Sadjarji v skrbeh za svojo prihodnost

Shrani za kasnejše branje.

Sadjarji v vse bolj spremenljivih vremenskih razmerah iščejo dolgoročne rešitve, zato pričakujejo, da jim država pride naproti z javnimi razpisi v okviru skupne kmetijske politike za ciljno naravnane investicije in z jasno vizijo razvoja slovenskega sadjarstva.

Dr. Vesna Miličič, Združenje slovenskih sadjarjev pri GZS – ZKŽP

Izzivov, s katerimi se sadjarji trenutno in že nekaj let zapored soočajo, je veliko. Eden od večjih izzivov so ekstremni vremenski dogodki, ki so posledica podnebnih sprememb in bistveno vplivajo tako na količino kot tudi na kakovost pridelka. Poleg tega so tu še nestabilne geopolitične razmere v svetu, kot so ruski embargo, Brexit, vojna v Ukrajini, zdravstvena in energetska kriza, ki imajo znatne posledice za vse.

Po podatkih Svetovnega združenja pridelovalcev jabolk in hrušk, ki spremlja tržno pridelavo v svetovnem merilu, smo v Sloveniji od leta 2015 v povprečju pridelali okrog 40 tisoč ton jabolk na leto v intenzivnih nasadih. Pri tem je nujno potrebno poudariti velika nihanja v pridelku zaradi vremenskih nevšečnosti. Spomladanske pozebe, toča, suša, obilne padavine se že nekaj let zapored dogajajo vsako leto in sploh ni več vprašanje, ali se bodo zgodili, ker se zagotovo bodo. Ne samo da se v enem letu zgodi en tak ekstremen vremenski dogodek, zgodi se jih lahko več hkrati, kot je bilo to na primer lansko leto, ko smo imeli pozebo, neurja s točo in poplave.

O stanju v sektorju in prihodnosti smo se pogovarjali z Mohorjem Holeškom, predsednikom Združenja za sadjarstvo pri GZS – Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij.

Država nam vsakič poskuša priti naproti z ustreznimi interventnimi finančnimi pomočmi, vendar to ni dolgoročna rešitev, pravi Holešek. Pridelava sadja poteka pod milim nebom in je neobhodno odvisna od zunanjih vremenskih razmer, zato se moramo sadjarji nujno prilagoditi in tukaj nam mora država priti naproti na dolgi rok. Predvsem z javnimi razpisi v okviru skupne kmetijske politike za ciljno naravnane investicije in jasno vizijo razvoja slovenskega sadjarstva.

Mohor Holešek, predsednik Združenja za sadjarstvo pri GZS – ZKŽP

Foto: arhiv GZS-ZKŽP

Če želimo povečati samooskrbo s sadjem v Sloveniji, je potrebno oblikovati strategijo razvoja sadjarstva v Sloveniji, opredeliti konkretne cilje in aktivnosti, s katerimi bomo te cilje dosegli v določenem časovnem obdobju. Še en velik izziv, s katerim se sooča ne samo slovensko sadjarstvo, ampak tudi sadjarstvo v svetovnem merilu, je pomanjkanje ustrezne delovne sile. Holešek meni, da je za uspešno reševanje vseh naštetih izzivov v sadjarstvu potrebno povezovanje in sodelovanje med pridelovalci, stroko in odločevalci politik. Naš sektor vse to nujno potrebuje za izboljšanje konkurenčnosti in tehnološki preboj.

Podpore za sadjarski sektor so, a težko dostopne

Država je sadjarstvu omogočila finančno podporo v primeru odprave posledic škod, nastalih zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov, energetske in zdravstvene krize. Sektor sadjarstva se lahko najde v veliko investicijah tudi v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike, je pa težava, da sadjarji pri tem konkurirajo z ostalimi sektorji v kmetijstvu. Holešek poudarja, da so največkrat ovira pri pridobitvi sredstev iz naslova javnih razpisov v okviru skupne kmetijske politike merila za izbor. »Sadjarji zaradi omejujočih in neživljenjskih meril ne uspemo dobiti dovolj točk za pridobitev sredstev, ki jih zelo potrebujemo,« zaključi Holešek.

Investicije v pridelavo in predelavo sadja so zelo visoke in terjajo dolgoročno usmerjeno načrtovanje.

Glede zmanjševanja uporabe fitofarmacevtskih sredstev je Holešek jasen: »V Sloveniji je registriranih pol manj aktivnih snovi kot v ostalih državah Evropske unije, da o tem, kaj vse je registrirano in se lahko uporablja v državah izven EU, sploh ne govorim. V tako rigoroznih pogojih je v Sloveniji težko pridelovati sadje na konkurenčen način. Zaščitna sredstva in ostali dodatki morajo biti na razpolago vsem pod enakimi pogoji, kot je to v ostalih državah EU, saj ne nazadnje slovensko sadje in zelenjava v vseh javnih razpisih konkurirata uvoženemu sadju in zelenjavi, ki sta pridelana z bistveno nižjimi stroški in ob večjemu izboru zaščitnih sredstev.

Ob pojavu novih škodljivcev in bolezni v trajnih nasadih, ki so posledica podnebnih sprememb, sadjarji podpirajo uporabo alternativnih metod zatiranja, kjer je to mogoče ob hkratnem upoštevanju stroškovne dostopnosti alternativ. Predlog o zmanjšani rabi fitofarmacevtskih sredstev podpirajo, vendar pri tem opozarjajo, da zmanjšanje ne sme ogroziti prehranske varnosti države. Holešek poudari, da si popolnoma brez uporabe zaščitnih sredstev za varstvo rastlin resnega sadjarstva in prehranske suverenosti države ne predstavlja.

Pridelava sadja je odvisna od zunanjih vremenskih razmer.

Foto: arhiv GZS-ZKŽP

Kakšno bo slovensko sadjarstvo čez 20 let?

Po mnenju Mohorja Holeška si je danes slovensko sadjarstvo težko predstavljati čez 20 ali celo 50 let, bo pa moralo definitivno biti drugačno, kot je danes. »Predvsem si želim, da bi bilo slovensko sadjarstvo v prihodnje zanimivo za mlade prevzemnike. To pa moramo doseči že sedaj z ustreznimi spodbudami za obnove sadovnjakov, manj administracije in da bodo nasadi skupaj v sodelovanju s stroko dosegli takšno tehnološko opremljenost, da bodo sposobni pridelati 70 ton na hektar,« poudarja sogovornik. Zelo verjetno bo čez 50 let v trajnih nasadih več sort, ki bodo odpornejše na ekstremne vremenske razmere (suša, vročinski udari, pozebe) ter bolezni in škodljivce. Potrebno je zagotoviti sredstva za vso novo opremo oziroma nujno posodobitev obstoječe opreme za pakiranje, hlajenje in skladiščenje, ki bo tehnološko najsodobnejša; vpeljati digitalizacijo in robotizacijo, ki bo v nekem delu ustrezno nadomestila manko delovne sile. Investicije v pridelavo in predelavo sadja so zelo visoke in načrtuje se jih dolgoročno, zato se morajo sredstva v prihodnje pridobiti na bistveno lažji način kot do sedaj. V Sloveniji bi vsekakor nujno potrebovali sveže ideje, novo znanje in boljše povezovanje med stroko in prakso, kar spodbuja tudi RIS3 strategija, še dodaja Holešek.

Strategija RIS3 spodbuja regije in države članice, da opredelijo svoje edinstvene vrline, sredstva in konkurenčne prednosti ter spodbujajo rast, ki jo podpira EIT FOOD projekt in temelji na inovacijah. Delovanje EIT Food Hub Slovenija podpira Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo v okviru Evropske unije.

Mohor Holešek si želi, da bi bilo slovensko sadjarstvo moderno, napredno, digitalno, še bolj odporno na vse izzive in predvsem, da bi sadjarjem omogočalo dostojno življenje; da bi se površine pod trajnimi nasadi celokupno povečevale; da bi bila samooskrba s sadjem znatno višja, kot je danes, ter da bi ozaveščen slovenski potrošnik imel na voljo čim več svežega, visoko kakovostnega in lokalnega sadja. Predvsem da bi bili nakupni kriteriji lokalnost, kakovost in svežina in ne zgolj cena ter da bi bilo slovensko sadje v največji možni meri na voljo skozi vse leto vsem skupinam ljudi, tudi tistim najbolj ranljivim, kot so otroci v vrtcih, šolarji, starostniki in bolniki. In še, da bi slovenski sadjarji brezskrbno, zavzeto in z veliko optimizma zrli v prihodnost!

Foto: arhiv GZS-ZKŽP

Strategija RIS3 spodbuja regije in države članice, da opredelijo svoje edinstvene vrline, sredstva in konkurenčne prednosti ter spodbujajo rast, ki jo podpira EIT FOOD projekt, in temelji na inovacijah. Delovanje EIT Food Hub Slovenija podpira Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo v okviru Evropske unije.