Shrani za kasnejše branje.Zajemanje in shranjevanje ogljika je ena od tehnik, ki bo skupaj z drugimi tehnologijami omogočila zeleni prehod gospodarstva in družbe, vendar bo treba na tem področju še doseči družbeni in politični konsenz.
Barbara Perko
Zajemanje ogljika je ena od tehnologij, ki so vključene v akt o neto ničelni industriji. »Slovenija ima potencial zajemanja in shranjevanja ogljika v tisti energetsko intenzivni industriji, kjer z drugimi ukrepi ne bo mogoče doseči razogljičenja. Po naših vedenjih je trenutno v Sloveniji malo podjetij, ki razmišljajo o tem ter se tudi vključujejo v razvoj te tehnologije, proučujejo možnosti ter se vključujejo v mednarodne projekte,« pravi Simona Lesar iz Službe za okolje, podnebje in energijo na GZS.
»Zajemanje in shranjevanje ogljika je vsekakor ena od tehnik, ki bo komplementarno z drugimi tehnologijami omogočila zeleni prehod gospodarstva in družbe. Ni tehnika, ki bi omogočala čudežne rešitve in bila vsestransko uporabna. Vsekakor pa je primerna za panoge, kjer po dosedanjih dognanjih z drugimi tehnologijami ne bo mogoče bistveno zmanjšati izpustov CO2. Trenutno lahko z znano tehnologijo izpuste zmanjšamo za deset do petnajst odstotkov, medtem ko jih s CCS lahko zmanjšamo za do 95 odstotkov. Le razvoj novih tehnologij (katerih del je tudi CCS) z različnimi možnostmi uporabe lahko pospeši napredek pri doseganju podnebnih in energetskih ciljev EU do leta 2030 ter prehod na podnebno nevtralnost, hkrati pa poveča konkurenčnost industrije EU, ustvari kakovostna delovna mesta in podpre prizadevanja EU za energetsko neodvisnost,« poudarja Simona Lesar.
Foto: Depositphotos
Kjer z drugimi ukrepi ne bo mogoče doseči razogljičenja, ima potencial tehnologija zajemanja in shranjevanja ogljika.
Doseči je treba družbeni in politični konsenz
Po besedah sogovornice bi bilo treba čim hitreje implementirati v našo zakonodajo standarde in jasne pogoje. »Preveriti bi bilo potrebno, katera industrija v Sloveniji ima potencial in možnosti za takšno tehnološko rešitev. Pomembne so tudi naravne danosti (na primer geološka sestava tal), ki v Sloveniji omogočajo skladiščenje. Predvsem pa bi bilo treba o tem več govoriti, seznanjati javnost ter doseči nek družbeni in politični konsenz, ki bi omogočil razvoj te tehnologije,« je prepričana.
Najprej bi bilo treba sprejeti politike v namen pospeševanja načrtovanja in uporabe nizkoogljičnih tehnologij, med katere sodijo tudi tehnologije zajema in shranjevanja ogljika. »Te morajo biti narejene v skladu z usmeritvami Evropskega zelenega dogovora in predloga Akta o neto ničelnih emisijah ter zasnovane s ciljem zagotavljanja dolgoročne konkurenčnosti in okoljske sprejemljivosti slovenske industrije. Prav tako je treba zagotoviti sredstva za (so)financiranje študij in pilotno/demonstracijskih projektov za zajem, transport in skladiščenje CO2,« pojasnjuje Simona Lesar.
Zajemanje CO2
Cilj zajema in shranjevanja ogljikovega dioksida (CCS – carbon capture and storage) je zmanjšanje emisij CO2 pri proizvodnji. CCS se lahko uporablja pri proizvodnji energije iz fosilnih goriv, pa tudi v industrijskih panogah, kjer nastaja veliko CO2 (npr. cementarne, rafinerije, industrija železa in jekla). Po zajemu se CO2 prenese do ustreznega skladišča, kjer se shrani.
Salonit Anhovo sodeluje v mednarodnem projektu
»Zajem CO2 je pomemben del razvojnih načrtov Salonita Anhovo za dosego ogljično nevtralne proizvodnje cementa. Cement spada med sektorje, ki jih je težko transformirati v ogljično nevtralnost. V zadnjih letih smo izvedli že več korakov k nižanju ogljičnega odtisa in rezultat tega je, da je naš ogljični odtis že danes približno 10 % nižji od povprečja evropskih cementarn. Končni korak k razogljičenju proizvodnje cementa pa predstavljajo tehnologije zajema in shranjevanja CO2 – CCS (Carbon Capture and Storage), ki so še v razvoju. Po vseh načrtovanih posodobitvah v naslednjih nekaj letih bo iz našega proizvodnega procesa ostalo okoli 700.000 ton CO2 letno, ki ga bo treba skladiščiti,« pove direktor uprave Salonita Anhovo, dr. Tomaž Vuk.
Sprejeti je treba politike v namen pospeševanja načrtovanja in uporabe nizkoogljičnih tehnologij.
V Salonitu Anhovo zaenkrat izvajajo študije na področju zajema CO2 in se povezujejo v mednarodna partnerstva. Vključeni so v EU projekt, v katerem več partnerjev dela na rešitvah CCS. »Preučujemo možne lokacije shranjevanja CO2 v širši regiji – na Hrvaškem, Madžarskem, v Italiji in Grčiji – tam, kjer so ustrezne možnosti in se pripravljajo projekti za vzpostavitev možnosti skladiščenja,« pojasnjuje dr. Tomaž Vuk. »Gre za strateške projekte, kjer bodo potrebna visoka investicijska vlaganja, a ta trenutek težko podamo točno oceno, ker preučujemo več različnih možnosti. Za primer pa lahko povemo, da je samo zajem CO2 ocenjen na preko 200 milijonov evrov.«
Cena odpravljanja CO2 je za Salonit Anhovo v tem trenutku višja od trenutne cene emisijskih kuponov.
Do tja bo treba še prehoditi nekaj poti. »Za realizacijo bo potreben relevanten zakonodajni okvir in možnosti financiranja na državnem ter EU nivoju. Veseli smo, da je Evropska komisija prepoznala pomembnost tovrstnih projektov in predlagala Akt o neto ničelni industriji (Net Zero Industry Act), ki posebej obravnava potrebne mehanizme za vzpodbujanje CCS in naslavlja izzive ustreznega regulativnega okolja ter vzpodbud,« dodaja Vuk.
»Izziv za Salonit Anhovo ta trenutek je, da je cena odpravljanja CO2 višja od trenutne cene emisijskih kuponov. Na tem mestu je smiseln razmislek o mehanizmih spodbud po zgledu držav, ki so že izvedle uspešne projekte na področju CCS – Carbon Capture and Storage (na primer Norveška),« zaključuje sogovornik.
Foto: Depositphotos
V Evropi v teku več projektov
Na Norveškem je v teku komercialni projekt Errai, s pomočjo katerega naj bi sprva letno shranili od 4 do 8 milijonov ton CO2, sčasoma pa bi se količine lahko povečale. Projekt naj bi komercialno stekel leta 2026. Za njegovo izvedbo pa bo potrebno zgraditi kopenski terminal za vmesno skladiščenje v norveškem Gismarviku. Na terminal bodo dovažali CO2 tako z Norveške kot od strank iz preostale Evrope, nato pa bodo CO2 transportirali po ceveh do rezervoarjev v Severnem morju.
Pri zajemu in shranjevanju ogljika gre za strateške projekte, pri katerih bodo potrebna visoka investicijska vlaganja.
Evropska unija in Norveška sta aprila letos sklenili zeleno zavezništvo, v okviru katerega si bosta prizadevali za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in doseganje podnebne nevtralnosti. V okviru tega bo potekalo tudi sodelovanje pri iskanju tehnoloških rešitev na področju zajemanja in shranjevanja ogljika.
Evropska komisija je aprila 2022 podpisala sporazume o dodelitvi nepovratnih sredstev za sedem obsežnih projektov preko sklada EU za inovacije, ki se financirajo s prihodki iz sistema EU za trgovanje z emisijami. Med projekti je tudi belgijski projekt Kairos@C. Cilj je v belgijskem Antwerpnu postaviti terminal za utekočinjanje in izvoz CO2 do podmorskih skladišč v Severnem morju.
Finančno podporo je Evropska komisija namenila tudi projektu BECCS, v okviru katerega bodo v Stockholmu na Švedskem v že obstoječem obratu za proizvodnjo toplote in električne energije iz biomase ustvarili objekt za bioenergijo z zajemanjem in shranjevanjem ogljika.
Evropska komisija je že konec leta 2021 poudarila pomen čezmejne infrastrukture za prevoz CO2. Izvršni podpredsednik Komisije za evropski zeleni dogovor Frans Timmermans je ob tem dejal, da je odvzem ogljika ključnega pomena za doseganje podnebnih zavez, poleg tega pa bo pripomogel k bolj odpornemu gospodarstvu, kar bo ključno v boju proti podnebni krizi in krizi biotske raznovrstnosti.
Akt o neto ničelni industriji je del evropskega industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora. Cilj je približati splošno zmogljivost Unije za proizvodnjo strateških neto ničelnih tehnologij do leta 2030 40 odstotkom potreb Unije po uvajanju takih tehnologij ali doseči ta delež. Akt o neto ničelni industriji med ključne tehnologije uvršča tudi zajemanje CO2. Akt na tem področju predvideva, da se do leta 2030 v Uniji doseže letna zmogljivost vbrizga v višini 50 milijonov ton. Več o zakonodaji, ki se sprejema, lahko preberete v aprilski številki revije Glas gospodarstva.
Več informacij
https://www.gzs.si/Portals/SN-informacije-Pomoc/Vsebine/GG/2023/April/gg_v4_lores.pdfCilji do 2030