Shrani za kasnejše branje.
Evropsko gospodarstvo se nahaja v zanimivem, a zahtevnem trenutku.
Bojan Ivanc, CFA, CAIA, glavni ekonomist GZS, foto: Tadej Kreft
Evropsko gospodarstvo je v leto 2026 vstopilo precej bolj zadržano, kot bi si želeli. Po prvi oceni je bruto domači proizvod v območju evra v prvem četrtletju komaj opazno porasel – skoraj simbolično. Če bi iz slike izvzeli izrazit padec na Irskem, bi bila rast sicer bližje pričakovanim 0,2 odstotka, a občutek krhkosti ostaja. Še bolj povedno je, da se je medletna rast upočasnila na 0,8 odstotka, kar je najnižja raven po sredini leta 2024. Evropski gospodarski motor torej ne ugaša, a očitno deluje v nižji prestavi.
Ko pogledamo pod površje, postane slika še bolj raznolika. Francija in Italija sta nekoliko umirili tempo rasti, pri čemer je Italiji padec pomagala ublažiti organizacija zimskih olimpijskih iger v Milanu in Cortini, ki je spodbudila izvoz turističnih storitev. Nemčija, tradicionalni steber evropskega proizvodnega gospodarstva, je zabeležila skromno, a stabilno rast, približno v skladu z lanskim povprečjem. Na drugi strani pa Španija, Portugalska in Litva ostajajo svetle izjeme z nadpovprečno rastjo, kar znova potrjuje, da Evropa ni enotna zgodba, temveč mozaik zelo različnih gospodarskih ritmov.
- Energetski šok še ni v celoti viden: glavni vpliv višjih cen nafte na inflacijo in gospodarsko aktivnost se bo šele prelil v naslednjih mesecih, kar pomeni, da najtežji del morda šele prihaja.
Poseben vpliv na trenutna gibanja imajo cene energentov. Podražitve surove nafte se v celoti še niso prelile v cene za končne uporabnike, kar pomeni, da glavni učinki šele prihajajo. Podjetja se na to odzivajo po svoje – z večanjem varnostnih zalog in pospeševanjem naročil, kar kratkoročno celo podpira gospodarsko aktivnost. A to je bolj obrambni refleks kot znak pravega optimizma. Negotovost glede dobav in stroškov ostaja visoka, kar zavira investicije in dolgoročne odločitve.
V takem okolju ne preseneča previdnost denarne politike. Evropska centralna banka je aprila že sedmič zapored pustila obrestne mere nespremenjene. Depozitna mera ostaja pri 2 odstotkih, kar odraža občutljivo ravnotežje: inflacija se sicer znova krepi, a gospodarska rast hkrati slabi. Ta kombinacija – višje cene ob šibki rasti – vse bolj diši po stagflaciji, scenariju, ki ga ekonomisti tradicionalno ne maramo, ker ponuja malo enostavnih rešitev.
Aprilska inflacija v območju evra je dosegla 3 odstotke, največ po jeseni 2023. Glavni krivec je energija, kjer so cene znova opazno poskočile. Cene hrane ostaja relativno stabilne, a z jasnimi pritiski po dvigu, zlasti zaradi dražjih gnojil in fosilnih gnojil, ki poganjajo kmetijske stroje ter embalaže. Po drugi strani pa se umirjajo cene storitev, kar preprečuje še izrazitejši inflacijski pospešek. Jedrna inflacija tako ostaja razmeroma zmerna, kar daje centralni banki nekaj manevrskega prostora – a vprašanje je, kako dolgo.
Trg dela medtem ostaja presenetljivo stabilen. Stopnja brezposelnosti v EU se drži pri 6 odstotkih, kar je zgodovinsko nizko, čeprav rahlo narašča brezposelnost med mladimi. To pomeni, da gospodarstvo kljub upočasnjevanju še ne odpušča množično – a hkrati tudi ne ustvarja izrazitega novega zagona.
Če pogledamo kazalnike razpoloženja, pa se optimizem hitro razblini. Sestavljeni indeks PMI je v aprilu zdrsnil pod mejo 50, kar nakazuje krčenje aktivnosti, prvič po več kot letu dni. Še posebej zaskrbljujoče je razpoloženje v storitvenem sektorju, ki je padlo na najnižjo raven po letu 2021. Industrija sicer kaže znake življenja – naročila rastejo, zlasti iz tujine – a tudi tukaj je del dinamike posledica kopičenja zalog, ne nujno trajnega povpraševanja.
Gradbeništvo ponuja dodatno opozorilo. Obseg del se je v začetku leta zmanjšal, še posebej izrazito v stanovanjski gradnji. To je neprijetno presenečenje, saj prav ta segment pogosto odraža zaupanje gospodinjstev in investitorjev v prihodnost. Negotovost glede cen materialov in energentov ter geopolitična tveganja očitno zavirajo nove projekte.
- Denarna politika v primežu: Evropska centralna banka ostaja previdna, saj mora hkrati krotiti inflacijo in ne zadušiti že tako šibke rasti.
Morda najbolj zgovoren indikator razpoloženja pa prihaja iz Nemčije. Indeks pričakovanj ZEW je aprila močno upadel in dosegel najnižjo raven v več kot dveh letih. Podjetja so previdna, investicije odlagajo, načrtovanje pa postaja vse težje. Tudi povečana državna poraba, ki bi lahko delovala kot blažilnik, ne uspe povsem nadomestiti izpada teh investicij.
Evropsko gospodarstvo se tako nahaja v zanimivem, a zahtevnem trenutku. Na eni strani imamo še vedno solidno zaposlenost in posamezne otočke rasti, na drugi pa naraščajoče stroške, geopolitično negotovost in ohlajanje pričakovanj. Če bi iskali metaforo: Evropa trenutno ne teče več, temveč hodi po tanki črti med stabilnostjo in zdrsom. Kako dolgo bo to ravnotežje zdržalo, pa bo v veliki meri odvisno od razvoja dogodkov zunaj gospodarstva – predvsem tam, kjer nastajajo cene energentov in geopolitične napetosti.