Shrani za kasnejše branje.
Nakup in uporaba električnih vozil v podjetju – kaj morate vedeti.
Mag. Štefan Belingar, Analitika GZS
Izziv za poslovodstvo:
Slovensko podjetje sprašuje, kakšen je davčni vidik pri obračunu stroškov v primeru poslovne in zasebne uporabe službenih električnih vozil.
Obračun DDV pri nakupu električnega vozila
Od 1. 1. 2022 se ob nakupu električnega vozila DDV lahko v celoti odbija, če se električno vozilo uporablja v poslovne namene (66.b člen ZDDV-1). Za uveljavljanje pravice do odbitka morajo biti izpolnjeni določeni pogoji:
- vozilo se uporablja za opravljanje obdavčene dejavnosti (in/ali oproščene dejavnosti s pravico do odbitka DDV),
- prodajalec in kupec sta zavezanca za DDV,
- pri nakupu električnega vozila je nastala obveznost za obračun DDV,
- vsebinski pogoji (verodostojen račun …),
- pogon motornega vozila je brez izpusta CO2,
- vrednost električnega vozila z vključenim obračunanim DDV in drugimi dajatvami ob nabavi ne presega 80.000 evrov.
Enaki pogoji veljajo tudi pri uveljavljanju pravice do odbitka DDV pri nabavi goriv, maziv, nadomestnih delov ter storitev, vezanih na ta električna vozila.
Z vidika Davka od dohodka pravnih oseb (DDPO), ki se nanaša na davčno obravnavo nakupa električnega vozila, lahko podjetje uveljavlja investicijsko olajšavo po 55.a členu ZDDPO-2 v višini 40 % investiranega zneska (pri tem je treba paziti na omejitev zmanjšanja davčne osnove).
Uporaba službenega električnega vozila v zasebne namene
Stroški, povezani z zasebno uporabo službenega električnega vozila, so davčno priznani odhodki, v skladu s 35. členom ZDDPO-2, če gre za izplačila iz delovnega razmerja. To izhaja tudi iz drugega odstavka 30. člena ZDDPO-2, ki v 2. točki iz davčno nepriznanih odhodkov izvzema stroške za zagotavljanje z dohodnino obdavčenih bonitet.
Če službeno električno vozilo uporablja v zasebne namene zaposleni, ki je več kot 25 % lastnik te družbe in pravica do zasebne uporabe vozila ni zapisana v pogodbi o zaposlitvi, se zasebna uporaba obravnava kot prikrito izplačilo dobička. V tem primeru DDV ostaja enak, ni pa enaka obravnava z vidika DDPO, saj so stroški zasebne uporabe davčno nepriznani.
Obračun DDV za zasebno in/ali poslovno rabo električnih vozil in povrnitev stroškov elektrike
Če se električno vozilo uporablja tako za zasebno kot za poslovno uporabo, je v delu zasebne uporabe treba obračunati DDV v skladu s pravili ZDDV-1, ki veljajo za uporabo blaga in storitev za neposlovne namene. Skladno z 38.a členom ZDDV-1 se davčna osnova, ki jo predstavljajo celotni stroški za opravljene storitve iz tretjega odstavka 36. člena ZDDV-1, določi z upoštevanjem števila prevoženih kilometrov za neposlovne namene ter najvišje neobdavčene višine povračila stroškov prevoza na službenem potovanju na prevožen kilometer pri uporabi lastnega prevoznega sredstva delojemalca, določene z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (0,43 EUR/prevožen km).
Uporaba službenega električnega vozila v zasebne namene ne predstavlja bonitete.
DDV za zasebne namene je treba obračunati in plačati vsaj enkrat letno do konca tekočega leta.
Uporaba električnega vozila za zasebne namene in s tem povezani stroški zaposlenemu ne predstavljajo bonitete.
Običajno se delodajalec (lastnik ali najemnik električnega vozila) dogovori z zaposlenim (uporabnikom električnega vozila), kako bodo povrnjeni stroški električne energije za polnjenje doma. Če sta dogovorjena za povračilo, je treba stroške verodostojno izkazati z izračunom stroška električne energije, ki vsebuje podatek o porabi električne energije konkretnega vozila, podatek o strošku električne energije in mesečno število prevoženih kilometrov. Voditi je treba verodostojno evidenco.
N:Pasti zavajajočega oglaševanja za gospodarske subjekte
A:Žana Cerjak
K:Nasveti
B:zavajajoče oglaševanje
B:gospodarsko obnašanje subjektov
B:Zakon o varstvu potrošnikov
B:GG junij 2024
Zavajajoče oglaševanje povzroči ali bi lahko povzročilo napačno predstavo naslovnika glede značilnosti, cen, narave in bistvenih lastnosti storitev ali blaga. S tem lahko vpliva na gospodarsko obnašanje subjektov na trgu.
Žana Cerjak, Pravna služba GZS
Zavajajoče oglaševanje je v Evropi že dalj časa problem, s katerim se pogosto soočajo tudi podjetja. V Sloveniji ga ureja Zakon o varstvu potrošnikov. Gre za oglaševanje, ki bi ga lahko opredelili kot oglaševanje, ki povzroči ali bi lahko povzročilo napačno predstavo naslovnika glede značilnosti, cen, narave in bistvenih lastnosti storitev ali blaga ter lahko s tem vpliva na gospodarsko obnašanje subjektov na trgu.
Primeri zavajanja
Med problematičnimi vidiki zavajanja oziroma zavajajočega oglaševanja so primeri, ko podjetja prejmejo prijavne obrazce, prikrito promovirane kot brezplačne storitve, čeprav temu ni tako. Pri takšnih pozivih k plačilu ali sklenitvi pogodbe je potrebno natančno preveriti vsebino drobnega tiska, kjer se lahko skriva obveza k sklenitvi večletnih pogodb ali k plačilu visokih letnih prispevkov.
Primeri zavajanja so lahko tudi na področju varstva industrijskih pravic (na primer blagovne znamke). Prijavitelji in imetniki pravic industrijske lastnine lahko prejmejo zahteve za plačilo storitev, kot sta vpis v register blagovnih znamk ali objava blagovne znamke v publikaciji. Takšni zahtevki so namenjeni zavajanju, saj se zdi, kot da prihajajo neposredno od organov, pristojnih za zaščito in varstvo industrijskih pravic, čeprav dejansko temu ni tako.
Visoka stopnja skrbnosti in preventivne usmeritve
V opisanih primerih je potrebna posebna pozornost in je priporočljivo, da se upoštevajo tudi nekatere »preventivne« usmeritve. Najprej, pri takšnem oglaševanju se lahko zastopa načelno pravno stališče, da (zavezujoča) pogodba sploh ne nastane. Temeljna predpostavka za veljavnost pravnega posla je soglasje volj obeh strank. Če soglasja ni, ne moremo govoriti o veljavni pogodbi. Pri zavajajočem oglaševanju ni soglasja o naravi pogodbe ali o njeni podlagi oziroma predmetu. Podpis in žig naslovnika s tem ne pomenita soglasja k naročilu plačljive storitve. Kljub temu velja opozorilo, da je pri vprašanju nastanka pogodbe vedno potrebna konkretna presoja, ki vključuje tudi presojo skrbnosti naslovnika. Pri gospodarskih subjektih, ki na trgu opravljajo pridobitno dejavnost, se pričakuje višja stopnja skrbnosti. Priporočljivo je, da stranka, kljub morebitnim pritiskom oglaševalcev, ne plača računov, ne podpiše poravnav in ne izvede česarkoli, kar lahko pomeni prepoznavo dolga. Slednje lahko oteži zagovarjanje stališča, da do soglasja volj (in s tem pogodbe) ni prišlo. Dobra praksa je pisna zavrnitev računa z obrazložitvijo, da ocenjujete, da gre za zavajajoče oglaševanje, zaradi česar računa ne boste plačali.
Pri pozivih k plačilu ali sklenitvi pogodbe je treba natančno preveriti vsebino drobnega tiska, saj se lahko tam skriva obveza k sklenitvi večletnih pogodb.
V primeru, da se zavajajoče oglaševanje nanaša na industrijsko lastnino, je treba upoštevati, da v okviru postopkov zaščite industrijske lastnine ali glede vprašanj v zvezi z nacionalnimi registri, uradne dopise in pozive k plačilu pristojbin vedno pošilja pristojen organ. To je v Sloveniji Urad za intelektualno lastnino oziroma na ravni EU European Union Intellectual Property Office. Prav tako je priporočljivo, da v primeru prejema poziva k plačilu, ki ne prihaja od pristojnih organov, dodatno preverite pri slednjih, ali gre za uraden poziv in kako postopati.
Podjetja morajo biti izjemno previdna pri prejemanju ponudb za vpis v poslovne imenike ali storitve v zvezi s pravicami industrijske lastnine. Ključnega pomena je predvsem temeljita preverba vseh dokumentov in zavedanje o svojih pravicah in zakonskih določbah, ki ščitijo pred takšnimi ali podobnimi zlorabami.