Shrani za kasnejše branje.
V tridesetih letih so revijo s svojim uredniškim delom, novinarskimi prispevki, fotografijami, oblikovnimi zasnovami zaznamovali mnogi zborničarji in zunanji sodelavci. V preteklost smo se ozrli v sodelovanju z odgovornima urednikoma Robertom Peklajem in Goranom Novkovićem, izvršno urednico Barbaro Perko in oblikovalcem Samom Grčmanom.
Ester Fidel, Korporativno komuniciranje GZS
Robert Peklaj je bil odgovorni urednik Glasa gospodarstva med letoma 2003 in 2006. Ob 30-letnici je obudil spomine na cilje, ki si jih je zastavil, in na takratno uredniško politiko.
Foto: osebni arhiv
Ko sem se v začetku leta 2003 (takrat še kot novinar in urednik revije Gospodarski vestnik) srečal s takratno podpredsednico Gospodarske zbornice Slovenije Marto Kos, je pogovor nanesel tudi na glasilo zbornice Glas gospodarstva. Kot novinarka po izobrazbi je imela na skrbi tudi uredništvo glasila, a se temu zaradi obilice drugega dela ni mogla popolnoma posvetiti, zato je nujno rabila strokovno pomoč. Beseda je dala besedo in ker je bila želja obojestranska, sem 1. marca 2003 prišel na zbornico z eno samo nalogo: preoblikovati glasilo zbornice Glas gospodarstva v poslovni mesečnik. Najprej kot pomočnik odgovorne urednice, od jeseni istega leta naprej pa kot odgovorni urednik, in to vse do aprila 2006.
Naloga je bila na prvi pogled lahka. Imeli smo daleč najvišjo naklado med poslovnimi revijami (zadnja številka, ki sem jo urejal, je imela naklado 50.000 izvodov), zagotovljene in znane bralce, bolj ali manj zagotovljen vir financiranja in avtorje v »hiši«, ki so bili strokovnjaki na svojih področjih. A je bil pred nami kar velik izziv: kako to strokovno znanje in ogromen vir informacij preoblikovati v bralcu všečno vsebino in v primerni obliki? Najprej smo oblikovali kratka navodila za »interne« avtorje, kako se piše članke za Glas gospodarstva. Hkrati smo začeli širiti seznam zunanjih sodelavcev, ki so bili vešči novinarskega posla. Začeli smo sodelovati z nekaterimi bolj ali manj znanimi imeni, kot so bili recimo Vida Petrovčič, Franco Juri, Barbara Pavlin, Jasna Krljič Vreg, Igor Drakulić in drugimi, ki so z novinarskim pristopom preoblikovali vsebino v zanimive članke.
Večjo pozornost smo namenili tudi fotografijam. Ob desetletnici izhajanja Glasa gospodarstva smo se lotili tudi grafične prenove videza revije, da bi s tem še bolj poudarili prehod med poslovne revije. Posledično je tako prenovljeno glasilo zbornice postalo tudi bolj zanimivo za oglaševalce. Skratka, naloga je bila opravljena. In vse to je na koncu izpadlo kot nekakšna priprava na to, kaj čaka zbornico leta 2005 (prostovoljno članstvo).
Na koncu naj kot zanimivost omenim, da sedaj ponovno urejam glasilo zbornice, in sicer glasilo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Zelena dežela. In tudi tu je naloga podobna, kot je bila pri Glasu gospodarstva: narediti glasilo zanimivo za vseh 110.000 članov zbornice.
Želim, da tako Gospodarska zbornica Slovenije kot Glas gospodarstva še naprej opravljata svoje poslanstvo, ekipam, ki ju vodita, pa veliko uspeha!
Z odgovornim urednikom Goranom Novkovićem na čelu se je revija Glas gospodarstva strmo vzpela tako vsebinsko kot po številu, med letoma 2015 in 2017 je s skromnih štirih porasla na kar dvaindvajset izdaj.
Foto: Barbara Reya
Kakšne cilje ste si zastavili, ko ste prevzeli mesto odgovornega urednika? Ste vse uresničili?
Takrat je bilo vprašanje, kaj storiti z revijo v času, ko se je začel val digitalizacije. Vprašanje je bilo zato, kateri poslovni in uredniški model bo omogočil preživetje in rast revije. Vesel sem, da smo skupaj s sodelavci na GZS, s takratnim vodstvom GZS, z zunanjimi novinarskimi sodelavci in zunanjo trženjsko službo našli model, ki je omogočil, da smo v dveh letih število izvodov povečali s 4 na 22.
Naš uredniški cilj je bil takrat selekcija najboljših gospodarskih tematik, pri čemer so pri predlogih lahko sodelovali vsi, končno odločitev o selekciji izbranih tematik pa je imelo ožje uredništvo. To je edino pravilna pot, ker je uredništvo imelo edino pregled nad vsemi tematikami.
Pohvalil pa bi rad zunanjo trženjsko službo, ki je izjemno profesionalno opravila svoje delo. Bil sem v veliko medijih, a nikjer nisem srečal tako profesionalnih tržnikov.
Kako se je porodila ideja za Discover?
Žal se ne spomnim več, kdo je podal osnovno idejo zanj, za kar se avtorju ideje opravičujem. Morda je nastala tudi spontano, res ne vem.
A ključni vsebinski izziv, zaradi katerega je nastal Discover Slovenia, je bil, kako promovirati slovenske izvoznike, ki so v veliki večini v segmentu B2B in nimajo globalne B2C blagovne znamke. Z drugimi besedami: kako promovirati slovenske nišne izvozne šampione, kar so zaradi majhnosti Slovenije v veliki meri tudi največji slovenski izvozniki.
Zato smo zbirali predvsem informacije, kakšne izdelke, na katere trge in katerim svetovno znanim, globalnim znamkam prodajajo naši največji in najhitreje rastoči izvozniki. Promovirali smo naše izvoznike na tujih trgih prek najmočnejših svetovnih znamk.
Kako zdaj, s časovne distance, ocenjujete svoj doprinos reviji?
Vesel sem, da smo postavili na noge revijo, ki še vedno izhaja na podoben način in s podobnim konceptom. Ker bo kmalu 10. obletnica od takratne prenove Glasu gospodarstva, je jasno, da smo v dobi pretirane medijske digitalizacije (ker je v digitalnem svetu zdaj prevelika džungla) s tem tudi našli prostor tiskanemu mediju, kot je GG.
Bi z bralci delili kakšno zabavno anekdoto, ki vam je najbolj ostala v spominu?
Nič hudega sluteč me nekega dne v pisarno pokliče takratni generalni direktor GZS Samo Hribar Milič in mi pravi: »Poslušaj, nekaj moramo narediti z našo revijo GG. Boš ti to prevzel.«
Obremenjen z drugimi obveznostmi in takrat še skeptičen, kaj s to revijo v okolju GZS sploh lahko storimo, sem odvrnil: »Samo, ob vsem kar delam, ne vem, če bom to zmogel. To je ogromen zalogaj.«
Samo Hribar Milič pa je kot iz topa odvrnil: »Saj Bobovnik tudi Odmeve skoraj sam pripravi.«
No, čez vikend sem premislil. Vedel sem, da lahko zberem skupino zunanjih novinarjev, ki znajo strokovni jezik in tematike spisati v bolj berljive. Tržniki so se pojavili kar sami. In tako smo poskusno začeli z dvema izdajama v drugem polletju. Končali pa z 22 izdajami.
Svoje vtise sta strnila tudi izvršna urednica Barbara Perko in oblikovalec Samo Grčman. Sodelavca z najdaljšim stažem pri Glasu gospodarstva, Barbara od leta 2016, Samo od 2015, sta tudi danes nepogrešljiva člana predane in zanesljive ekipe.
Foto: Anže Petkovšek
V osmih letih sodelovanja pri reviji Glas gospodarstva smo skupaj z ekipo novinark in novinarjev šli čez več faz razvoja revije, pri čemer je bil vedno osnovni cilj ponuditi bralcu aktualne vsebine na prijazen in berljiv način. Ob tem pa želimo izkoristiti prostor, ki ga ta revija ustvarja, za predstavitev dobrih zgodb, uspešnih primerov in tem, ki si zaslužijo pozornost. Uspelo nam je sestaviti ekipo, ki deluje izjemno dobro in ki vsakič poskrbi, da je delo opravljeno.
Obenem pa je revija priložnost, da zbornica pokaže bogastvo znanja, ki ga ima v svojih vrstah. Če je bilo sprva potrebne več spodbude, da so se posamezniki opogumili in svoje znanje prelili na papir, se je to spremenilo. Nemalokrat se zgodi, da zbornični strokovnjaki sami izrazijo željo predstaviti tematiko, ki je v tistem trenutku pomembna za članstvo. Dejstvo, da so zaposleni prepoznali potencial in pomen revije, je izjemno spodbudno. Pomembno je namreč, da člani lahko vidijo tudi na koga se obrniti, ko se znajdejo pred dilemo ali izzivom.
Za uspešno delovanje uredništva je nujno, da je komunikacija med ključnimi členi uredništva odprta in da se lahko zanesemo en na drugega. To nam omogoča, da je delo bolj tekoče in da morebitne izzive rešujemo hitro in učinkovito. Utečenost ekipe je ena od velikih prednosti, saj se na ta način določene stvari samodejno odvijejo in se ne izgublja po nepotrebnem časa, ki ga v fazi zaključevanja revije vedno primanjkuje.
Največje zadovoljstvo pa nam vsem predstavljajo trenutki, ko dobimo povratne informacije od bralcev, ki v reviji najdejo koristen nasvet ali informacijo. Včasih na mestih, za katere niti pomislili ne bi. To zagotovo predstavlja neko dodatno motivacijo in potrjuje, da lahko v reviji vsak najde nekaj zase.
Po tem, ko smo ga oblikovno pred dvema letoma postavili na nove temelje, je lani zaživel tudi v digitalni obliki. Vse to odpira nove možnosti za izboljšave in spremembe, ki bodo zagotovo še sledile in dodale k njegovi vrednosti.
Foto: Tadej Kreft
V času prenove leta 2015 sem prejel povabilo, da se pridružim novi ekipi, kar sem takoj sprejel, saj smo na zbornici že pripravljali nekaj strokovnih revij. Že v prvem letu smo močno presegli načrtovane štiri številke, takoj naslednje leto pa smo presegli dvajset številk. Ob tem smo presegli tudi načrtovani obseg strani.
Priprava tako pestre revije nikakor ni bila enostavna, zato smo že takoj pričeli z digitalizacijo in avtomatizacijo procesov, kjer se je to dalo napraviti z obstoječo ekipo.
Pri zadnji prenovi smo večjo pozornost namenili tudi digitalni verziji, ker je bilo pri obstoječem digitalnem arhivu v obliki dokumentov težko prebirati revijo na mobilnih napravah. Posamezne članke smo objavili v obliki spletnih stani, jih dopolnili s kategorijami in ključnimi besedami, kar poleg iskanja po celotnem besedilu omogoča hitrejšo pot do želenih informacij. Tega smo se lotili sami in proces prenosa posameznih člankov v veliki meri avtomatizirali, tudi s pomočjo umetne inteligence.
Vseeno pa me veseli, da v tem digitalnem času še vedno uporabljamo za komuniciranje papir, saj tudi sam najraje berem s papirja, tako knjige, časopise kot revije