Surovine: odvisnost vodi v iskanje alternativ

Shrani za kasnejše branje.

Ponovna uporaba sekundarnih materialov poleg konkurenčne prednosti omogoča optimizacijo stroškov, znižanje ogljičnega odtisa in večji nadzor nad proizvodnimi procesi.

Mateja Jordan

Evropska in slovenska podjetja se za zmanjšanje odvisnosti od uvoza in visokih stroškov surovin vse bolj osredotočajo na diverzifikacijo dobaviteljev, iskanje lokalnih virov, reciklažo surovin in inovacije v proizvodnih procesih. Problem ozkih grl in šibkih točk v dobavnih verigah povzroča velika odvisnost od uvoza iz omejenih virov. Z zelenim prehodom in digitalno preobrazbo se bo povečala tudi potreba po kritičnih surovinah. Povpraševanje po litiju bo po predvidevanjih do leta 2050 kar 21-krat večje kot v letu 2020; kobalt, litij in ostale kritične surovine so zaradi vojne v Ukrajini in agresivnejše trgovinske in industrijske politike Kitajske postale geopolitični izziv. Nova evropska zakonodaja zato spodbuja reciklažo in obnovitev kritičnih surovin, ki izhajajo iz rudarjenja, predelave in tokov komercialnih odpadkov. Na ta način naj bi zagotovili zanesljiv, varen in trajnostni dostop do kritičnih surovin in povečali uporabo nadomestnih surovin.

Skupina SIJ se uvršča med najbolj trajnostne proizvajalce jekla na svetu. Že vrsto let delajo po načelih krožnega gospodarstva, saj jeklo proizvajajo iz jeklenega odpadka.

Foto: Tomo Jeseničnik

Viri visokokakovostnih surovin so omejeni

Podpredsednica Združenja kovinskih materialov in nekovin Jerica Vranc opozarja na nihanje cen surovin, enega glavnih izzivov v panogi. Cene surovin, kot so železo, aluminij, baker in energenti, so namreč močno odvisne od globalnih tržnih razmer, geopolitičnih napetosti in gospodarskih ciklov. »Tukaj je potrebno omeniti tudi sankcije proti določenim državam, kar vpliva na globalne dobavne verige surovin. Pri tem se soočamo z omejenimi viri visokokakovostnih surovin, ki so ključnega pomena za proizvodnjo kakovostnih izdelkov,« pravi Vrančeva in pojasni, da na samo dobavo surovin vplivajo tudi logistične težave in povečanje stroškov prevozov.

Nihanje cen surovin je eden glavnih izzivov, saj so cene močno odvisne od globalnih tržnih razmer.

Vse večja osredotočenost na okoljsko trajnost in zmanjšanje ogljičnega odtisa pa zahteva od livarskih podjetij, da iščejo tudi trajnostne vire surovin in uvajajo bolj čiste tehnologije, za kar so potrebne investicije v tehnologije za recikliranje in zmanjšanje odpadkov.

Podražitev surovin in transporta

V Skupini SIJ pri zanesljivosti dobave še vedno občutijo vroče-hladni vpliv krize ob Rdečem morju. Kot ugotavljajo, se prav zaradi omenjene krize in negotovosti v dobavah kar nekaj porabnikov jekla odloča za evropske dobavitelje. Transporti so se na splošno podražili. »Najbolj je na udaru kontejnerski prevoz, ampak to vpliva tudi na podražitev drugih vrst transporta,« razlagajo.

Pričakovano podražitev surovin za proizvodnjo jekla v začetku leta v skupini obvladujejo s poslovnim modelom doplačil za legure, ki jih relativno dobro prenašajo v prodajne cene. Trenutno so se cene legur stabilizirale, počasi se umirjajo tudi cene jeklenega odpadka.

V SIJ že vrsto let delajo po načelih krožnega gospodarstva, saj jeklo proizvajajo iz jeklenega odpadka. Certifikat ResponsibleSteel jih uvršča med najbolj trajnostne proizvajalce jekla na svetu.Razvili so tudi nekatera inovativna jekla, za katera so prejeli dve zlati nacionalni priznanji Gospodarske zbornice Slovenije za inovacije. Jeklo SIMAXX 1100 z višjo trdnostjo omogoča izdelavo višjih in tanjših nosilnih stolpov vetrnih elektrarn ter njihovo daljšo življenjsko dobo. Nerjavno jeklo SINOXX 4404 pa je bilo izdelano za največji fuzijski reaktor na svetu ITER, s čimer dokazujejo, da ustvarjajo rešitve tudi za tista področja uporabe, ki bodo ključno prispevala k prehodu v nizko-ogljično družbo.

Planiranje in smotrno upravljanje zalog

Podjetje KANSAI HELIOS Slovenija, kjer v proizvodnem procesu uporabljajo veliko število različnih surovin, se oskrbuje iz različnih virov, predvsem evropskih. Izvršni direktor Marko Podjed pa vendarle ne more mimo pomembnega deleža azijskega trga surovin. Za veliko število surovin je značilna cenovna volatilnost, na katero močno vplivajo cene nafte in globalno povpraševanje. »Naša nabavna strategija vključuje obvladovanje dobavnih tveganj, ki jih identificiramo na nivoju posamezne surovine in skladno s tem ukrepamo,« opisuje pristop podjetja Podjed. Kot pomemben del te strategije izpostavlja še razpršenost virov, tudi regionalno, kar pa vedno oziroma pri vseh surovinah ni mogoče in veliko poudarka dajejo planiranju in smotrnemu upravljanju zalog, od države pa pričakujejo čim manj administrativnih ovir.

Uporaba sekundarnih materialov kot konkurenčna prednost

Andreja Hlišč, direktorica Zbornice elektroindustrije GZS, na področju surovin vidi ogromen potencial v ponovni uporabi materialov, ki nastanejo pri proizvodnem procesu in jih imenujemo sekundarni materiali. V okviru projekta CIRCI – Krožna industrija – uvajanje krožnega gospodarstva v industrijske procese so na GZS vzpostavili bazo podatkov (www.circi.si), kjer je popisanih že več kot 100 materialnih tokov iz različnih slovenskih industrij.

»Podjetjem smo tako lahko dali orodje, kako pristopiti k tej tematiki in bazo sekundarnih materialov v Sloveniji, s pomočjo katere lahko podjetja in raziskovalne inštitucije dobijo informacijo, kakšni sekundarni materiali so na voljo v Sloveniji. Baza je, če lahko tako rečem, neke vrste izmenjevalna platforma. CIRCI baza sekundarnih materialov je narejena na način, da so razkriti samo tisti podatki, za katere podjetja presodijo, da jih lahko razkrijejo,« opisuje delovanje platforme Hliščeva. Poudarja tudi, da ponovna uporaba sekundarnih materialov podjetjem poleg konkurenčne prednosti omogoča še optimizacijo stroškov, znižanje ogljičnega odtisa in večji nadzor nad proizvodnimi procesi.

Veliko potenciala je na področju ponovne uporabe materialov, kjer je GZS vzpostavila bazo podatkov, ki zajema že več kot 100 materialnih tokov.

Po mnenju dr. Bojana Podgornika z Inštituta za kovinske materiale in tehnologije takšna baza omogoča bolj transparenten pregled obstoječih sekundarnih tokov ter možnost iskanja nadomestnih surovin, kar je predpogoj za uspešno krožno gospodarstvo in zeleni prehod. Omogočila bo tudi učinkovito medsektorsko izmenjavo sekundarnih surovin, saj pogosto ni znano, kakšne sekundarne materialne tokove ima posamezna industrija. »Kar za eno industrijo predstavlja odpadek, lahko za drugo pomeni pomembno vhodno surovino,« opozarja Podgornik in meni, da bo baza kot nekakšna borza sekundarnih surovin lahko privedla tudi do novih poslovnih priložnosti pridobivanja in prodaje surovin.

Delovanje platforme so v okviru projekta testirali na industrijskih podjetjih iz treh panog – poleg elektroindustrije tudi v kovinsko predelovalni industriji in predelavi plastike. Andreja Hlišč pa v njej vidi veliko širši potencial, saj bi baza lahko koristila vsem industrijskim panogam. »Deviških materialov je namreč vedno manj, porabimo jih vedno več, reciklabilnost pa ni tako dobra, kot bi si želeli. Resnično bomo morali začeti gledati, da porabimo vse, kar imamo in tukaj baza sekundarnih materialov nudi konkretno orodje, da se temu cilju približamo.« Projektni partnerji GZS so bili TECOS – Razvojni center orodjarstva Slovenije, IMT – Inštitut za kovinske materiale in tehnologije ter EYDE CLUSTER – Eydeklyngen.

Nenevarni material za sanacijo izkopov

Tudi v rudarskem podjetju Termit so izkoristili priložnost v razpisu za vavčer CIRCI in tako razširili idejo predelave odpadkov ter uporabe stranskega proizvoda. Z uporabo stranskih proizvodov podjetje, neposredno odvisno od narave, varuje naravne vire, znižuje stroške, zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov in varčuje z energenti, pravi svetovalka uprave Alenka Pavlin.

Za izdelavo gradbenih kompozitov, s katerimi sanirajo svoje izkoriščene odkope kremenovega peska, v Termitu že uporabljajo kremenovo glino, ki nastaja ob pranju kremenovega peska. Podjetje, ki na leto izkoplje več kot 200 tisoč ton kremenovega peska, za kvalitetno in uspešno sanacijo potrebuje najmanj 100 tisoč ton ustreznega materiala letno. Namesto da bi uporabili naravni material in s tem ustvarili novo rano, so material za sanacijo izdelali sami, pravi Pavlinova. Sanacijski material izdelujejo iz primernih nenevarnih odpadkov z dodajanjem stranskega proizvoda ter s tem ohranjajo naravne vire, na drugi strani pa zmanjšujejo količino odloženih odpadkov. Uporaba gradbenih kompozitov omogoča hitro, varno in kvalitetno sanacijo pod nadzorovanimi pogoji, s čimer se približajo prvotnemu stanju in ga v večini primerov tudi presežejo.

Kar za eno industrijo predstavlja odpadek, je lahko za drugo pomembna vhodna surovina, to pa lahko vodi do novih poslovnih priložnosti pridobivanja in prodaje surovin.

Gradbene kompozite sestavljata glina in odpadni livarski pesek, na isti način pa predelujejo še nekaj drugih primernih odpadkov. V sklopu projekta CIRCI so nabor uporabljenih odpadkov razširili na odpadne livarske žlindre in prahove, ki nastajajo v livarski industriji.

Z izdelavo gradbenih kompozitov iz predelanih odpadkov pomagajo tudi podjetjem in industrijam, ki ustvarjajo velike količine primernih nenevarnih odpadkov, kot so na primer livarne, papirnice, elektroenergetska podjetja in gradbena industrija.

Nujna podpora krožnemu gospodarstvu in iskanju dodatnih tehnoloških rešitev

V podjetju Iskraemeco podpirajo uredbo EU o kritičnih surovinah in si hkrati prizadevajo za popolno transparentnost uporabe nevarnih snovi, kritičnih surovin in konfliktnih mineralov materialov, zatrjuje Dalija Delić, strokovnjakinja za trajnostni razvoj. Od akta pričakujejo, da bo prinesel zavedanje, kako je naša proizvodnja odvisna od drugih držav in hkrati, da bo zmanjšal odvisnost industrij EU od uvoza iz ene same države. S tem se bo izboljšala konkurenčnost EU in skozi diverzifikacijo uvoza zmanjšala njena odvisnost od tretjih držav. »Pričakujemo tudi, da bo akt izboljšal krožnost oziroma ponovno uporabo materialov in domače recikliranje ter spodbudil nove rešitve in inovacije na tem področju,« pravi Delićeva.

V Iskraemecu, kjer v proizvodnji uporabljajo nekatere elektronske komponente, ki vsebujejo kritične surovine – od antimona, kobalta in magnezija do silicija, platine in volframa – poskrbijo za njihovo ponovno uporabo, recikliranje in varno odstranjevanje vseh surovin.

Za učinkovito implementacijo v praksi je treba po mnenju Dalije Delić v Sloveniji vzpostaviti stabilen in konkreten regulatorni oziroma zakonodajni okvir v skladu z okoljsko zakonodajo, zagotoviti sodelovanje in izmenjavo znanja z drugimi članicami EU, identificirati pomembne projekte ter ugotoviti, katere surovine so prednostne. Nujna je tudi podpora krožnemu gospodarstvu ter iskanju dodatnih tehnoloških rešitev in inovacij za uporabo surovin, ki niso kritične.

Če ni razvite tehnologije na primarnem delu, je tudi v verigi vrednosti ni

Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal opozarja še na eno težavo, s katero se sooča industrija materialov. Podjetja, ki imajo sredstva in bi želela diverzificirati proizvodnjo, hitro naletijo na težave, ko pride do pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj. »Ker smo majhni, nišni, se je morala inudstrija materialov v Slovenij transformirati na lastnih virih v času, ko se nobena evropska država ni ukvarjala s transformacijo. Nadgrajevali so energetsko učinkovitost, pilotno so umeščali različne možne tehnologije, ki so se razvijale. Samo poglejte, Nemčija ima še železarne, mi imamo jeklarne. Danes pa imamo težavo, da na materialih nimamo razvitih novih tehnologij. Dokler nove tehnologije niso razvite, jih ne moreš implementirati,« pojasnjuje. »Slovenska industrija materialov je praktično 10 odstotkov nad slovenskim povprečjem po BDP, mi pa jo uničujemo. Največja napaka Evrope bo, če bo res izkoreninila primarno inudstrijo, ki je materialna industrija in vnaša nove tehnologije.«