Shrani za kasnejše branje.
Birokracija za podjetja ni le administrativna nevšečnost. Dolgi in nepovezani postopki, večkratno posredovanje istih podatkov ter nepredvidljivi roki lahko zavirajo zaposlovanje, investicije in s tem konkurenčnost gospodarstva.
Maruša Boh, Korporativno komuniciranje, GZS; foto: Tadej Kreft
Kako postopke poenostaviti in podjetjem zagotoviti bolj predvidljivo poslovno okolje? O tem, kje so največje administrativne ovire in katere spremembe bi podjetja lahko občutila najhitreje, smo se pogovarjali z mag. Markom Djinovićem, izvršnim direktorjem GZS za konkurenčno poslovno okolje.
GZS je pripravila 181 predlogov za debirokratizacijo. Kje se po izkušnjah podjetij birokracija danes najbolj zapleta?
181 predlogov, ki smo jih posredovali Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo, razkriva nekaj zelo jasnih sistemskih težav. Podjetja iste ali podobne podatke posredujejo različnim institucijam, evidence niso dovolj povezane, postopki so razdrobljeni med več organov, dokazila se ponavljajo, čas odločanja pa je pogosto težko predvidljiv.
To je še posebej očitno pri investicijah, kjer se prepletajo prostorski, gradbeni, okoljski, vodni in naravovarstveni postopki. Zato predlagamo pregled celotne verige in odpravo nepotrebnih podvajanj.
Debirokratizacija pri tem ne pomeni odpravljanja pravil ali zniževanja standardov, ampak odpravljanje postopkov brez dodane vrednosti. Podjetja potrebujejo manj podvajanj, bolj povezane podatke ter predvsem preglednejše in bolj predvidljive postopke.
So predlogi nastajali neposredno na podlagi izkušenj podjetij?
Tako je. Izhajali smo predvsem iz konkretnih izkušenj podjetij. Pri zbiranju predlogov so sodelovala združenja in zbornice v okviru GZS, zato zajemajo zelo različne dejavnosti in izzive, s katerimi se podjetja srečujejo v praksi. Zbrane predloge smo nato sistematizirali po vsebinskih področjih in jih posredovali v obravnavo pristojnim ministrstvom.
Prav takšen model želimo ohraniti tudi v prihodnje. Debirokratizacija je živa materija, zato mora sistem omogočati, da se ovira, ki jo podjetje zazna v praksi, prepozna, konkretizira in čim prej pride do pristojnega resorja.
- Debirokratizacija ne pomeni odpravljanja pravil ali zniževanja standardov, ampak odpravljanje postopkov brez dodane vrednosti.
Kje so po vašem mnenju potrebne največje sistemske spremembe?
Izpostavil bi tri, ki dobro ponazarjajo smer potrebnih sprememb.
Prvi je načelo »samo enkrat«: če država podatek že ima v uradni evidenci, ga od podjetja ne bi smela zahtevati ponovno. To načelo mora veljati horizontalno – pri davkih, statistiki, zaposlovanju, razpisih, dovoljenjih in okoljskem poročanju. Na okoljskem področju smo denimo predlagali povezovanje evidenc in poročanja med ARSO, FURS, AJPES, SURS in pristojnim ministrstvom, da podjetje istega podatka ne posreduje večkrat. Vloge naj bodo, kjer je mogoče, predizpolnjene, organ naj sam pridobi podatek iz uradne evidence, postopki pa naj bodo povezani tako, da podjetje ni kurir med posameznimi institucijami. Pri tem mora biti seveda ves čas zagotovljena ustrezna pravna podlaga ter varstvo osebnih in poslovnih podatkov.
Drugi ukrep bi bila celovita prenova oziroma poenostavitev dovoljevanja pri investicijah. Če projekt zahteva več okoljskih, prostorskih, gradbenih, vodnih ali naravovarstvenih presoj, predlagamo njihovo vzporedno in usklajeno vodenje prek enotne kontaktne točke, s skupnim načrtom postopka, enotnim naborom podatkov in usklajenimi roki. To ne pomeni manj vsebinskih presoj, ampak manj njihovega podvajanja in manj zaporednega odločanja.
Tretji ukrep pa je preventiva: preden ustvarimo novo administrativno obveznost, izmerimo njen učinek. Predlagamo, da pripravljavec novega predpisa oceni čas administrativnega dela, potrebne kadrovske in informacijske prilagoditve ter letni strošek za podjetja in preveri, ali je mogoče isti cilj doseči z manj obremenjujočim ukrepom. Tako debirokratizacija ne bi pomenila samo odstranjevanja stare birokracije, ampak tudi preprečevanja nastajanja nove.
Katere ukrepe bi lahko država izvedla najhitreje?
Veliko administrativnih razbremenitev ne zahteva velikih sistemskih reform. Pogosto je dovolj, da obstoječe postopke organiziramo pametneje in bolje uporabimo podatke, ki jih javni sistem že ima.
Dober primer so bolniške odsotnosti. Predlagamo, da ZZZS iz podatkov, s katerimi že razpolaga oziroma jih lahko pridobi iz uradnih evidenc, pripravi predizpolnjen zahtevek za refundacijo nadomestila plače. Delodajalec bi podatke le preveril, dopolnil manjkajoče in zahtevek oddal.
Pomembna je tudi večja preglednost postopkov. Kot sem že omenil, bi enotna digitalna točka podjetjem omogočila, da na enem mestu oddajo dokumentacijo, spremljajo status postopka in prejmejo pozive pristojnih organov.
Nekateri od teh ukrepov bodo zahtevali tudi prilagoditve predpisov, številni pa so predvsem vprašanje boljših procesov, povezovanja informacijskih sistemov in enotnejše upravne prakse. Prav pri takih ukrepih bi si želeli največ izvedbene hitrosti.
- Število sprejetih ukrepov samo po sebi ni dovolj, pomembno je, ali podjetja spremembe dejansko občutijo v praksi.
Med področji, kjer podjetja opozarjajo na administrativne ovire, je tudi zaposlovanje tujcev. Kakšne rešitve predlagate?
Največja težava so dolgotrajni in nepredvidljivi postopki. Evidentirali smo tudi primere, ko so se zaradi čakanja na zaslišanje na diplomatskem predstavništvu podaljšali do šest mesecev.
Zato predlagamo trajen pospešen postopek za poklice z izrazitim pomanjkanjem kadra, jasne roke odločanja in en organ, odgovoren za celoten postopek. Cilj mora biti, da podjetje čim prej ve, ali bo lahko delavca zaposlilo in kdaj lahko ta začne delati.
Slovenija se je pridružila evropskemu zavezništvu za zmanjševanje administrativnih bremen. Kaj bi moral biti naslednji korak, da se bodo te zaveze dejansko poznale tudi v praksi?
Cilji so pravilni, vendar smo z doseženim tempom na GZS težko zadovoljni. Evropska komisija želi do leta 2029 administrativna bremena za podjetja zmanjšati za najmanj 25 odstotkov, za MSP pa za 35 odstotkov. Doslej predlagani oziroma sprejeti ukrepi naj bi prinesli približno 17 milijard evrov letnih prihrankov, cilj pa je 37,5 milijarde. Za gospodarstvo šteje predvsem, kdaj se bodo ti prihranki dejansko pokazali v podjetjih.
Tudi Eurochambres je Komisiji predložil 60 konkretnih predlogov za zmanjšanje regulativnih bremen, pri čemer je sodelovala GZS, vendar je večina ostala nedotaknjena. Na Evropskem parlamentu podjetij novembra 2025 pa 98 odstotkov od več kot 700 sodelujočih podjetnikov v zadnjem letu ni zaznalo opaznega zmanjšanja bremen.
Omnibus paketi so korak v pravo smer, vendar morajo prinesti več kot proceduralne popravke. Ključen cilj mora ostati merljivo zmanjšanje stroškov in kompleksnosti za podjetja ter večja konkurenčnost evropskega gospodarstva.
Pomemben je tudi domači del naloge. Pri prenosu evropskih predpisov moramo preprečevati gold-plating oziroma dodatne nacionalne zahteve nad evropskim minimumom, kadar zanje ni jasnega in utemeljenega razloga.
Če želimo doseči Draghijev cilj konkurenčnejše Evrope, moramo biti hitrejši in predvsem doslednejši: manj novih bremen, hitrejše poenostavljanje obstoječih in brez njihovega ponovnega dodajanja skozi nacionalna pravila.
Kako zagotoviti, da bodo predlogi tudi dejansko zaživeli v praksi?
Debirokratizacijo na GZS razumemo precej širše od odprave posameznega obrazca. V programu Made in Slovenia 2035 sta učinkovitost države in digitalizacija med sistemskimi področji, ki morajo podpreti konkurenčnost gospodarstva.
Pričakujemo predvsem, da bo akcijski načrt države za debirokratizacijo res akcijski. Vsak pomembnejši ukrep mora imeti nosilca, rok in merilo uspeha.
Na GZS bomo zato spremljali tri ravni: kaj je država od predlogov gospodarstva sprejela, kaj je dejansko izvedla in kaj se je zaradi tega spremenilo za podjetja. Število sprejetih ukrepov samo po sebi ni dovolj, pomembno je, ali podjetja spremembe dejansko občutijo v praksi.