Shrani za kasnejše branje.
Olav Carlsen, inovacijski menedžer nemške agencije SPRIND, o tem, zakaj Evropa odlične znanosti še vedno ne zna dovolj dobro pretvarjati v globalno uspešna podjetja, zakaj prebojnih inovacij ne moremo financirati po logiki predvidljivih projektov in kje lahko majhnost postane konkurenčna prednost Slovenije.
Željka Kelkedi, Strateški razvoj, GZS; foto: osebni arhiv
Evropa ima vrhunsko znanost, inženirsko znanje in podjetnike. Toda prav na poti od laboratorija do trga se pogosto zgodi prelom: ko je treba tehnologijo industrializirati, prevzeti večje tveganje, hitro zagotoviti kapital in ustvariti prvi trg, evropski inovacijski sistem postane precej previdnejši. Olav Carlsen meni, da težava zato ni v pomanjkanju idej, temveč v sposobnosti, da najboljšim med njimi omogočimo dovolj hiter in dovolj ambiciozen prehod v globalno uspešne tehnologije in podjetja.
Carlsen je danes inovacijski menedžer pri SPRIND-u, nemški zvezni agenciji za prebojne inovacije. Pred tem je kot izvršni direktor oziroma finančni direktor deloval v tehnoloških in energetskih podjetjih v Silicijevi dolini, Latinski Ameriki in na Bližnjem vzhodu, v Kaliforniji pa je sodeloval pri dveh uvrstitvah podjetij na borzo Nasdaq. Prav kombinacija izkušenj iz podjetništva, financiranja in javnega sistema podpore inovacijam mu daje nekoliko drugačen pogled na vprašanje, kako podpirati tehnologije, pri katerih je verjetnost neuspeha velika, njihov potencialni učinek pa izjemen.
SPRIND pri tem ni več osamljen evropski eksperiment. Po Evropi se krepi zanimanje za inovacijske modele po vzoru ameriške DARPA, ki poleg financiranja poudarjajo hitrost odločanja, aktivno upravljanje projektov in jasnejšo pot od tehnološkega razvoja do uporabnika oziroma prvega trga. Poleg nemškega SPRIND-a deluje britanska ARIA, podobne pristope razvijajo tudi druge evropske države, elemente takšnega načina podpore prebojnim tehnologijam pa preizkuša tudi Evropski svet za inovacije.
V pogovoru za Glas gospodarstva Carlsen pojasnjuje, zakaj bi se morali pri prebojnih inovacijah manj spraševati, ali bo projekt izpolnil vse vnaprej določene mejnike, in bolj, ali lahko – če uspe – spremeni celotno panogo. Govori tudi o vlogi velikih podjetij, prvih kupcev in javnega naročanja ter o tem, zakaj bi lahko bila prav majhnost Slovenije v nekaterih primerih prednost.
Kaj javni inovacijski sistemi najpogosteje napačno razumejo pri tem, kako podjetja dejansko razvijajo in komercializirajo nove tehnologije?
Javni programi pogosto izhajajo iz predpostavke, da inovacije sledijo razmeroma predvidljivi poti: raziskave, razvoj, prototip, trg. V resnici podjetja delujejo v veliko bolj neurejenem okolju. Izkušnje ustanoviteljev, neznani tehnološki izzivi, kupci, ki niso pripravljeni prevzemati tveganj, previden kapital, regulativa in pravi trenutek na trgu se nenehno prepletajo. Z vsakim novim spoznanjem se spreminja tudi načrt.
Največja napaka je pogosto želja financirati tisto, kar je predvidljivo, namesto tistega, kar bi lahko postalo transformativno. Po mojih izkušnjah ključno vprašanje ni: »Ali lahko ta projekt doseže zastavljene mejnike?«, temveč: »Če uspe, ali lahko spremeni celotno panogo?«
Kje se evropska inovacijska veriga najpogosteje pretrga?
Evropa je zelo dobra pri ustvarjanju znanja in razvoju kompleksnih tehnologij. Naša šibka točka je pretvarjanje tega znanja v podjetja, ki lahko zrastejo na globalni ravni.
Precej udobno se počutimo pri prvih 80 odstotkih poti, ki večinoma potekajo znotraj raziskovalnih organizacij oziroma podjetij. Veliko bolj previdni postanemo pri zadnjih, tržno usmerjenih 20 odstotkih, kjer so potrebni kapital, hitrost, pripravljenost prevzeti industrijsko tveganje in ustvarjanje novih trgov.
Preveč tehnologij zapusti laboratorij in nato vstopi v finančno in regulativno okolje, ki je zasnovano predvsem za postopne inovacije. Evropa nima problema z idejami. Imamo problem s skaliranjem in prevzemanjem tveganj.
- Če je vsak neuspeh obravnavan kot politični škandal, boste neizogibno začeli financirati stvari, ki že v izhodišču niso bile dovolj tvegane, da bi lahko bile zares prebojne.
Kako bi prebojno inovacijo razložili direktorju industrijskega malega ali srednjega podjetja?
Rekel bi takole: pri prebojni inovaciji ne gre za to, da svoj obstoječi izdelek izboljšate za pet odstotkov. Gre za možnost, da čez pet ali deset let vaš današnji izdelek sploh ne bo več relevanten.
Vprašajte se, kaj bi se zgodilo, če bi neka tehnologija nekaj nenadoma naredila desetkrat ceneje, bistveno učinkoviteje, veliko manjše, hitrejše ali radikalno bolj trajnostno. Če takšna možnost obstaja, jo morate vsaj razumeti, tudi če je verjetnost uspeha na začetku majhna.
Strateška napaka ni, da ne vlagate v vsak »moonshot« (vsako prebojno idejo). Strateška napaka je, da ne opazite, da nekdo drug razvija tehnologijo, zaradi katere bi lahko vaš današnji posel postal zastarel.
Kako naj uveljavljena podjetja ugotovijo, pri katerih nastajajočih prebojnih tehnologijah bi lahko imela koristi?
Ne začnite z vprašanjem: »V katero tehnologijo naj investiramo?« Začnite z vprašanjem: »Kaj bi lahko temeljito spremenilo oziroma porušilo naš današnji poslovni model ali odnos z našimi kupci?«
Nato poglejte zunaj podjetja, na univerze, start-upe, raziskovalne inštitute in v druge industrije ter poiščite tehnologije, ki bi lahko povzročile takšno spremembo. Če jih ne najdete, te kanale uporabite aktivno in jim zastavite vprašanje, denimo v obliki tehnološkega izziva.
Uveljavljenemu podjetju tehnologije ni nujno treba razviti samemu. Izjemno dragoceno je lahko že to, da postane njen prvi industrijski partner, testno okolje ali prvi kupec. V številnih primerih je najcenejša inovacijska varovalka preprosto to, da se tehnologiji dovolj približate, da razumete, kaj bi lahko nekoč postala.
Kateri problem naj bi z ustanovitvijo rešil SPRIND?
SPRIND je bil ustanovljen za tehnologije, ki so preveč tvegane, preveč zgodnje ali preveč nekonvencionalne za običajne instrumente financiranja, vendar so hkrati preveč pomembne, da bi jih pustili v laboratoriju.
Klasično financiranje raziskav je prvenstveno zasnovano za ustvarjanje novega znanja. Tvegani kapital potrebuje verodostojno pot do finančnega donosa. Razvojno-raziskovalne dejavnosti v velikih podjetjih pa razumljivo ščitijo obstoječi posel.
Prebojne inovacije pogosto obstanejo prav v neprijetnem prostoru med vsemi tremi. Naloga SPRIND-a je v bistvu ta prostor narediti primeren za vlaganje in resnično tveganim idejam dati možnost, da dokažejo, ali lahko postanejo nekaj realnega.
Katere elemente modela SPRIND bi bilo mogoče prenesti tudi v druge evropske države?
Prenosljiva je predvsem osnovna filozofija: zelo sposobni organizaciji omogočiti dovolj svobode, da prevzema tehnološka tveganja, deluje hitro in odloča na podlagi potenciala projekta, ne zgolj njegove administrativne skladnosti. Ob tem potrebuje ekipo ljudi z resničnimi poslovnimi izkušnjami.
SPRIND lahko tako avtonomno deluje tudi zaradi posebnega zakona, SPRIND-Freiheitsgesetz, ki mu daje večjo operativno in finančno svobodo. Zato ne morete preprosto kopirati organizacijske sheme SPRIND-a in pričakovati enakega rezultata.
Potrebujete politično podporo, sposobne ljudi z izkušnjami iz industrije, start-upov, scale-upov in izstopov iz podjetij, resnično avtonomijo ter predvsem kulturo, ki sprejema dejstvo, da bodo nekateri projekti propadli – prav zato, ker agencija zavestno deluje na področjih, kjer uspeh ni zagotovljen.
Če je vsak neuspeh obravnavan kot politični škandal, boste neizogibno začeli financirati stvari, ki že v izhodišču niso bile dovolj tvegane, da bi lahko bile zares prebojne.
Mimogrede, model SPRIND-a je bil že uspešno prenesen tudi v nekatere druge evropske države, ki vzpostavljajo agencije po podobnem vzoru.
Po katerih znakih prepoznate, da si na videz nerealistična ideja vendarle zasluži resno priložnost?
Iščem kombinacijo izjemnega potenciala in verodostojnega tehničnega uvida. Včasih je dokazov presenetljivo malo, vendar imamo pred seboj znanstvenika ali ekipo, ki problem razume izjemno globoko in je opazila nekaj, kar so drugi spregledali.
Ključno vprašanje je, ali lahko oblikujemo proces, s katerim veliko negotovost spremenimo v merljiv odgovor. Prebojne inovacije namreč napredujejo skozi učenje, ne skozi PowerPoint predstavitve.
Tudi neuspeh ni samodejno nekaj slabega. Če projekt ustvari dragoceno znanje in spremeni to, kar bomo naredili v naslednjem koraku, je to lahko produktiven neuspeh. Če isto napako ponavljamo, ne da bi se iz nje karkoli naučili, pa gre preprosto za slabo izvedbo.
Podjetju ni treba vsega razviti samemu
Za uveljavljeno podjetje je lahko izjemno dragoceno že to, da postane prvi industrijski partner, testno okolje ali prvi kupec nove tehnologije. Tako se ji dovolj približa, da razume njen potencial – in pravočasno prepozna tudi morebitno grožnjo svojemu obstoječemu poslu. Včasih je prav to najcenejša inovacijska varovalka.
Kje deep-tech projekti najpogosteje propadejo?
Pogosto krivimo tehnologijo, vendar presenetljivo velikokrat tehnologija sploh ni pravi razlog za neuspeh.
Projekti propadejo, ker jim zmanjka denarja, preden dosežejo naslednji tehnološki mejnik, ker podcenijo industrializacijo, ker nimajo resne poti do prvega kupca ali pa naletijo na regulativne ovire, o katerih v zgodnejših fazah niso razmišljali. Zelo pogosto je vse to povezano tudi z izkušnjami in motivacijo ekipe.
Evropa še posebej podcenjuje pomen skaliranja in prvih trgov. Tehnologija je lahko znanstveno odlična, pa kljub temu propade, ker nihče ni pripravljen kupiti prvih desetih izdelkov.
Zato so lahko industrijski partnerji, zgodnji uporabniki in javno naročanje odločilnega pomena. Ne zagotavljajo le denarja, temveč tudi resnično okolje, v katerem lahko tehnologija dokaže svojo industrijsko verodostojnost. Ključna sta tudi zgodnja izgradnja prave ekipe in zunanja podpora.
Kakšno vlogo bi morala pri tem imeti uveljavljena podjetja?
Uveljavljena podjetja imajo nekaj, kar start-upi nujno potrebujejo: kupce, proizvodne zmogljivosti, znanje o certificiranju, dobavne verige in razumevanje, kako poslovati v velikem obsegu.
Zato naj se ne trudijo obnašati kot start-upi. Nasprotno! Pri sodelovanju s start-upi naj uporabijo svoje lastne prednosti.
Ključno je ustvariti zaščiten prostor, v katerem lahko podjetje eksperimentira s tehnologijami, ki bi bile za njegov osnovni posel preveč tvegane. Eksperiment v vrednosti 500.000 evrov, ki zaščiti posel v vrednosti 500 milijonov evrov, je lahko zelo smiselna naložba.
Odlična tehnologija sama po sebi ni dovolj
Deep-tech projekti pogosto ne propadejo zaradi tehnologije. Zmanjka jim kapitala pred naslednjim tehnološkim mejnikom, podcenijo industrializacijo, nimajo jasne poti do prvega kupca ali pa prepozno naletijo na regulativne ovire.
Zato so lahko industrijski partnerji, zgodnji uporabniki in javno naročanje odločilnega pomena. Tehnologiji ne zagotavljajo le denarja, temveč tudi realno okolje, v katerem lahko dokaže svojo industrijsko verodostojnost. Pomembni so tudi prava ekipa, njene izkušnje in pravočasna zunanja podpora.
Kje lahko majhnost postane konkurenčna prednost?
Mala podjetja, ki nimajo obstoječega poslovnega modela, ki bi ga morala varovati, ustaljene baze vlagateljev, osredotočene predvsem na denarni tok in pretekle uspehe, ter velike in toge organizacije z notranjo politiko, ki posega v odločitve ali jih celo blokira, so lahko bistveno bolj prilagodljiva in manj nenaklonjena tveganju. Premikajo se lahko hitreje in so bolj osredotočena.
Podobno velja za države. Majhna država ne more in tudi ne bi smela poskušati razviti zmogljivosti na vseh tehnoloških področjih. Njena prednost je lahko prav v tem, da se odločitve sprejemajo hitreje, da se ekosistem lažje poveže ter da lahko država, raziskovalna sfera in industrija sodelujejo brez velikih organizacijskih razdalj.
Slovenija bi morala prepoznati nekaj področij, na katerih ima izjemne talente, industrijske zmogljivosti ali strateški pomen, kar je do neke mere že storila, ter na teh področjih postati nesorazmerno dobra glede na svojo velikost.
Pri vsem drugem pa odgovor ni nujno v tem, da vse zmogljivosti zgradimo doma. Pametnejša strategija je lahko vzpostavljanje močnih mednarodnih partnerstev in zagotavljanje, da so slovenska podjetja povezana z najboljšimi evropskimi in svetovnimi ekosistemi.
- Eksperiment v vrednosti 500.000 evrov, ki zaščiti posel v vrednosti 500 milijonov evrov, je lahko zelo smiselna naložba.
Kateri je najbolj trdovraten mit o inovacijah v Evropi?
Eden od »mitov«, ki je v resnici precej resničen, je, da ima Evropa dobre ideje, vendar jih pogosto ne zna uspešno komercializirati. Druga neprijetna resnica je, da Evropa še vedno ne govori in ne razmišlja z enim glasom. Nacionalni interesi pogosto preprečijo pogled na širšo sliko.
Tudi javno financiranje je pogosto preveč nacionalno usmerjeno. Pri tem pozablja, da inovacije, ki koristijo nacionalnemu gospodarstvu, ni nujno, da nastanejo znotraj meja iste države. SPRIND skuša to oviro preseči in deluje na evropski ravni.
Res je tudi, da v Evropi ni dovolj tveganega kapitala za hiperskaliranje po ameriškem vzoru. Tu morajo agencije, kot je SPRIND, pomagati, da prebojne inovacije postanejo dovolj privlačne za evropski kapital.
Velik mit je tudi, da Evropi primanjkuje idej. Ali pa da so naši mladi nenaklonjeni tveganju in manj podjetni. Tega ne verjamem niti za trenutek. Imamo odlično znanost, inženirje, podjetnike in tehnologije ter mlade, ki so danes bistveno bolj pripravljeni prevzemati velika tveganja kot pred nekaj desetletji.
Ko ocenjujemo njihove podvige, pa še vedno porabimo preveč časa za vprašanja, ali je nekaj varno, dokazano in ekonomsko predvidljivo, še preden smo to pripravljeni podpreti.
Cilj ni, da bi inovacije naredili manj tvegane. Postati moramo bistveno boljši pri prevzemanju pravih tveganj.
Prebojne inovacije potrebujejo drugačen sistem
Za prebojne inovacije ni dovolj le več denarja. Potrebni so politična podpora, sposobni ljudje z izkušnjami iz industrije, start-upov, scale-upov in izstopov iz podjetij, resnična avtonomija ter kultura, ki sprejema, da pri visoko tveganih projektih vsi poskusi ne bodo uspešni.
Takšen sistem mora omogočati tudi učenje iz neuspeha. Če podpira samo projekte z zelo predvidljivim izidom, zmanjšuje tveganje – vendar hkrati zmanjšuje tudi možnost resničnega tehnološkega preboja.