Shrani za kasnejše branje.
Pred 30 leti, v juliju 1994, je izšla prva številka Glasa gospodarstva. Njen glavni odgovorni urednik je bil mag. Jožko Čuk, takrat še podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije, nato pa od leta 1996 do 2006 njen predsednik. V pogovoru z njim smo obudili spomine na rojstvo tega zborničnega medija.
Ester Fidel, Korporativno komuniciranje GZS; foto: Tadej Kreft
Kako se je na GZS porodila zamisel o lastnem časopisu?
Rojstva Glasa gospodarstva se spominjam z velikim veseljem. Na zbornici smo želeli vzpostaviti orodje, preko katerega bi komunicirali razvojne trende in gospodarske ideje pa tudi strokovne vsebine tako s članstvom kot s širšo javnostjo. Seveda, najboljše je z lastnim časopisom! To je bilo v obdobju obveznega članstva in zato je imel časopis veliko naklado, kar 63 tisoč izvodov. Posledično je bil tudi močno komunikacijsko sredstvo. Naš cilj je torej bil, da je časopis vzvod diseminacije razvojnih vsebin, saj smo jih do tedaj premalo komunicirali in posledično premalo izkoristili ta potencial zbornice.
Kakšne poti pa ste uporabljali v komunikaciji s članstvom pred tem?
Zbornica je imela takrat in ima še danes čudovit organizacijsko kadrovski mehanizem, ki temelji na regijskih in panožnih zbornicah in strokovnih službah. Ta potencial smo izkoristili tako, da smo gradili ugled in moč zbornice. Zlasti preko regijskih zbornic smo imeli močne vezi s članstvom po celi državi. Spomin na obdobje mojega vodenja zbornice je zaznamovan tudi s ponosom na močne strokovne službe, na primer plansko-analitsko, pravno, informacijsko, na center za mednarodno poslovanje.
Vir moči zbornice je bil v tem, da smo imeli najbolj kompetentne strokovnjake, ki so bili v kontaktih z najboljšimi strokovnjaki v podjetjih. Ne spomnim se kakšne druge institucije, ki bi imela tako dobre povezave in vzpostavljeno tako dobro sodelovanje, kot ga je imela zbornica. Ko sem leta 1996 postal predsednik, smo želeli zbornico pozicionirati v širšem smislu, ne le v gospodarskem. Tako smo vključevali tudi deležnike iz drugih, netipično gospodarskih področij in to je zelo dobro odzvanjalo. To je zbornici dalo dodatno moč.
Naše službe so presegale potenco znanja pa tudi izkušenj zelo pomembnih vladnih in parlamentarnih služb. Kljub temu da so bila naša stališča z vlado in parlamentom pogosto različna, so nas upoštevali. Seveda smo bili močno vpeti tudi v mednarodne povezave.
Časopis je bil že od samega začetka namenjen prvenstveno članom zbornice. So ga že tedaj prejemali brezplačno?
Glas gospodarstva je šel brezplačno vsem našim članom, distribuirali pa smo ga tudi drugim deležnikom.
Kakšen je bil prvi odziv članstva?
Zelo dober, ker smo sestavili vsebino, ki je bila zanimiva in aktualna. Spominjam se, kako sem prepričal gospoda Staneta Jakšo, da je pristal na intervju v prvi številki. Kot generalni direktor podjetja Jakša Magnetni ventili je predstavil svojo podjetniško zgodbo in primer dobre prakse. K dobremu odzivu so zagotovo pripomogli tudi odgovori na vprašanja, ki so bila v tistem obdobju najbolj interesantna, in to, da je tako velika masa članstva dobila v roke časopis, v katerem je vsakdo našel nekaj zase. Z enim stavkom bi rekel, da se je zbornica zelo odprla članstvu. Seveda so bile tudi pripombe in predlogi, a to je prispevalo k nadgradnji časopisa.
Glas gospodarstva je imel na začetku veliko naklado, kar 63 tisoč izvodov. Posledično je bil tudi močno komunikacijsko sredstvo.
Kako ste vzpostavili ekipo Glasa gospodarstva?
Ko sem leta 1992 prišel na zbornico, sem bil njen podpredsednik, zadolžen za mala podjetja, izobraževanje in kakovost. Predsednik Dagmar Šuster mi je nato namenil še nov izziv – vzpostavitev zborničnega časopisa. Bil sem glavni odgovorni urednik, vendar to ni bilo moje področje, nisem imel dovolj znanja in izkušenj pa tudi na zbornici takrat nismo imeli usposobljenih kadrov s področja novinarstva. Povezali smo se s časopisno hišo Delo in pridobili kompetentni in izkušeni novinarki Mišo Sovdat in Natašo Koražija. Sovdatova je pripravljala Glas gospodarstva z veliko mero odgovornosti in karizme. Puščal sem ji proste roke, ker sem opažal, da vodi uredniško politiko v pravo smer. Mislim, da je bil ekipi dodaten motiv zavedanje, da je Glas gospodarstva časopis z visoko naklado in velikim dometom tudi po zaslugi brezplačne distribucije. Kasneje so se sicer pojavljali nekateri dvomi, ali ni brezplačna varianta publikacij manj cenjena kot plačljiva, vendar se mi zdi prav, da smo vztrajali na brezplačni. Pazil sem tudi na to, da smo bili pri stroških racionalni, zato smo se odločili za časopisno različico, kljub temu da so bile že v začetku ideje o reviji.
Katerim vsebinam ste v prvem letu dajali prednost?
Naš namen je bil, da tudi preko lastnega časopisa komuniciramo vsebine, pri katerih je bila zbornica tudi sicer odzivna, zlasti v postopkih sprejemanja zakonov in drugih pravnih aktov. Iskali smo ravnovesje med makroekonomskimi vsebinami in tistimi, ki so jih med svojim članstvom zaznavale regijske zbornice in združenja. Že od samega začetka so vsebino Glasa gospodarstva oblikovali s svojimi zapisi tudi naši sodelavci iz strokovnih služb. To je bilo pomembno za utrditev vloge časopisa in zbornice, saj so ti zapisi imeli veliko kredibilnost. Časopis smo ob vseh strokovnih vsebinah, o katerih so pisali naši strokovnjaki, želeli v enem delu tudi bolj sproščeno naravnati. Spomnim se, kako je Metka Penko Natlačen iz Pravne službe ob mnogih strokovnih vsebinah pripravljala še humoristično prilogo Zbornični paragraf. Omenil sem jo, ker je na zbornici pustila pomembno sled, predvsem pri delu v Socialno ekonomskem svetu in v Stalni arbitraži GZS.
Morali smo tehtati tudi, kako bomo naravnali kritičnost določenih prispevkov in ob tem še vedno ohranjali dostojanstvo institucijam ali posameznikom, ki razmišljajo drugače. Mislim, da nam je to uspelo. Glas gospodarstva je bil tudi komunikacijsko sredstvo zbliževanja, ne le kritike.
Kako hitro je Glas gospodarstva dobil vlogo veznega člena med zbornico in njenim številčnim članstvom?
Seveda so bili v letu 1994, ko je bilo članstvo še obvezno, temelji za vzpostavitev brezplačnega časopisa drugačni, kot bi bili danes. Zato je imel časopis pogoje, da si je z dobro naravnano vsebino in veliko naklado hitro utrl pot do mesta enega pomembnejših medijev. Po letu 2000 so se ob pluralizmu političnih strank začele pojavljati tudi težnje po ukinitvi obveznega članstva v zbornici, kar se je v letu 2006 tudi zgodilo. To, da se je politika odločila za spremembo članstva v prostovoljno, je bila za Slovenijo napačna odločitev.
Ali Glas gospodarstva še vedno berete? Kako ocenjujete današnjo različico?
Glas gospodarstva še vedno redno berem in vesel sem, da je to zdaj, ko sem upokojen, tudi zame vez z zbornico. Ne bom rekel, da ga še vedno v celoti preberem od začetka do konca, izbrane vsebine pa vsekakor preberem. Struktura revije je zelo dobra in če pomislim, kakšno konkurenco ima danes, lahko rečem, da dobro uspeva. Primerjava začetnega obdobja z današnjim časom hitro pokaže, da ima danes komunikacijska sestavljenka mnogo puzzlov, med njimi so tudi internet in socialna omrežja. S to veliko konkurenco je bila reviji odvzeta moč ključnega komunikacijskega sredstva.
V Glasu gospodarstva so dobro izpostavljene aktualne vsebine, ki jih zbornica zastopa v prizadevanjih, da bi slovenska podjetja imela konkurenčne poslovne pogoje, ter primeri dobrih praks posameznih podjetij, ki so lahko zgled drugim. Mislim, da Glas gospodarstva radi berejo tudi v drugih institucijah.
Tole vprašanje ni povezano z Glasom gospodarstva, pač pa še z enim jubilejem iz vašega obdobja. Letos spomladi je minilo 25 let od selitve v novo stavbo, v Dom gospodarstva na Dimičevi ulici. Ta projekt se je odvijal v času, ko ste bili na čelu zbornice. Kakšni so spomini na ta mejnik?
V letu 1992 sem imel možnost in privilegij, da sem prišel na zbornico za podpredsednika z izkušnjo iz industrije. Od tam sem prišel z dragocenim znanjem iz tehnologije, konstrukcije, razvoja, vodenja projektov ter vodenja podjetja. Bil sem generalni direktor mednarodnega podjetja Saturnus, ki je zaposlovalo 2200 ljudi. To je strukturiralo moje miselno ozadje. Dodatno širino mi je dal magisterij iz organizacije in poslovne politike ter sodelovanje z našima Gea Collegeem in centrom Brdo.
Po analizi VAPAP sem hitro ugotovil, da ima zbornica zaradi razdrobljene infrastrukture velike stroške. V Ljubljani smo namreč imeli prostore na sedmih lokacijah; nekatere so bile v lasti zbornice, nekatere pa v najemu. Zaradi racionalnosti je bila nujna centralizacija in trdno sem se odločil, da moramo izpeljati ta premik za dobro zbornice. Veliko je bilo tudi nasprotovanj, ker je šlo za radikalno spremembo. Pospešek je dal razplet v postopku denacionalizacije, ko je Zadružna zveza postala pravni naslednik stavbe pri Figovcu in smo jo morali izprazniti. S predsednikom zveze Petrom Vriskom sva se dogovorila, da zveza izplača zbornici tretjino ocejene vrednosti, kar je bil impulz, da smo začeli resno razmišljati o novogradnji. To je bil velik projekt. Imel sem srečo, da ga je izvrstno vodil Herman Benčan, s katerim sem sodeloval že v Saturnusu. Vsekakor pa moram kot eno ključnih sodelavk pri tem projektu omeniti še sekretarko Francko Gabron. Imeli smo gradbeni odbor z uglednimi strokovnjaki, vendar je bilo treba vložiti veliko napora, da je bila izbrana idejna rešitev, ki je izstopala v inovativnem smislu, pripravili pa so jo v biroju Sadar in Vuga. Bilo je veliko »centrifugalnih sil«, tako da sva z ženo Jasno pri tem projektu tudi oba dozorela. Lahko rečem, da če ne bi bil tako »žlahtno nor«, te hiše ne bi bilo. Zelo sem se identificiral z njo. Bilo je delo napredne arhitekturne, urbanistične in gradbene stroke.
Glas gospodarstva je bil tudi komunikacijsko sredstvo zbliževanja, ne le kritike.
Ta hiša se je zgradila 40 % ceneje od slovenskega povprečja, do tega podatka smo prišli primerjalno z Berlinom, kjer je takrat potekal največji gradbeni projekt v Evropi. Mi nismo pri tej investiciji podpisali nobenega aneksa, zgrajena pa je bila v 16 mesecih. Izvedli smo jo lahko brez kredita, ker smo bili zbornica z obveznim članstvom. Finančne težave smo premostili tako, da smo izvajalcem dali v pogodbo klavzulo, da najprej kompenziramo tretjino pogodbenega zneska z neplačano članarino. Tako smo vzpostavili kompenzacijske verige in hkrati reševali probleme neplačanih članarin.
Imel sem željo, da bi bila ta stavba dom gospodarstva, ki bi seval na cel Balkan, skupaj z izobraževalnim centrom CPU. Ko je bila dokončana, sem nekajkrat povabil predsednike gospodarskih zbornic z območja nekdanje skupne države, radi so prihajali.
Za to stavbo smo dobili evropsko nagrado in še zdaj velja v strokovnih krogih za arhitekturni presežek. Zelo sem vesel, da po 25 letih še dobro funkcionira. Menim, da je tudi dobro vzdrževana. Moti me le to, da na ploščadi pred stavbo na drogovih ni več zastav članic Evropske unije, saj jih je GZS ob vstopu v unijo izobesila prva v Sloveniji.
Kakšni so vaši spomini na zbornico?
Na zbornici sem bil 12 lepih let. Lepih zato, ker je bilo to obdobje vzpona, vse je bilo v porastu. V Sloveniji je brbotalo na vseh področjih razvoja in to v sožitju z Gospodarsko zbornico Slovenije. Kar 17 let sem bil tudi predsednik Slovenskega združenja za kakovost. Takrat je bil sistem standardov ISO v vzponu in na tisoče podjetij v Sloveniji se je po teh ali drugih standardih certificiralo. To je bila naravna zakonitost, ki nas je v Evropi naredila močne. Takratno gospodarstvo je osvojilo sistem, ki je bil dokumentiran in transparenten tudi po zaslugi odlične SDK.
