Shrani za kasnejše branje.
Samozadostnost si lahko ustvarimo na področju električne energije, kjer imamo dobro povezano in robustno omrežje, veliko znanja in naravne danosti.
Mateja Jordan
Podjetja energetsko intenzivne industrije, kot je proizvodnja kovinskih materialov in nekovin, opozarjajo na otežene razmere poslovanja zaradi visokih stroškov energije in vedno višjih cen surovin. Še dodatno jih bo obremenil nov način obračunavanja omrežnine, ki naj bi v veljavo stopil 1. julija. V Združenju kovinskih materialov in nekovin si zato želijo razumevanja vlade in ukrepanje za zagotavljanje konkurenčnosti. Direktorica mag. Petra Prebil Bašin je prepričana je, da bi morala Slovenija čim prej v izgradnjo novih proizvodnih virov za proizvodnjo elektrike, ker na tem področju zaostajamo že vsaj desetletje.
Kakšna je vloga združenja v branži, kakšne vrste pomoč in podporo nudite svojim članom?
Združenje kovinskih materialov in nekovin vključuje podjetja iz več dejavnosti, tako proizvajalce kovinskih materialov in nekovin kot livarne ter tudi sekcijo reciklažne industrije. Podjetja se razlikujejo po samem tipu proizvodnje, pa tudi po velikosti. Imamo približno 70 članov; tu so tako velika proizvodna podjetja kot MSP-ji. Ti so večinoma tudi veliki izvozniki, saj panoga v povprečju dobre tri četrtine odstotkov izdelkov izvozi. Združenje je tako prostor oblikovanja skupnih interesov in stališč, mesto združevanja in izmenjave dobrih praks.
V zadnjih letih pa se podjetja, ki so zelo aktivna tudi na razvojnem področju, aktivno povezujejo znotraj SRIP MATPRO, ki je eno najbolj uspešnih strateško razvojno-inovacijskih partnerstev. Skupaj so izpeljali že kar nekaj projektov, dobili razvojni denar, pilotno napravo …
Podjetja v panogi tudi v letošnjem letu opozarjajo na težavne razmere in velike obremenitve. Kateri izzivi so še posebej specifični prav za vašo panogo?
Glavni izziv, ki zdaj prihaja na površje, je pravzaprav sam obstoj te industrije v Sloveniji in Evropi. Gre za industrijo materialov, ki je po svoji naravi energetsko intenzivna in zato našim odločevalcem ni ravno ljuba.
A gre tudi za industrijo, ki je vir surovin vsej ostali industriji tako v Sloveniji kot Evropi in pomembno gradi samozadostnost Evrope in Slovenije na tem področju. To so tradicionalne industrije, ki se ob morebitni zaustavitvi težko ponovno obudijo, torej njihov zastoj pomeni dolgoročno izgubo.
Na žalost se podjetja spopadajo tudi z vprašanjem dolgoročnega obstoja – letos smo žal že dobili informacijo o zaprtju ene livarne. Glavni razlog so nekonkurenčni pogoji poslovanja. Stroški poslovanja so enostavno previsoki; na eni strani so to stroški energentov, na drugi strani visoki stroški dela … Največji izziv pa je negotovost, ki ga domače poslovno okolje ob turbulentnem svetovnem dogajanju žal le še krepi. Svojevrsten izziv je tudi zeleni prehod, ki je v teku, saj so podjetja že globoko v investicijskem valu. Nekatere tehnologije v teh dejavnostih so tradicionalne in čeprav se morda že nakazujejo tudi nove tehnologije, so tržno te še zelo, zelo nezanimive. Zdaj smo v nekakšni prehodni fazi razvoja, kjer podjetja prehajajo v krožno gospodarjenje s prehodom na sekundarne surovine, še intenzivneje izvajajo projekte energetske učinkovitosti, izgrajujejo sončne elektrarne in podobno. Cilj je prehod v manj-ogljično poslovanje. Tudi na tej poti ne manjka ovir, kot so financiranje zelenega prehoda, pridobivanje dovoljenj, izvajanje zakonodaje, ki je pogosto nejasna in v praksi neizvedljiva, ter že omenjene razvijajoče se nizko-ogljične tehnologije.
Omenili ste, da podjetja veliko vlagajo v razvoj. Imajo na voljo dovolj ustrezno izobraženega razvojnega kadra?
Trenutno so kadri še na voljo, v podjetjih pa se zavedajo, da bo to v prihodnosti zagotovo postalo problem. Vsi poklici v metalurgiji – metalurg, livar … so deficitarni. To je definitivno težko delo v procesni proizvodnji in pogosto večizmensko, kar je še dodatni faktor, da ni privlačno za mlade. Čeprav je stanje na področju kadrov letos sicer nekoliko boljše kot lani, bo to na dolgi rok vsekakor težava. To je zagotovo tveganje, ki ga že zaznavajo naša podjetja.
Podjetja iz energetsko intenzivne industrije pogosto opozarjajo na nekonkurenčnost poslovnega okolja, predvsem v primerjavi z okoljem izven Evropske unije. Kaj bi pravzaprav na tem področju vsi skupaj pričakovali od države?
Država bi se morala zavedati, da z regulativo, ki se sprejema v zadnjem času, res vedno bolj omejuje poslovanje podjetij in viša stroške. Dejansko poslušamo vsak dan, kako nekonkurenčna so naša podjetja, in sicer tako v primerjavi z drugimi državami članicami EU kot tudi izven Evrope. Še posebej zato, ker naša podjetja kar nekaj izvoza ustvarijo izven EU, kjer zaznavajo padec konkurenčne sposobnosti in beležijo pomanjkanje naročil.
Pred kratkim smo malo preiskovali tudi področje energetike in ugotovili – kar je statistično dokazano –, da se naša cenovna prednost pri električni energiji, ki smo jo imeli mogoče desetletja nazaj zaradi ugodnega domačega proizvodnega miksa, izgublja. Tudi vpogled v strateške dokumente glede prihodnje oskrbe z energijo sploh ni spodbuden za industrijo. V času aktualne energetske krize pa država ni poskrbela za ta velika ali pa energetsko najbolj intenzivna podjetja, kot se je to zgodilo v drugih državah članicah. Nismo zadovoljni, saj nas skrbi pogled države na to industrijo, še sploh pa na energetsko intenzivno industrijo. Žal zagotovo ni visoko na agendi trenutne vlade.
Združenje je prostor oblikovanja skupnih interesov in stališč, mesto združevanja in izmenjave dobrih praks.
Kakšno je trenutno stanje na področju surovin? Koliko in kako na poslovanje podjetij vplivajo čedalje višje cene surovin v zadnjih letih?
Slovenija nima več proizvodnje materialov iz primarnih surovin, večinoma se uporabljajo sekundarne surovine. Kot primer – vse jeklo, proizvedeno v Sloveniji, je proizvedeno iz sekundarnih virov. Lani pa se je ustavila tudi primarna proizvodnja aluminija, kar v bistvu vidimo kot veliko izgubo, čeprav odločevalci to komentirajo kot zeleni prehod Taluma. V podjetju Talum so sami izračunali, da se je njihov specifični ogljični odtis zdaj, ko surovine uzvažajo iz tujine in z drugih kontinentov, povečal za dvainpolkrat. Vse to vodi tudi v surovinsko odvisnost Slovenije oziroma širše Evrope, saj ne bomo samozadostni, kar na dolgi rok pomeni višanje cen in nedostopnost surovin ter nadalje tudi samih izdelkov.
Težav v dobavnih verigah za zdaj še ni, na dolgi rok pa podjetja v oskrbi s surovinami zaznavajo tveganje, sploh na področju sekundarnih surovin. Dejstvo je, da vedno več primarnih surovin danes prihaja iz držav tretjega sveta in seveda Kitajske in ti tokovi bodo verjetno zelo zanimivi za vedno širši krog proizvajalcev, zato bo dostop otežen.
Ustaviva se še malo pri razvoju oziroma razvojnih trendih … Do katerih sprememb procesov in tehnologije je prišlo v zadnjih letih? In kje je na področju materialov prostor tudi za neko inovativnost?
Kot sem že omenila, so podjetja že v fazi zelenega prehoda, digitalizirajo svoje poslovanje, prehajajo v krožno gospodarjenje, mnogi obstoječi procesi se elektrificirajo ali pa se vzpostavljajo novi. To so pač znane smernice zelenega prehoda in tukaj ta dejavnost čisto nič ne odstopa od drugih. Je pa res, da zeleni prehod v vsakem podjetju izvajajo po svoje, glede na situacijo v podjetju – od zgodovine podjetja, lokacije in lastnikov do različnih končnih produktov. Poleg tega pa podjetja razvijajo tudi nove izdelke. Tukaj je zelo aktiven SRIP MATPRO, imamo pa tudi zelo kakovosten Inštitut za kovinske materiale in tehnologije –IMT, ki ima pomembno vlogo v panogi pri razvoju novih materialov, tehnologij in izdelkov.
V zadnjih letih so se zgradile tudi sončne elektrarne za vsaj delno samozadostnost, ki pa v najbolj energetsko intenzivnih podjetjih predstavlja samo nekaj odstotkov potrebne energije. Mnoga podjetja izkoriščajo tudi odpadno toploto. Projekti energetske učinkovitosti so stalnica na agendi. Kot sem rekla, smo v investicijskem valu.
Projekti energetske učinkovitosti so stalnica na agendi podjetij.
Diverzifikacija je aktualna tudi na področju energetike. Kako močno pa panogo pestijo visoki stroški oziroma cene energentov, pa tudi nov način obračunavanja omrežnine po blokih? Kako blizu energetski samooskrbi so podjetja?
Stroški energentov so gotovo eni najpomembnejših stroškov pri teh energetsko intenzivnih podjetjih. Ker so ključni za prihodnji razvoj dejavnosti, tudi na zbornici veliko naporov vlagamo v to, da bi dolgoročno zagotovili zadostno oskrbo z energijo po konkurenčnih cenah za industrijo v Sloveniji. V bistvu razmišljamo v tej smeri – če si samozadosten, si lahko najlažje krojiš usodo in samozadostnost si lahko ustvarimo v Sloveniji na področju električne energije, kjer imamo dobro povezano in robustno omrežje, veliko znanja in nenazadnje naravne danosti. Zato GZS tudi zelo intenzivno zagovarja izrabo in izgradnjo vseh možnih dodatnih proizvodnih kapacitet za električno energijo, vključno z izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne. Samo z obnovljivimi viri, kot je bilo prvotno plasirano v strateškem dokumentu NEPN, se ta industrija ne more oskrbeti, ker ne gre za dovolj stanoviten vir.
Industrija potrebuje energijo v pasu 24/7 in se bo zaradi tega tudi zelo težko prilagajala novim časovnim blokom, ki jih napoveduje nov način obračunavanja omrežnine. Predlog novega načina omrežnine nas zato zelo skrbi; predvsem zato, ker smo šele po novem letu lahko izračunali, kakšni so dejanski stroški novega načina obračunavanja. Podjetja so zaradi ocene povišanja stroškov vsekakor zaskrbljena, saj izračuni kažejo na večje povečanje stroškov iz naslova omrežnine.
Ta podjetja so velik porabnik energije, veljajo pa tudi za precejšnje onesnaževalce. Zeleni prehod pa je, kot ste dejali, v vaši industriji velik izziv. Kako se konkretno s tem soočajo podjetja in katere so bistvene pripombe z vidika industrije materialov?
Na tem mestu vas moram popraviti – tehnološki procesi v tej dejavnosti so energetsko intenzivni, so pa naša podjetja v minulih desetletjih že ogromno naredila in izboljšala ogljični odtis in so v primerjavi tudi z drugimi podjetji iz EU visoko na »benchmark« lestvici najbolj učinkovitih podjetij v svoji dejavnosti. Zato ima izdelek, proizveden v teh podjetjih, manjši ogljični odtis kot na primer primerljiv izdelek, uvožen iz tretjih držav, kjer so pogoji in tehnologije manj optimizirane in ogljično obremenjujoče.
Veliko podjetij v panogi kovinskih materialov in nekovin je že od leta 2005 vključenih v evropski ETS sistem, ki sistemsko spremlja njihove izpuste. Industrija je dejansko že zelo veliko naredila na svojem razogljičenju. Zato je bilo še toliko bolj boleče za Talum, ko je država s tako lahkoto sprejela dejstvo, da zapirajo primarno proizvodnjo. Uvoz surovine iz tretjih držav je pač okoljsko veliko bolj sporen.
Glede energije pa – predvsem si želimo zanesljive oskrbe, kar pomeni, da bo energija vedno dostopna in sicer po konkurenčnih cenah. Kot so povedali strokovnjaki na zbornici, je to mogoče najbolj gotovo doseči s samooskrbo. Ta je z našega vidika mogoča le z izgradnjo JEK2 v kombinaciji z obnovljivimi oziroma OVE viri. Jasno je, da moramo preiti na brezogljično energijo in tukaj v bistvu zdaj nekako promoviramo kratico ne OVE, ampak NOVE – nizko ogljična energija, ki poleg jedrske vključuje tudi vse obnovljive vire, torej sonce, vodo …
Cilj je prehod v manj-ogljično poslovanje, a tudi na tej poti ne manjka ovir.
Vsekakor menimo, da bi morala Slovenija čim prej v izgradnjo novih proizvodnih virov za proizvodnjo elektrike, ker na tem področju zaostajamo že vsaj desetletje. Tudi odločitev za JEK2 se že kar predolgo vleče. Dejstvo je, da se TEŠ zapira, tako da moramo ukrepati in to odlaganje odločitev je lahko zelo usodno. Tukaj res pritiskamo in si želimo, da bi čim prej prišlo do odločitve o JEK2. Veseli nas, da je bila pred kratkim sprejeta resolucija o miroljubni rabi jedrske energije tudi v prihodnje, saj je to še en majhen korak do referenduma, ki je predviden še letos. Tukaj vidimo nek napredek, ampak do izgradnje jedrske elektrarne je še daleč … To so naše bistvene pripombe. Industrija nikoli ni bila proti zelenemu prehodu.
Kako pa na industrijo kovinskih materialov in nekovin vpliva zakon o vodah oziroma kakšne so omejitve, kako te vplivajo na poslovanje?
Nekaj podjetij tudi iz teh dejavnosti je žal na vodovarstvenem območju in ta famozni 69. člen onemogoča izgradnjo posodobitev ali pa izgradnjo novih investicij, za katere je potrebna pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Zakon zanje predstavlja oviro in želimo si, da bi se na tem področju čim prej kaj premaknilo.
Na splošno pri izvedbi investicij in pri zelenem prehodu podjetja opozarjajo na ovire v zvezi z zakonodajo, ki v praksi ni izvedljiva. Pridobivanje dovoljenj je zelo oteženo in dolgotrajno, zato mnogi tuji lastniki res skoraj izgubijo potrpljenje, preden pride do izvedbe oziroma do pridobitve dovoljenja in začetka izgradnje. Tako da bi res pričakovali pospešek s strani države, ki pa ga žal še ne opažamo.
Vlada je izdala uredbo o nadomestilu za kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov. Koliko je upravičencev v vaši panogi in kaj to zanje predstavlja?
Upravičenci do tega nadomestila prihajajo skoraj izključno iz teh dejavnosti, torej jeklarne, nekatere livarne ter proizvajalec aluminija. Za upravičence so ta sredstva odličen denar za investicije v zeleni prehod in želeli bi si, da bi bila uredba sprejeta vsaj nekaj let prej. Prvo pobudo za to možnost smo namreč iz GZS dali že leta 2013. V vmesnem času so podjetja v tujini sredstva že dobivala, preden smo mi uredbo sploh sprejeli. Naša podjetja bodo prejela povračilo za tri leta in denar bo šel v razogljičenje, v povečevanje energetske učinkovitosti, izgradnjo obnovljivih virov energije in druge projekte. Upamo, da nam bo uspelo razširiti seznam upravičencev in shemo podaljšati do leta 2030, kot to predvidevajo evropske smernice. Trenutno uredba namreč velja samo do konca prihodnjega leta.