Shrani za kasnejše branje.
Na razpise za oživitev in krepitev gozdno-lesne verige se velika podjetja ne morejo prijaviti, zato jim država ne pomaga pri investicijah, posodobitvah in hitrejši rasti.
Darja Kocbek
Če država na dolgi rok želi konkurenčno industrijo, mora zagotoviti tudi konkurenčne pogoje za njeno delovanje, pravi direktor Alplesa Primož Lušina. Podjetja v pohištveni industriji so v preteklem letu v primerjavi s konkurenco iz tujine plačevala višjo ceno za električno energijo, kar se v panogi, kjer so dodane vrednosti na zaposlenega v večini primerov manjše, še toliko bolj pozna. V primerjavi s podjetji v drugih državah imajo podjetja v Sloveniji manjši notranji trg. »Majhen notranji trg je pri prehodu iz manjših v srednja in velika podjetja velik izziv in tukaj bi država morala videti perspektivo in pomagati podjetjem pri prodoru na tuje trge, saj je v sosednjih državah protekcionizem še vedno prisoten. Podjetje, ki je v naši panogi omejeno na poslovanje samo znotraj Slovenije, ima zelo omejene možnosti za rast,« razlaga Primož Lušina.
Gozdno-lesni sektor bi morala politika prepoznati kot strateško gospodarsko panogo.
Glede vloge podjetja Slovenski državni gozdovi (SiDG) v panogi lesne in pohištvene industrije pojasnjuje, da Alples kot proizvajalec pohištva ne vstopa neposredno v gozdno-lesni sektor. Na splošno pa meni, da mora država z družbo SiDG poskrbeti za maksimalno izrabo gozdnega bogastva, hkrati pa paziti, da ne poruši konkurenčnih pogojev za zasebna podjetja, »saj ne moremo računati, da bo družba SiDG kot državno podjetje lahko nosila večji del razvoja gozdno-lesnega sektorja«.
.jpg)
Foto: LIP Bled
Bojan Resman, direktor podjetja LIP Bohinj, razlaga, da je v Sloveniji objavljenih veliko razpisov in projektov za oživitev in krepitev gozdno-lesne verige. To se kaže tudi v rasti poslovanja lesne in pohištvene industrije. »Žal so ti razpisi namenjeni le mikro, malim in srednje velikim podjetjem. Velika podjetja, med katerimi je tudi LIP Bohinj, se na te razpise ne morejo prijaviti, zato jim država ne pomaga pri investicijah, posodobitvah in hitrejši rasti. Menim, da bi ravno od velikih podjetij lahko pričakovali največji preboj v panogi, v kolikor bi bilo zanje kaj spodbud,« razlaga Bojan Resman. Kot mu je znano, so Italija, Hrvaška, predvsem pa Avstrija prepoznale lesno industrijo kot zelo pomembno in jo zato tudi ščitijo, spodbujajo njen razvoj in vlaganja podjetij. »Vsekakor je to pomembna in zelena panoga, ki v regiji spet raste, saj pospešuje zeleni prehod in omogoča napredno gradnjo iz obnovljivih virov,« pojasnjuje Bojan Resman.
Bojan Resman, direktor podjetja LIP Bohinj, opozarja na premalo spodbud za velika podjetja.
Foto: Martin Steinthaler
Celotna gozdno lesna veriga je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen
Slovenska politika bi po Resmanovih besedah morala gozdno-lesni sektor prepoznati kot strateško gospodarsko panogo, kot so jo prepoznale tudi sosednje države, ki so po poraščenosti z gozdom primerljive s Slovenijo. Gozdno lesni sektor – gozdno-lesna veriga se začne v gozdu z upravljanjem z gozdovi, gojenjem sadik (politika pogozdovanja, določitev vrst glede na podnebne spremembe in pa gospodarsko ustreznost – uporabnost), pogozdovanjem, nego gozdov, da se vzgoji maksimalno vredna in za nadaljnjo predelavo ustrezna surovina. Potrebujemo torej strategijo in spodbude za vlaganja v primarno in potem tudi v sekundarno predelavo lesa ter na koncu tudi v reciklažo izdelkov iz lesa. »Vsekakor bi morala politika na vse to gledati kot na celoto in ne na ločene dele (drevesničarstvo, gozdarstvo, žagarstvo, pohištveno industrijo, papirno industrijo). Celotna gozdno-lesna veriga je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen,« opozarja Bojan Resman.
Potrebujemo gospodarsko politiko, ki bo temeljila na vzpostavitvi gozdno-lesne verige od hloda do končnih izdelkov.
Družba SiDG po njegovih besedah upravlja z velikim deležem slovenskih gozdov in je zato zelo pomemben člen gozdno-lesne verige, enako tudi šole in fakultete, saj brez znanja in kadrov ne gre. SiDG z gozdovi, ki jih upravlja, predstavlja velik del te gozdno lesne verige, kar pa ne pomeni prav veliko, v kolikor so ostali členi (nadaljnja predelava) prešibki. »Zaradi tega menim, da bi ravno ta trenutno najmočnejši del verige moral pomagati ostalim členom, da se okrepijo in s tem povečajo trdnost celotne gozdno-lesne verige. Vse to bo prineslo največ v državno blagajno, s tem pa se bo krepila tudi konkurenčna prednost in razvoj gozdno-lesne verige,« nam je pojasnil Bojan Resman.
Gozdno-lesna veriga je v Sloveniji slabše povezana kot v evropskih državah
Aleš Ugovšek, vodja strategije v podjetju M Sora, pravi, da je poslovno okolje takšno, kakršno je. Tako bi težko rekel, da je za lesno in pohištveno industrijo specifično in kaj dosti drugačno kot drugje po Evropi. »Vsako podjetje zase bije svojo bitko in ima svoje specifike, trge in izzive. Je pa res, da je bilo v Sloveniji v zadnjih 10 letih vloženo veliko truda na področju promocije uporabe lesa, njegovih prednosti in tudi izobraževanju, kako preprečiti, da bi nekatere njegove slabosti omejile njegovo uporabo,« pravi Ugovšek. Mogoče je razlika bolj očitna v sami velikosti lesarskih podjetij v Nemčiji in Avstriji in pa v povezanosti gozdno-lesne verige. Ta pa je v Sloveniji po Ugovškovih besedah dejansko slabše povezana kot v evropskih državah, po katerih radi pogledujemo.
Slovenija potrebuje takšno gospodarsko politiko za panogo, ki bi temeljila na vzpostavitvi gozdno-lesne verige od hloda do končnih izdelkov, pri tem pa zagotavljala kakovostno surovino s kratkimi transportnimi potmi za konkurenčno ceno, ki bo ustrezna tako za prodajalce kot kupce. »Na takšen način bo denar krožil v Sloveniji, prav tako pa tudi pripadajoči davki,« razlaga Aleš Ugovšek.
Postopki za izdajo dovoljenj so predolgi in prezapleteni
Bogdan Božac, predsednik upravnega odbora GZS – Združenja lesne in pohištvene industrije (UO ZLPI) in pomočnik direktorice v podjetju InnoRenew CoE, opozarja, da Slovenija na področju lesne in pohištvene industrije žal vse bolj izgublja svojo konkurenčnost. »Tudi na tem področju velja v zadnjem obdobju omeniti višjo ceno energentov, kot jo imajo podjetja v državah, ki nam predstavljajo največjo konkurenco. Že dlje časa pa se vsi mednarodno orientirani poslovni subjekti zavedamo nadpovprečne obremenitve stroškov dela, ki smo je deležni v Sloveniji,« razlaga. Žal se na tem področju razlika med Slovenijo in drugimi državami po Božačevih besedah samo še slabša, kar predstavlja za podjetja vedno večje težave, prav tako pa navedeno dejstvo ni najboljša informacija za potencialne vlagatelje, ki se zato Slovenije vse bolj ogibajo. Naslednja težava so dolgi in zapleteni birokratski postopki na področju izdaje dovoljenj, pa najsi gre za izdajo dovoljenj za gradnjo, ali pa za izdajo delovnih dovoljenj za tujce. »Tudi na teh področjih nas sosednje države prehitevajo,« opozarja Bogdan Božac.
Slovenija se je prelevila iz neto izvoznice v neto uvoznico lesa.
Glede gospodarske politike za panogo ocenjuje, da najpomembnejši vidik predstavlja splošna konkurenčnost poslovnega okolja, kar velja za vse ostale gospodarske panoge. Na tem področju Slovenija nazaduje in »tukaj imamo veliko prostora za izboljšanje svojega položaja«. Same potrebe lesne industrije se precej razlikujejo glede na področje, kateremu podjetja pripadajo (gradnja lesenih stavb, stavbno pohištvo, pohištvena industrija, proizvodnja lesnih polizdelkov, žagarska industrija …). Na splošno pa je primarnega pomena za lesno industrijo, da ima dostop do lesne surovine. V zadnjih letih se je Slovenija prelevila iz neto izvoznice v neto uvoznico lesa, kar pomeni, da se je panoga po eni strani okrepila in delovala dobro, na drugi strani pa to pomeni, da oskrba z lesom ni zadostna. »Kolegi, ki prihajajo iz področij, ki potrebujejo večje količine okroglega lesa ocenjujejo, da SiDG svoje prvotno začrtane naloge, ki je oskrba slovenskih podjetij z okroglim lesom, ne izpolnjuje v zadostni meri. Precej očitkov je na previsoke cene lesa in izvoz le-tega v tujino,« pravi Bogdan Božac
Slovenija ima veliko prostora za izboljšanje svojega položaja na področju konkurenčnosti poslovnega okolja, pravi Bogdan Božac.
Foto: osebni arhiv
Dušan Marinič, direktor podjetja LIP BLED in podpredsednik UO ZLPI, meni, da podjetja za uspešno poslovanje potrebujejo zlasti stabilno okolje. »Kot je bilo že večkrat javno povedano, trg cen električne energije, ki se oblikuje na borzah, ne deluje. To pomeni, da morajo tisti, ki imajo v rokah vzvode cenovne politike na tem področju, najprej zagotoviti realno in stabilno ceno električne energije. Naloga podjetij pa je, da z različnimi ukrepi zagotovimo učinkovito porabo ter čim večji delež tako imenovane zelene energije,« nam je pojasnil. Enotnega recepta glede problematike dragih energentov ni, vsako podjetje ima na obravnavanem področju specifično situacijo, ki pogojuje ustrezne rešitve. »Ob vsem navedenem tudi ne moremo mimo dejstva, da bo velik delež sredstev, ki smo jih podjetja doslej namenila za razvoj tehnologije, zeleni prehod, digitalizacijo, sedaj porabljen za višje zneske položnic električne energije,« izpostavlja Marinič.
Lesnopredelovalna panoga ustvari 55 odstotkov realizacije na tujih trgih
Ko govorimo o poslovnem okolju, po njegovih besedah ne govorimo le o pohištveni industriji, ampak o celotni lesnopredelovalni panogi, ki ustvari 55 odstotkov realizacije na tujih trgih, pretežno v državah EU. »Naši glavni izvozni trgi so Nemčija, Italija in Avstrija. Te države so tudi prve na listi, od koder uvažamo pohištvo in druge izdelke iz lesa. Zato je za našo panogo kot tudi za celotno slovensko industrijo še posebej pomembno, kakšne pogoje nam nudi naše poslovno okolje,« razlaga Dušan Marinič. Vprašanje je tudi, katere panoge se bolj spodbuja, katere manj in razlogi za to. Vprašanje je prav tako, kaj to pomeni iz dolgoročnega narodnogospodarskega vidika za Slovenijo ter generacije, ki prihajajo.
»V kolikor se omejimo samo na sedanje razmere, ki so povezane z energetsko krizo, visoko inflacijo, rastjo obrestnih mer in ohlajanjem trga, je povsem na mestu vprašanje glede primerjave poslovnega okolja z drugimi državami EU pa tudi širše,« pravi Marinič. Kot vemo, so bili pri nas s strani države sprejeti določeni ukrepi, kar je dobro. Je pa bila po mnenju gospodarstva pomoč v primerjavi z določenimi drugimi državami premajhna, glede na razmere, v katerih so se znašla nekatera podjetja že v preteklem letu, pa tudi prepozna. Problem je bila tudi vrsta pogojevanj.
Marinič še izpostavlja, da so lahko podjetja na primer v Nemčiji še v letošnjem letu koristila tako imenovani subvencionirani skrajšani delovni čas (okrog 68 odstotkov) po podobnem principu kot v času epidemije covida-19. Pri nas tovrstne podpore v primeru uporabe inštrumenta čakanja na delo ni bilo. Cena električne energije za srednja podjetja v Nemčiji je znašala 130 EUR/MWh, pri nas je bila kljub pomoči za večja podjetja ali kapici za srednja podjetja mnogo višja. »To pomeni, da slovenska podjetja v okviru EU pri spopadanju z energetsko krizo v času ohlajanja trga nismo konkurenčna. Še bolj ta ugotovitev velja, ko se primerjamo s podjetji, ki imajo sedež zunaj EU,« pravi Marinič.
Kljub temu da lesna panoga v zadnjih devetih letih posluje uspešno, na kar so v panogi zelo ponosni, po njegovih besedah ni mogoče iti mimo dejstva, da smo v pretekli krizi izgubili veliko podjetij v lesni panogi z več tisoč zaposlenimi in s tem tudi določene skupine izdelkov«. Teh produktov (iverne plošče, sedežne garniture, kuhinje, stoli…) v Sloveniji ne proizvajamo več, ali pa je število proizvajalcev oziroma je obseg proizvodnje sedaj bistveno manjši. Širši nabor izdelkov (širjenje obstoječe proizvodnje in postavitev novih tehnologij z novimi produkti), ki bi jih proizvajali v Sloveniji, ter dvig proizvodnih zmogljivosti bi avtomatično potegnil za seboj potrebo po večji predelavi in porabi lesa različne kakovosti, polizdelkov in lesnih tvoriv.
»Zato bi veljalo ponovno temeljito razmisliti o dolgoročni celoviti strategiji razvoja lesne panoge, postaviti mejnike in hkrati ob tem zagotoviti širši konsenz s podporo države. Pri tem ima ključno vlogo tudi dogovor med gozdnim in lesnim sektorjem in prav tu vidim SiDG kot enega od ključnih povezovalnih faktorjev, kar je med drugim tudi njegova vloga. Izhajati je potrebno iz obstoječega stanja, podpreti obstoječe proizvajalce in njihov razvoj ter ga nadgraditi z novimi vsebinami pri čemer zagovarjam analitični pristop,« nam je razložil Dušan Marinič.
Širši nabor izdelkov in dvig proizvodnih zmogljivosti bi za seboj potegnila tudi večjo predelavo in porabo lesa različne kakovosti.
Na SiDG pravijo, da redno oskrbujejo domačo lesno industrijo
Na SiDG so nam povedali, da se z očitki, ki zadnje mesece prihajajo s strani ZLPI, ne strinjajo in jih v celoti zavračajo. To so predstavnikom združenja že večkrat argumentirali, a ugotavljajo, da GZS ne želi slišati njihovih argumentov. »SiDG je bil in je partner lesno-predelovalni industriji, ki jo podpira s konstantnimi in trajnimi dobavami. SiDG gospodari samo z 20 odstotki gozdov v Sloveniji in glavni vir dobav lesa slovenskim lesnopredelovalnim podjetjem je les iz zasebnih gozdov in uvoza,« pravijo na SiDG.
Čeprav površina državnih gozdov predstavlja le petino vseh gozdov, v SiDG razlagajo, da redno oskrbujejo domačo lesno industrijo in so edino slovensko gozdarsko podjetje, na katerega se lahko domača lesna predelava zanese dolgoročno. Po njihovih podatkih se prek dolgoročnih prodajnih pogodb domačim predelovalcem že vrsto let prodaja več kot 70 odstotkov gozdnih lesnih sortimentov iz državnih gozdov.
»SiDG torej sledi usmeritvam krovnega zakona, pri čemer zakon o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije kot prvi cilj gospodarjenja z državnimi gozdovi opredeljuje čim višji donos,« razlagajo v družbi. Poudarjajo, da je SiDG organiziran kot gospodarska družba in zavezan k prodaji lesa po tržnih cenah. »Vsakršna cena, ki bi bila nižja od tiste, ki temelji na tržnih načelih, je nedopustna, saj neposredno nakazuje na nedovoljeno državno pomoč,« so nam pojasnili. Kot neresnične in brez osnove zavračajo trditve, da so cene lesa iz državnih gozdov višje kot iz zasebnih in v Avstriji.