Shrani za kasnejše branje.
Predlog direktive o utemeljitvi in sporočanju izrecnih okoljskih trditev ima cilj zagotoviti zanesljive, primerljive in preverljive informacije ter opolnomočenje potrošnikov proti zelenemu zavajanju.
Antonija Božič Cerar, GZS, Služba za okolje, podnebje in energijo
Okolje in trajnost prehaja v vse pore gospodarstva – od pridobivanja surovin in proizvodnje do komunikacije s poslovnimi partnerji v gospodarstvu po oskrbovalnih verigah in s potrošniki v širši družbi. Na vseh nivojih komunikacije bodo pomembni podatki, ki bodo morali biti čim bolj konkretni in preverjeni.
Evropska komisija je leta 2014 in nato 2020 opravila popisa okoljskih trditev. V študijah je pregledala vzorec 150 okoljskih trditev za širok nabor izdelkov glede na načela direktive o nepoštenih poslovnih praksah, in sicer jasnosti, nedvoumnosti, točnosti in preverljivosti.
Utemeljitve in sporočila okoljskih trditev in znakov bo lahko preverjala in potrjevala le neodvisna akreditirana oseba.
V študiji iz leta 2020 je bilo ugotovljeno, da znaten delež okoljskih trditev (53,3 %) vsebuje nejasne, zavajajoče ali neutemeljene informacije o okoljskih značilnostih izdelkov v EU in v številnih kategorijah izdelkov. V popisu iz leta 2020 je bila analizirana tudi utemeljenost okoljskih trditev in preverjena njihova jasnost, natančnost in obseg, v katerem so utemeljene s preverljivimi dokazi. Analiza je pokazala, da je bilo 40 % trditev neutemeljenih.
Evropski zeleni dogovor je naložil Komisiji, da okrepi svoja regulativna in neregulativna prizadevanja, da bi odpravila lažna zelena zagotovila. Še posebej, ker je s pomočjo digitalizacije mogoče izboljšati razpoložljivost informacij o značilnostih izdelkov, ki so naprodaj v EU.
Foto: Depositphotos
Okoljska trditev in izrecna okoljska trditev
Okoljska trditev je vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, vključno z besedilom, slikovno predstavitvijo, grafično predstavitvijo ali predstavitvijo s simboli v kakršni koli obliki (vključno z znaki, blagovnimi znamkami, imeni podjetij ali imeni izdelkov) v okviru komercialnega sporočila, ki navaja ali namiguje, da ima izdelek ali trgovec pozitiven ali ničelni vpliv na okolje ali je manj škodljiv za okolje od drugih izdelkov oziroma trgovcev ali je svoj vpliv sčasoma izboljšal.
Predlog direktive določa minimalne zahteve glede utemeljitve in sporočanja prostovoljnih okoljskih trditev in okoljskega označevanja v poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov.
Utemeljitev izrecnih okoljskih trditev mora temeljiti na oceni, ki izpolnjuje minimalna merila za preprečevanje zavajajočih trditev in
- se opira na priznane znanstvene dokaze in najsodobnejše tehnično znanje;
- dokazuje pomembnost vplivov, vidikov in uspešnosti z vidika življenjskega cikla;
- upošteva vse pomembne vidike in vplive pri ocenjevanju uspešnosti;
- dokazuje, ali je trditev točna za celoten izdelek ali le za njegove dele (za celoten življenjski cikel ali le za nekatere faze, za vse dejavnosti trgovca ali le za njihov del);
- dokazuje, da trditev ni enakovredna zahtevam, ki jih nalaga zakonodaja;
- zagotavlja informacije o tem, ali je okoljska uspešnost izdelka bistveno boljša od običajne prakse;
- opredeljuje, ali pozitiven dosežek vodi k znatnemu poslabšanju drugega učinka;
- zahteva, da se o izravnavah toplogrednih plinov poroča na pregleden način.
Predlog prepoveduje uporabo znakov, ki temeljijo na lastnem certificiranju, kar v praksi pomeni, da bo lahko le tretja neodvisna oseba preverjala in potrjevala utemeljitve in sporočila okoljskih trditev in znakov. Uradno akreditiran organ (preveritelj) bo opravil predhodno preverjanje trditev, ki jih predloži podjetje, ki jih želi uporabljati.
Potrdilo o skladnosti bo priznano po vsej EU, podjetja pa ga bodo lahko uporabila v komercialnem sporočilu potrošnikom.
Splošne okoljske trditve, kot so okolju prijazen, eko, zelen, prijatelj narave, ekološki in okoljsko primeren, ne bodo dovoljene. Utemeljitve izrecnih okoljskih trditev bodo morale upoštevati mednarodno priznane znanstvene pristope k opredelitvi in merjenju okoljskih vplivov, okoljskih vidikov in okoljske uspešnosti izdelkov ali trgovcev zato, da bodo potrošniki imeli dostop le do zanesljivih, preglednih, primerljivih in preverljivih informacij.
Utemeljitev te t.i. izrecne okoljske trditve bo lahko osnovana le na opredelitvi do okoljskih vplivov in okoljskih vidikov, ki skupaj znatno prispevajo k splošni okoljski uspešnosti proizvoda (»ustrezni okoljski vplivi« in »ustrezni okoljski vidiki«).
Navedbe o pomembnosti okoljskih vplivov in okoljskih vidikov bodo lahko izhajale le iz ocen, pri katerih se upošteva življenjski cikel, vključno s študijami, ki temeljijo na metodah okoljskega odtisa, če so te popolne glede vplivov, pomembnih za kategorijo izdelka, in vključujejo vse pomembne okoljske vplive.
V Priporočilu Komisije o uporabi metod okoljskega odtisa bi morale na primer najpomembnejše opredeljene kategorije vplivov skupaj prispevati vsaj 80 % enotnega skupnega rezultata.
Navedbe o pomembnosti okoljskih vplivov ali okoljskih vidikov lahko izhajajo tudi iz meril, določenih za različne znake za okolje tipa I, kot je znak EU za okolje, ali meril Unije za zelena javna naročila, iz zahtev, določenih v uredbi o taksonomiji, iz pravil za posamezne izdelke, sprejetih v skladu z napovedano Uredbo o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo trajnostnih izdelkov, ali iz drugih ustreznih pravil Unije.
Pri tem pa izrecna okoljska trditev ne sme le poudarjati izboljšanje okoljskih vplivov ali okoljskih vidikov, ampak opozoriti na morebiti povezane negativne posledice, ki bi jih to izboljšanje prineslo na povezane, druge okoljske vplive ali okoljskih vidike.
Preveritelj, ki bo uradno akreditiran, bo tako lahko le neodvisen organ brez navzkrižja interesov. S tem naj bi se zagotovilo neodvisnost presoje ob najvišji stopnji strokovne integritete. Preveritelj bo moral izkazovati potrebno strokovno znanje, opremo in infrastrukturo za izvajanje preverjanj ter imeti dovolj ustreznega osebja, da bo lahko spoštoval poslovne skrivnosti.
Ko preveritelj preveri predloženo trditev, se odloči o izdaji (ali neizdaji) potrdila o skladnosti. To potrdilo bo priznano po vsej EU, države članice si ga bodo izmenjale prek informacijskega sistema za notranji trg, podjetja pa bodo lahko trditev uporabila v komercialnem sporočilu potrošnikom na notranjem trgu. Potrdilo o skladnosti trditev bo podjetjem zagotovilo gotovost, da pristojni organi v drugi državi članici ne bodo izpodbijali njihove potrjene trditve. Ta postopek se bo uporabljal tudi za preverjanje shem označevanja glede njihove skladnosti z določbami o upravljanju. Komisija bo pooblaščena za sprejetje izvedbenega akta, ki bo določal obliko potrdila o skladnosti trditev.
Ob tem se lahko glede na pomanjkanje kadrov in zahtevnosti postopkov vprašamo, kako bo s preveritelji v Sloveniji in kako se bodo soočili z izzivom certificiranja izrecnih okoljskih trditev pri nas.
