Shrani za kasnejše branje.
Odnos države do gradbeništva, ki predstavlja eno najpomembnejših gospodarskih panog, ter reševanje njegovih težav, je žal že več kot dve desetletji popolnoma neustrezno. Posledice takšnega odnosa so vedno bolj očitne.
Mag. Gregor Ficko, direktor GZS – Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala (ZGIGM)
Zakorakali smo v drugo polovico letošnjega leta in izdelujejo se prve analize poslovanja slovenskega gospodarstva v prvem polletju. Seveda nas še posebej zanima uspešnost gradbenega sektorja in njegovi rezultati poslovanja v tem obdobju, sploh v primerjavi z lanskim, za panogo dokaj uspešnim poslovnim letom 2022. Navkljub dobrim poslovnim rezultatom, ki jih je slovensko gradbeništvo doseglo v lanskem letu, je bilo to leto za slovenske gradbince izredno zahtevno. Tudi letos glede na nekatere gospodarske in politične indice ne bo nič drugače, nasprotno, gradbeni sektor pričakuje težko poslovno leto.
Velike težave s kadri in podražitvami
Ključni in hkrati največji težavi, s katerima se je celotno lansko leto ubadalo slovensko gradbeništvo, sta bili dve: podražitve in inflatorna gibanja v panogi, ki trajajo že skoraj tri leta, ter kadrovska kriza, ki gradbeni panogi zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljenih kadrov povzroča vse večje preglavice. Zakaj izpostavljamo ravno podražitve in kadre? V teh dveh za panogo ključnih problemih se je namreč najbolj pokazal brezbrižni odnos države do gradbeništva kot ene najbolj pomembnih in izpostavljenih gospodarskih panog. Ta traja že več kot dve desetletji. S takšnim odnosom gradbeništvo, sicer multiplikativno druga najpomembnejša gospodarska panoga, žal ne more biti zadovoljno, še manj si takšen odnos zasluži. Še posebej zato, ker je bilo gradbeništvo v obdobju pandemije ena redkih gospodarskih panog, ki je dokaj normalno izvajala svoje aktivnosti in s številnimi multiplikativnimi blažilci državi pomagalo premoščati gospodarsko krizo zaradi zaprtja številnih gospodarskih dejavnosti. Gradbeništvu gre največja zasluga, da v letih najhujše zdravstvene in nato še geopolitične krize nismo doživeli večjega padca BDP, kot se je to zgodilo v nekaterih drugih evropskih državah ali kot se je to v Sloveniji zgodilo med izbruhom gospodarske krize pred poldrugim desetletjem.
Tudi letos gradbeni sektor pričakuje težko poslovno leto.
Bomo delovno silo morali uvažati iz Afrike in Azije?
Reševanje problematike podražitev materialnih, energetskih in človeških resursov v gradbeništvu je s strani vladnih resorjev že od njihovega pojava v letu 2020 neustrezno. Prav tako se že predolgo ukvarjamo s številnimi drugimi težavami, katerih rešitev je odvisna od proaktivnega sodelovanja z vladnimi institucijami. Ob starih, nerešenih vprašanjih so se pojavila še nekatera nova, ki zaradi neodzivnosti države prav tako že prehajajo v težave.
Če najprej pogledamo stare težave, kot so ustanavljanje paritetnega sklada ter direktorata za gradbeništvo, prenova nekaterih učnih programov v gradbenih izobraževalnih programih, sodelovanje države v procesih digitalizacije gradbene panoge in način sprejemanja gradbene zakonodaje, ki je bil v zadnjih letih izrazito sporen, se njihovo reševanje v zadnjih letih žal ni bistveno premaknilo z mrtve točke. Posledice se žal kažejo v veliki kadrovski krizi, s katero se srečujemo že nekaj let in to v vseh vejah gradbeništva, od obrtniških poklicev, ki opravljajo zaključna dela v gradbeništvu, do kvalificiranih poklicev, kot so zidar, tesar ali železokrivec, preko tehničnih in inženirskih kadrov. Povsod se že kaže pomanjkanje delovne sile. Še posebej skrbijo projekcije glede stanja inženirskega kadra. V naslednjih desetih letih bo pogoje za upokojitev izpolnilo preko 2.500 inženirjev z licenco, obe državni gradbeni fakulteti pa skupaj vsako leto na trg pošljeta med 80 in 100 univerzitetno izobraženih diplomantov, kar pomeni dobro tretjino potreb v panogi. Težava je tudi v tem, da je jugoslovanski prostor gradbenih kadrov, ki smo jih v preteklosti največ uporabljali in jih odlično poznamo, prav tako prazen. Če teh vprašanj ne bomo zadovoljivo rešili, bomo delovno silo prisiljeni uvažati iz afriških in azijskih držav, kar se v Evropski uniji že dogaja. Seveda se ob tem poraja vprašanje, ali si tega res želimo?
Gradnja viadukta Vinjan na projektu drugega železniškega tira med Divačo in Koprom. Naročnik: 2TDK. Izvajalec: Kolektor.
Foto: 2TDK
Zaskrbljenost gradbenega sektorja je upravičena
Drugo skrb pa glede na izkušnje iz preteklosti povzroča letošnja dinamika javnih naročil. Iz številnih gradbenih podjetij že prihajajo alarmantna sporočila, da so knjige javnih naročil in oddanih ponudb v javnih investicijah v letošnjem letu skorajda prazne. Zato je zaskrbljenost gradbenega sektorja, še posebej z vidika grenkih izkušenj, ki jih je gradbeništvo doživelo pred petnajstimi leti, navkljub nekajkratnim zagotovilom predsednika vlade dr. Roberta Goloba, da so letošnji investicijski transferji države rekordni, povsem upravičena.
Kažejo se namreč že prvi znaki, da država finance iz investicijskih in razvojnih transferjev seli v socialne, kar je posledica velikih pritiskov zaradi korenitega dviga plač v javnem sektorju ter številnih sprememb na področju zdravstvenega in pokojninskega sistema, ki terjajo zajetna finančna sredstva. Po drugi strani pa je spomin na ekonomsko krizo leta 2008, ki je tudi po krivdi nespametnih ukrepov takratne Pahorjeve vlade uničila dobršen del slovenske gradbene operative, še vedno živ. V obdobju 2007-2008 je država izvajala ogromen investicijski ciklus, predvsem v prometno infrastrukturo. Gradbinci so posledično investirali v opremo in mehanizacijo in se za to zadolževali. Ob izbruhu ekonomske krize konec leta 2008 pa je sledil popoln investicijski rez, ki je trajal nekaj let. To je gradbeništvo popolnoma sesulo, pravzaprav si še danes ni povsem opomoglo od teh dogodkov.
Gradbeništvo v krizah napaja druge panoge in zavira ohlajanje gospodarstva
V zgodovini se je že velikokrat pokazalo, da je učinkovit odgovor na gospodarske krize ravno zagon velikih infrastrukturnih projektov. Ko se gospodarstvo ohlaja, mora država z vlaganji omogočati razvoj gradbeništva, ki s svojim multiplikativnim delovanjem napaja druge industrijske panoge ter s tem zavira ohlajanje gospodarstva. To je tudi glavni namen zlatega investicijskega pravila. Takšna podpora gradbeništvu ne pomeni ujčkanja panoge, kot je včasih slišati, saj navsezadnje železniške proge, predore, kolesarske steze, vrtce, energetsko infrastrukturo, domove za starejše in še kaj gradimo zato, ker jih družba potrebuje. Glavni izziv letošnjega, pa tudi prihodnjih let, bo zato predstavljalo ohranjanje zlatega gradbenega pravila, ki ga je vlada na priporočilo Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) sprejela leta 2017. Z njim bi ohranjali gradnjo državne infrastrukture na linearni ravni, to je brez velikih oscilacij, ko gremo iz vrhuncev na dno, kot se je to dogajalo med leti 2008 in 2014. Ali bomo pri tem s strani države uslišani, pa je seveda drugo vprašanje. Če smo čisto odkriti, je vlada zlato investicijsko pravilo pri načrtovanju državnih infrastrukturnih projektov upoštevala samo enkrat – prvo leto po njegovem sprejemu. In to pravzaprav pove vse.
V naslednjih desetih letih bo pogoje za upokojitev izpolnilo preko 2.500 inženirjev z licenco, obe državni gradbeni fakulteti pa skupaj vsako leto na trg pošljeta med 80 in 100 univerzitetno izobraženih diplomantov, kar pomeni dobro tretjino potreb v panogi.
Na Zbornici gradbeništva in industrije gradbenega materiala smo se počasi že naveličali pošiljati dopise vsakokratni novi ministrski ekipi na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ), zadolženi za gradbeništvo, s katerimi jim predstavljamo probleme in potrebe same panoge, ki jih zaradi pomanjkanja volje in interesa niso rešili njihovi predhodniki. Tem bolj, ker ob predstavitvah teh problemov istočasno pošljemo tudi predloge rešitev, žal pa se potem ne zgodi nič. Eden takšnih primerov je ustanavljanje direktorata za gradbeništvo, za kar si Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala (ZGIGM) prizadeva že več kot desetletje. Gre za direktorat, ki v okviru gospodarskih ministrstev obstaja v večini držav članic EU. Nekatere imajo gradbeništvo celo v nazivih svojih ministrstev, recimo Španija, Nemčija ali Hrvaška. Po nekaj letih pojasnjevanj in prepričevanj nam je pred dvema letoma takratni gospodarski minister Zdravko Počivalšek rekel, da vlada takšnega direktorata enostavno ne želi imenovati. Argumentov zakaj ne, minister ni razkril. Je pa taisti minister pod pritiskom lobija lesarske industrije, ki je po prispevnem deležu v domačem BDP nekajkrat manjša od gradbene industrije, ažurno ustanovil direktorat za lesarstvo. Tudi na predlog, da se naj direktorat za lesarstvo preimenuje v direktorat za graditeljstvo, znotraj direktorata pa bi delovala sektor za lesarstvo in sektor za gradbeništvo, ni bilo odziva, kljub temu da smo tako lesarji kot gradbinci graditelji – eni pač gradimo lesene stavbe, drugi pa opečne in betonske.
Zasebni sektor je bil pri reševanju podražitev in pri razumevanju spremenjenih okoliščin bolj prožen
O podražitvah in inflatornih gibanjih v gradbeništvu, ki smo jim priča že skoraj tri leta, je bilo v teh letih povedanega že zelo veliko. Nepredvideni stroški, ki nastajajo zaradi rasti cen, že ogrožajo poslovanje in obstoj velikega števila predvsem manjših in srednje velikih gradbenih podjetij. Več kot 40 odstotkov jih je poslovno leto 2022 zaključilo v rdečih številkah. Z največjo krizo smo se soočali v prvi polovici lanskega leta, ko smo beležili skoke rasti cen gradbenih materialov od 25 do 600 odstotkov. Za 600 odstotkov so se recimo podražili bitumni. Konec lanskega in v začetku letošnjega leta se je rast cen sicer umirila, a je v primerjavi s stanjem pred izbruhom pandemije ter vojne v Ukrajini še vedno zelo visoka. Problem so predvsem dolgoročne pogodbe za dolgoletne projekte, ki so bile podpisane pred krizo in v katerih niso bile upoštevane bistveno spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo kasneje. Nanje gradbeniki seveda niso imeli vpliva, kljub temu pa so morali namesto države pokrivati posledice in takšne razmere v večini trajajo še danes.
Kažejo se prvi znaki, da država finance iz investicijskih in razvojnih transferjev seli v socialne.
Glavna težava je namreč v tem, da se država v primerih, ko je v vlogi naročnika, obnaša, kot da se je vse to ne tiče. Nasprotno, posamezna ministrstva izdajajo navodila, ki državnim naročnikom striktno onemogočajo kakršnokoli ažurno reševanje valorizacije cen s pogodbenimi gradbenimi izvajalci. Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala je sicer ves ta čas vršila in še vrši pritisk na državne investitorje, da strokovno in zakonito pristopijo k reševanju nastale situacije. Vendar vedno bolj ugotavljamo, da ni toliko problem pri njih kot pri politiki, ki si je vzela diskrecijsko pravico, da državne naročnike, pa tudi naročnike, ki prihajajo iz lokalne samouprave, pri reševanju in odločanju o teh zadevah enostavno blokira z nesmiselnimi navodili. Pri tem še posebej izstopata Ministrstvo za javno upravo (MJU) in Ministrstvo za infrastrukturo (MzI).
Indeksi rasti cen gradbenih materialov so v primerjavi s sosednjimi državami med najnižjimi
Pri tem se ne moremo znebiti občutka, da gre pri državi za politično špekuliranje, za njen subjektivni pogled, da aneksov zaradi podražitev pač ne bo, ker problema enostavno ne želi reševati enako, kot se je reševal pri gradnji avtocestnega križa. Takšne izjave smo v preteklosti že slišali in so seveda za davkoplačevalce zelo všečne. Pri tem je treba poudariti, da so zdaj razlogi za podražitve povsem drugi. Z indeksi rasti cen gradbenih materialov, ki jih pripravlja in objavlja GZS, v Sloveniji razlike v ceni v gradbeništvu obračunavamo že več kot 50 let. Leta 1972 je takratno združenje gradbenih podjetij in proizvajalcev gradbenega materiala zaradi inflacije v Jugoslaviji začelo izdajati in beležiti rasti cen gradbenih materialov in izdelkov ter izračunavati njihovo indeksno rast. Vse do začetka leta 2021 z uporabo teh indeksov ni bilo nobenih težav. Zakaj je to zdaj postalo politično vprašanje ali vprašanje, ki se rešuje s političnim namesto strokovnim jezikom, nam na ZGIGM ni jasno. Že nekajkrat smo rekli: če ima država boljši ključ ali boljše rešitve za obračun rasti cen, lahko katero koli od njih uporabi. Najslabše od vsega pa je, da gradbene izvajalce s svojo neodzivnostjo pušča v negotovosti. Na ZGIGM smo svoje indekse primerjali s tistimi v osrednjem delu Evrope, v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji, v Nemčiji in ugotovili, da so naši indeksi med najnižjimi. To so javni naročniki že ugotovili.
Protekcionizem gradbene panoge je prisoten povsod v EU, le v Sloveniji ne
V Sloveniji bi se morali zavedati, da zaščita gradbeništva ne pomeni neupravičenega ščitenja panoge pred konkurenco. Navsezadnje država izvaja več kot 75 odstotkov vseh investicij v gradbeništvu – okrog četrtine odpade na zasebni sektor – in prav gotovo bi moral biti cilj vsake državne ekonomije, da velik del teh finančnih sredstev ostane doma. Že dolgo je znana praksa tujih držav, ki s svojim protekcionizmom naredijo vse, da tujim ponudnikom čim bolj omejijo možnosti, da bi se odločali za delo na njihovih trgih.
Podobno bi morala ravnati tudi Slovenija. Državljani kot davkoplačevalci zaradi tega ne bi bili na slabšem, ker naši gradbinci cenovno nikakor niso dražji kot tujci, kvečjemu obratno. Vedeti moramo, da nekatera podjetja iz držav izven EU, recimo s Kitajske in iz Turčije, ki jih nekateri pri nas – predvsem posamezni politiki – tako zelo čislajo, prihajajo na slovenski trg z dumpinškimi cenami zato, ker za njimi stoji matična država. Ta jim pokrije vso izgubo, ki jo tukaj naredijo. Njihov primarni cilj namreč ni, da pridejo sem delat dobiček, ampak da si pridobijo reference na trgu EU in se tako dolgoročno plasirajo nanj. Najbližja primera sta gradnja Pelješkega mostu na Hrvaškem s strani kitajskih podjetij ter pri nas gradnja železniške infrastrukture in druge cevi karavanškega predora s strani turških izvajalcev.
Gradbeništvu gre največja zasluga, da v letih najhujše zdravstvene in nato še geopolitične krize nismo doživeli večjega padca BDP, kot se je to zgodilo v nekaterih drugih evropskih državah.
EU je zaradi zaščite evropskega gradbeništva sprejela evropsko direktivo, ki dovoljuje gradbenim podjetjem iz nečlanic vstop na njen trg pod zelo strogimi in težkimi pogoji.
Ko je Hrvaška oddala gradnjo Pelješkega mostu kitajskemu podjetju, je v EU marsikdo dvignil obrvi. Že dolgo vemo, da so v posameznih državah zveze, pa tudi širše, tovrstne možnosti pridobitve tako velikih projektov na javnih natečajih precej bolj omejene kot pri nas. In razumeti moramo, zakaj gradbeniki tako zagovarjamo zaščito domačega trga s strani države.
V Sloveniji je pred desetimi leti prišlo do popolnega zloma gradbeništva. Panoga se je povsem sesula. Številna gradbena podjetja z referencami, potrebnimi za izvedbo velikih projektov, so šla v stečaj. Zdaj imamo sicer nova gradbena podjetja, ki so zrasla na pogorišču prejšnjega propada, vendar to še ne pomeni, da vsem skupaj, ki smo odgovorni za razvoj gradbeništva kot ene najpomembnejših gospodarskih panog, ni treba razmišljati, kako poskrbeti, da se propad ne ponovi. n