Shrani za kasnejše branje.
Ljubljanska arbitražna pravila omogočajo rešitev za primere, ko stranke zaradi nasprotnih stališč ne dosežejo soglasja o arbitru.
Žana Cerjak, Stalna arbitraža pri GZS
V primeru spora lahko sprti stranki nesoglasja rešujeta pred sodiščem, alternativno pa lahko soglašata za reševanje spora v arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri GZS (SA). Pri tem spora ne rešuje sodnik, temveč senat treh arbitrov ali arbiter posameznik. Bistvena razlika med arbitražo in sodnim postopkom je postopek nominacije in imenovanja arbitrov. To je ena izmed prednosti arbitraže, saj omogoča določeno avtonomijo strank in imenovanje arbitrov, ki imajo specifična znanja (npr. gradbeno pravo, javna naročila).
Stalna arbitraža nudi storitev reševanja sporov na arbitraži po določbah Ljubljanskih arbitražnih pravil (LAP), ki urejajo tudi postopek nominacije in imenovanja arbitrov. Reševanje spora je možno v senatu, sestavljenem iz treh arbitrov, pri čemer vsaka od strank nominira enega arbitra, ta pa po imenovanju nominirata predsednika senata. Druga možnost je reševanje spora z arbitrom posameznikom.
Ključni sta neodvisnost in nepristranskost arbitra
Potrebno je ločevati med nominacijo in imenovanjem. Nominacijo opravi stranka v Zahtevi za arbitražo ali Odgovoru na zahtevo za arbitražo, torej v začetku postopka. Sledi presoja neodvisnosti in nepristranskosti nominiranih arbitrov, kar opravi SA, ki nato arbitre imenuje. Šele po imenovanju se celoten spis preda senatu ali arbitru posamezniku v odločanje. Statistični prerez arbitraže pred SA kaže, da postopek imenovanja v povprečju traja dva meseca. Nato pa mora senat končno arbitražno odločbo izdati v roku devet mesecev oz. šest mesecev v postopku pospešene arbitraže.
Priprava nabora primernih kandidatov za arbitra omogoči hitrejši začetek postopka.
Z vidika SA je ključno vprašanje neodvisnosti in nepristranskosti arbitra. To pomeni, da SA imenuje le arbitra, ki je v konkretnem primeru popolnoma neodvisen in nepristranski ter o tem ne obstaja kakršenkoli dvom in niti ne daje videz odvisnosti in pristranskosti. Ključno je še razumevanje strank v postopku, da čeprav one nominirajo arbitra, ne gre za osebo, nad katero bi imele kakršenkoli vsebinski vpliv. Zato o imenovanju odloči Stalna arbitraža šele po tem, ko preuči neodvisnost in nepristranskost, o čemer se mora arbiter pred imenovanjem izjaviti. Pri tem se upošteva tudi vse komentarje toženca in tožnika. Sekretariat z namenom zagotovitve časovne učinkovitosti upošteva tudi razpoložljivost arbitra, področje spora, jezik postopka, merodajno pravo in vse ostale okoliščine, ki lahko vplivajo na delo senata.
Rešitve ob nesoglasjih za nominacijo arbitra
Pogosto se v sekretariatu srečujemo z vprašanji, koga lahko stranka nominira v konkretnem postopku za arbitra. Stranke se na nas pogosto obrnejo, ko pripravljajo Zahtevo za arbitražo ali Odgovor na zahtevo. V teh primerih SA pozove stranke k predložitvi soglasja za pripravo informativnega seznama arbitrov. Imeli smo tudi primere, ko je tožnik že v Zahtevi za arbitražo namesto nominacije podal soglasje za pripravo takšnega seznama. Gre za pripravo nabora oseb, ki bi glede na okoliščine konkretnega primera lahko bile nominirane in po presoji neodvisnosti in nepristranskosti tudi imenovane. V večini primerov pred SA odloča arbiter posameznik, ki ga morata stranki soglasno nominirati. Vendar sprti strani redko uspeta soglasno nominirati osebo za arbitra. Zato v teh primerih pogosto imenovanje opravi predsedstvo SA. S tem LAP omogočajo rešitev za primere, ko stranke zaradi nasprotnih stališč ne dosežejo soglasja o osebi arbitra.
Prednost arbitraže je možnost nominacije arbitra, ki ima posebno strokovno znanje, kar omogoča kvalitetno rešitev spora. Pri tem priprava nabora primernih kandidatov za arbitra pripomore k hitrejšemu poteku postopka v začetni fazi pred predajo senatu.