Shrani za kasnejše branje.
Vajeniški sistem v Sloveniji predstavlja pomembno povezavo med izobraževanjem in trgom dela, saj mladim omogoča zgodnje pridobivanje praktičnih izkušenj v podjetjih. Kljub številnim prednostim pa se sistem sooča z izrazitim neravnovesjem med spoloma. Večina vajeniških programov je povezana s poklici, ki tradicionalno veljajo za moško domeno, zato je delež žensk v vajeniški obliki izobraževanja nizek. To odpira pomembna vprašanja o dostopnosti, stereotipih in neizkoriščenem potencialu žensk v teh poklicih.
Marisa Ban in Ana Žemva Novak, Služba za razvoj kadrov in izobraževanje, GZS
Razlogi za nizko zastopanost žensk so večplastni. Pomembno vlogo imajo družbeni stereotipi, ki dekleta že zgodaj usmerjajo v določene izobraževalne in karierne poti. Hkrati pogosto primanjkuje vzornic v teh poklicih, kar dodatno zmanjšuje zanimanje mladih žensk za vključitev v vajeništvo na teh področjih. Tudi podjetja in izobraževalne ustanove se šele postopoma zavedajo pomena aktivnega spodbujanja vključevanja žensk ter ustvarjanja vključujočega okolja.
- Vajeništvo mladim ženskam ponudi enake možnosti za uspešno poklicno pot, osebni razvoj in uresničevanje ambicioznih načrtov za prihodnost.
Povečanje udeležbe žensk v vajeniškem sistemu ne pomeni le večje enakosti, temveč tudi pomembno priložnost za razvoj gospodarstva. Podjetja lahko z raznolikimi ekipami izboljšajo inovativnost, delovno okolje in dolgoročno konkurenčnost. Zato je ključno, da različni deležniki, od šol in podjetij do odločevalcev, aktivno pristopijo k odpravljanju ovir ter spodbujanju deklet k vključevanju v vajeniške programe.
Čeprav vajeniški sistem ostaja izrazito moško zaznamovan, posamezne zgodbe vajenk kažejo, da se stvari vendarle premikajo. Svoje izkušnje delijo Lisa Kralj, vajenka 2. letnika programa mizar v podjetju Adria Mobil d. o. o., Nija Cvilak, vajenka 3. letnika programa mizar pri delodajalcu Matej Jereb s. p. ter Sara Zupanc, vajenka 3. letnika programa tapetnik pri delodajalcu Gregor Kopač s. p.. Njihove zgodbe ponujajo vpogled v realnost vajeništva z vidika mladih žensk ter odpirajo prostor za razmislek o tem, kako lahko sistem postane bolj vključujoč.
Lisa Kralj in mentor Boštjan Cimermančič po zaključku vmesnega preizkusa, ADRIA Mobil, d.o.o. Foto: Marisa Ban
Ko zanimanje premaga stereotipe
Čeprav prihajajo iz različnih okolij in se izobražujejo za različne poklice, sogovornice povezuje skupna izkušnja, odločile so se za poklicno pot, ki jo družba še vedno pogosto dojema kot predvsem moško. Njihovi odgovori pa kažejo, da pri izbiri poklica spol ni igral pomembne vloge. Odločilni so bili interesi, veselje do ustvarjanja in želja po pridobivanju konkretnih znanj.
Liso Kralj je delo z lesom privlačilo že od otroštva. Kot sama pripoveduje, so jo že kot deklico zanimala različna orodja, za četrti rojstni dan pa je prejela kovček z orodjem, ki je postal njena najljubša igrača. Danes pravi, da jo pri mizarstvu najbolj navdušuje možnost ustvarjanja uporabnih izdelkov iz lesa ter občutek zadovoljstva, ko na koncu vidi rezultat svojega dela. Pomemben del njenega razvoja predstavlja tudi mentor, ki jo vsakodnevno vodi skozi delovne procese in ji pomaga pridobivati nova znanja.
Nija Cvilak po zaključnem izpitu, Jereb Matej s.p.. Foto: Šolski center Škofja Loka, Srednja šola za lesarstvo
Tudi Sara Zupanc je svojo poklicno pot izbrala na podlagi osebnih interesov. Preden se je odločila za tapetništvo, je več let obiskovala šivalni tečaj in se učila izdelovanja oblačil. Kljub temu jo je bolj pritegnilo tapetništvo, saj gre za poklic, kjer primanjkuje usposobljenih obrtnikov in omogoča veliko ustvarjalnosti. Pri svojem delu najbolj uživa prav v kreativnem delu in iskanju rešitev pri obnovi in izdelavi različnih izdelkov.
Pri Niji Cvilak je bila pot nekoliko drugačna. Pravi, da se za lesarsko šolo sprva ni odločila načrtno, vendar je skozi izobraževanje in praktično usposabljanje spoznala poklic ter v njem našla svoje mesto. Najbolj jo navdušuje sestavljanje pohištva, med opravljanjem vajeništva pa posebej ceni tudi možnost, da se vsak dan nauči nekaj novega.
Podpora doma in predsodki okolice
Odgovori sogovornic kažejo, da ima podpora družine pomembno vlogo pri odločitvi za poklice, ki tradicionalno veljajo za moške. Lisa poudarja, da je imela doma vedno močno podporo, predvsem mame, ki ji je svetovala, naj posluša sebe in sledi svojim željam. Tudi Sara pravi, da so njeni domači njeno odločitev sprejeli z veseljem in jo pri njej podpirali.
Nekoliko drugačni pa so bili odzivi nekaterih vrstnikov. Nija se spominja, da so se prijatelji njeni izbiri poklica sprva nekoliko posmehovali, ker so menili, da mizarstvo ni »žensko delo«. Tudi Lisa je bila deležna presenečenih odzivov, saj so mnogi poklic povezovali predvsem s fanti. Sara pa se spominja komentarjev iz osnovne šole, kjer so ji nekateri govorili, da bo poklic zanjo pretežak.
Kljub temu nobene od njih to ni odvrnilo od zastavljenih ciljev. Nasprotno, prav vse poudarjajo, da je najpomembneje slediti svojim interesom in se ne ozirati preveč na predsodke okolice.
Sprejetost v šoli in podjetju
Ena izmed zanimivejših ugotovitev intervjujev je, da so se vajenke kljub temu, da so bile pogosto v manjšini, v šolskem in delovnem okolju večinoma počutile sprejete.
Lisa priznava, da jo je pred vstopom v šolo nekoliko skrbelo, kako jo bodo sprejeli sošolci, vendar se s tem ni preveč obremenjevala. Pomembnejše se ji je zdelo, da opravlja delo, ki jo zanima. Podobno izkušnjo opisuje Sara, ki je bila v razredu med redkimi dekleti. Na začetku ji je bilo zaradi tega nekoliko neprijetno, vendar se je hitro privadila in našla svoje mesto med sošolci.
Tudi v podjetjih sogovornice poročajo o pozitivnih izkušnjah. Lisa pravi, da se v kolektivu počuti sprejeto in enakovredno, Nija pa izpostavlja dobre odnose s sodelavci, ki ji z veseljem pokažejo nove postopke in pomagajo pri učenju. Sara podobno poudarja, da jo sodelavci obravnavajo enakovredno in da se v kolektivu počuti dobro.
Sara Zupanc uživa v kreativnem delu in iskanju rešitev pri obnovi in izdelavi različnih izdelkov. Foto: osebni arhiv
Sposobnosti niso odvisne od spola
Zanimivo je, da večina sogovornic ne meni, da bi se morale kot dekleta dokazovati bolj kot fantje. Lisa pravi, da je ključno predvsem verjeti vase, Nija pa meni, da dodatnega dokazovanja ne potrebuje. Sara priznava, da je imela na začetku tak občutek, vendar je kmalu ugotovila, da se človek najbolj izkaže s kakovostjo svojega dela, ne glede na spol.
Prav vse sogovornice poudarjajo, da imajo dekleta enake sposobnosti za opravljanje tehničnih in obrtnih poklicev kot fantje. Po njihovem mnenju lahko v poklice prinesejo nove ideje, drugačne poglede in pomembno prispevajo k razvoju stroke.
Dekletom, ki razmišljajo o podobni poklicni poti, zato sporočajo predvsem, naj poslušajo sebe in ne dovolijo, da bi jih odvrnili stereotipi ali mnenja drugih. Kot pravi Lisa, so tudi dekleta v teh poklicih zaželena in sposobna. Sara pa dodaja, da je vredno poskusiti, saj le tako lahko ugotovijo, ali je določen poklic prava izbira zanje.
Izdelek Sare Zupanc, ki ga je izdelala kot vajenka pri Gregor Kopač s.p.. Foto: Osebni arhiv
Pogled v prihodnost
Pogovori z vajenkami kažejo, da v izbranih poklicih prepoznavajo številne priložnosti za osebni in poklicni razvoj. Lisa Kralj in Sara Zupanc svojo prihodnost jasno povezujeta s stroko, za katero se izobražujeta. Obe razmišljata tudi o samostojni podjetniški poti. Nija Cvilak pa si svojo poklicno pot želi nadaljevati v arhitekturi.
Njihove zgodbe dokazujejo, da tehnični in obrtni poklici niso rezervirani za en spol. S svojim znanjem, vztrajnostjo in pozitivnimi izkušnjami prispevajo k razbijanju stereotipov ter predstavljajo pomembne vzornice prihodnjim generacijam deklet. Hkrati pa njihove izkušnje kažejo, da lahko vajeništvo mladim ženskam ponudi enake možnosti za uspešno poklicno pot, osebni razvoj in uresničevanje ambicioznih načrtov za prihodnost.