Shrani za kasnejše branje.
Potenciale na visokotehnološkem področju moramo znati izkoristiti, pri tem se lahko učimo tudi od drugih. Razmisliti je treba o skupnem pristopu in organizaciji.
Barbara Perko, foto: Barbara Reya
Največji svetovni projekti na področju BigScience imajo tudi slovenski pridih. Priložnosti, da bi bilo tega sodelovanja še več, so, a jih bo treba znati izkoristiti. Rok Šabjan, soustanovitelj Cosylaba, izpostavlja še eno možnost, ki bi imela pozitivne učinke ne samo za visokotehnološka podjetja, ampak celo državo – pripeljati velik projekt v Slovenijo. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj bi bilo potrebno, da bi do tega prišlo in kje so še priložnosti za slovenska visokotehnološka podjetja.
Kako bi npr. devetošolcu pojasnili, s čim se ukvarjate v Cosylabu?
Zelo posplošeno povedano, v Cosylabu delujemo na treh področjih – na velikih znanstvenih projektih, projektih nekaterih visokotehnoloških podjetij in v obsevalni onkologiji, in sicer na področju naprav za obsevanje. Začeli smo s kontrolnimi oziroma krmilnimi sistemi na znanstvenem področju. Predstavljajte si daljinec za televizijo, samo da si namesto televizije predstavljate velike, zapletene naprave, ki porabljajo ogromno energije, kot na primer CERN. Med temi napravami so pospeševalniki delcev, kot je že omenjeni CERN v bližini Ženeve, SLAC ob univerzi Stanford v Ameriki, pa FAIR v Darmstadtu v Nemčiji. Sodelujemo tudi na področju fuzijskih reaktorjev. Največji projekt na tem področju je ITER, kjer smo zelo vključeni. Omenim naj še velike teleskope. Veliko smo delali na projektu ALMA, katerega parabolične antene so postavljene na puščavski planoti v Čilu. Čedalje bolj pa razvijamo tudi zahtevne industrijske rešitve za komercialne naročnike. Zelo priljubljena postajajo zagonska podjetja za razvoj komercialne fuzije, s katerimi že začenjamo sodelovati in upamo, da bomo na tem področju še več delali.
Zelo smo vključeni v projekt ITER.
Na medicinskem področju ponujamo celotno vertikalo programske opreme za zdravljenje raka z različnimi oblikami radioterapije. Gre za odstranjevanje tumorjev z nabitimi delci ali z žarki X, na način, da je čim manj škode za preostala zdrava tkiva bolnika. Pri tem je treba zelo paziti na varnost pacientov. Vse mora biti dokumentirano in certificirano, poleg tega je treba zadostiti vsem zahtevam agencij za regulacijo teh naprav. Pri tej programski opremi smo se do sedaj osredotočili na najbolj zahtevne modalnosti, kot so protonska pa tudi karbonska terapija, BNCT (Boron Neutron Capture Therapy) – to je obsevanje boronskih zdravil, ki se kratkoročno vežejo na tumorje in jih potem obsevaš z nevtroni, in še nekaj drugih novosti.
Kako potekajo procesi v podjetju glede na to, da razvijate lastne produkte in sodelujete v znanstvenih krogih?
Začeli smo kot storitveno podjetje, kar smo večinsko še danes. Zaradi tega zelo dobro obvladamo procese, ko se obnašamo kot storitveno podjetje in vse obravnavamo kot projekte.
Na znanstvenem trgu se prav tako pozna, da so bili naši začetki v znanstveni sferi, da je to v našem DNK. Zato se znamo pogovarjati z znanstveniki in se zelo prilagajamo tako njim kot njihovim projektom. Naša fleksibilnost je zelo pomemben dejavnik.
V zadnjem času razvijamo tudi produkte in na lastnih plečih ugotavljamo, da so na tem področju zadeve procesno drugačne kot pri storitvenem delu. To smo seveda pričakovali, je pa v realnosti težje, kot smo prej mislili. Na tem delu se ves čas učimo.
Ena vaših ključnih prednosti je prav ta, da znate sodelovati z znanstveno sfero.
Na znanstvenem trgu sta fleksibilnost oziroma sposobnost prilagajanja projektom in zmožnost skupnega delovanja za uspeh projekta med našimi glavnimi prednostmi. Tudi ko mi sprašujemo stranke, zakaj smo jim všeč, je to ena od stvari, ki jo omenijo že na začetku, poleg seveda naših kompetenc.
Kako pomembno je v tako zahtevnem okolju zgraditi lastno blagovno znamko?
Prepoznavna blagovna znamka je zelo pomembna za uspeh v visokotehnološki industriji, sploh na trgu radioterapevtskih rešitev in naprav. Za nas je bilo precej lažje pridobiti in ohranjati prepoznavno ime na znanstvenem trgu kot na visokotehnološkem. Prvi del nam je uspel dokaj organsko – od tega, kako smo nastali, počasi organsko rastli in so nas ljudje spoznali, saj teh projektov tudi ni neskončno. Pri drugem segmentu ugotavljamo, da dodatne stvari gradijo znamko. Predvsem so pomembni inženirska dovršenost, učinkovitost, dosežki in izkušnje.
Kako vzdržujte kakovost, saj je konkurenca precej močna?
Konkurenco seveda imamo, sploh na medicinskem področju. Še vseeno pa smo bolj nišno usmerjeni in tudi na večjih trgih iščemo niše. Stvari, ki jih delaš, moraš delati dobro in držati kakovost. V nišnih zadevah je tudi sloves zelo pomemben. Hitro ga lahko izgubiš.
Delamo tudi na naši podobi. Pred kratkim smo spremenili našo celostno podobo, ker se želimo promovirati tudi na bolj industrijskih, torej neznanstvenih trgih. Ves čas moraš skrbeti za to, da izžarevaš profesionalnost. Vedno se moraš spraševati, zakaj od tebe kupujejo storitve in zakaj jih ne tisti, za katere misliš, da bi jim lahko prodal.
H grajenju blagovne znamke pripomore tudi dober kader. Kako v svoje vrste privabljate strokovnjake?
Zahtevno je, ker tekmujemo za najboljše tehnične in druge kadre z drugimi podobnimi podjetji, mogoče ne v naši branži, ampak v Sloveniji. Dobrih kadrov v Sloveniji ni neskončno. Že pred poldrugim desetletjem smo začeli iskati sodelavce po celem svetu. Kar nekaj smo jih pripeljali v Slovenijo. Pomagali smo orati ledino, ko smo se angažirali, da bi bili postopki za pridobivanje dovoljenj za prebivanje za najbolj talentirane tuje strokovnjake čim bolj poenostavljeni.
Od vsega začetka zelo močno in tradicionalno privabljamo študente zadnjih letnikov in se jim posvečamo. Med njimi se odkrijejo dragulji. Iščemo pa tudi preko oglasov. Zelo pomembno pa je tudi mreženje, tako pri kadrih kot tudi pri poslu.
Mreženje je najbrž pomembno tudi, ko gre za sodelovanje pri pomembnih mednarodnih projektih. Kakšna je pot, ki vodi do takšnih sodelovanj? Kaj je potrebno?
Omrežje osebnih stikov nam je sploh na začetku omogočilo, da smo nastali in začeli delati na projektih. Na znanstvenih konferencah predstavljaš svoje delo, srečuješ nove ljudi in tako na osebnem nivoju pokažeš, kako delaš. Po dvajsetih letih dela imamo že kar ogromen in impresiven seznam referenc, ki lepo pokažejo, kaj znamo in kaj delamo.
Naša prednost, zaradi katere nas del znanstvenega trga ceni, je tudi ta, da imamo vpeljan celovit sistem projektnega vodenja. Postavljene imamo standardne operativne procedure. Znamo se obnašati v svetu, ki je še vedno kar precej akademski, po drugi strani pa se znamo prilagajati. Zadnje čase pa je tudi naše ime prepoznavno.
Ko se podaš na pot pridobivanja znanstvenih projektov, se je treba zavedati, da gre za investicijo, ki zahteva čas, energijo in denar. Nič nam ne pade z neba.
Se vam zdi, da mogoče kdo prehitro obupa? Poznajo podjetja ta proces dovolj dobro?
Pomembno je, da poznaš trg, ljudi, ki se tam gibljejo, da veš, kako razmišljajo in kaj je njim pomembno. Za to si je treba vzeti čas. Poznavanje domene je pomembno. Vedeti moraš, za kaj se bodo stvari uporabljale. Z vsem tem je povezano mreženje. Naročniki morajo prepoznati vrednost. Mi pa jim moramo zlesti pod kožo in rešitev prilagoditi njim.
Kot podjetje z izkušnjami na takšnih zahtevnih projektih, kje vidite, da so neizkoriščeni potenciali za slovensko gospodarstvo?
Ene stvari so tako nove na znanstvenem področju, da obstoječi igralci še nimajo neke večje prednosti. Tam je treba pač poskusiti. Taka področja so recimo zdaj umetna inteligenca, rešitve za polprevodniški telekomunikacijski trg, tehnologija fuzije, zeleni prehod, internet stvari.
Tukaj se zastavlja vprašanje medpanožnega sodelovanja v Sloveniji. Menim, da moramo najprej odgovoriti na vprašanje, ali sploh vemo, kaj hočemo – tako posamezna podjetja kot vsi skupaj. Seveda smo vsi za več posla, ampak to je preveč splošen odgovor.
Ena od stvari, ki mi pridejo na misel, je, da poskušamo uporabiti uspešne pristope drugih držav. En tak primer so skupni nastopi na znanstvenih konferencah. Španija že zadnjih deset let na konferencah in podobnih dogodkih na veliki stojnici predstavlja vse skupaj – od znanosti, gospodarskih organizacij in podjetij. Skupen nastop na trgu bi lahko bolj izkoristili.
Če bi hoteli na znanstveni trg, bi mogoče pomagalo tudi, če bi se organizirali in skupaj – tako znanost kot industrija – sodelovali kot Slovenija. Takšni »in-kind« projekti so zelo priljubljeni. Države, ki k temu pristopajo, dajejo v to delo in produkte, ne samo denar. V Sloveniji je še premalo take prakse, da bi to izvajali »rutinsko«. Več podjetij in javnih institucij bi se moralo naučiti, kako to delati, ker to zahteva veliko akcije, prispevka, menedžiranja. Za to bi se morali zavestno odločiti in resno zastaviti, če bi nas to zanimalo.
Potem pa pridemo do vprašanja, ali smo pripravljeni v Slovenijo pripeljati velik znanstveni projekt, vendar predvsem s tujo naložbo. Pogosto so projekti financirani večinoma z evropskimi sredstvi. Če naredimo projekt v Sloveniji, postane vse skupaj bolj zanimivo tudi z vidika tega, kaj to pomeni za ostalo gospodarstvo. Taki projekti po navadi pritegnejo tujce, kar ima vpliv tudi na druge panoge.
Se vam zdi, da je interes za takšen projekt pri nas?
Načelni interes seveda je. Druga stvar pa je, kako naprej in kdo bi prevzel vodilno vlogo in vlekel voz naprej. Za nas, Cosylab, in druga podobna podjetja je kvečjemu dobro, če pride večji projekt v Slovenijo. K temu lahko veliko prispevamo, voditi pa zadeve ne moremo.
Ena od priložnosti je sodelovanje v pospeševalniku CERN. Kako vi vidite to sodelovanje? Katere so največje ovire?
Za Slovenijo je to pomembno. Znanstveniki že dolga leta sodelujejo s Cernom. Dr. Andrej Gorišek je z marcem prevzel eno vodilnih mest na eksperimentu Atlas. Tudi moja diploma je bila analiza podatkov iz CERN-a.
Kot Cosylab nimamo tako pozitivnih izkušenj s CERN-om. Ne dobimo veliko projektov z njihove strani. Oni delo, ki ga mi delamo, smatrajo kot svoje strateško znanje in da ga morajo sami opraviti. Temu subjektivnemu mnenju niti ne morem oporekati, se pa sliši kljub vsemu vsaj malo nenavadno. CERN je edini od velikih znanstvenih projektov, ki težko spusti zraven podjetja, kot je naše. Vzor dobrega sodelovanja z industrijo pa je projekt ITER, kjer so se stvari že od začetka lotili drugače.
Po drugi strani delamo dobro s CERN-om na področju skupnih prijav na evropske razpise. Se pravi za evropski denar dobro sodelujemo, za CERN-ov pa nismo bili najbolj uspešni. Morda je za nas največja ovira predvsem njihova zgodovina, saj v času njihovih začetkov pred 70 leti take ponudbe ni bilo na trgu. Trudimo se, da bi spremenili ta njihov odnos, a do zdaj še ni bilo uspeha.
Odpirajo se tudi priložnosti za sodelovanje z Evropsko vesoljsko agencijo. Kako ste v Cosylabu vpeti v te procese?
Z ESA delamo že od samega začetka, saj so zelo odprti za podjetja, kot smo mi. Še posebej dobro sodelujemo tudi z Vesoljsko pisarno v Sloveniji. Imamo znanja, ki so tehnično zelo ustrezna za njihove izzive, kar znajo ceniti. Obenem smo se tudi mi naučili, kako je sodelovati z ESA, saj je tukaj spet posebna metodologija.
Omenili ste tudi projekt ITER. Lahko malo več poveste o sodelovanju pri tem projektu?
ITER je eden največjih, če ne največji znanstveni projekt v zgodovini človeštva. Gre za izgradnjo eksperimentalnega reaktorja za jedrsko fuzijo, z namenom, da bi bila fuzija čist in neizčrpen vir energije v prihodnosti. Zelo dobro poznamo jedrsko fizijo. To je danes tehnologija, ki deluje, in je po mojem na srednji rok glavna zgodba, ki se jo moramo iti. Na dolgi rok pa je odgovor fuzija. Če je fizija cepljenje jedra, pri fuziji zlivamo jedra. Takrat nastaja veliko energije. Gre za enak proces, kot se dogaja na Soncu. Je pa to težko reproducirati v taki obliki, da bi imeli velik neto pridelek energije.
V projekt ITER, ki se gradi v južni Franciji, je vpeta večina sveta. Za 90 odstotkov gradnje se dela »in-kind«. Članice, kot na primer Evropska unija, dostavljajo dele Iterja. Mi največ delamo za centralno mednarodno organizacijo v Franciji, in sicer že od leta 2008.
Pri fuziji se ljudje malo bolj zavedajo, da če hočemo, da bomo iz tega delali elektriko – pa to ne čez nekaj let – mora to nekako priti v industrijo. Zato že od samega začetka načrtno vključujejo podjetja. Mi smo tam zelo dobro zapisani in delamo z njimi že ves čas.
Poleg sodelovanj pri projektih, kot so ITER, CERN, FAIR in ESS, igrate pomembno vlogo tudi na področju medicinskih pripomočkov in zdravljenja raka. Kaj prinaša razvoj na tem področju?
V zadnjih dveh desetletjih je prišlo na področju radioterapije do velikega napredka. Raziskovalne klinike so prišle do več novih fizikalnih načinov zdravljenja, na primer do terapije s protoni in z zajemanjem nevtronov. Zdravijo lahko vrste tumorjev, ki jih s klasičnim obsevanjem ne morejo. Trg je sicer manjši kot pri klasični radioterapiji, gre pa za zdravljenje, ki verjetno povzroča manj škode na zdravem tkivu v bližini nekaterih zvrsti tumorjev.
Cosylab je razvil inovativno programsko opremo, OncologyOneTM.
Gre za nove in tehnično zelo zahtevne zadeve tako za inštitute kot proizvajalce, posledično so precej drage. Zdaj je glavni izziv, kako standardizirati opremo, programsko opremo, vse stroške, da bi se stroški na eno obsevanje zmanjšali.
Cosylab je razvil inovativno programsko opremo, OncologyOneTM, ki ima lahko pomembno vlogo pri optimizaciji obsevanja in zniževanju stroškov pri vseh načinih radioterapije, tudi pri novih.
Katere cilje ste si v podjetju zadali za naslednjih nekaj let?
Na znanstveno-industrijskem področju bomo delali naprej, tako kot do zdaj. Radi pa bi globlje prodrli v druge domene, kot na primer industrijsko fuzijo ali kvantno računalništvo. Tam bi lahko aplicirali naš model in naše kompetence ter tako rasli.
V medicini delamo na razvoju naših produktov. Stvari se zelo hitro spreminjajo, tako da se moramo vseskozi ukvarjati z našo ponudbo. Treba je stalno slediti razvoju.
Ob vsem tem pa je tudi veliko dela znotraj hiše, ker se moramo vsemu temu prilagajati, moramo biti agilni in ne smemo čakati. Veliko moramo delati in se razvijati sami.