Shrani za kasnejše branje.
Prostorsko načrtovanje v Sloveniji je po mnenju strokovnjakov z različnih področij problematično z več vidikov, kar se je žal kot resnično izkazalo tudi ob nedavni povodnji.
Mateja Jordan
Direktor Zbornice za gradbeništvo in industrijo gradbenega materiala pri GZS mag. Gregor Ficko meni, da se pri nas vsi prostorski akti sprejemajo nerazumno dolgo. Kot primer navaja poplave v Železnikih, kjer si je država s pristojnimi ministrstvi, agencijami, direktorati in drugimi birokratskimi organi za načrtovanje ukrepov vzela več kot deset let.
»Od takrat je minilo že 15 let, pa sanacija in protipoplavni ukrepi še niso v celoti zaključeni. Vsaka vlada, ki pride na oblast, obljublja, da bo te postopke drastično skrajšala, zgodi pa se nasprotno – da se ti še podaljšajo. Sam sem doživel kar nekaj sprememb prostorske zakonodaje in vedno smo prišli z dežja pod kap,« je kritičen Ficko in kot doslej najboljšo izpostavlja zakonodajo s preloma tisočletja oziroma takratni Zakon o urejanju prostora.
»Kasneje so se zadeve drastično zaostrovale. Včasih je bilo gradbeno dovoljenje zadnji akt pred začetkom gradnje, danes je treba zatem pridobiti še kup drugih okoljevarstvenih soglasij. To je velik nesmisel. Gre za začaran krog in ne vem, kako bo vlada to rešila,« se sprašuje Gregor Ficko.
Če je po eni strani zakonodaja preveč restriktivna, pa je po drugi – kar se je izkazalo ob zadnji ujmi – še vedno preveč ohlapna. Ficko to pripisuje pritiskom določenih skupin, tudi občin. »Te so skozi spremembe občinskih prostorskih načrtov in legalizacijo gradnje marsikje povzročile to, kar smo videli ob zadnjih poplavah; na primer v Braslovčah, kjer je župan napako odkrito priznal, zdaj pa bodo morali 150 hiš preseliti drugam.«
Zakonodaja je po eni strani preveč restriktivna, po drugi pa še vedno preveč ohlapna.
Pod podobnimi pritiski je nastal predpis, sprejet leta 2008, le slabo leto po katastrofalnih poplavah v Železnikih. Uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav, je namreč prižgala zeleno luč za serijsko gradnjo na poplavnih območjih v Sloveniji. »To je en tipičen političen predpis, sprejet pod velikim pritiskom županskega lobija. Država ga ne bi smela sprejeti, pa ga žal je,« obžaluje Ficko in meni, da je bilo to področje v nekdanji Jugoslaviji dobro urejeno. »Do leta 1990 nismo imeli nekih velikih težav, potem pa so se zadeve začele spreminjati, saj si je politika vzela več moči, kot bi jo smela imeti.«
Po mnenju strokovnjaka je eden ključnih problemov tudi v tem, da je načrtovalska stroka – gradbeniki, geologi, hidrologi – v Sloveniji odrinjena na stran, glavno vlogo pri pripravi projektne dokumentacije pa imajo arhitekti. Ti pa po Fickovem mnenju žal niso dovolj strokovno usposobljeni za reševanje vprašanj hidrodinamike, geotehnike, temeljenja in vplivov plazov. »Arhitekti so vrhunski dizajnerji, tehnična vprašanja, ključna za varnost in stabilnost, pa so v domeni strokovnjakov,« pravi in se sprašuje, koliko načrtov na streho obrnjenih zgradb, ki smo jih videli v medijih, so arhitekti kot odgovorni vodje projektov posredovali v ustrezno projektno obdelavo gradbenim inženirjem.
Po Fickovem mnenju šepa tudi pri vsebinskem preverjanju projektne dokumentacije. »Upravni delavci, med katerimi je malo gradbenikov, večinoma le preverjajo podpise in pečate, ne zanima jih vsebinsko ustrezna geološka in hidrološka analiza projekta. Posledice takšnih postopkov nosijo tako država kot ljudje.«
Zakonodaja prostorskega planiranja in drugega projektnega načrtovanja bi morala v prihodnosti v kar največji meri upoštevati poplavne in druge naravne pogoje, zaključuje Gregor Ficko. »Da bi ljudi na vodno ogroženih območjih zaščitili vsaj pred stoletnimi vodami, ki jih zdaj doživljamo vsakih šest do sedem let, pa bi morali v investicijsko in redno vzdrževanje vodotokov investirati vsaj 250 milijonov evrov letno.«
Prevelika moč interesnih skupin
S Fickom se v veliki meri strinja tudi Slovenko Henigman, direktor Združenja za svetovalni inženiring pri GZS. Po njegovem mnenju velik problem predstavlja tudi nenehno spreminjanje gradbene in prostorske zakonodaje. »Gradbeno zakonodajo stalno spreminjamo, vključno s terminologijo, uvajajo pa se lobistične rešitve. Tako se, namesto da bi jih skrajšali, postopki v resnici podaljšujejo,« pritrjuje strokovnjak in kot primer izpostavlja državni avtocestni program.
»Do leta 2010 je sprejemanje prostorskega načrta za avtocesto trajalo približno šest let in pol, danes je ta čas bistveno daljši. Poleg umeščanja v prostor pa so zastoji tudi zaradi okoljskih dovoljenj, denimo pri gradnji hidroelektrarne na spodnji Savi, ki jo zavira še Društvo za preučevanje rib Slovenije, ali pričetek izgradnje hitre ceste mimo Novega mesta.« Ob tem izpostavlja dejstvo, da bi bilo po izgradnji hidroelektrarne ob Savi območje tudi poplavno varnejše, elektrarna pa skupaj z ostalimi v verigi učinkovitejša. Povsem nesprejemljivi se mu zdijo tudi dolgi postopki umeščanja linijskih objektov, ki potekajo eden ob drugem, na primer drugi tir Divača – Koper, ali širitev avtoceste. »Zakaj v teh primerih ne uporabljamo hitrega skrajšanega postopka?« se sprašuje sogovornik.
Obstoječo zakonodajo v zvezi s projektiranjem, načrtovanjem in umeščanjem v prostor je treba primerno prilagoditi.
Različne interesne skupine zaustavljajo tudi številne druge projekte. »V zakonodaji o prostorskem umeščanju je očitno treba omejiti moč civilnih iniciativ, saj podjetja, ki imajo vso dokumentacijo že pripravljeno, ne morejo načrtovati terminskega plana in nadaljevati projektov. Kako lahko potem pričakujemo investitorje iz tujine, ki jih želimo in potrebujemo?« opozarja Henigman.
Sicer pa določene interesne skupine po Henigmanovem mnenju predstavljajo samo del širšega problema. »Ne moremo mimo dejstva, da na področju prostorskega načrtovanja vlada veliko različnih, zlasti ekonomskih interesov. Vodnate površine so manj vredne, zato bi lastniki raje videli, da bi bile kje drugje. Ampak vsak si seveda ne more privoščiti sanjske parcele na hribčku, čeprav je lahko sanjska tudi ob vodi in se ne zaveda tveganja. Sicer pa je prostor vedno bolj omejen, cene pa so vedno višje, predvsem za gradnjo. Zato se pogosto gradi tam, kjer se ne bi smelo.«
»Prava regulativa je zato ustrezna zakonodaja – kako projektirati, načrtovati, umeščati –, ki pa je ni treba postavljati na novo, ampak obstoječo primerno prilagoditi,« meni Slovenko Henigman. Prepričan je, da bi nam tudi pri snovanju zakonodaje lahko dobro služila ta enotnost, ki jo je trenutno čutiti v politiki. »Enotnost je pomembna pri vseh velikih projektih, odvisnih od politike, pa naj bo v gradbeništvu ali prehrambni industriji. Z njo lahko nekaj premaknemo, tudi pri projektih, kot so nuklearka, infrastruktura, avtocesta do Jelšan in drugih. Veliko področij je, kjer smo zaspali in zato izgubljamo konkurenčno prednost pred primerljivimi državami. Zdaj pa vidimo, da se da in gremo v pravo smer.«
Kdaj hitrejši postopki?
Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) je ukrepe za pospešitev postopkov državnega prostorskega načrtovanja sicer sprejelo v okviru novega Zakona o urejanju prostora, ki je v veljavi od 1. junija lani. Med bistvenimi novimi instrumenti je uvedba projektnih skupin, sestavljenih iz predstavnikov MNVP, ministrstev, ki so pobudniki državnega prostorskega načrtovanja, nosilcev urejanja prostora, investitorjev in prostorskih načrtovalcev. »Projektna skupina naj bi pri posameznem postopku državnega prostorskega načrtovanja skrbela predvsem za hitrejše usklajevanje interesov med posameznimi resorji, ki imajo v prostoru svoje razvojne ali pa varstvene interese,« pojasnjujejo na MNVP.
Pomembna novost novega zakona je tudi uvedba različnih postopkov državnega prostorskega načrtovanja, prilagojenih različnim vrstam prostorskih ureditev državnega pomena – prometnim, energetskim in okoljskim, kjer se želene izvedbe investicij prilagodi različnim časovnicam. »Tako je poleg običajnega postopka priprave DPN, ki se konča s sprejemom uredbe, mogoče izvajati tudi združen postopek, ki se konča z izdajo celovitega dovoljenja in s sprejemom državnega prostorskega ureditvenega načrta. V okviru združenega postopka so v določenih primerih možne tudi variacije tega postopka, in sicer v obliki delnih združenih postopkov.«
Na MNVP so prepričani, da zakonsko predpisani postopki niso razlog za njihovo dolgotrajnost. »Na podlagi analize spremljanja priprave vseh postopkov državnega prostorskega načrtovanja je bilo ugotovljeno, da dinamika njihove priprave, kljub številnim že izvedenim aktivnostim za pospešitev, v mnogih primerih še vedno ne sledi določenim časovnicam predvsem zaradi dolgotrajnih in vsebinsko zahtevnih usklajevanj z varstvenimi resorji, dolgotrajnih usklajevanj z deležniki v lokalnih okoljih in dolgotrajne izdelave strokovnih podlag, ki jih zagotavljajo investitorji, med njimi dolgi postopki javnega naročanja, nezagotovljeni finančni viri, razni tožbeni zahtevki, pogoste spremembe zakonodaje itd.«
Zakonodaja na področju državnega prostorskega načrtovanja po mnenju ministrstva nikakor ni ohlapna, saj zelo natančno določa posamezne vsebine in postopkovne korake, zaključujejo na ministrstvu. »Ker pa so navedeni instrumenti še dokaj novi, v praksi njihovih neposrednih učinkov še ni mogoče odčitati, zato MNVP zaenkrat ne načrtuje novih ukrepov za pospešitev postopkov,« zaključujejo.
V Sloveniji še vedno nimamo v celoti natančno določenih poplavnih območij za vso državo.
Foto: arhiv SŠGZ
DRSV: »V večini primerov gre za zatečeno stanje«
»V Sloveniji do sedaj nismo imeli in še vedno nimamo v celoti natančno določenih poplavnih območij za vso državo. Občine in država so zato v preteklosti nekatera območja, ki se sedaj z izdelavo ustreznih hidrološko hidravličnih študij dejansko izkazujejo za poplavno ogrožena, opredelila kot stavbna zemljišča,« pojasnjujejo na Direkciji Republike Slovenije za vode (DRSV), kjer se ob aktualnem dogajanju sklicujejo na v večini primerov posledično zatečeno stanje iz preteklosti.
Leta 2002 sprejeti Zakon o vodah so v letih 2007 in 2008 dopolnili tudi podzakonski akti, ki podrobneje določajo način opredelitve poplavnih območij in podajajo pogoje in omejitve za poseganja na ta območja. »Do tovrstnih situacij pri sprejemanju novih prostorskih aktov tako ne prihaja več, saj je skladno z veljavno zakonodajo del postopka tudi obvezna izdelava in dopolnitev manjkajočih strokovnih podlag ter izvedba ukrepov s ciljem znižanja poplavne ogroženosti,« zagotavljajo na direkciji.
V postopkih, ki so v pristojnosti DRSV za vode, se vodna soglasja oziroma mnenja za umeščanje objektov v prostor tako izdaja na podlagi veljavne zakonodaje, izdaja gradbenih dovoljenj pa je, kot dodajajo, v pristojnosti upravnih enot.