Shrani za kasnejše branje.
Miti in resnice o mleku ali kako trdna je slovenska mlečna veriga od proizvajalca do potrošnika.
Barbara Rupnik, Združenje za mlekarstvo pri GZS – ZKŽP
Podnebne spremembe imajo velik vpliv na pridelavo krme, prirejo mleka in njegovo predelavo, kar vpliva na produktivnost in konkurenčnost panoge. Intenzivno prirejo spremljajo vse ostrejše zahteve glede dobrobiti živali, ohranjanje pridelave mleka v Sloveniji pa postaja vse večji izziv, saj nekatere kmetije opuščajo rejo krav. Cenovna občutljivost potrošnikov je vedno večja, spreminjajo se tudi prehranski trendi, ki vključujejo nadomestke mleka in mlečnih izdelkov. Kakšno prihodnost ima mlečni sektor v Sloveniji? Je ta v trajnostni preobrazbi? Kaj so miti in kaj resnice o mleku, jih potrošniki sploh poznamo? Odgovore na ta vprašanja sta združila letošnja Mlekarska konferenca in v pogovoru Tomaž Žnidarič, predsednik Združenja za mlekarstvo pri GZS – ZKŽP in direktor Ljubljanskih mlekarn, d.o.o..
Tomaž Žnidarič, predsednik Združenja za mlekarstvo pri GZS – ZKŽP in direktor Ljubljanskih mlekarn, d.o.o.
Foto: arhiv Ljubljanskih mlekarn.
Gospod Tomaž Žnidarič, lani ste na mlekarski konferenci poudarili, da so močna predelovalna industrija in spodbude rejcem za prirejo mleka temelj za uspešno, konkurenčno in stabilno mlekarsko verigo v Sloveniji. Ta mora temeljiti na sodelovanju vseh členov v verigi. Kako je danes in kaj moramo storiti, da bomo ohranili visoko raven pridelave mleka v Sloveniji in si s tem zagotovili stabilno kakovostno surovino na dolgi rok?
Členi v verigi razmeroma dobro sodelujejo, korak naprej pa bi morali storiti pri razumevanju širše slike. Trdne in konkurenčne verige ne bo naredil samo en dejavnik – npr. izključno trajnostna naravnanost, zgolj visoka odkupna cena surovega mleka ali pa samo nizkocenovni izdelki. Uspešnost slovenskega mlekarskega sektorja dolgoročno sloni na velikih in srednje velikih razvojno naravnanih kmetijah, na uspešnih predelovalnih podjetjih, ki so zmožna ustvarjati dobiček in na stabilnih trgovcih, ki potrošniku ponujajo kakovostne mlečne izdelke naših mlekarn. Male kmetije in butičnost sta morda lahko generatorja rasti za kak drug sektor, ne more pa na njih sloneti predelovalna industrija. Ne gre le za produktivnost. Po naših izkušnjah tudi dobrobit živali, ki postaja pomembna tema trajnostih politik, bolje uresničujejo sodobne velike in srednje velike kmetije – in na teh bi moral biti fokus. Le tako bomo lahko konkurenčni proti ostalim mlekarskim verigam po Evropi in svetu. V nasprotnem primeru bodo te z izdelki zasedle naša mesta v košaricah slovenskih potrošnikov.
Izdelki z nizkimi cenami prihajajo iz držav, kjer so dobrobit živali, stroški dela in okoljski standardi praviloma nižji. Zato so lahko ti izdelki cenejši.
Ljubljanske mlekarne veliko vlagate v trajnostni razvoj. Že leta 2019 so vam podelili laskavi naziv Tovarna leta 2019, ker ste bili in ste tehnološko napredni. Kaj potrebuje mlekarna, da sledi trendom trajnostne preobrazbe in ohranja konkurenčnost na trgu in kaj celotna veriga na poti v zeleni prehod in krožno gospodarstvo?
Trajnostni razvoj razumemo kot zmožnost preživetja na dolgi rok nasploh, kot prilagodljivost izzivom sodobnega časa. Trajnost v ožjem smislu – zelene tehnologije, odgovorna prireja, dobrobit živali, zadovoljstvo zaposlenih in sorodno – pa mora nekdo plačati. Ob vse večjih obremenitvah gospodarstva to postaja težko. Poleg tega je v Sloveniji po zaslugi politike in medijev vsa pozornost usmerjena samo še v cene na policah. Ko govorimo o potrošnikih, govorimo samo še o cenah. Vsi bi želeli najcenejše izdelke, ki pa jih nismo sposobni proizvesti. V Ljubljanskih mlekarnah smo tehnološko napredni, skupina Lactalis veliko vlaga v svoje proizvodne obrate, zaposlene, trajnostne projekte, toda vse to je mogoče le, če proizvajamo kakovostne in okusne izdelke z visoko dodano vrednostjo, ki jim potrošniki zaupajo. Da produkti izpolnjujejo vse te kriterije, pa potrebujemo prav to sodobno tehnologijo, zadovoljne zaposlene, vložke v marketing – in krog je sklenjen. Nizke cene, ki bi si jih vsi želeli, in lov na domnevne neupravičene »dobičkarje«, ne bodo prinesli niti konkurenčnosti niti zelenega prehoda. Izdelki z nizkimi cenami prihajajo iz držav, kjer so standardi dobrobiti živali, stroški dela in okoljski standardi praviloma nižji. In zato so lahko ti izdelki cenejši. Njihov nakup ne pripomore k hitrejšemu in učinkovitejšemu trajnostnemu razvoju.
Vse večja je cenovna občutljivost potrošnikov, spreminjajo se prehranski trendi, mleko in mlečni izdelki dobivajo vse več različnih nadomestkov. Kako se na to odzivate v mlekarnah?
Cenovno občutljivost smo v Sloveniji pripeljali do skrajnosti, a na to sem odgovoril že pri prejšnjem vprašanju. Kar pa se tiče rastlinskih napitkov, ti ne nadomeščajo mleka in mlečnih izdelkov, zato z njimi ne tekmujemo. V mlekarnah moramo znotraj segmenta slediti trendom in kreirati novosti, navduševati in zadovoljevati potrošnike, ne pa tekmovati proti neki drugi kategoriji. Pomembneje se mi zdi boriti proti dezinformacijam in zavajanju, ki povsem neargumentirano napada mleko in mlečne izdelke. Stroka in znanost govorita mleku in mlečnim izdelkom v prid in zelo kratkovidno je verjeti nekomu, ki je svojo argumentacijo proti jogurtu osnoval na dvominutnem videu na Facebooku. V poplavi tovrstnih informacij moramo ozaveščati potrošnike, ker pa ti ne morejo vedeti vsega, bi se morale bolj aktivirati tudi inšpekcijske službe. Naj omenim le primer izdelkov na osnovi rastlinskih maščob, ki jih uporabljajo v picerijah in na cenikih oglašujejo kot sir. To je zavajanje potrošnikov. Si predstavljate, da bi namesto jabolčnega soka plačali ustekleničeno vodo, sladkor in nekaj barvila, pri tem pa ne bi niti trznili?
Mlekarski sektor do sedaj ni veljal za prednostnega v strateških dokumentih. To je pomenilo tudi manjšo dostopnost do virov financiranja, kljub potrebi po večji učinkovitosti s pomočjo digitalizacije in avtomatizacije ter vse večjim zahtevam – od dobrobiti živali do trajnostne embalaže. Kako vse te izzive premagujete v mlekarnah in kaj pričakujete od pristojnih institucij v prihodnje?
Že nekaj let nobena mlekarna ni dobila EU sredstev iz sklopa ukrepov 4.2.: podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov. Kar je žalostno. Kriteriji, ki bodo postavljeni za pridobitev sredstev v novem obdobju, bodo morali biti postavljeni drugače. Mlekarska veriga sama od sebe ne bo ostala najmočnejša, če mlekarne v vseh sosednjih državah lahko dostopajo do teh sredstev. Slovenske mlekarne bomo zaradi tega izgubile konkurenčnost na srednji in dolgi rok. To bo posledično imelo negativen vpliv tudi na prirejo in na prehransko suverenost, o kateri tako radi govorimo. Pričakujemo tudi pragmatičnost pri uvajanju različnih evropskih direktiv po zgledu kakih drugih držav in odmik fokusa od preganjanja domnevnih dobičkarjev. Predvsem pa je potrebna jasna strateška usmeritev za sektor: to ne more biti butično kmetijstvo, ampak, kot že rečeno, velike in srednje, razvojno naravnane kmetije.
V podjetju Ljubljanske mlekarne veliko vlagajo v trajnostni razvoj.
Foto: arhiv Ljubljanskih mlekarn.
V Sloveniji letno pridelamo okrog 622 tisoč ton kravjega mleka. Od tega 63 % odkupijo slovenske mlekarne za nadaljnjo predelavo, 29 % se izvozi, ostalo se porabi za krmo, porabo in predelavo na kmetijah. Število rej s kravami molznicami je bilo po podatkih Centralne podatkovne zbirke (CPZ Govedo) v letu 2022 okoli 5.000, kar je približno 4 % manj kot v letu prej. Podatki rednih letnih statističnih raziskav o številu živali v zadnjem desetletju kažejo na trend upadanja števila krav molznic. V letu 2020 je število prvič padlo pod mejo 100 tisoč in se po rahlem porastu v letu 2021 še naprej zmanjševalo v letu 2022. Tako je ob koncu leta doseglo 93,2 tisoč, kar je za 8 % manj kot v letu pred tem. V nasprotju s trendom staleža molznic pa trend mlečnosti narašča. Na gospodarstvo je leta 2020 znašalo 18 krav molznic/KMG in se je v obdobju 2010–2020 povečalo za 82 %, kar kaže na nadaljevanje trenda številčnega povečevanja in specializacije rej (Vir: KIS, Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva v letu 2022).
V Sloveniji 27 podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo mleka, zaposluje 1.771 ljudi in letno ustvari 497 mio evrov prihodkov. Dodana vrednost na zaposlenega znaša 53.473 evrov, izvozna usmerjenost pa predstavlja 48 odstotkov.