Shrani za kasnejše branje.
Javni potniški promet je v Sloveniji razvejan in cenovno dokaj ugoden, a med avtobusnimi in železniškimi voznimi redi še neusklajen in za potnika časovno včasih nekonkurenčen. Poleg tega bo treba potnikom omogočiti, da v realnem času dobijo relevantne informacije o prevozih na enotnem portalu.
Nina Šprohar, foto: Barbara Reya
Družba za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP) operativno deluje le nekaj mesecev, vendar pa je prvi direktor novoustanovljene družbe Miran Sečki zaradi zapletov z medkrajevnimi avtobusnimi prevozi praktično od začetka obratovanja javnosti postal že znan obraz. Drži, da je z začetkom novega šolskega leta na terenu prišlo do določenih zapletov, priznava sogovornik, a so jih s skupnimi močmi večino hitro razrešili. Prav to je tudi poslanstvo DUJPP – postati most med ministrstvom za okolje, podnebje in energijo (MOPE), izvajalci javnega potniškega prometa in potniki.
Novi vozni redi, ki ste jih letos uvedli, s 1. julijem poletne in sedaj s 1. septembrom še letne, so v javnosti povzročili precej razburjenja. Na nogah so bili tudi starši šolarjev in dijakov, ki so povedali, da ponekod avtobusi sploh ne vozijo ali pa se mimo postaj peljejo, ker so že polni. Ali načrtujete posodobitve voznega reda? Na kakšni podlagi ste sestavili nov vozni red?
Vozni redi so bili pripravljeni na podlagi kriterijev, kjer so se upoštevala dnevna okna (op. prerazporeditev voženj skozi cel dan), povečanje število odhodov, naseljenost področij, navade migracij potnikov, število potencialnih potnikov.
Prvi šolski dnevi so že sicer problematični, letos pa je bilo zaradi novih voznih redov težav še nekoliko več.
Sledili smo smernicam, ki nam jih narekuje Evropska unija – po vseh rezultatih javni potniški promet v Sloveniji ni bil na najbolj zavidljivemu nivoju, zato so bile spremembe nujne. V zadnjem obdobju je tako prišlo do nekoliko večje spremembe v medkrajevnem javnem linijskem potniškem prometu, na katero so se morali pripraviti tako koncesionarji kot potniki. Piljenje voznih redov, ki se je odvijalo zadnjega pol leta, je bilo za nas in za koncesionarje ogromen zalogaj. Na drugi strani pa tudi nekateri potniki niso pravočasno dobili določenih informacij, saj so se nekateri vozni redi spremenili. Zato je posledično prišlo do slabe volje med njimi – v nekaterih primerih upravičene, da ne bo pomote. Tudi nekatere šole ter lokalne skupnosti z vsemi spremembami niso bile pravočasno seznanjene. Prvi šolski dnevi so že sicer problematični, letos pa je bilo zaradi novih voznih redov težav še nekoliko več. A bistveno je, da imajo potniki in koncesionarji zdaj nekoga, na katerega se lahko obrnejo za reševanje vseh težav – DUJPP. Danes so skoraj vse težave odpravljene. Potniki ne ostajajo več na postajah, potrebno bo še nekaj malega usklajevanja. Država pa prej ni imela organa, ki bi lahko hitro odreagiral in odpravil težave.
Zakaj je bila uvedba novih voznih redov sploh potrebna?
Najprej moramo poznati nekaj zgodovine o avtobusnem prometu v Sloveniji. Medkrajevne avtobusne linije so doslej sestavljali koncesionarji sami, država jih je pregledala in potrdila. Ustanovitev upravljavca javnega potniškega prometa je bila nujna in država je to tudi storila. Najprej je vlada sprejela Zakon o upravljanju javnega potniškega prometa, sledila je ustanovitev družbe DUJPP. Za zakonodajni in finančno-strateški okvir sicer še vedno skrbi država, ostale zadolžitve pa so prešle na nas, ki vozne rede po novem nadziramo in z njimi upravljamo, operativni del pa izvajajo koncesionarji, prevozniki JPP-ja. V številnih naprednih državah gre za običajno prakso, Slovenija je bila na tem področju v zaostanku, zato je do tega procesa prej ali slej moralo priti. Posledično pa je to prineslo nekatere spremembe, na katere potniki niso bili navajeni. Ena izmed nalog nove družbe je bilo sprejetje novih voznih redov v medkrajevnem linijskem prevozu, kar smo tudi storili.
Kako so se na to odzvali koncesionarji? V medijih so se pojavile tudi zgodbe, da ponekod avtobusi sploh niso ustavljali, oziroma niso vozili na določeni liniji …
Tudi koncesionarji so bili postavljeni pred veliko preizkušnjo in morda so bili kakšni vozni redi pripravljeni nekoliko nespretno. A to so ugotovili tudi sami, takoj smo stopili v stik z njimi in začeli težave reševati. Stanje se je v desetih dneh od začetka šolskega leta bistveno izboljšalo, k čemur so pripomogli tudi koncesionarji.
Zakaj je do tovrstnih zapletov sploh prišlo?
Naj podam primer Šolskega centra Novo mesto. Za prevoz iz Bele krajine do Novega mesta smo organizirali tri avtobusne linije za šolarje, nakar se je po začetku šolskega leta izkazalo, da je bil letos vpis na to šolo rekorden in je posledično brez sedeža na avtobusu ostalo več kot 50 dijakov. Organizirali smo še nekaj avtobusov in zaplet je bil hitro rešen. Dejstvo je, da vseh spremenljivk ni mogoče predvideti. Če se recimo društvo iz Prekmurja, ki šteje sto članov, odloči, da se bodo odpravili z avtobusom v Portorož, se vse hitro zaplete. Če za določen termin zato na podlagi tovrstnega dogodka organiziraš več avtobusov, bosta ob slabem vremenu peljala le dva, osem pa jih bo čakalo na postaji. Po drugi strani pa so se določeni potniki na vozne rede, ki se dolgo niso spreminjali, že navadili, zato je bila zanje sprememba presenečenje. Včasih vidim pritožbo, da smo ukinili linijo, ki vozi ob 7.20, niso pa opazili, da smo namesto te linije uvedli dve novi, ob 7.18 in 7.30.
Zdi se, da ste se na začetku svojega delovanja posvetili predvsem medkrajevnemu avtobusnemu prevozu. Kako pa poteka sodelovanje s Slovenskimi železnicami, ki so na področju javnega potniškega prometa v Sloveniji prav tako velik igralec?
Tudi s Slovenskimi železnicami pogovori že potekajo. Želimo se vključiti v njihovo delovanje in skupaj pripraviti vozne rede, ki bodo usklajeni z medkrajevnimi avtobusnimi linijami. Do zdaj sta bila to dva ločena sistema, zdaj pa želimo s prilagoditvijo linij potniku omogočiti integracijo iz enega prevoznega sredstva na drugo.
Vendar pa je ponekod avtobusna postaja na enem, železniška postaja pa na drugem delu mesta. Kako bodo potniki prehajali od ene postaje do druge?
Nekatera večja mesta imajo že uveljavljen lasten potniški prevoz, sicer pa smo odprti za pobude. Če zaznamo, da neko lokalno območje potrebuje dodaten prevoz, recimo od železniške do avtobusne postaje, lahko to uredimo s pomočjo koncesionarjev ali pa linijo preusmerimo, da pobere potnike kar na železniški postaji. Zaenkrat sta avtobusni in železniški prevoz še neusklajena med seboj. Slovenske železnice vozne rede sestavljajo za leto in pol vnaprej, koncesionarji pa so imeli večinoma fiksne vozne rede, ki so bili v veljavi tudi po 20 let. Na to so se navadili tudi potniki.
Kako boste potnikom predstavili nov, integriran potniški promet? Lahko v kratkem pričakujemo vzpostavitev portala, kjer bi lahko prejeli enotne informacije o aktualnih voznih redih, morebitnih novostih?
Zagotovo. Trenutno potniki največ informacij o linijah dobijo na spletni strani simo.si, ki jo ureja Nacionalni center za upravljanje prometa. A naš cilj je, da mora potnik prejeti hitro in natančno informacijo v realnem času. Namreč, če avtobus zamuja 20 minut, mu informacija o tem, kdaj bi sicer mogel odpeljati, ne pomeni veliko. Z ustanovitvijo novega portala želimo potniku zares olajšati potovanje in mu ponuditi vse potrebne informacije v realnem času.
Bo preko portala omogočen tudi nakup vozovnice?
Da.
Kakšna pa je predvidena časovnica vzpostavitve portala?
Na DUJPP želimo biti nosilci projekta vpeljave digitalizacije v javni potniški promet. Če bi vajeti prevzelo ministrstvo, bi po optimističnem scenariju prehod izvedli v roku dveh let. S sodelovanjem DUJPP pa se bo vse lahko odvijalo hitreje. Upamo, da bo portal vzpostavljen že v roku enega leta. Moja iskrena želja je, da bodo konkretni rezultati vidni že do začetka naslednjega šolskega leta. Prav s tem namenom je bila družba tudi ustanovljena – da zaženemo razvojne projekte na področjih, kjer je bila država v večletni zamudi.
Kateri razvojni projekti bodo ključni?
Poleg integracije železniškega in avtobusnega prometa, kot rečeno, potrebujemo tudi dobro informacijsko podporo, kar bomo dobili z novim portalom. Želimo uvesti tudi brezgotovinsko plačevanje na avtobusih, da ne prihaja do nepotrebnih zamud zaradi nakupov vozovnic neposredno pri vozniku. Intenzivno promoviramo spletno prodajo vozovnic, možen pa je tudi nakup vozovnic na prodajnih mestih na avtobusnih postajah ter na kartomatih.
Po drugi strani pa na Avtobusni postaji Ljubljana – edini v Sloveniji – potniku za nakup vozovnice na prodajnem mestu zaračunajo dodatnih 60 centov. Znesek upravičujejo s tem, da gre za t. i. postajno storitev, ki jo zaračunajo tudi v primeru nakupa vozovnice preko spleta. Je to res primeren način, da se potnike odvrne od nakupa karte neposredno pri vozniku avtobusa?
S tem smo seznanjeni, vendar je AP Ljubljana samostojna družba, ki si je vzela pravico, da zaračuna dodaten strošek za nekaj več storitev in informacij, ki jih ponuja. A enako je recimo v trgovini – če se nam zdi v eni ponudba premalo ugodna, gremo lahko po nakupih v drugo.
Kakšna je v tem primeru alternativna izbira za potnika?
Vozovnico lahko kupi na kartomatu, na železniški postaji, preko spleta … Povsod je možno kupiti vozovnico IJPP.
Vendar gre v tem primeru za mesečno ali letno vozovnico, kaj pa enkratna vozovnica?
To pa žal zaenkrat še ni mogoče.
Do pripomb med potniki prihaja tudi pri cenah vozovnice glede na prevožene kilometre. Tako je denimo avtobusna karta od Postojne do Ljubljane dražja, če linija poteka po regionalni cesti in se ustavi na več različnih postajah, kot pa če poteka po avtocesti naravnost do Ljubljane.
Drži, a le, če vozovnico kupite neposredno na avtobusu. Če jo kupite preko spleta ali na prodajnem mestu, pa boste plačali najnižjo ceno, za najkrajšo pot.
Zakaj ste uvedli te spremembe?
Ker želimo ukiniti prodajo kart na avtobusu, vsaj dokler ne uvedemo možnosti brezgotovinskega nakupa kart. S tem želimo razbremeniti voznike.
A anomalij, s katerimi se srečujejo potniki, je še veliko. Slovenske železnice denimo zahtevajo doplačilo za t. i. mednarodni potniški promet tudi v primeru, da namesto vlaka vozi nadomestni avtobus – pa čeprav je pot manj udobna in bistveno počasnejša …
Tudi tukaj gre za poslovno politiko posameznega podjetja, v tem primeru Slovenskih železnic. Vseeno pa menim, da cenovna politika javnega potniškega prometa ni tako slaba in je država doslej naredila precej velik napredek na tem področju. Seveda vsak evro šteje, vendar se spomnim, da me je mesečna vozovnica v času šolanja stala celotne štipendije – za razdaljo 20 kilometrov. Ključni izziv javnega potniškega prometa je časovna komponenta, zato bodo naše moči usmerjene v krajšanje časa potovanja, da bomo z avtobusom ali vlakom na destinacijo prispeli hitreje kot z avtomobilom. Možnosti za izboljšave je na tem področju še veliko.
Na področju železniškega prevoza so omejitve najbrž bolj kot z voznimi redi povezane z dejanskim stanjem infrastrukture …
Drži, a če je na voljo le en tir, lahko po njem pelje potniški ali tovorni vlak – odločitev je odvisna od upravljavca. Ne poznam ozadja odločitev Slovenskih železnic, a verjamem, da imajo potniki v tem razmerju pomembno vlogo.
12. septembra se je začelo tudi izvajanje projekta prevozi na klic. Komu je prevoz na klic namenjen?
Projekt poteka v sodelovanju z Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije v dveh slovenskih občinah, Mariboru in Ljubljani. Prioritetno je program namenjen za urejanje zdravstvenih namenov, upravnih postopkov in drugih nujnih opravil za gibalno ovirane osebe. Sprejem klicev in koordinacijo prevozov urejamo v klicnem centru na DUJPP. Naročilo prevoza mora biti izvedeno preko klicnega centra vsaj 24 ur prej.
Kdo bo izvajal prevoze?
Tri invalidske organizacije, ki imajo v ta namen prilagojena vozila.
Kakšni so še vaši cilji za prihodnost?
Postati pomemben člen pri upravljanje javnega potniškega prometa. Ministrstvo v vsem tem času ni imelo tako konkretnih vpogledov in kontrole nad celotnim dogajanjem, ker je bilo kadrovsko ter v določenih obdobjih tudi finančno podhranjeno. DUJPP je šele dobro začel delovati, a imamo veliko idej, delovnega zagona in optimizma, hkrati pa tudi posluha za predloge. Res pa je, da so se v času našega delovanja odprle tudi nekatere rane iz preteklosti, ki jih bomo poskušali zaceliti.
Kot na primer?
Velik problem je recimo pomanjkanje voznikov avtobusov. A tudi to je rešljivo. Država je zdaj dobila organ, ki se bo problematiki javnega potniškega prometa lahko posvečal v celoti, medtem ko je bila pred našo ustanovitvijo bolj odvisnik od dogajanja na terenu, kot da bi sama lahko dajala navodila. V zadnjih mesecih smo imeli ogromno sestankov, veliko zapletov smo že rešili. Naš ključni cilj je spraviti čim več avtomobilov s cest. Dijaki in študenti so že redni uporabniki javnega potniškega prometa, mi pa želimo na vlake in avtobuse privabiti tudi delovno aktivno prebivalstvo. Če nam to uspe, smo veliko dosegli tudi na področju zelenega prehoda in razogljičenja, pa tudi zastojev na cestah bo bistveno manj.