Na področju logistike so najmočnejši v Sloveniji

Shrani za kasnejše branje.

V smernicah dolgoročnega razvoja Obalno-kraške regije so zapisali kot cilj, da želijo v letu 2050 imeti regijo z za 20 odstotkov višjim standardom od povprečja v Sloveniji.

Darja Kocbek, foto: Tadej Kreft, Jure Makovec, Jaka Ivančič

Obalno-kraška regija je danes na točki, ko ne more več delovati po starih vzorcih. Njeni ključni stebri – logistika, turizem in kovinsko-predelovalna industrija – so sredi intenzivne preobrazbe. Ne zato, ker bi si to izbrali, ampak ker to od nas zahtevajo razmere: zeleni prehod, digitalizacija in geopolitična negotovost, pojasnjuje predsednik Primorske gospodarske zbornice (PGZ) mag. Borut Fakin. Svetla zgodba regijskega gospodarstva je družba Titus kot eden od edinstvenih primerov v Sloveniji, ko je sedež globalne korporacije bil prenesen iz tujine v Slovenijo. Center korporacije, ki ima 10 podjetij po celem svetu, je lastnik, ki je Anglež, prenesel iz Londona v Dekane pri Kopru, poudarja direktor PGZ Robert Rakar.

Kako se regijsko gospodarstvo prilagaja spremembam, negotovostim in tudi priložnostim sedanjega sveta?

Fakin: Luka Koper in z njo povezana podjetja danes niso več zgolj »prekladalci tovora«, temveč postajajo tehnološko napredna vozlišča. Projekt Drugi tir Divača–Koper ter modernizacija železnic sta strateška koraka in povečujeta kapacitete ter hkrati zmanjšujeta odvisnost od cestnega prometa ter vplive na okolje. Tudi turizem se spreminja. Slovenska Istra in Kras se vse bolj odmikata od enodimenzionalnega, zgolj poletnega modela. Gradita na avtentičnosti, butičnosti in celoletni ponudbi. To je prava smer, če želimo stabilnost in višjo dodano vrednost. Tudi kovinarska podjetja so razumela sporočilo časa: razvoj preusmerjajo v komponente za električna vozila. To ni izbira, temveč pogoj za obstanek v novi evropski realnosti. Ob vsem tem pa ostajajo izzivi, ki jih ne smemo spregledati. Kadri, tako strokovni kot poklicni, so omejeni. Stanovanjska politika ne sledi razvojnim potrebam regije. In infrastruktura, čeprav napreduje, še vedno zahteva sistemske in pravočasne odločitve. Če želimo, da bo preobrazba uspešna, moramo te tri točke obravnavati enako resno kot gospodarske projekte.

Kako lahko svetla zgodba družbe Titus pripomore, da bi takšne selitve v Slovenijo postale bolj pogoste?

Rakar: Ta zgodba bi še bolj zasijala, če država ne bi šla v deindustrializacijo Slovenije, ampak da bi svetlim primerom skušala stati ob strani. V predzadnji paket sankcij EU proti Rusiji, ki je začel veljati januarja, so vključena celo vodila, ki omogočajo mehko zapiranje omar. To je tisto, v čemur je Titus močan. To je absurd, oni tega ne morejo več izvažati v Rusijo, ruski trg pa ima določeno težo, saj je velik, tam je kar nekaj lesne industrije in Titus je dobavitelj pohištvene industrije. Z vidika naše regije je to velik minus. Država tukaj ni reagirala, pa smo izrazili željo, da se to na evropski ravni ne potrdi, ker ne vidimo, kje je tukaj dvojna raba za vojaško industrijo. Trg, kot je ruski, je težko nadomestiti. Čeprav govorimo o poslih v vrednosti 10 milijonov evrov, je to za podjetje iz Slovenije dober denar.

Kdo pa je Titusov največji kupec?

Rakar: To je Ikea, za katero so tudi razvojni dobavitelj.

Katere so glavne značilnosti gospodarstva Obalno-kraške regije?

Fakin: Gospodarstvo Obalno-kraške regije je med bolj razvitimi v državi in to ni naključje. Našo moč v veliki meri dolgujemo geostrateški legi, stičišču morja in kopna, ter izraziti vpetosti v mednarodne trge. Ta odprtost nas je oblikovala: imamo močno storitveno usmeritev, visoko podjetniško aktivnost, industrijsko specializirano zaledje ter specifičen in glede na vse težave kljub vsemu kakovosten kmetijski sektor. Posebej pomembno pa je, da se kmetijstvo in turizem pri nas naravno prepletata. Prav v povezovanju turizma, lokalne pridelave in razvoja podeželja vidim velik potencial regije. Toda ta potencial bo ostal neizkoriščen, če ne bomo znali delovati povezano. Z jasnim ciljem ustvarjati višjo dodano vrednost, ne zgolj obsega.

Katere nove dejavnosti imajo največ možnosti za razvoj?

Fakin: Če sem zelo konkreten, vidim priložnost v razvoju digitalizacije logistike, zdravstvenega turizma in tako imenovane srebrne ekonomije. Glede na podnebne spremembe in vse, kar prinesejo za sabo, pa je neizbežna usmeritev v pametno kmetijstvo, ki bo zagotovilo tudi v bodoče vsaj delno samooskrbo prebivalstva v Istri. Ena tema, ki pa se je morda pogosto ne omenja, je modra biotehnologija (Blue Biotech). Istra bi lahko še bolj izkoriščala dostop do morja za razvoj visokotehnoloških rešitev, ki presegajo klasično ribištvo.

Rakar: Pred dvema letoma smo na PGZ skupaj s partnerji, predvsem z Univerzo na Primorskem in sindikatom KS90, pripravili smernice dolgoročnega razvoja regije do leta 2050. Ta hip imamo v regiji dve močni panogi. Na področju logistike smo najmočnejši v Sloveniji, imamo največjo tovorno železniško postajo, edino pristanišče, celoten logistični grozd ima domicil v Kopru. Druga panoga je turizem, ki pa ga ne vidimo kot razvojno panogo, ker ima v povprečju nizko dodano vrednost. V logistiki pa je precej visoka dodana vrednost. Zato smo v smernicah zapisali, da želimo v letu 2050 imeti regijo, v kateri bodo ljudje živeli v nadpovprečnem standardu za Slovenijo, to je za 20 odstotkov višjem od povprečja. Danes so povprečni prihodki v regiji pod slovenskim povprečjem, resda za nekaj deset evrov, ampak pod slovenskim povprečjem. Pred 20 leti je bila regija druga najmočnejša v Sloveniji, danes imamo podpovprečne prihodke, podpovprečno kapitalizacijo podjetij.

Kaj je razlog za ta padec?

Rakar: Sedanja podjetja so nastala na pogoriščih velikih sistemov, ki so propadli. Ni več Splošne plovbe, Delamarisa, Mehanotehnike, Stavbenika, Cimosa, Tomosa, Jestvine. A vsak konec je začetek nečesa novega, potreben pa je čas, da se nova podjetja kapitalizirajo, da se okrepijo, najdejo trg. Danes imamo v regiji samo 10 ali 12 podjetij, ki po klasifikaciji sodijo med velika. Imamo pa na tisoče mikro podjetij, zato imamo težavo pri investicijah, ker ta podjetja nimajo lastnega kapitala za investiranje, bančni je vedno dražji. Podjetja, ki so srednje velikosti, so v lasti podjetij, ki imajo sedež v osrednji Sloveniji. Tak primer je turistična panoga, kjer se vse odločitve sprejemajo zunaj regije, mi smo samo izvajalci.

”Panoga, ki ima dolgoročno perspektivo, je kmetijstvo, tudi zato, ker ohranja poseljenost in kulturo na podeželju.

Kako to spremeniti?

Rakar: V smernicah smo oblikovali dve panogi, ki imata po naši oceni zelo veliko perspektivo. Prva je znanje, saj imamo v regiji približno 800 doktorjev znanosti, pretežno na Univerzi na Primorskem in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ki je edini raziskovalni inštitut zunaj Ljubljane. Za regijo, ki ima 115 tisoč prebivalcev, je 800 doktorjev znanosti kar visoko število in bi jih morali bolje izkoristiti. Tehnološko-razvojni park je tako ena od ključnih priložnosti, ki jih ima regija. Druga panoga, ki ima dolgoročno perspektivo, je kmetijstvo. Kot perspektivo smo identificirali akvaponiko, ki je sistem pridelave zelenjave s pomočjo rib. S postavitvijo rastlinjakov večjih dimenzij bi lahko dosegli samooskrbo predvsem pri kulturah, kjer je danes stopnja samooskrbe zelo nizka, to je med 40 in 50 odstotkov. To so vse mehke zelenjave, stročnice. To je podjetniški projekt, posel, kjer točno veš, koliko hrane boš proizvedel v tistem času na tistem območju, zato govorim o proizvodnji hrane, o »tovarnah hrane« in seveda o podjetništvu, ministrstvo za kmetijstvo pa za tak projekt najprej zahteva status kmeta. Ugotovili smo, da je kmetijstvo zelo primerna panoga za našo regijo tudi zato, ker ohranja poseljenost in kulturo na podeželju.

Kakšne razvojne priložnosti vidite v logistiki?

Rakar: Slovenska logistična pot kot koridor do trgov Srednje in Vzhodne Evrope nam danes »dela« samo 7 ali 8 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Prepričan sem, da bi nam lahko delal med 18 in 20 odstotkov, če bi ga pravilno ovrednotili, pravilno opremili z infrastrukturo. Samo do Milana je treba iti, pa vidimo, da imajo Italijani ob avtocestah skladišča in distribucijske centre levo in desno. Avtocesta je žila, ob kateri bi mi lahko naredili takšna distribucijska skladišča. Prepričan sem, da bi bila v petih letih vsa polna. To dela BDP, prihodke, boljše življenje. Tukaj nam denar dobesedno leži na cesti in ga ne znamo pobrati. V logistiki vidimo enega od paradnih konjev Slovenije zaradi geostrateškega položaja. Sploh pa zdaj, ko se kot GZS veliko ukvarjamo z internacionalizacijo, predvsem z za Slovenijo eksotičnimi trgi. Zelo blizu sta nam predvsem Južna Amerika in Vzhodna Afrika. Verjamemo, da sta to zelo potencialna trga, kjer živi 1 milijarda potrošnikov. Vsak potrošnik na teh trgih danes v povprečju kupi za manj kot 3 cente slovenskih izdelkov na leto, zato imamo samo možnost rasti. Slovenska logistična pot je najkrajša pot z ladje do trgov Srednje in Vzhodne Evrope. To pa so trgi, ki Južnoameričane zelo zanimajo. Danes so s svojimi izdelki prisotni v Nemčiji, Franciji in Španiji, morda v Beneluksu, na trgih vzhodno od Češke pa jih ni. Da bodo te trge lahko oskrbovali, bodo potrebovali skladišča. Če te priložnosti ne izkoristimo, smo bodisi cepci bodisi norci.

Kje vidite vlogo PGZ za uresničitev strategije do leta 2050, kje je potrebna pomoč GZS?

Fakin: PGZ in GZS imata pri uresničevanju razvojnih strategij jasno in komplementarno vlogo. PGZ vidim kot »oči in ušesa« gospodarstva na terenu. Tam, kjer se potrebe podjetij najprej pokažejo in kjer nastajajo konkretni izzivi. To vlogo že danes dobro opravlja: prepoznava lokalne potrebe, povezuje deležnike in podjetja usposablja za nove razvojne zahteve. GZS pa mora te potrebe nadgraditi na sistemski ravni, kot »vzvod in glas« gospodarstva v dialogu z državo. Njena naloga je, da iz konkretnih pobud oblikuje zakonske predloge, regulativne rešitve in finančne spodbude, ki omogočajo razvoj. Le če bosta obe ravni delovali usklajeno, bomo lahko razvojne cilje tudi dejansko uresničili.

”Konkurenčna prednost regije mora biti širši ekosistem: dostopna stanovanja, kakovostna infrastruktura in trajnostno, varno okolje za življenje.

Kaj kažejo prve ocene poslovanja gospodarstva regije v letu 2025?

Rakar: Luka je poslovala veliko bolje kot v letu 2024, njen poslovni rezultat je odličen, saj so za 14 odstotkov povečali promet, dosegli so spet nekaj rekordov. Ostalo gospodarstvo se je ohranilo na ravni iz leta 2024, tako bi v regiji morali doseči do 3,5-odstotno rast celotnega prometa. Regija običajno posluje pozitivno, regijsko gospodarstvo ima dobiček, ne pa vsa podjetja. Dodana vrednost je sicer zrasla v zadnjih letih in se giblje okrog 62 tisoč evrov na zaposlenega, tako je bilo v letu 2024. Upam, da se je v letu 2025 kaj dvignila. Ampak s tem nismo zadovoljni, zato iščemo rešitve, kako priti do naložb, ki bi prinesle delovna mesta z dodano vrednostjo od 200 tisoč evrov gor. Nas 100 tisoč evrov ne zanima več, sploh zato, ker imamo omejene prostorske vire in moramo zelo skrbno izbrati, koga pripeljati. Tukaj ciljamo na povezavo oziroma trikotnik med gospodarstvom, znanostjo in raziskovanjem, ki bi pritegnil v regijo tudi zelo izobražene ljudi z višjimi prihodki, ki bi ustvarili tudi drugačno povpraševanje in s tem tudi razvoj storitev.

Katera so glavna pričakovanja gospodarstva regije v letošnjem letu?

Fakin: Gospodarstvo Obalno-kraške regije v letu 2026 vstopa z jasnim ciljem: stabilizacija po obdobju negotovosti in začetek močnejšega investicijskega cikla. Dokončanje projekta Drugi tir Divača–Koper bo pomemben mejnik, vendar ga ne smemo razumeti kot zaključek, temveč kot začetek. Z vlaganji v železniško infrastrukturo bo treba nadaljevati, če želimo dolgoročno ohraniti konkurenčnost logističnega vozlišča. V turizmu smo optimistični. Vse kaže na rekordno sezono; ne le zaradi trenutnega stanja rezervacij v večjih hotelskih hišah, temveč tudi zaradi širše slike. Napovedanih je 77 prihodov potniških ladij, hkrati pa pričakujemo več domačih in mednarodnih dogodkov, ki bodo regijo napolnili skozi vse leto. Prav ta razpršenost in celoletna dinamika sta tisto, kar daje turizmu novo kakovost.

Kje je regija na področju inovativnosti?

Fakin: Istrsko-kraška regija je na področju inovativnosti nad slovenskim povprečjem, kar potrjujejo tudi podatki iz let 2024 in 2025. Regija izstopa predvsem po integraciji visokih tehnologij v tradicionalne panoge, kot sta logistika in kovinska industrija.

Katere kompetence bodo v regiji v prihodnjih letih najbolj iskane, kako obdržati talente v regiji, kako jih privabiti v regijo?

Fakin: V prihodnjih letih, proti letu 2030, bo Istrsko-kraška regija postopno prešla iz iskanja predvsem ročnega dela v iskanje specializiranih tehnoloških in mehkih kompetenc. Kot stičišče logistike, turizma in industrije ima namreč zelo specifične kadrovske potrebe, od digitalnih znanj in inženirskih profilov do vodstvenih in storitvenih veščin z visoko dodano vrednostjo. Prepričan sem, da regija v prihodnje ne more in ne sme tekmovati zgolj z višino plač. Njena konkurenčna prednost mora biti širši ekosistem: dostopna stanovanja, kakovostna infrastruktura in trajnostno, varno okolje za življenje. Šele kombinacija teh dejavnikov lahko dolgoročno pritegne in zadrži ljudi, ki bodo nosilci razvoja.

”Zdaj se razvojne strategije sprejemajo na vladi, kjer govorijo o skladnem regionalnem razvoju, smo pa v 30 letih državo naredili popolnoma centralizirano.

Kako kot obmejna regija sodelujete z Italijo?

Rakar: Kot regijski predstavnik sem trenutno izvršni podpredsednik Foruma gospodarskih zbornic Jonsko-jadranske makroregije, ki je ena od štirih makroregij v EU. To pomeni, da imam zelo dobre osebne stike tako z gospodarskimi zbornicami v Italiji kot tudi drugih državah v Jonsko-jadranski makroregiji. V Obalno-kraški regiji si želimo biti bolj aktivni predvsem pri blagovni in storitveni menjavi z Italijo, ker imamo z njo najboljše povezave in ker edini v državi govorimo italijanski jezik, kar olajšuje in lahko hitro pospešuje prodajo in izmenjavo, ki dosega krepko čez 10 milijard evrov. Slovenija je med 20 največjimi gospodarskimi partnerji Italije, smo pred Kanado, Indijo, Brazilijo. Res pa je, da nas poznajo le v petih regijah na severu Italije. Imamo torej priložnost za širitve še v 15 regij v srednji in južni Italiji. Kot PGZ imamo zelo dobre in močne osebne povezave z vsemi regijskimi zbornicami, z zvezo zbornic – Unioncamere, z njihovimi specializiranimi zvezami, kot je recimo zveza transportnih zbornic – Uniontrasporti.

Katere so glavne storitve PGZ, ki jih člani najbolj cenijo?

Rakar: Nedvomno so listine zelo močne. Če je GZS vseslovenska, je ključno, da so vse storitve in tudi listine, ki jih izdaja, dosegljive članom v njihovem domačem kraju, da jim ni treba hoditi v Ljubljano. Člani PGZ zelo cenijo tudi našo točko »vse na enem mestu« za čezmejno zaposlovanje, kjer delodajalci dobijo vse informacije kako zaposliti Italijana ali kako poslati delavca na delo v Italijo. To je po oceni Evropske komisije najboljše čezmejno evropsko partnerstvo. Program se imenuje EURADRIA in teče že osmo leto. Zelo veliko smo naredili že s tem, da smo se lotili prevajanja delovnih mest: italijanska v slovenska in obratno, da so ljudje lažje zaposljivi. Težavo pa imamo, ker v Sloveniji nimamo regij. V Italiji regija Furlanija – Julijska krajina lahko samo za svoje območje sprejme akt za uveljavitev tega prevoda, pri nas pa moramo pripraviti akt, ki velja za celo Slovenijo. Regionalizacijo bi bilo treba v mandatu po volitvah izvesti tudi zato, da se bomo v regijah lažje odločali, kaj so naše prioritete, ker bodo o tem odločali lokalni odločevalci. Zdaj se razvojne strategije sprejemajo na vladi, kjer govorijo o skladnem regionalnem razvoju, smo pa v 30 letih državo naredili popolnoma centralizirano. Brez Ljubljane niti kamna ne premakneš.

Katera je glavna dodana vrednost, ki jo PGZ ponuja svojim članom?

Fakin: PGZ podjetjem v prvi vrsti prihrani čas (z ažurnimi in uporabnimi informacijami) ter denar (z lažjim dostopom do razpisov in drugih virov financiranja). Hkrati pa jim daje tudi nekaj, kar je dolgoročno še pomembnejše: možnost, da aktivno sooblikujejo pogoje poslovanja v regiji. Ob tem pa ne smemo podcenjevati človeškega dejavnika. Dostopnost, prilagodljivost in proaktivnost so vrednote, ki jih PGZ že danes živi. Skupaj z direktorjem, člani upravnega odbora in ekipo PGZ si bomo prizadevali, da ta način dela ohranimo in nadgradimo tudi v prihodnje.