Shrani za kasnejše branje.
Dobra ideja je šele začetek. Za preboj so potrebni pogum, vztrajnost, pripravljenost spreminjati pot in sposobnost učiti se iz porazov. Petra Majdič, ena najuspešnejših slovenskih športnic, skozi izkušnje vrhunskega športa razmišlja o inovativnosti, vodenju in samozavesti, ki jo za zmago potrebuje tudi slovensko gospodarstvo. Njeno sporočilo je jasno: »Športnik ne pride na start razmišljat, zakaj bi moral izgubiti. Pride pogledat, kako lahko zmaga. «
Maruša Boh, Korporativno komuniciranje, GZS; foto: osebni arhiv
Kljub vrhunskim dosežkom Petra Majdič zase pravi, da ni sodila med največje talente v smučarskem teku. Začela je relativno pozno, poleg tega pa ni prihajala iz okolja z razmerami in možnostmi, kakršne so imele velike tekaške države. Imela pa je jasen cilj: priti čim višje. Za to ni bila dovolj le želja, ampak tudi pripravljenost iskati svojo pot, tvegati in vztrajati.
Prav zato inovativnosti ne povezuje zgolj z dobro idejo. Ideja je šele začetek poti. »Ideja ti pokaže smer, pogum te spravi na pot, vztrajnost pa odloči, kako daleč boš prišel.«
Toda tudi vztrajnost lahko razumemo napačno. Ne pomeni, da 15 let počnemo isto stvar, poudarja Majdič, temveč da 15 let iščemo način, kako biti jutri boljši. Pri tem izpostavlja spoznanje dolgoletno uspešnega japonskega mednarodnega koncerna, da na vsakih deset idej pride ena dobra. Namesto čakanja na pravo idejo bi zato morali razvijati razmišljanje, kako priti do čim več idej.
Cilj ostaja, pot se spreminja
Takšno iskanje vedno novih poti je zaznamovalo tudi njeno športno kariero. Prihajala je iz sistema z bistveno manj možnostmi, kot so jih imele velike tekaške države, zato njihovih pristopov niso mogli preprosto kopirati, ampak so morali iskati svoje.
Prav tu je po njenem meja med vztrajnostjo in trmo. Če rezultatov ni, lahko delaš še več, toda če dlje časa delaš več, rezultat pa ostaja enak, se moraš vprašati, ali sploh delaš pravo stvar. »Cilj mora ostati stabilen. Pot do njega pa se mora ves čas spreminjati. To je inovativnost.«
Spreminjanje poti pa neizogibno pomeni tudi tveganje. V vrhunskem športu po njenih izkušnjah ne moreš ves čas igrati na varno. Če počneš samo tisto, za kar že veš, da deluje, boš zelo verjetno dober. Nekdo drug pa bo naredil korak več in postal najboljši. »Če želiš zmagovati, moraš sprejeti možnost, da boš tudi izgubil.«
Izgubljanje je zato sestavni del vrhunskega športa. Sedem mesecev lahko treniraš in nato izgubiš zaradi slabih smuči, bolezni, napačne odločitve ali preprosto zato, ker je bil nekdo boljši. Po porazu lahko iščeš krivca ali pa se vprašaš, kaj lahko naslednjič narediš bolje.
»Neuspeha ne smemo romantizirati. Poraz boli. Tudi mene je. Toda ko čustva minejo, mora ostati informacija. Športnik zelo hitro ugotovi, da neuspeh ni nasprotje uspeha. Je njegov sestavni del.«
Če iz poraza ničesar ne spremeniš, je bil samo poraz. Če zaradi njega nekaj izboljšaš, postane del napredka. Pri tem Majdič opozarja tudi na pomembno razliko med športom in poslom: v vrhunskem športu imaš za uspeh le nekaj kratkih let, v poslu pa več časa in s tem tudi več možnosti za iskanje novih poti in idej.
Omejitve zahtevajo iznajdljivost
Iskanje drugačnih poti je bilo zanjo pomembno tudi zato, ker je bila njena športna kariera v veliki meri zgodba omejitev. Slovenija ni bila Norveška. Ni bilo njihovega denarja, števila tekmovalcev, servisa ali infrastrukture. Namesto vprašanja, česa nimamo, je bilo zato pomembnejše vprašanje: kaj imamo in kaj lahko naredimo drugače? »Ko imaš vsega dovolj, lahko probleme rešuješ z več finančnega vložka in več kadra. Ko tega nimaš, potrebuješ iznajdljivost.«
Podobno je s krizami. Same po sebi niso dobre, pogosto pa odstranijo udobje in nas prisilijo v iskanje rešitev, ki jih prej nismo potrebovali. A Majdič meni, da za inoviranje ne bi smeli čakati na krizo. Veliko bolj smiselno bi bilo inovativnost začeti jemati kot vrednoto, in to »na vseh nivojih družbe ter v vseh porah našega vsakdana«.
To velja tudi za podjetja, ki od zaposlenih pričakujejo inovativnost. »Ne moreš ljudem reči: bodite inovativni in jih potem kaznovati za prvo napako.« Če želimo ideje, moramo dovoliti poskuse, pri čemer pa svoboda ne izključuje odgovornosti. Enako pomembno je okolje, v katerem si ljudje upajo povedati, da razmišljajo drugače. Vodja pri tem ni človek, ki mora imeti vse ideje, temveč tisti, ki ustvari prostor, da lahko najboljše ideje pridejo tudi od drugih.
Zmaga nikoli ni delo enega človeka
Majdič pomen ekipe znova povezuje z izkušnjo vrhunskega športa. Na stopničkah sicer stoji en človek, toda rezultat nikoli ni samo njegov. Za njim so trener, serviser, fizioterapevt in drugi, ki so leta soustvarjali uspeh. »Vrhunska ekipa ni skupina najboljših posameznikov. Je skupina ljudi, ki si zaupajo. In vidijo isti cilj pred seboj.«
Prav zaupanje pa pomeni tudi, da si člani ekipe upajo povedati, ko se z nečim ne strinjajo. Dobra ekipa po njenem zato ne temelji le na enem posamezniku, temveč na sodelovanju ljudi, ki vsak s svojim znanjem in pogledom prispevajo k skupnemu cilju.
Prevelika odvisnost od enega človeka namreč pomeni tudi tveganje: če je večina odgovornosti, pričakovanj in upov položena nanj, lahko njegov padec energije, zagona ali idej vpliva na celotno ekipo. V vrhunskem športu pa časa za takšne zastoje ni veliko.
Odločiti se moraš, tudi ko ne veš vsega
Omejen čas športnika hkrati nauči še nečesa: odločanja v negotovosti. Ne veš, kakšen bo sneg, kako bodo delovale smuči, kaj bo naredila konkurenca ali kako se bo odzvalo tvoje telo. »Toda start je ob 10.32. Odločitev moraš sprejeti.«
Podobno Majdič razume vodenje. Vodja ne more vedno vedeti, kaj se bo zgodilo. Lahko pa pove, da nečesa ne ve, in na podlagi informacij, ki jih ima v tistem trenutku, sprejme odločitev ter zanjo prevzame odgovornost.
Pri tem izpostavlja poštenost, transparentnost in deljenje aktualnih informacij z ekipo. Prav s tem se gradi zaupanje, ki je potrebno, da ti bodo ljudje tudi naslednjič pripravljeni slediti.
Za zmago potrebuješ samozavest
Ko pogovor iz vrhunskega športa prenese na slovensko gospodarstvo, pa Majdič kot eno ključnih lastnosti izpostavi predvsem samozavest. »Slovenci smo neverjetno dobri v tem, da najdemo razloge, zakaj nekaj ne bo šlo. Premajhni smo. Nimamo dovolj kapitala. Nemci so večji. Američani so hitrejši. Kitajci so cenejši.«
Tudi sama bi lahko razmišljala tako. Prihajala je iz države z dvema milijonoma prebivalcev in tekmovala proti Norveški, Rusiji, Nemčiji in Švedski. Toda logika vrhunskega športa je drugačna. »Športnik ne pride na start razmišljat, zakaj bi moral izgubiti. Pride pogledat, kako lahko zmaga.«
Takšne samozavesti bi si želela več tudi v gospodarstvu. Ne arogance ali slepega optimizma, ampak samozavesti, podprte z znanjem, delom in disciplino. »Zmagovali bodo tisti, ki se bodo najhitreje učili, prilagajali in si kljub negotovosti upali narediti naslednji korak.«
TOP 5: Kaj potrebuje zmagovalna miselnost v času negotovosti?
JASEN CILJ – vedeti, kam in zakaj želimo priti, tudi ko pot še ni jasna.
POGUM – se začeti povezovati.
INOVATIVNOST – videti priložnost tam, kjer drugi vidijo omejitev. Jo postaviti za vrednoto na nacionalni ravni.
VZTRAJNOST – vztrajati pri cilju tudi takrat, ko rezultat ne pride takoj ali te je strah neuspeha.
PRILAGODLJIVOST – spremeniti pot, ne cilja; s hitrejšo aktivacijo na vseh ravneh.