Shrani za kasnejše branje.
Sergeja Širca, Foto: Tadej Kreft
Pogled dr. Igorja Jakomina na logistiko obsega vsaj tri vidike, saj se je v svoji 30-letni karieri z njo ukvarjal poslovno (na vodstvenih položajih številnih podjetij v regiji), akademsko (trenutno predava na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru, Gea College in NOA Visoki šoli) in – kot državni sekretar na ministrstvu za promet – tudi politično.
Dr. Jakomin, logistika se iz podporne dejavnosti spreminja v strateški dejavnik konkurenčnosti. Kako vidite ta premik na globalni ravni in kako gre pri tem Sloveniji?
Logistika je že nekaj časa strateški dejavnik, vendar se tega največkrat ne zavedamo. Prevladuje mnenje, da so logistika samo tovornjaki, ki povzročajo zastoje na cesti, ali ladje, ki povzročajo veliko koncentracijo blaga v pristaniščih, kar vsakega prebivalca moti, ker so pač tako blizu urbanih središč.
Preslabo se zavedamo, da nam logistika omogoča dostop do svetovnih tržišč. Če dodamo še dejstvo, da nam je tehnološki razvoj omogočil neomejen dostop do informacij tukaj in zdaj, je logično tudi pričakovanje, da imamo želeno blago takoj na razpolago. To samo potrjuje strateškost logistike, brez katere se svet niti ne more več razvijati. Lahko rečemo, da je svet postal »majhna vas« – premiki blaga z enega dela sveta na drugi so postali nekaj vsakdanjega.
Slovenija je po zaslugi naše geografske lege v centru dogajanja nekaterih blagovnih tokov. Vsi glavni tokovi iz Daljnega in Bližnjega vzhoda proti Srednji in Vzhodni Evropi se nas tako ali drugače dotikajo. Kljub težavam, ki jih imamo, si Slovenija danes na področju logistike po mojem mnenju zasluži oceno »dobro«. Vendar nas čaka še nekaj dela za oceno »prav dobro,« do odlične ocene pa je še daleč.
Torej se upravičeno pozicioniramo kot logistično vozlišče, a hkrati poslušamo opozorila o infrastrukturnih ozkih grlih. Kje izgubljamo največ priložnosti?
Največ izgubljamo zato, ker se še vedno obnašamo kot tranzitna država. Filozofija je, da mora blago, ki na eni strani vstopi v državo, Slovenijo čimprej zapustiti. Zelo radi uporabljamo slogane in velike besede o logistiki, vendar tega ne spremenimo v strateško prednost. Še vedno razmišljamo samo o tranzitu in ne o ustvarjanju dodane vrednosti, ki bi prinesla dodaten prihodek večjemu delu gospodarstva.
Naj navedem primer: gradimo prometno infrastrukturo, kar je pohvalno, a to ni dovolj, primanjkuje nam logistične infrastrukture. Zakaj še vedno nimamo dovolj moči oz. »politične volje« za razvoj moderne logistične infrastrukture v potrebnem obsegu? Zakaj se ne lotimo vsaj nadgradnje obstoječe? Zemljišča ob avtocestnem križu so degradirano območje: hrupna in onesnažena, a jih še vedno nismo opredelili za razvoj logističnih storitev, ampak vztrajamo, da so to prvovrstna kmetijska zemljišča. Da ne bo pomote, nič nimam proti kmetijstvu, ravno nasprotno, vendar na pameten in smiselen način. Prostora je dovolj za vse.
Je za to »kriva« državna politika? V logističnih podjetjih pogosto poudarjajo potrebo po močnejši podpori države in bolj usklajeni logistični politiki. Kaj bi po vašem mnenju morala biti prva tri strateška dejanja države na področju logistike?
Politika bi morala imeti več posluha in razumevanja za logistično dejavnost. Teh težav ne bomo rešili s polaganjem nekaj kilometrov asfalta. Rabimo več znanja in strokovnosti na tem nivoju. Nenazadnje logistika prispeva nekaj manj kot 7 % BDP, kar ni malo. Z multiplikativnim faktorjem, ki ga logistika proizvede v Sloveniji, pa še več.
Na nacionalni ravni pogrešam logistično strategijo, ki bi jo pripravila stroka, in bi jo soglasno sprejela celotna politika, saj potem ne bi bilo pomembno, ali vlada leva ali desna opcija, ker bi vsi delali v isti smeri in za iste cilje. Na lestvici Svetovne banke o logistični učinkovitosti (Logistics Performance Index) so ves čas na vrhu skoraj iste države. Vse te države imajo strokovno podprto nacionalno strategijo, sprejeto s konsenzom, saj koristi blaginji njihove države. Po teh državah bi se morali zgledovati tudi mi.
Ko bi ugotovili, kaj želimo in kje bomo ustvarjali najvišjo dodano vrednost, bi morali pospešeno in korenito spremeniti administrativne postopke in procese pridobivanja vseh dovoljenj za izgradnjo logistične infrastrukture. Tukaj smo dejansko neučinkoviti. Na žalost še nismo dojeli, da nas v regiji že vsi prehitevajo.
Razmišljati bi morali tudi, kako nameniti več denarja za izgradnjo logistične infrastrukture. Moje izkušnje kažejo, da proračunski strokovnjaki najprej vzamejo logistiki in šele nato ostalim – moralo pa bi biti obratno.
Ker se vse vrti okoli denarja, bi rad opozoril, da imamo trenutno veliko možnosti, da del denarja, ki ga NATO pogojuje za dodatno financiranje v naslednjem obdobju, usmerimo v vlaganja za dvojno rabo, tudi v razvoj logistične dejavnosti. Če se ne motim, vojaška doktrina vedno pravi, da je logistika ključen element vsake oborožene sile.
Področje prometa in logistike v Sloveniji se sooča s kritičnim pomanjkanjem kvalificiranega kadra in neustrezno usposobljenostjo za opravljanje poklicev na tem področju. Kako nevaren je ta kadrovski primanjkljaj za konkurenčnost Slovenije?
To je verjetno drugi najpomembnejši izziv, ki ga moramo rešiti. Že Mario Draghi v svojem famoznem dokumentu govori o t.i. »skills gap« (pomanjkanje znanj in spretnosti; op. avt.), kar izpostavi kot eno ključnih zavor evropske konkurenčnosti. Evropska komisija je sprejela European Skills Agenda in gradi Pact for Skills kot mehanizem za mobilizacijo vlaganj v znanja in kompetence. Če ne bomo vložili velikih naporov v dvig privlačnosti poklicev (izboljšanje pogojev dela, konkurenčne plače, zagotavljanje karierne poti …) in ne bomo pospešili prekvalifikacij, se bomo soočili z velikimi problemi – ki pa bodo takrat veliko težje rešljivi, kot če se tega resno lotimo že danes.
Mogoče sem glede tega malo bolj črnogled in pesimističen, čeprav to ni v moji naravi. Vendar menim, da je za nekatera področja v logistiki ta problem že tako pereč, da bodo rešitev kmalu predstavljali le še tehnologija in humanoidni roboti.
”Moje izkušnje kažejo, da proračunski strokovnjaki najprej vzamejo logistiki in šele nato ostalim – moralo pa bi biti obratno.
Ravno avtomatizacija je poleg digitalizacije in umetne inteligence eden ključnih trendov, ki bodo zaznamovali razvoj gospodarstva. Kje vidite največji potencial novih tehnologij v slovenski logistiki in kje največji odpor do sprememb?
Najprej vidim odpor. To je normalno, saj se vsakdo otepa novosti. Radi živimo v coni udobja. Odpor bo še večji, če se bo moral človek učiti uporabljati nove tehnologije. Ovira je tudi prepričanje, da tehnološke inovacije še vedno niso nujno potrebne; da ne omenjam birokratskih ovir ali regulacij v EU. V tujini ni tako. Vodilne države na svetu so dosti pred nami v razvoju in implementaciji sodobnih tehnologij v poslovanje. Zato so tudi dosti bolj konkurenčne.
Tudi to je bilo pravzaprav napovedano, v izračunu indeksa digitalne inteligence držav. Že v študiji Digital in the Time of COVID iz leta 2020, ki sta jo pripravili Univerza Tufts in družba Mastercard, je bilo jasno povedano, da smo v zagonu digitalne preobrazbe kot država zastali.
Osebno menim, da sodobne tehnologije prinašajo veliko prednost in sem njihov velik pristaš. Umetna inteligenca je že na začetku svojega razvoja ena ključnih transformacijskih tehnologij v logistiki, saj omogoča prehod iz reaktivnega v prediktivno in avtonomno upravljanje procesov. V logistiki nam že danes lahko pomaga pri napovedovanju povpraševanja, optimizaciji logističnih tokov, upravljanju skladišč, vidljivosti in nadzoru logistične verige, avtomatizaciji administrativnih procesov in še bi lahko našteval.
Slovenska podjetja, ki se bodo tega lotila hitro in drzno, se bodo lahko konkurenčno borila na globalnem trgu. Vsa ostala bodo žal morala v »drugo ligo«. To se bo zgodilo hitreje, kot si sedaj mislimo.
Pred kratkim smo objavili članek o vplivu globalnih platform, kot sta Temu in Shein, na evropske logistične sisteme. Kako bodo dolgoročno vplivale na slovensko logistiko – smo zgolj tranzit ali lahko ustvarimo več dodane vrednosti?
Pričakuje se, da bo v bližnji prihodnosti nastalo še več takšnih temujev in sheinov. To so sodobni poslovni modeli. E-commerce je v porastu. Ne raste več eksponentno kot leta 2020 in 2021, vendar ostaja od 2- do 3-krat hitreje rastoča panoga kot klasična trgovina. Za njeno servisiranje bo potrebna logistična infrastruktura, o kateri sem prej govoril. Vsi uporabniki e-commerce želimo blago nemudoma zatem, ko ga naročimo. Tega trenda ne bomo mogli zmanjšati. Če ne bomo logistično pripravljeni, bodo logistične storitve opravili drugi. Blago ne čaka in kupci tudi ne.
Ali ni paradoksalno, da ne vidimo priložnosti: vsa strokovna javnost, domača in mednarodna, priznava, da imamo najboljše in najučinkovitejše pristanišče v širši regiji, večina blagovnih tokov za e-commerce prihaja iz destinacij, ki gravitirajo na naše pristanišče, a mi razmišljamo samo o tem, kako bo blago čimprej zapustilo Slovenijo! Nimamo pa ambicij, da bi za e-commerce platforme zgradili regionalne fulfilment centre, povratno logistiko, podatkovne storitve … Prav zato nas v logističnih storitvah prehitevajo sosedje.
Kje pa se danes največkrat zatakne pri uvajanju nujnih sprememb v logistiki – pri znanju, interesih ali pogumu za odločitve?
Definitivno bi dal interese na prvo mesto. Takšne ali drugačne. Poguma nam v Sloveniji ne manjka, če bi le bilo dovolj razumevanja. Kljub vsemu mislim, da imamo v Sloveniji še vedno zadovoljivo stopnjo znanja za uvajanje sprememb.
Če pogledava v leto 2035, tako kot Gospodarski program GZS za konkurenčni razvoj Slovenije Made in Slovenia 2035: kako bo takrat videti slovenska logistika? Katere priložnosti bi morali zagrabiti takoj in katere napake danes še lahko preprečimo?
Moj pogled v leto 2035 spremlja upanje, da bomo v evropski logistiki zasedali mesto, ki nam pripada. Torej: vodilni v regiji v nudenju in izvajanju logističnih storitev za srednjo in vzhodno Evropo. Predstavljam si sodobno logistično okolje, digitalno in tehnološko podprto z najsodobnejšimi rešitvami.
Mogoče so to sanje, ampak brez sanj ne moremo doseči visokih ciljev. Zato moramo najprej spremeniti mišljenje, imeti ambicije in željo biti vodilni v panogi.
”Če ne bomo logistično pripravljeni, bodo logistične storitve opravili drugi. Blago ne čaka in kupci tudi ne.
Z vidika zagotavljanja infrastrukture potrebujemo ustrezno prometno infrastrukturo, torej moramo poleg investicij v ceste pospešeno in poglobljeno investirati tudi v modernizacijo železniške infrastrukture, izpeljati vse investicije v povečanje kapacitet koprskega pristanišča, zagotoviti dovoljšne tovorne kapacitete na letališčih … Nujno potrebujemo tudi logistično infrastrukturo, ki ji moramo zagotoviti takšno poslovno okolje, da se bo lahko zgradila in konkurenčno delovala.
Gospodarski program GZS za konkurenčni razvoj Slovenije Made in Slovenia 2035 ima jasno ocenjen okvir potrebnih investicij za področje logistike in gradbeništva. To je 2,4 milijarde evrov do leta 2035. Odlično, podpiram! Vendar se moramo zavedati, da bo teh naslednjih 10 let konkurenca postala še bolj neizprosna. Če bomo želeli ostati v vrhu, to najverjetneje ne bo dovolj. Poiskati bomo morali dodatne vire.
Poleg tega potrebujemo delovno in kompetenčno usposobljeno delovno silo. Potrebujemo pospešeno digitalno transformacijo družbe, državne uprave in panoge. To so osnovne potrebe. Le tako bomo lahko povečali produktivnost, postali konkurenčnejši in se postavili na svetovni logistični zemljevid kot eden ključnih igralcev.
Zavedati pa se moramo, da logistika ni branža, kjer bi bile marže izjemno visoke, zato potrebujemo konkurenčno okolje. Konkurenčnost pa moramo zagotoviti vsi deležniki – z dogovorom in ne z enostranskimi ukrepi.