Shrani za kasnejše branje.
Prehod v inovacijsko podprto rast zahteva celovit pristop, z upoštevanjem bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na rast produktivnosti z vzpostavitvijo ustreznih institucionalnih in sistemskih pogojev.
Darja Kocbek
Slovenija je po podatkih OECD od leta 2015 do 2024 kumulativno ustvarila 17 odstotkov več dodane vrednosti na delovno uro. Če pa primerjamo leti 2019 in 2024 pa je rast dosegla samo dobrih 5 odstotkov (upoštevane so realne vrednosti po cenah 2020 in kupni moči). »Pet odstotkov seveda ni malo, ampak bolj zaskrbljujoč je primerjalni vidik,« pravi dr. Tjaša Redek, profesorica na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Evropa je namreč v povprečju kumulativno v omenjenih petih letih ustvarila za dober odstotek več dodane vrednosti na delovno uro, Avstrija dobre tri odstotke, Češka za 11 odstotkov, Slovaška 13 odstotkov, Hrvaška za 10 odstotkov.
Prehod v inovacijsko podprto rast zahteva celovit pristop, z upoštevanjem bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na rast produktivnosti, vključno z vzpostavitvijo ustreznih institucionalnih in sistemskih pogojev, razlaga dr. Peter Wostner z Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Pri razvojnih politikah je po njegovih besedah tako treba okrepiti javne izdatke za raziskave, razvoj, inovacije, digitalizacijo ter izobraževanje in usposabljanje oziroma preusposabljanje, in sicer še posebej v delu, ki deluje sinergično s podjetniškim sektorjem. »Del vlaganj, ki je usmerjen zgolj v javno sfero, še posebej v povezavi z raziskavami in razvojem, se je namreč že okrepil, tisti drugi, kjer gre za povezovanje s podjetniškim sektorjem, pa (še) ne,« pravi Peter Wostner.
dr. Peter Wostner z Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Foto: osebni arhiv
Potrebujemo srednjeročen in predvidljiv paket ukrepov
Na tej osnovi bi bilo treba po njegovih besedah pripraviti srednjeročen in predvidljiv paket ukrepov, namenjen nosilnim, hrbteničnim podjetjem na prednostnih področjih pametne specializacije, ki bi jih veljalo dodatno osredotočiti. Ti ukrepi bi morali zagotavljati ciljano podporo zahtevnejšim in bolj tveganim projektom na področju raziskav, razvoja in inovacij, dostop do specializirane raziskovalne infrastrukture, podporo pri integraciji naprednih tehnologij skladno s konceptom industrije 4.0 ter optimizacijo upravljanja in organizacijskih procesov (na primer demo center).
Na področju programske opreme in podatkovnih baz Slovenija ne le močno zaostaja, temveč se ta zaostanek celo povečuje.
Pomembna je tudi podpora razvoju trajnostnih poslovnih modelov, ki temeljijo na diferenciaciji proizvodov z višjo dodano vrednostjo, ter krepitev podpornega okolja za inovacije in medsebojno povezovanje. Prav tako je pomembno pravočasno pozicioniranje slovenskih deležnikov v okviru evropskih razvojnih partnerstev – tudi kot priprava na čim boljše koriščenje sredstev prihajajočega Sklada EU za konkurenčnost.
Struktura slovenskih vlaganj v inovacijsko podprto rast po besedah Petra Wostnerja kaže na izrazito neuravnoteženost. Slovenija namreč pri bruto investicijah v stroje in opremo s šestim mestom v EU dosega visoke deleže, ki so primerljivi ravnem držav Višegrajske skupine (V4) in precej nad povprečjem vodilnih inovatork (Finske, Švedske, Danske in Nizozemske). Po drugi strani je slika povsem drugačna pri vlaganjih v neoprijemljivi kapital. Še posebej na področju programske opreme in podatkovnih baz Slovenija ne le močno zaostaja, temveč se ta zaostanek celo povečuje. Ne samo, da v Sloveniji v te namene vlagamo že za več kot polovico manj kot vodilne inovatorke (glede na BDP), hkrati od leta 2020 vse bolj zaostajamo tudi v primerjavi z državami V4, opozarja Peter Wostner.
Reštive lahko ponudijo tako država kot podjetja in zaposleni
Del rešitev po besedah Tjaše Redek lahko ponudi država, del podjetja, del pa tudi zaposleni. Na strani države bi morali sprejeti jasno razvojno strategijo in se je tudi res držati ter jo podpreti z ukrepi, ki niso odvisni od trenutnega mnenja javnosti ali pa barve oblasti. Ta razvojna zaveza mora biti skupna. Država mora sprejemati ukrepe pametno in zagotavljati stabilno poslovno okolje – to mora biti predvidljivo. »Negotovost je izjemno zahteven izziv za podjetja,« opozarja profesorica. Želi si tudi, da bi v dobro vseh odločitve temeljile na strokovnih argumentih, ne na populizmu, čemur smo vedno bolj priča tako v Sloveniji kot v svetu.
Podjetja premalo vlagajo v dejavnike znanja in preveč v stroje in opremo. Pomembno je tudi slednje trendom na področju digitalziacije.
»V Sloveniji imamo odlična podjetja, ki se brez težav kosajo ali sodelujejo z najboljšimi v svetu in ti so nosilci razvojne dinamike. Ta podjetja je potrebno podpreti,« pravi Tjaša Redek. Žal pa je takih podjetij malo, premalo in v najboljših podjetij dela manj kot pet odstotkov vseh zaposlenih (če upoštevamo samo gospodarske družbe, ki imajo vsaj enega zaposlenega). Tudi profesorica opozarja, da podjetja predvsem premalo vlagajo v dejavnike znanja in preveč v stroje in opremo. Pomembno je tudi, da sledimo trendom na področju digitalizacije. Velika podjetja so tu zelo uspešna, pri srednjih in majhnih pa zaostajamo.
Pomembni so po besedah Tjaše Redek tudi posamezniki, zaposleni. »Zavedati se moramo, da soustvarjamo prihodnost in da samo skupaj v sodelovanju s podjetji, z aktivnim soustvarjanjem lahko skupaj ustvarimo blaginjo. V tem kontekstu je pomembno vlaganje v usposabljanje, tudi digitalno. V Sloveniji imamo nizko digitalno pismenost, posamezniki pa so tudi nenaklonjeni učenju/usposabljanju. Tudi na strani zaposlenih mora obstajati zavedanje, da lahko z dobrim sodelovanjem, soustvarjanjem, naredimo veliko,« poudarja Tjaša Redek.
Premalo je po njenih besedah tudi sistemske podpore za scale-up in deep-tech podjetja in premalo možnosti za velika podjetja, nosilce razvoja. »Raziskava, ki smo jo pripravili s študenti IMB, kaže, da se inovativna podjetja pogosto soočajo s pomanjkanjem virov, negotovostjo, pa tudi primerjalno nizko dostopnostjo do virov, odvisnostjo od razpisov (ki so včasih tudi nepredvidljivi),« opozarja Tjaša Redek.
Peter Wostner poudarja, da je digitalizacija sicer zgolj orodje, hkrati pa vse bolj predstavlja ključen predpogoj za razvoj produktov z visoko dodano vrednostjo. Prehod podjetij od dobaviteljske k inovacijski logiki namreč zahteva celovito preobrazbo poslovanja in proizvodnje. Prvi in najbolj očiten je vidik učinkovitosti, ki se odraža v popolni avtomatizaciji ne samo proizvodnih, ampak tudi poslovnih procesov, podprtih s koncepti industrij 4.0. Prvi omogočajo bolj učinkovito, to je cenejšo proizvodnjo, drugi pa predvsem bolj kakovostno in še posebej hitrejše poslovanje ter odločanje.
Drugi in še znatno pomembnejši pa je vidik kakovosti. Gre za prehod od standardiziranih k diferenciranim produktom, ki temeljijo na lastni blagovni znamki, z uvajanjem novih, trajnostnih poslovnih modelov, podprtih z inovativnim dizajnom, ne »zaradi lepšega«, pač pa zato, da bo v takšnih produktih kupec videl vrednost, ki jo v drugih produktih prepozna, posledično pa bo pripravljen plačati premijo, pravi Peter Wostner.
Digitalizacija ni fetiš tega ali onega zanesenjaka ali podjetja
»In kje je tukaj navezava na digitalizacijo? Prav vsak od prej omenjenih procesov, začenši z razumevanjem in odnosom do kupca, pa vse do trajnostnih poslovnih modelov, je možen samo, če je podprt z digitalnimi orodji. Digitalizacija torej res ni fetiš tega ali onega zanesenjaka ali podjetja, pač pa predpogoj, če želi Slovenija preiti v inovacijsko podprto rast, to je ustvarjati visoko dodano vrednost, na osnovi katere bo tudi v prihodnje imela standard, ki si ga zasluži,« razlaga Peter Wostner.
Po podatkih državnega statističnega urada je leta 2022 največjih 10 podjetij ustvarilo kar polovico vsega izvoza predelovalnih dejavnosti. »Glede na izjemno odprtost Slovenije si verjetno ni težko predstavljati, kaj ta podjetja pomenijo za slovensko gospodarstvo. Ne samo zaradi sebe, pač pa celotne verige dobaviteljev, ki z njimi sodelujejo. To so tudi tista podjetja, ki so ambiciozna, imajo tudi več prostora za nekoliko bolj tvegane naložbe v razvoj s potencialno visoko donosnostjo, tudi ta je izjemno pomembno podpirati ali pa vsaj ne ovirati z nenehnim povzročanjem negotovosti,« razlaga Tjaša Redek.
»Predpogoj za kakršnokoli opaznejše povečanje gospodarske dinamike je pospešitev ter poenostavitev administrativnih postopkov, zlasti na področju izdaje gradbenih in okoljevarstvenih dovoljenj ter zaposlovanja strokovnjakov iz tujine. Poleg tega je nujno davčno prestrukturiranje, ki naj razbremeni višje plače, pri čemer bo treba izpad javnofinančnih virov nadomestiti z morebitnim davkom na nepremičnine oziroma premoženje, po potrebi pa zelo verjetno tudi z davki na potrošnjo,« poudarja Peter Wostner.
Digitalizacija je predpogoj, če želi Slovenija preiti v inovacijsko podprto rast, to je ustvarjati visoko dodano vrednost, na osnovi katere bo tudi v prihodnje imela standard, ki si ga zasluži.
Tjaša Redek razlaga, da Svetovna banka žal ne objavlja več indeksa Doing Buisness. Po podatkih za leto 2020 je bila Slovenija šele 119. med ocenjenimi državami po trajanju pridobivanja gradbenih dovoljenj, postopki so trajali v povprečju 247 dni, v OECD pa 152. Za urejanje davčnih obveznosti so podjetja potrebovala 233 ur v primerjavi s 159 urami v povprečju v OECD. V trajanju sodnih postopkov (enforcing contracts) je bila Slovenija na 112. mestu, saj je od začetka do konca postopka v povprečju trajalo 1160 dni. To je vse prej kot spodbudno za podjetja.
