Shrani za kasnejše branje.
Prihodke v državno blagajno bi morali povečevati skozi gospodarsko rast, ne pa z davčnimi obremenitvami. Nekatere rešitve v zakonu so nesorazmerne in nesprejemljive za gospodarstvo.
Ester Fidel, GZS, Služba za strateško komuniciranje
Zakon o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev vključuje ukrepe za vzpostavitev mehanizmov za obnovo in razvoj po poplavah, ki so avgusta prizadele velik del države. Med drugim govori tudi o preventivnih ukrepih proti poplavam in plazovom ter predstavlja vire financiranja ukrepov, potrebnih za sanacijo.
V zakonu so predvidene spremembe na področju umeščanja v prostor in gradnje na prizadetih območjih.
Foto: Bor Slana/STA
Kaj prinaša zakon?
Predlog zakon predvideva spremembe na področju umeščanja v prostor in gradnje na območjih, ki so jih prizadele poplave in plazovi. Skrajšuje več rokov, predvidenih za izdajo soglasij ali mnenj.
Med razvojne prednostne projekte je uvrščena tretja razvojna os Koroška – Bela krajina. Med pomembne razvojne ukrepe sodijo tudi ukrepi na področju večje digitalne povezljivosti prizadetih območij.
Posebna jamstvena shema je predvidena za pomoč prebivalcem. Za posojila s subvencionirano obrestno mero bo država dala 100-odstotno jamstvo, s čimer bodo posojila dostopna tudi tistemu delu prebivalstva, ki kreditno ni sposoben.
Ukrepi naj bi se financirali iz več virov. Med njimi ni več solidarnostnega prispevka, solidarnostna sobota pa ostaja prostovoljna izbira podjetij. Podjetja lahko delovno soboto izvedejo ob soglasju z delavcem. Plačilo za ta dan bo šlo v proračun za odpravo posledic poplav. Pri tem je vlada prisluhnila pobudi GZS, da delodajalci za ta dan ne bodo plačevali davka in prispekov na plače. Pojdetja, ki so solidarnostno soboto že izvedla, lahko od Fursa najpozneje do 31. decembra 2023 zahtevajo povrnitev plačanih prispevkov.
Se je pa vlada odločila za začasno zvišanje davka od dohodkov pravnih oseb za tri odstotne točke. Davek od dohodka pravnih oseb naj bi se tako za obdobje petih let zvišal z 19 odstotkov na 22 odstotkov. Razlika med omenjenima stopnjama naj bi bila namenjena obnovi.
Občutno zvišanje davka od dohodka pravnih oseb bo hud udarec za celotno gospodarstvo, še posebej pa tisti del, ki že mesece opozarja na padanje naročil.
Predlog zakon predvideva tudi začasni davek na bilančno vsoto bank in hranilnic. Za obdobje petih let naj bi tako veljal davek v višini 0,2 odstotka (ob zgornji omejitvi 30 odstotkov dobička iz rednega poslovanja). Poleg tega bi država uporabila tudi čisti in bilančni dobiček Slovenskega državnega holdinga.
Pogoji se ves čas spreminjajo
Največji problem v Sloveniji je stalno spreminjanje pogojev za delo, pravil igre, gospodarstvo pa potrebuje stabilno in konkurenčno poslovno okolje. Novi zakoni (na primer Zakon o dolgotrajni oskrbi, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o čezmejnem sodelovanju …) so prinesli le dodatne obremenitve za gospodarstvo, medtem ko ni na vidiku nikakršne razbremenitve. Na GZS ugotavljamo, da tudi osnutek Zakona o obnovi in razvoju prinaša dodatno davčno obremenjevanje gospodarstva brez jasne določitve namenskosti sredstev izključno za obnovo in razvoj. Na ta način postaja slovensko gospodarstvo nekonkurenčno in nezanimivo za vlagatelje.
Prihodke v državno blagajno bi morali povečevati skozi gospodarsko rast, ne pa z davčnimi obremenitvami. Mini davčna reforma bi prispevala k temu.
»Gospodarstvo nikoli ni nasprotovalo solidarnostnemu prispevku, kot je bil predlagan v okviru dosedanje interventne zakonodaje, v kateri je bil predviden odstotek od osnove DDPO bistveno nižji (0,8 % za pravne osebe). Nov predlog zakona predvideva povišanje davčne stopnje kar za 3 odstotne točke in obstaja utemeljena bojazen, da se bo ta stopnja ohranila tudi po pretečenem 5-letnem obdobju. Gre torej za trikrat večjo obremenitev, kot jo je predvidevala interventna zakonodaja,« je še izpostavila generalna direktorica GZS.
Sredstva za obnovo bodo prejele predvsem Občine, prizadeta podjetja pa posojila. Medtem pa gospodarska rast pada, na kar GZS že dolgo opozarja. Po zadnjih ocenah analitike znaša le 1,5% in bo padla na zgolj 1%. Prihodke v državno blagajno bi morali povečevati skozi gospodarsko rast, ne pa z davčnimi obremenitvami. Zato je GZS že pred časom predlagala mini davčno reformno, ki bi prispevala k temu.
Nahtigal je naglasila tudi pozitivne novosti predloga zakona. Kot primerno ocenjujemo jamstveno shemo za poplavna posojila, za katere bo jamčila država, vendar ta ni ustrezno nadomestilo nepovratnim sredstvom. Pozdravljamo predvideno poenostavitev postopkov gradnje, skrajšanje rokov za izdajo projektnih pogojev, prednostno obravnavo upravnih postopkov pri umeščanju objektov v prostor, ki so zapisani v predlogu zakona. Te ukrepe bi morala vlada trajno uveljaviti, saj so velika cokla razvoja gospodarstva.
Vesna Nahtigal, generalna direktorica GZS:
Na GZS smo prepričani, da je popoplavna obnova lahko priložnost tudi za gospodarstvo, vendar le ob realni oceni višine škode ter višini sredstev, potrebnih za sanacijo in jasni določitvi namenov uporabe sredstev. Poplavna obnova naj bi nas stala 3 milijarde, za razvoj naj bi šlo 7 milijard, ni pa nobenega jasnega načrta ali seznama teh razvojnih projektov. V predlogu zakona je predvidena tretja razvojna os, a to ni razvojni projekt, to je obveznost države in higienski minimum zagotavljanja razvoja regije!
Foto: Tadej Kreft
Marjan Pipenbaher, vodja sveta vlade za obnovo:
Gospodarstveniki dobro vedo, koliko napora, sredstev in časa je treba vložiti, da podjetje pridobi zaupanje v neizprosni mednarodni areni; da na primer postane eden od ključnih dobaviteljev za multinacionalko, tako kot podjetje KLS Ljubno. Potem pa odnese voda vse te dosežke v nekaj urah. Zato je pomembno, da bi država sprejela nek dolgoročen nacionalni program za sistematično vlaganje v urejanje vodotokov in da ga nobena vlada ne bi mogla spreminjati. Te poplave niso prišle naenkrat, dogajale so se tudi v preteklosti. Vendar so bile aktivnosti takoj po poplavah vedno zelo intenzivne, potem pa so usihale in država je preusmerjala denar v druge namene. Če bi na primer deset let vlagali po 250 milijonov evrov letno v sanacijo in vzdrževanje vodotokov, se danes ne bi soočali z več milijardno škodo in težkimi posledicami.
Na drugi strani pa moramo spoštovati zakonodajo in posege v prostor načrtovati ob upoštevanju rizika poplavnih območij. Ljudje smo vodi vzeli prostor in ta ga zdaj zahteva nazaj!
