Shrani za kasnejše branje.
Mag. Samo Hribar Milič je na čelu Gospodarske zbornice postavil pomemben mejnike, tudi njen ponovni vzpon po uvedbi neobveznega članstva. Mejnike pa je postavljal tudi pri preoblikovanju časopisa Glas gospodarstva v revijo ter pri njeni vsebinski in oblikovni rasti. Ob 30-letnici Glasa gospodarstva smo se v pogovoru z njim pomudili pri nekaterih mejnikih revije in tudi njegovih osebnih.
Ester Fidel, Strateško komuniciranje GZS; foto: Tadej Kreft
Ob listanju prve številke Glasa gospodarstva vas nisem zasledila med avtorji člankov niti v uredniškem odboru. Ste bili že ob rojstvu Glasa gospodarstva zaposleni na GZS?
Na zbornico sem prišel leta 1993 na povabilo takratnega podpredsednika zbornice Jožka Čuka, da prevzamem mesto sekretarja za malo gospodarstvo in podjetništvo. Pri spočetju Glasa gospodarstva nisem sodeloval kot član ožje ekipe, pač pa sem pisal članke s svojega področja delovanja. Moj prvi članek je bil objavljen v drugi, avgustovski številki.
Kmalu pa ste Glas gospodarstva kot njegov glavni odgovorni urednik močno zaznamovali. V letu 1996 je dobil novo, revijalno podobo in svež vsebinski koncept.
V začetku je bil to časopis, ki je bil meni zoprn, po obliki je bil kopija Financ. Oblikovalska zasnova je bila avtorsko delo Ranka Novaka, ki je bil takrat oblikovalski idol, in vse, kar je naredil, je veljalo za dobro. A ta oblika ni bila ustrezna za mesečnik Gospodarske zbornice.
Leta 1996 smo izdali poskusno številko, s katero smo obvestili deležnike, da bomo prešli na revijo. Revija je nastajala tako, da smo sodelovali z zunanjimi izvajalci pri tehničnem delu in trženju – z agencijama Prestige in Vitrum. Po nekaj letih je Glas gospodarstva prevzel Igor Savič, ki je imel izjemne izkušnje pri raznih medijih. Vodil ga je približno 10 let. V letih 2009, 2010 so tudi mediji občutili posledice gospodarske krize. Tudi v Glasu gospodarstva ni bilo oglasov. Razmišljali smo celo o ukinitvi, takrat smo imeli le štiri številke na leto. Potem pa so se razmere začele počasi izboljševati in na zbornici smo začutili priložnost, da revijo delamo sami. Ko je mesto odgovornega urednika prevzel Goran Novković, je sledil hiter vzpon, rednim številkam so se pridružile še panožne ter tujejezične – Discoverji. Takrat je bilo veselje delati. Leta 2017 smo izdali skupno 22 rednih in panožnih številk Glasa gospodarstva ter Discoverjev.
V čem vidite svoj največji doprinos Glasu gospodarstva?
Že leta 1994 sem imel idejo in tudi v volilnem programu Jožka Čuka (vodil sem namreč njegov volilni štab pri njegovi prvi kandidaturi za predsednika GZS) smo imeli zavezo o novih oblikah komuniciranja. Zavedali smo se, da časopis ne more biti edini primeren način komuniciranja s člani in drugimi deležniki. Poleg tega je šla zbornica tudi skozi vsebinsko transformacijo – članstvo se je s 1500 nenadoma povzpelo na 50 tisoč delujočih podjetij, do katerih smo imeli dolžnosti. Članstvo je bilo takrat obvezno, mi pa jim nismo znali na ustrezen način sporočiti, kaj vse jim nudi zbornica. Zastavili smo si cilj, da postane vsak sekretar in regijski direktor komunikator. Organizirali smo veliko usposabljanj in izobraževanj na temo komuniciranja.
Glas gospodarstva je bil kamenček v mozaiku, s katerim smo podjetjem ponudili informacije, svetovanje pa tudi samozavest, da zmoremo.
Takrat je bila moja vloga, da organiziram združenja podjetnikov in tudi preko združenja za drobno gospodarstvo privabimo čim več malih podjetij v aktivno zbornično članstvo. Glas gospodarstva pa je bil v tistem obdobju sredstvo, s pomočjo katerega smo jim pokazali, da na zbornici lahko dobijo informacije, do katerih je bilo v tistem obdobju težko priti – npr. o javnih razpisih, o tem, kaj pripravljajo na ministrstvu za gospodarstvo za podjetja, o novem zaposlovanju, prekvalifikacijah, nastopih v tujini, okolijskih projektih … To so bili namreč časi, ko ni bilo interneta.
Preboj, za katerega menim, da sem ga dal Glasu gospodarstva, je v tem, da smo iz negativnega vzdušja, ko smo samo »šimfali«, prešli na vsebine, ki so nakazovale, da gre Sloveniji na boljše – da naša podjetja izvažajo, da so uspešna, da so na voljo številna sredstva, da so možne kooperacije … Prinašali smo pozitiven duh, saj smo konec koncev kar nekaj naredili, kljub temu da je danes s časovne distance videti, da je bilo nekaj napak. Ne nazadnje je Slovenija še danes relativno uspešna država, vsaj ekonomsko.
Glas gospodarstva pa je vsa leta odražal tudi izjemno strokovnost služb GZS.
To je bil ves čas tudi namen, pa ne v smislu promocije, ampak uporabne vrednosti za člane. V enem obdobju sem se soočal s stališčem nekaterih podjetnikov, da povezovanja ne potrebujejo, verjeli so, da bomo najbolj uspešni, če bomo delali malo mimo zakonov. Plačilna disciplina je bila takrat pri malem gospodarstvu problem številka ena. Podjetniki, ki so prišli na zbornico kot organizirana skupina, pa so verjeli, da smo združeni močnejši, da je zbornica njihovo »orodje« ne le, ko gre za plače in davke, ampak tudi, ko nastopajo v tujini. Na zbornici smo imeli ogromno vsebin in tudi po zaslugi naših povezav z zbornicami v Italiji, Avstriji, Nemčiji … smo podjetjem pomagali na tuje trge. In Glas gospodarstva je bil kamenček v mozaiku, s katerim smo podjetjem ponudili informacije, svetovanje pa tudi samozavest, da zmoremo.
Leta 2009 se je zgodila kriza; ne le pri Glasu gospodarstva, dve leti smo imeli izjemne finančne težave na ravni zbornice.
Je Glas gospodarstva v obdobju obveznega članstva imel večjo moč tudi zaradi velike naklade?
Tu sem malo skeptičen, saj velika naklada ne pomeni, da je zelo bran. Pomenilo pa je, da je GZS skupaj z ostalimi svojimi orodji komuniciranja uspela prodreti v družbo s svojimi stališči, pogledi, vizijo razvoja in s pomočjo, ki jo je nudila podjetjem pri njihovem delovanju doma in v tujini. K večjemu vplivu je pripomoglo predvsem pojavljanje v najbolj odmevnih medijih. Na GZS sem bil marsikaj – od urednika do generalnega direktorja in predsednika, zato vem, da je bil največji odmev, če sem se pojavil na televiziji. Nekje do leta 2015 je bila TV najmočnejše orodje, s katerimi smo prodrli v javnost.
Tudi podjetniki so se odzivali s predlogi pa tudi očitki glede pojavljanja GZS v javnosti in prodora do ključnih odločevalcev. Tako smo z Glasom gospodarstva rasli tudi mi v smislu neke organiziranosti in krepitve te svoje vloge.
Redkokdaj je kdo v vodstvu asociacij ali podjetij tako vešč pisanja, kot ste vi. V vaših zapisih, še zlasti uvodnikih, je zaznati, da ste bili akter dogajanja, o katerem ste pisali. Ste študirali novinarstvo?
To je zato, ker sem vedno zelo veliko bral, bil sem načitan, še zdaj veliko berem. Pisal sem tudi za druge medije, ne le za Glas gospodarstva. Bil sem tudi del teh procesov in če si še malo bolj vešč pisanja, to ni problem.
Po izobrazbi sem sociolog, a kariero sem začel na Radiu Študent, med letoma 1980 in 1982 sem bil tudi odgovorni urednik. To so bila zame zlata učna leta, imel sem odlične sodelavce – Ervina Hladnika Milharčiča, Iztoka Saksido, Zorana Pistotnika, Miho Kovača, Andreja Drapala, Igorja Saviča, Igorja Vidmarja … Potem sem šel na radio Glas Ljubljane, ampak sem ugotovil, da to ni moje poslanstvo. Nekaj let sem bil na Zavodu za zaposlovanje analitik, v tem obdobju me je nagovoril tudi akademski izziv in sem naredil magisterij. Potem sem postal vodja Oddelka za zaposlovanje. Na enem sestanku leta 1988 nam je dr. Jože Mencinger v razpravi ob napovedi nizke brezposelnosti dejal, da je ta slika zgrešena, da bomo imeli čez dve leti 100 tisoč brezposelnih, ker že imamo veliko podzaposlenost. To je bil izraz, ki ga do takrat sploh nismo poznali. Mencinger je poudaril, da bodo šle firme v stečaj, ker imajo zaposlene, ki ne naredijo dovolj, podjetja pa tudi niso konkurenčna. Imel sem srečo, da me je (in še nekaj sodelavk) takratna predsednica Zavoda Jožica Puhar poslala po Evropi, da smo spoznavali, kako so se tam ukvarjali z brezposelnimi, ki so delo izgubili zaradi stečaja podjetja ali upadanja zaposlovanja. Ko sem vse to videl, se je vse tisto, kar sem prej delal, podrlo, rešitev za Slovenijo sem videl v tem, da se da podjetništvu svobodo in polno podporo.
Na zavodu sem bil do leta 1993, ko sem prišel na GZS.
Od tedaj dalje je bila vaša pot, s kratkimi predahi, povezana z zbornico, mar ne?
Ne, na GZS sem bil šest let, potem pa sem začel iskati nove izzive in sem se zaposlil na agenciji Pristop. Tam sem bil dve leti, potem pa so me povabili na Združenje delodajalcev, kjer sem bil pet let. Ko je bil sprejet zakon o neobveznem članstvu v GZS, so me gospodarstveniki povabili, da pridem na GZS za začasnega predsednika. Za prehodno obdobje, saj je bilo neobvezno članstvo izjemen šok. Tisti trenutek, ko je prenehal zakon o obveznem članstvu, so izstopila številna podjetja. Eno leto smo hodili po Sloveniji in jih prepričevali, da se včlanijo nazaj. Dobesedno, da smo le skupaj lahko vplivni in močni. Na zbornici sem potem vztrajal do svojega 63. leta, ko sem se moral posloviti.
Kako pa se je sprememba iz neobveznega v obvezno članstvo odražala pri Glasu gospodarstva?
Glas gospodarstva s prehodom ni doživel veliko sprememb, mogoče je bilo le manj oglasov. Podjetja so ga še vedno potrebovala, zlasti mala in srednja so se navadila, da na ta način dobivajo koristne informacije. Istočasno je zbornica postala bolj odločna do katerekoli vlade in velika podjetja so se spet včlanjevala. Verjetno so me izbrali prav zato, ker je bilo znano, da sem odločen in neodvisen. Kljub neobveznemu članstvu smo imeli nekaj časa dobre rezultate, potem pa se je leta 2009 zgodila kriza; ne le pri Glasu gospodarstva, dve leti smo imeli izjemne finančne težave na ravni zbornice. Zmanjšali smo število izidov, naklado pa prilagajali članstvu.
Glas gospodarstva ni edino in ključno orodje komuniciranja GZS s članstvom in drugimi javnostmi, je pa nepogrešljivo.
Kako ste iskali rešitve, kako ste videli, da ga lahko spet dvignete?
Jaz takrat osebno nisem bil toliko vključen, revijo je vodil Igor Savič in njemu sem neizmerno zaupal. Imel je izjemne izkušnje kot novinar, urednik, komunikolog in je uspel revijo obdržati nad vodo. Mi smo vztrajali z njim, ko pa se je trend obrnil navzgor, smo videli priložnost za zbornico in ugotovili, da če hočeš imeti pravi vsebinski odraz zbornice, morajo biti naši kadri vključeni kot aktiven upravljalec.
Kakšen odnos ste imeli do Glasa gospodarstva na osebni ravni? Je bil to vaš »otrok«?
Rad sem ga imel, a nikoli ni bil samo moj otrok. Ko smo zastavili revijalno obliko, sem bil drugi človek GZS-ja, bil sem sponzor mnogih novih sprememb ali jih vsebinsko nadzoroval in zato sem se identificiral z vsemi temi projekti, ne le z revijo.
Katere mejnike bi izpostavili pri Glasu gospodarstva?
Najpomembnejše je spočetje, a po mojem je bilo še pomembnejše, da smo naredili revijo. Ta je omogočila vizualni in vsebinski korak naprej; omogočala je, da so podjetja dobila pomemben del vsebin za svoje poslovanje, predvsem pa informacijo, da je še mnogo podobnih vsebin na GZS pripravljenih za njih. Naslednji mejnik pa je bil v letu 2015, ko smo začeli delati revijo še za tuje trge ter panožne revije, nekaj let kasneje še posebno revijo Nagrade.
V čem je po vašem mnenju dodana vrednost Glasa gospodarstva?
Glas gospodarstva ni edino in ključno orodje komuniciranja GZS s članstvom in drugimi javnostmi, je pa nepogrešljivo; še posebej danes, ko imamo vrsto komunikacijskih orodij, vse več digitalnih oblik. Še vedno pa je potrebno imeti prezentacijo delovanja, stališč, informacij, konec koncev tudi promocijo dobrih praks, opozoril, slabosti v tej državi.
V prejšnjem stoletju je bila revija bolj pomembno orodje. Vendar tudi v današnjem času mnogi pristajamo na to, da je časopisni papir pot do informacij. Zato je potrebno vztrajati, da ostaja na visokem vsebinskem in oblikovnem nivoju in ga še naprej razvijati, ker gre tudi za prezentacijo poslovnega okolja Slovenije, ne le zbornice.
Še berete Glas gospodarstva? Kaj predlagate?
Seveda, še vedno ga berem, a priznam, da ne vsega, ker me zdaj, ko sem upokojen, določene vsebine ne zanimajo več. Mislim, da Glas gospodarstva, tako kot zbornica v komuniciranju, rabi nekaj udarnega, nekaj, kar bo izstopalo iz povprečja. Nekaj mora biti tistega, kar se potem širi – na primer izjave vplivnih, cenjenih strokovnjakov ali ljudi, ki imajo vpliv na javno mnenje, o določenih temah, ki jih bodo citirali in širili drugi novinarji oziroma mediji.
