Shrani za kasnejše branje.
Novi evropski predpisi, dražja energija in boj za sekundarne surovine spreminjajo pravila igre v papirni, kemični in jeklarski industriji.
Mateja Jordan
Zakon o varstvu okolja (ZVO-2) iz leta 2022 je z uvedbo zakonskega monopola korenito spremenil sistem razširjene proizvajalčeve odgovornosti (PRO), opozarja pravni strokovnjak Andrej Brezavšček iz Odvetniške pisarne Brezavšček & Žgavec. ZVO-2 je določil, da sme dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO za vsako kategorijo proizvodov opravljati le ena, nepridobitna organizacija, ki jo smejo ustanoviti le proizvajalci z vsaj 51-odstotnim tržnim deležem. Vse obstoječe organizacije dovoljenja izgubijo po sili zakona brez nadomestila in brez fiksnega prehodnega roka.
Andrej Brezavšček opozarja, da bi uvedba monopola lahko povzročila dolgotrajno in negotovo prehodno obdobje. Foto: osebni arhiv
Temeljna utemeljitev države za tako radikalno potezo je bilo kopičenje odpadne embalaže pri izvajalcih komunalnih služb, pojasnjuje Brezavšček in opozarja na bistveni problem. »Kopičenje ni bilo posledica konkurenčnega modela, temveč normativne napake države same. Iz sistema financiranja PRO so bili namreč izvzeti gospodarski subjekti, ki so letno na trg dali manj kot 15 ton embalaže, zato za približno polovico vse embalaže ni bila plačana embalažnina.«
Na to je Računsko sodišče opozorilo že leta 2015, vendar je prag 15 ton ostal v veljavi vse do januarja 2021, zato se je kopičenje odpadne embalaže ustavilo šele po njegovi odpravi. To po Brezavščkovem mnenju kaže, da je konkurenčni sistem po odpravi normativne napake deloval tudi brez monopola, čeprav je bil ZVO-2 sprejet leto pozneje.
PRO spodbuja k bolj premišljenim odločitvam
Sistem PRO v Sloveniji deluje od leta 2004 in je doslej temeljil na konkurenčnem modelu več organizacij. »Je eden najpomembnejših instrumentov za operacionalizacijo načela ‘onesnaževalec plača’ na sistemski ravni,« meni pravni strokovnjak. Gre za mehanizem, ki stroške ravnanja z odpadno embalažo zaračuna neposredno tistim, ki jo dajejo na trg, in jih s tem spodbuja k bolj premišljenim odločitvam.
Organizacije, vključene v PRO, so več kot dve desetletji vlagale v infrastrukturo, kadre in mrežo izvajalcev, zato bi uvedba monopola po Brezavščkovem mnenju lahko povzročila dolgotrajno in negotovo prehodno obdobje. Ker monopolni model zmanjšuje pritisk k optimizaciji stroškov in inovacijam, so posledice predvidljive. Višji stroški ravnanja z odpadki bi se prenesli v cene embalažnine in posledično v višje cene izdelkov. »Na koncu bo plačal potrošnik,« je prepričan Brezavšček, ki poudarja, da mora biti krožno gospodarstvo tudi ekonomsko vzdržno.
Dokazno breme je na strani države
Sodišče EU je v lanski sodbi poudarilo, da je monopol združljiv s pravom EU le, če država dokaže, da je nujen in sorazmeren. »Država takega dokaza doslej ni predložila, še posebej zato, ker sistem trenutno deluje tudi brez monopola in brez kopičenja odpadne embalaže pri komunalnih službah,« meni Andrej Brezavšček. Po njegovem mnenju bi bilo smiselneje ohraniti konkurenčni model, ga dopolniti z učinkovitejšim nadzorom ter določiti jasne okoljske cilje za posamezne tokove odpadkov.
- Smiselneje bi bilo ohraniti konkurenčni model, ga dopolniti z učinkovitejšim nadzorom ter določiti jasne okoljske cilje za posamezne tokove odpadkov.
PPWR prinaša nova pravila za embalažo in krožno gospodarstvo
Na gospodarstvo, industrijo, označevanje izdelkov in obveznosti proizvajalcev bo pomembno vplivala tudi Evropska uredba PPWR, ki v ospredje postavlja vprašanje reciklabilnosti embalaže ter jasno spodbuja učinkovitejši sistem krožnega gospodarstva in bo začela veljati letos avgusta, opozarja odvetnik Matija Urankar iz Odvetniške družbe Urankar & Zupančič. PPWR izrecno omenja tudi konkurenco med organizacijami oziroma skupnimi shemami za izvajanje PRO pri embalažnih tokovih, kar je pomembno tudi za slovensko ureditev PRO.
Zahteve glede reciklabilnosti embalaže, večje uporabe reciklata in strožjega ločenega zbiranja bodo pomembno vplivale na sisteme ravnanja z odpadki ter povečale kompleksnost in stroške poslovanja tako za gospodarstvo kot potrošnike. Zato bo moral zakonodajalec pri nadaljnjem urejanju sistema PRO izhajati predvsem iz načel preglednosti, finančne stabilnosti in predvidljivosti, ki so ključna za učinkovitost uredbe v praksi.
Ker gre za uredbo in ne direktivo, bodo pravila veljala tudi v Sloveniji, brez potrebe po obsežnem prenosu v nacionalno zakonodajo. Evropski zakonodajalec se je po mnenju Matije Urankarja za tak pristop odločil predvsem zato, da bi zagotovil večjo harmonizacijo pravil med državami članicami in zmanjšal razlike v nacionalnih ureditvah na področju embalaže in odpadkov.
PRO vpliva na konkurenčnost podjetij
Tako v Ljubljanskih mlekarnah kot v Atlantic Grupi podpirajo cilje razširjene proizvajalčeve odgovornosti (PRO) in evropske uredbe PPWR, hkrati pa jasno opozarjajo, da trenutna ureditev sistema PRO v Sloveniji ni uravnotežena. Po njihovem mnenju sistem vse bolj postaja mehanizem za prenos stroškov na proizvajalce, brez jasnih dokazov o sorazmernih okoljskih učinkih ali dejanskih izboljšavah pri ravnanju z odpadki.
Nova ureditev PRO za podjetja pomeni predvsem dodatne obveznosti na področju spremljanja embalaže, poročanja, usklajevanja procesov in načrtovanja stroškov, ugotavljajo v Atlantic Grupi. V praksi to pomeni, da se stroški ravnanja z odpadno embalažo v večji meri vključujejo v poslovne procese proizvajalcev in distributerjev, kar vpliva tudi na stroškovno strukturo izdelkov. Največ prilagoditev je bilo zato potrebnih na področju internih procesov, zagotavljanja skladnosti ter upravljanja podatkov.
»Za živilsko industrijo, zlasti mlečno, embalažnina že danes predstavlja resen stroškovni pritisk, ki se iz leta v leto povečuje. Ta pritisk ni več obvladljiv zgolj z internimi optimizacijami, temveč neposredno vpliva na konkurenčnost podjetij,« so kritični v Ljubljanskih mlekarnah.
- Zahteve glede reciklabilnosti embalaže, večje uporabe reciklata in strožjega ločenega zbiranja bodo pomembno vplivale na sisteme ravnanja z odpadki.
Širitev sistema povečuje stroške in zahteve za podjetja
Stroški zbiranja embalaže, ki jih bodo morali v skladu z uredbo PPWR nositi proizvajalci, pa so za podjetja problematični predvsem zaradi pomanjkanja transparentnosti. Proizvajalci namreč ne bodo mogli preveriti strukture teh stroškov, hkrati pa bodo prevzemali finančno breme brez dejanskega vpliva na delovanje sistema. Dodatno težavo predstavlja tudi neenotno evidentiranje in spremljanje količin zbrane embalaže pri izvajalcih. »Za gospodarske družbe, ki si prizadevamo za učinkovito in odgovorno poslovanje, je takšna ureditev nesprejemljiva,« poudarjajo v Ljubljanskih mlekarnah.
Različne nacionalne ureditve PRO znotraj EU pomenijo za mednarodna podjetja dodatno kompleksnost. Obseg obveznosti, načini poročanja, pristojbine, roki in organizacijski modeli se razlikujejo od države do države, kar v praksi pomeni več administrativnega usklajevanja, več strokovne podpore ter višje stroške skladnosti. Za podjetja, ki poslujejo na več trgih, je zato ključno, da imajo vzpostavljene jasne notranje procese in učinkovito spremljanje lokalnih regulatornih zahtev.
Širitev sistema PRO na nove kategorije, kot sta kozmetika in vplivi na odpadne vode, v Atlantic Grupi razumejo predvsem kot dodatno regulativno obveznost, ki zahteva pravočasno prilagajanje procesov, natančno spremljanje zakonodaje ter učinkovito upravljanje skladnosti poslovanja. Hkrati pa priznavajo, da takšne spremembe prinašajo tudi priložnost za nadaljnjo krepitev trajnostnih praks, ki jih razvijajo že vrsto let. Njihov pristop k odgovorni rabi materialov, embalaže in varovanju okolja namreč ne temelji zgolj na izpolnjevanju minimalnih zakonskih zahtev, temveč je del širše strategije odgovornega in dolgoročno vzdržnega poslovanja.
Trajnost brez kompromisov pri varnosti hrane
V Atlantic Grupi poudarjajo, da je optimizacija embalaže njihova dolgoročna usmeritev, ne samo odziv na regulatorne zahteve. Pri razvoju izdelkov in embalažnih rešitev iščejo ravnotežje med funkcionalnostjo, kakovostjo, okoljskimi vidiki in stroškovno učinkovitostjo. »To vključuje zmanjševanje količine uporabljenih materialov, izbiro ustreznejših embalažnih rešitev, izboljševanje možnosti recikliranja ter stalno optimizacijo proizvodnih in logističnih procesov.« Takšen pristop jim omogoča učinkovitejše obvladovanje stroškov sistema PRO, hkrati pa ohranjanje konkurenčnosti na mednarodnih trgih.
Tudi v Ljubljanskih mlekarnah pozdravljajo boljše ravnanje z embalažo, večjo krožnost materialov in zmanjševanje okoljskih vplivov, kar v praksi tudi naslavljajo. Poudarjajo pa, da embalaža v živilski industriji ni zgolj okoljsko vprašanje, temveč pomemben element zagotavljanja varnosti, kakovosti in obstojnosti izdelkov. Prehitri ali nepremišljeni prehodi na nove materiale brez ustrezne infrastrukture, tehnološke podpore in strokovnih rešitev lahko povečajo količine zavržene hrane, kar je v nasprotju s cilji trajnostnega poslovanja.