Shrani za kasnejše branje.Sebastjan Šik, direktor Korporativnega komuniciranja GZS
Industrijska proizvodnja pada že od oktobra lani. To kažejo statistični podatki, ki jim ne moremo oporekati. Papirna industrija, proizvodnja kemičnih izdelkov, kovin, pohištva, obdelava in predelava lesa so panoge, ki so najbolj na udaru. V tem obdobju jim je proizvodnja padla za več kot 10, nekaterim celo za 20 odstotkov. V vseh teh primerih gre za energetsko intenzivne panoge, iz česar lahko sklepamo na velik vpliv še vedno previsokih cen električne energije. Obdobje nizkih cen energije, ki so predstavljale konkurenčno prednost Slovenije, je mimo, nas poskušajo strezniti poznavalci. Dokler bomo pri energentih odvisni od uvoza, bomo ranljivi. Najbolj zagrizeni zagovorniki energetske samozadostnosti radi rečejo celo manj suvereni. Zato bodo potrebne obsežne investicije v pasovne, stabilne vire energije. Brez tega lahko hitro spet zabredemo v nove in nove energetske krize.
V kolikor ne bomo začeli resno naslavljati teh vprašanj, nas bo vleklo v napačno smer, stran od ciljev, ki smo si jih zastavili za leto 2030.
To, da se proizvodnja zadnjega pol leta krči v polovici predelovalnih dejavnosti, bi moral biti alarm, ki bi sprožil ukrepe. Še posebej, če k zgornjemu dodamo še podatke o padanju naročil v območju evra in znake recesije v Nemčiji. Na eni strani imamo torej premalo konkurenčno poslovno okolje v Sloveniji, na drugi pa vpliv razmer tujih trgov, od katerih je izvozno naravnano slovensko gospodarstvo močno odvisno. Skrbeti bi nas moral tudi učinek padanja proizvodnje na mala in srednje velika podjetja, ki so v vlogi dobaviteljev. Tudi ta bodo prej ali slej čutila posledice tega upada. Kdor dela v gospodarstvu ve, kako težko je posel pridobiti in kako hitro ga lahko izgubimo. Kdaj torej dosežemo točko, ko bi morali ukrepati? Ko lahko negativne trende še zaustavimo, ali ko je potrebno podjetje reševati pred propadom? Slednje je vsekakor slabša možnost. Izkušnje iz preteklosti nam kažejo, da je kronične bolnike v gospodarstvu nemogoče rešiti. Zato mora biti pomoč hitra in zadostna. To pomeni, da morajo ukrepi prijeti, da morajo učinkovati. Drugače nismo naredili ničesar. In denar, ki smo ga v to vložili, bo šel v nič. Podobno je pri zdravljenju bolezni. Menjujemo zdravila in pristope, dokler pacient ne ozdravi.
Morda se komu padanje industrijske proizvodnje ne zdi tako alarmantno zaradi izredno nizke brezposelnosti oziroma pomanjkanja delavcev. Na Zavod za zaposlovanje so delodajalci samo junija prijavili več kot 15.000 prostih delovnih mest. Pa kljub temu, ali si lahko sploh privoščimo izgubo industrije, ki predstavlja skoraj četrtino BDP države? In kaj bi lahko bila alternativa industriji? Recimo visokotehnološka podjetja, ki prinašajo višjo dodano vrednost. Vendar ta potrebujejo bistveno bolj privlačno poslovno okolje, kot ga lahko trenutno ponudi Slovenija s previsoko obdavčitvijo visoko usposobljenih kadrov, s prekomerno obremenitvijo plač, s pomanjkanjem domačih strokovnjakov (na leto ustvarimo pol manj IT strokovnjakov, kot bi jih sicer potrebovali), s premajhnim deležem BDP za investicije v raziskave in razvoj, če naštejemo le največje ovire.
Ilustracija: Miha Goršin
V kolikor ne bomo začeli resno naslavljati teh vprašanj, nas bo vleklo v napačno smer, stran od ciljev, ki smo si jih zastavili za leto 2030. Morda bo potrebno tu pa tam smer popraviti, ampak cilj mora ostati jasen.