa je potem z znanjem pri nas? Kako je s svežim kadrom, ki prihaja z univerz?
Sam sem 18 let delal kot vodja razvoja, zadnjih osem let vodim posel, tako da imam izkušnje z zelo različnimi kadri. Naš posel je relativno specifičen, zato je popolnoma iluzorno pričakovati, da bomo dobili s fakultete že zgrajenega strokovnjaka. Druga stvar je, kako bomo čim prej vzpostavili ustrezne kompetence, da bo zaposleni lahko uspešno deloval v podjetju. Pri specifičnih kompetencah je odvisno, koliko znanja je v podjetju in kako so uspešna pri integraciji novozaposlenih. Če pa pogledamo osnovna znanja, so ta še vedno na dobrem nivoju, čeprav je opaziti nihaj navzdol.
Kako poskrbite za pridobivanje in oblikovanje kadra?
Pomembno je, da imamo dobre odnose z univerzami, tako da v bistvu vemo, kateri kandidati dosegajo najboljše rezultate. Potem pa imamo vpeljano nekakšno mentorstvo. Mentorjeva naloga ni samo, da ti pokaže, kje je kantina, ampak tudi, kje se lahko pridobi napisano znanje in kako se najbolje učiti na delovnem mestu iz izkušenj. Vsi tisti, ki smo že dolgo v podjetju, pa poskušamo deliti čim več znanja. Na primer vsakih 14 dni imamo sestanke, na katerih se pogovarjamo o izdelkih in trgu. Pomembno je, da vsi člani teama poznajo situacijo tako na trgu kot pri inovacijah. Razvojniki, produktni vodje in ostale podporne službe morajo biti čim bližje trgu. Videti morajo, kaj se dogaja tako taklat, ko gre enkrat nekaj narobe z izdelkom kot takrat, ko smo uspešni in zakaj.
Pomanjkanje kadra se čuti povsod.
To je res. Nikjer ni kadra, v celi Evropi ni kadra. Istočasno pa vsako leto pride določeno število diplomantov, imamo reke migrantov. Kaj je narobe? Mogoče gre za podoben učinek, kot smo ga lahko videli na elektroniki. Ko so podjetja, ki so delala čipe, malo zmanjšala proizvodnjo, je prišlo do primanjkljaja in so vsi začeli kupovati na zalogo. Zelo možno, da je tako tudi s tem. Veliko podjetij se boji, da bodo ostala brez inženirjev.
S pomočjo nagrad in posebej Dneva inovativnosti je pridobitev tako regionalnih kot nacionalnih priznanj postala neke vrste prestiž.
Kaj bi še morali storiti, da bi pri nas ustvarili bolj inovacijam prijazno okolje?
V Sloveniji manjka znanja na področju digitalizacije. Pri nas smo uporabniki digitalizacije, le redke izjeme so njeni razvijalci. Večinoma podjetja in sistemski integratorji kupijo določene sisteme in jih potem implementirajo. Digitalizacija se pri nas dela na način uporabnikov, ne pa razvijalcev. To pomeni, da si vedno dva koraka zadaj.
Kot dolgoletni član komisije za inovacije pri GZS imate pregled nad napredkom in stanjem inovativnosti znotraj projekta. Kako ocenjuje prispevek k spodbujanju inovativnosti in napredek?
S pomočjo nagrad in posebej Dneva inovativnosti je pridobitev priznanja tako na regionalnih kot na nacionalnem nivoju postal neke vrste prestiž. Še zlasti podjetja z zelo dobro organizirano inovacijsko dejavnostjo se zelo potrudijo, da imajo vsako leto nekaj za prijavo. To kaže na določeno kontinuiteto v inoviranju in izpostavlja inovacije na vidnost v družbi, ki jim pripada.
Kako v podjetjih začeti ustvarjati pogoje za inoviranje?
Podjetja so lahko v različnih stadijih in različni stadiji rezultirajo v različnih pristopih. Podjetja, predvsem večja, ki veljajo za uspešna, morajo imeti zelo dobro urejen sistem inoviranja, po navadi preko raziskav in razvoja z jasnimi procesi. Podjetja, ki so bolj v popravljanju manjših napak ali celo v krizi, po navadi potrebujejo hitre, inkrementalne spremembe, ki jim pomagajo ven iz težkega stanja. Velikokrat je tudi pomembno, da se približajo strankam in jih resnično poslušajo. Najboljše pogoje za inoviranje imajo po navadi zagonska podjetja, saj ta velikokrat temeljijo na inovativnih idejah. Za ta podjetja je pomembna prelomna točka, ko gredo iz čiste inovacije v bolj stabilno tržno realnost.
V Sloveniji smo uporabniki digitalizacije, le redke izjeme so njeni razvijalci.
Kako določiti, kakšen vložek v inovacije je v podjetju nujen na letni ravni? Kaj je treba upoštevati?
Če bi poznal točen odgovor na to vprašanje, bi to rešitev prodajal. Podjetje se mora odločiti, koliko sploh ima denarja za reinvestiranje. Če dela samo na inkrementalnih inovacijah, ne bo nikoli vodilno, bo pa to verjetno všeč prodaji. Če podjetje vedno dela samo na »naslednji veliki novosti«, pa lahko izgubi zelo veliko priložnosti in kaže arogantnost na trgu. Zato je ena izmed rešitev, da se naredi znotraj inovacijskih priložnosti vedra, ki predstavljajo bazene kompetenc in razpoložljivega denarja: eno vedro za dnevne potrebe, eno za inovacije itd. Velikost veder pa mora odsevati strategijo podjetja na trgu. In potem se je tega treba držati.
V katerih pogledih je Danfoss Trata lahko zgled drugim, ko govorimo o razvoju in inovacijah?
Mogoče v tem, kako smo bili sposobni iti v start-up način in nazaj. Pred leti nam je del posla na daljinski energetiki stagniral. Vprašali smo se, kje je naša industrija in kje bo čez 10 let v smislu pomembnosti sistema proti komponentam. Okoli leta 1950 so imele veliko moč komponente, okoli leta 2000 je začel pridobivati na pomenu sistem. Jasno je postalo, da je naslednji korak optimizacija in digitalizacija. Logično je bilo, da bodo primat na trgu prevzela podjetja, ki izdelujejo sistemske rešitve in bo ponudba komponent postala ovrednotena samo po ceni. Vsled tega smo v nekaj letih s pomočjo nakupa zagonskih podjetij in lastnega razvoja postali ponudnik digitalnih storitev, ki podpirajo delovanje in prodajo komponent. Danes tako nudimo celovit paket, od stavbe preko mreže do proizvodnje toplote ali hladu.
Mlade je treba neposredno motivirati za inženirske poklice.
Vrsto let ste del projekta Inženirke in inženirji bomo!, s katerim spodbujate mlade, v katerih tli inženirska iskra. Kako pomemben je ta projekt? Kakšne rezultate je doslej že dal?
Predsednik iniciative sem postal pred tremi leti. Potreba po projektu je nastala iz potrebe po kadrih. Pred desetimi leti je bila situacija pri vpisu na STEM študije drugačna, kot je danes. Projekt sta zagnala mag. Edita Krajnović in mag. Anton Petrič. Poskušala sta narediti promocijo za te študijske smeri. Ob prvih poskusih sta napolnila en razred na bežigrajski gimnaziji. Ob desetletnici projekta smo imeli reprizo tega dogodka in napolnili celo telovadnico.
Najbolj pomembna je neposredna motivacija. Projekt se poveže s srednjimi šolami, dijakom predstavimo poklice, istočasno pripeljemo inženirje lokalnih podjetij, ki nas podpirajo. Inženirji jim pokažejo, kaj delajo in kakšna ustvarjalnost se skriva v poklicu. Dijaki tako iz prve roke vidijo, kaj pomeni biti inženir. Svetovalnim delavkam in dijakom damo brezplačno aplikacijo KAMbi. Na podlagi odgovorov na vprašanja iz aplikacije dobimo rezultat, kako primeren je kandidat za inženirja in za katero vejo inženirstva.
Zgodovinsko gledano je bila v Sloveniji inovativnost zelo pomembna. A običajno je temeljila na posameznikih. To smo želeli s projektom nekako ovekovečiti preko namizne igre Kvizum. Obenem pa s tem projektom želimo tudi spremeniti razmerje med moškimi in ženskami ter slednje spodbuditi, da bi se bolj odločale za te poklice. Vsako leto podelimo tudi nagrado Inženirka leta. S tem, ko projekt in podelitev naziva Inženirka leta dobita medijsko podporo, se zavedanje o tem širi v javnosti. Pozitivni učinki so že vidni.
Kako ocenjujete sodelovanje med akademsko sfero in gospodarstvom? Kaj bi si najprej želeli, če bi bili idealni pogoji za to, da se prioritetno spremeni?
Želja po sodelovanju je zelo velika z obeh strani. Težava, ki jo jaz vidim, je, da podjetja včasih preveč zaupajo institucijam znanja, institucije znanja pa vidijo podjetja kot vir denarja. Kadarkoli se kaj zalomi, se zalomi zaradi teh dveh stvari.
Želel bi, da bi prišlo do sodelovanja med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Tako bi gospodarstvo lahko teoretično napovedalo visokemu šolstvu, koliko kakšnih kadrov bo potrebovalo čez pet let, nato pa bi šolski sistem stremel k izpolnitvi tega preko ustreznega število mest na teh programih v naslednjem šolskem letu.
Kako vi vidite situacijo z begom možganov pri nas?
Mislim, da je to velika škoda, hujše ne more biti. Dvajset let država preko brezplačnega šolstva vlaga in ta investicija gre nato drugam in ne bo prišla nazaj. Posledično ne bo potrebnih kadrov. Če pa govoriva o tem, zakaj gredo ljudje v tujino, sva pa spet pri obdavčitvi dela in pri možnostih.
Slovenija se nekako otepa tujih investicij. Po koroni se je zgodila velika migracija zahodnih podjetij iz Kitajske v Evropo. Zmagovalka je bila Češka, druga je Poljska, tretja Slovaška. Slovenija je tukaj na ničli. Zakaj? Obdavčitev, baza potencialnih kadrov, Univerza na 600. mestu, infrastruktura, cene energije … Če vse to sešteješ, kot vlagatelj dobiš rezultat in vidiš, da se enostavno ne splača.
Tuje investicije direktno vplivajo na BDP. Tako je Kitajska prišla iz nič v prvo industrijsko državo. Pri nas se zdi, da ni razumevanja za to, kaj pomenijo tuje investicije z vidika države. Pri tujih investicijah da denar nekdo drug, odprejo se mednarodne možnosti za kadre, ki potem ostanejo davčni rezidenti, prinese se tehnologija, znanje … Slovenija bi bila zelo privlačna destinacija, če bi ustvarili prave pogoje.
