Shrani za kasnejše branje.
Bomo kot Evropa dopuščali, da konkurenca temelji na nižanju delavskih pravic in plač? Zakaj javnost slavi »poceni« tuje izvajalce, ne vpraša pa se, na čigavih plečih, zanima Kristjana Mugerlija, ki pojasnjuje, da slovenska gradbena podjetja ne morejo tekmovati z izvajalci, ki delajo po popolnoma drugih standardih.
Nina Šprohar, foto: arhiv Kolektor CPG
Podjetje Kolektor CPG, ki je del širše skupine Kolektor, se že več kot pol stoletja uvršča med vodilne gradbene akterje v Sloveniji. Njihov portfelj zajema cestno in komunalno infrastrukturo, visokogradnjo, proizvodnjo asfaltnih zmesi, industrijo betona in celo geomehaniko ter laboratorijske raziskave. V zadnjem desetletju pa se intenzivno usmerjajo tudi v specializirano nišo tunelogradnje. O izzivih gradbeništva danes, ohranjanju konkurenčnosti in strateških usmeritvah podjetja smo se pogovarjali z direktorjem Kristjanom Mugerlijem, ki podjetje vodi od leta 2011. Z njim smo govorili o prelomnem projektu drugega tira, kadrovski stiski, zeleni preobrazbi in tem, kako navdušiti mlade za poklic gradbenika.
Začniva pri osrednjem projektu v Sloveniji – drugem tiru med Divačo in Koprom. Kako poteka gradnja po tem, ko se je turški partner Yapı Merkezi operativno umaknil?
Yapı Merkezi je še prisoten, a od 1. aprila smo vodenje gradbišč in operativno izvedbo del v celoti prevzeli sami. Projekt smo prestrukturirali, zagotovili dodatne kapacitete in zdaj nadaljujemo v ritmu, ki nam omogoča, da ostanemo v pogodbenih rokih. Naloga je zahtevna, a verjamem, da bomo pravočasno prišli do cilja.
Je naročnik 2TDK pokazal razumevanje za te spremembe?
Da. Razumejo, da ima izvajalec v takšnem položaju omejitve. Skupaj rešujemo še odprta vprašanja iz preteklosti, a ključno je, da ne pride do trenj – vsak zaplet bi ogrozil projekt, ki je strateškega pomena za državo.
Koliko so projekt podražile razmere na trgu?
Pogodba je bila podpisana leta 2021. Vmes smo doživeli inflacijski šok: cene energentov so ponekod skočile deset do dvajsetkrat, stroški dela so močno zrasli, prav tako cene materialov. V pogodbi imamo formulo za indeksacijo, zato je podražitve mogoče izračunati transparentno. Veseli me, da so se cene energentov in materialov v zadnjem letu vsaj stabilizirale, tako lažje načrtujemo.
Digitalizacija v gradbeništvu hitro napreduje. Kako pomemben je pri vaših projektih BIM, zlasti pri gradnji drugega tira?
BIM v Sloveniji uporabljamo že več kot pet let. Pomaga pri usklajevanju stroke, a sam rad poudarim: če človek nima prostorske predstave, ga noben program ne bo rešil. BIM je izvrstno orodje, ni pa čarovnija. Digitalizacija ne more nadomestiti pomanjkanja kadra in produktivnosti, zato jo moramo spremljati z usposabljanjem ljudi.
Največji izziv ostajajo kadri. Kako jih zagotavljate?
Danes v Sloveniji preprosto nimamo dovolj ljudi. Naš kadrovik potuje več kot komercialist: bil je na Filipinih, v Uzbekistanu, na konferenci v Dubaju. Del tujih delavcev zaposlujemo prek hrvaške podružnice, ker administrativni postopki v Sloveniji trajajo predolgo. Delavcem ponujamo pošteno, solidno plačilo – a ljudi na trgu ob tako nizki stopnji brezposelnosti, kot jo beležimo v Sloveniji, preprosto ni.
BIM je izvrstno orodje, ni pa čarovnija. Digitalizacija ne more nadomestiti pomanjkanja kadra in produktivnosti, zato jo moramo spremljati z usposabljanjem ljudi.
Medtem ko v Sloveniji beležimo upad gradbenih investicij, na Hrvaškem, kjer ste prav tako prisotni, opažajo njihovo rast. V katerih projektih ste vključeni?
Junija smo dokončali 25 milijonsko obnovo vodovoda in kanalizacije na otokih Cres in Lošinj; trenutno čakamo uporabno dovoljenje. V teku je gradnja obvoznice Novega Vinodolskega, ki je del prihodnje hitre ceste med Reko in Senjem. Zaključujemo tudi tehnični pregled novega kontejnerskega terminala na Reki.
Na razpisu za nadaljevanje avtoceste med Reko in Senjem ste bili drugi najboljši ponudnik – pred vas so se uvrstili kitajski izvajalci. Kje so bile ključne razlike med vami?
Ko govorimo o surovinah in energentih, smo v osnovi vsi na istem – elektrika, gorivo, cement, železo … Vse to ima enake osnovne cene za vse. Kitajski materiali pogosto niso primerni za evropske projekte, ker niso certificirani, zato vsi uporabljamo lokalno ali evropsko železo, cement kupujemo v Sloveniji ali na Hrvaškem, pesek pa v lokalnih kamnolomih. Večina stroškov v cestni infrastrukturi je prav v materialih in energentih – in tukaj smo si med seboj praktično enaki. Kar nas loči, so stroški dela. In tukaj je vprašanje: bomo kot Evropa dopuščali, da konkurenca temelji na nižanju delavskih pravic in plač?
V Sloveniji imamo zakone, ki ščitijo delavce, imamo socialno državo, imamo minimalno plačo. Ne moremo tekmovati z izvajalci, ki delajo po popolnoma drugih standardih. In vse to se pogosto prezre – tudi v medijih, ki nato slavijo, kako »poceni« so bili neki tujci. A vprašanje ostaja: po kakšni ceni? Na plečih koga?
Konkurenca je v zadnjih letih postala intenzivnejša, še posebej na večjih državnih projektih, kjer se pojavljajo tudi zelo močni mednarodni igralci.
Kako v vašem podjetju sicer skrbite za dolgoročno konkurenčnost?
Konkurenčnost gradimo predvsem na kakovosti izvedbe, zanesljivosti in prilagodljivosti naročnikom. Veliko vlagamo v razvoj kadrov in tehnološko posodabljanje. Poleg tega ves čas iščemo tržne niše, kjer lahko ponudimo dodano vrednost – na primer na področju tunelogradnje, kjer smo si z leti pridobili dragocene reference in strokovno znanje. Ključno je, da si v vsakem trenutku pripravljen na korak naprej.
Konkurenca je v zadnjih letih res postala intenzivnejša, še posebej na večjih državnih projektih, kjer se pojavljajo tudi zelo močni mednarodni igralci. Ključna razlika je pogosto v referencah, tehnologiji in ceni. Naše ključne prednosti so poznavanje domačega okolja, agilnost ter sposobnost hitre prilagoditve specifičnim zahtevam projektov. A moram poudariti – če želimo ostati konkurenčni, se moramo stalno izboljševati in vlagati v znanje, opremo in ljudi.
Koliko Kolektorju CPG pomenijo reference, ki jih boste pridobili z gradnjo drugega tira?
Veliko, a še pomembnejša je izkušnja – slovenski gradbeni menedžment se je moral na realnem projektu naučiti voditi posel, petkrat večji od vsega, s čimer smo se ukvarjali prej. To znanje lahko izvozimo. Hrvaška denimo trenutno nima domačega izvajalca, ki bi prevzel večji predor; mi ga lahko. V Sloveniji smo imeli skoraj desetletje stagnacije v gradbeništvu. Za novo generacijo vodij projektov je bil drugi tir odlična učna izkušnja – kako obvladovati velike, tehnično in logistično zahtevne projekte. In to znanje je morda še pomembnejše kot sama referenca na papirju.
Če nas na domačem trgu naročniki poznajo in nam zaupajo, pa je v tujini nekoliko drugače. Tam govorijo predvsem dejstva: koliko projektov smo že izvedli, kako zahtevni so bili, ali smo jih zaključili v roku in v okviru proračuna. Zato so uspešno zaključeni projekti na Hrvaškem za nas izjemno dragoceni – ne le kot vir prihodkov, temveč tudi kot dokaz naše zanesljivosti.
Imate ambicije še za druge trge, poleg Hrvaške?
Za zdaj ne. Naša trenutna letna realizacija je okoli 500 milijonov evrov. Fokus imamo na stabilizaciji tega obsega. Dokler ne utrdimo svojih temeljev, se ne bomo širili na nove trge. Ko bo pravi čas, bomo razmislili naprej – a za zdaj ostajamo tukaj, kjer smo močni.
Za novo generacijo vodij projektov je bil drugi tir odlična učna izkušnja – kako obvladovati velike, tehnično in logistično zahtevne projekte. In to znanje je morda še pomembnejše kot sama referenca na papirju.
Zdi se, da se Kolektor CGP vse bolj profilira kot specialist za tunelogradnjo. Kako je prišlo do te usmeritve in kakšni so vaši načrti na tem področju?
Gre za strateško odločitev, ki se je oblikovala pred približno petimi leti. Prvi večji izziv je bila gradnja predora pri izgradnji železniške proge Maribor–Šentilj, in sicer predor Pekel, kjer smo se prvič v celoti lotili tunelogradnje kot izvajalec. Projekt je bil tehnično zelo zahteven, a uspešno zaključen, kar nam je odprlo vrata do novih priložnosti. Danes smo eden redkih slovenskih izvajalcev z lastno opremo in znanjem za tovrstne projekte. V prihodnje želimo to področje še okrepiti, tako v Sloveniji kot v tujini.
Nedvomno imate še širši pogled v panogo tudi zaradi svoje funkcije predsednika Upravnega odbora Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala (ZGIGM). Kateri so po vašem mnenju ključni izzivi, s katerimi se trenutno sooča slovensko gradbeništvo?
Trenutno se gradbeništvo v Sloveniji sooča z razmeroma stabilnim povpraševanjem, kar je posledica investicij v infrastrukturo, predvsem na področju prometnih povezav. Priložnosti vidimo v nadaljevanju večjih državnih infrastrukturnih projektov ter v povečanem zanimanju za trajnostne in energetsko učinkovite gradnje. Glavni izzivi pa ostajajo pomanjkanje ustrezne delovne sile, dolgotrajni postopki pridobivanja dovoljenj in vpliv inflacije na stroške materialov.
Je v Sloveniji že čutiti padec investicij?
Po mojem mnenju gre bolj za odmik kot za zaton. Država ima ambiciozen nabor projektov – od tretje razvojne osi do širitve ljubljanskega obroča. Težava je, da se investicije odpirajo zaporedno, ne hkrati. Regije, kot so Posavje, Dolenjska ali Prekmurje, čakajo, medtem ko se na Celjskem in Koroškem na veliko vlaga v sanacijo po poplavah. A tudi na Primorskem, Notranjskem in drugod, kjer na cestah ne potekajo investicijska dela, se ceste obrabljajo. Če se do 2027 tempo investicij v infrastrukturo ne pospeši, bomo imeli zastoje že zgolj zaradi kakovosti cest, posledično pa bomo izgubili tudi na varnosti.
Lahko pri tem pomaga EU?
Za projekte nadnacionalnega pomena denar vedno obstaja – vprašanje je, ali znamo pripraviti ambiciozen načrt. Primer: nova visokohitrostna železnica Ljubljana–Maribor. Če bi vlak vozil 250 km/h, bi mestni središči povezali v 40 minutah in cestni promet bi se razbremenil. A za to potrebujemo drznost, enotnost in dobro pripravljene evropske vloge.
Če se do 2027 tempo investicij v infrastrukturo ne pospeši, bomo imeli zastoje že zgolj zaradi kakovosti cest, posledično pa bomo izgubili tudi na varnosti.
Medtem pa v vseh panogah govorijo o zeleni transformaciji. Kje na tem področju v resnici stoji gradbeništvo?
Gradbeniki smo reciklirali materiale, še ko to ni bilo »moderno«. Asfalt in črno jeklarsko žlindro smo ponovno uporabljali že pred dvema desetletjema. Toda dokler razpisi ne ocenjujejo deleža recikliranega materiala, podjetja težko utemeljijo naložbe v drobilnice in separacije. Podobno velja za električne tovornjake in bagre – še smo v fazi pilotnih projektov, a trend se ne bo ustavil.
Kateri projekt ali obdobje vam je do zdaj predstavljal največji izziv?
Najzahtevnejši je bil začetek moje direktorske poti. Leta 2011 sem prevzel vodenje podjetja sredi stečajev primorskih gradbincev. Danes so izzivi drugačni: generacijska menjava. Generacije, rojene v 60., so bile zelo lojalne podjetju. Mlajši pa danes iščejo ravnotežje, smisel, hitrejši napredek. Na nas je, da panogo naredimo privlačno in jim pokažemo, da so naši projekti trajni in strokovno zahtevni.
V javnosti se že nekaj časa omenja drugi blok jedrske elektrarne Krško. Je to priložnost za slovenska podjetja?
Seveda. Ne gre le za reaktor, temveč za celoten gradbeni kompleks. Ocenjuje se, da bo na gradbišču potrebnih več sto inženirjev in več tisoč operativcev. Če želimo, da to znanje ostane doma, moramo slovenska podjetja vključiti že v fazi načrtovanja.
Kaj pa bo po vašem največja priložnost v naslednjih 20 letih?
Tunelogradnja. Podnebne in prostorske omejitve silijo prometne koridorje pod zemljo. Kdor bo obvladal podzemno gradnjo, bo imel dela dovolj – doma in v regiji. Naš cilj je jasen: obdržati in motivirati kader, ki je usposobljen za gradnjo tunelov, investirati v opremo in stopiti korak pred konkurenco.
