Shrani za kasnejše branje.Pri načrtovanju in izgradnji prvega bloka jedrske elektrarne v Krškem so ob ameriškem Westinghousu sodelovala številna slovenska podjetja. Na takrat najzahtevnejšem inženirskem objektu, ki se je kdaj koli gradil na naših tleh, so pokazala izredno visoko stopnjo znanja in strokovnosti na različnih inženirskih, pa tudi drugih področjih.
Mag. Gregor Ficko, GZS – ZGIGM
Veliko pomanjkanje energetskih resursov na eni in dolgotrajna naftna kriza zaradi zaostrene politično ekonomske situacije na Bližnjem vzhodu na drugi strani sta že v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja jugoslovansko vlado prisilila v razmišljanje, nato pa tudi v odločitev o uporabi jedrske energije. Prvi dokumenti, iz katerih je razvidno, da je Jugoslavija začela resneje razmišljati o uporabi jedrske energije, datirajo že v zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v leto 1953. Z njimi je politično vodstvo določilo dva izhodiščna cilja: prvi, za takratno politiko pomembnejši cilj, je določal uporabo jedrske energije v vojaške namene, drugi pa je baziral na vedno večjih ekonomskih potrebah države po električni energiji. Energetski resursi države so bili namreč po koncu 2. svetovne vojne zelo slabi in praktično šele na začetku razvoja, po drugi strani pa je usmeritev države v njeno popolno industrializacijo zahtevala vedno večje količine energentov, predvsem električne energije. Zato glavni razvojni moto države v tem obdobju, izpisovan na parolah o »industrializaciji in elektrifikaciji« kot njenih temeljnih razvojnih ciljih, ne preseneča. Leta 1955 je zvezna vlada ustanovila Zvezno komisijo za jedrsko energijo, ki jo je vodil za predsednikom Titom drugi najmočnejši jugoslovanski politik Aleksandar Ranković. Že v začetku 50. letih pa so na področju jedrske energije delovali kar trije raziskovalno-znanstveni inštituti: v Vinči pri Beogradu, v Ljubljani (Inštitut Jožef Stefan) in v Zagrebu (Ruđer Bošković), ki so kasneje aktivno sodelovali tudi pri razvoju civilnega jedrskega programa.
Rankovićev padec je delno zaustavil apetite po uporabi jedrske energije v vojaške namene in pospešil načrtovanje prvih jedrskih elektrarn
Po odločitvi državnega vrha, da pridobivanje jedrske energije postane eno od primarnih gospodarskih – vzporedno pa tudi vojaških – aktivnosti, se je Jugoslavija v okviru razvijanja svojega jedrskega programa najprej povezala z Norveško, ki ji je vse do začetka 70. let omogočala šolanje nekaterih jugoslovanskih jedrskih znanstvenikov v njenih razvojnih inštitutih. Po otoplitvi odnosov s Sovjetsko zvezo v začetku leta 1956 pa je Jugoslavija na področju razvijanja jedrskega programa začela aktivneje sodelovati tudi s to državo.
Po političnem padcu Aleksandra Rankovića v januarju 1966 so se aktivnosti, povezane z razvojem lastnega jedrskega orožja, upočasnile, čeprav se niso popolnoma zaustavile. Vse sile so se preusmerile v civilni jedrski program, ki je bil v glavnem namenjen energetskim potrebam države. K temu je še posebej pripomogla naftna kriza, sprožena z vojno med nekaterimi arabskimi državami in Izraelom zaradi zasedbe Golanske planote leta 1967. Ta kriza, ki je trajala vse do začetka 80. let, je popolnoma destabilizirala svetovno gospodarstvo. Številne države so zato začele iskati energetsko alternativo v jedrski energiji. Jugoslavija je kljub obljubam njenih arabskih zaveznic, da ji bodo nafto dobavljale v neomejenih količinah in po ugodnejših cenah kot ostalemu svetu, ki je bil pod arabskim embargom, zapadla v veliko energetsko, posledično pa tudi gospodarsko krizo. Arabci so namreč svojo obljubo hitro prelomili in država je nafto kupovala pod istimi pogoji kot preostali svet in ti so bili za državo katastrofalni. Cena nafte je namreč dobesedno poletela v nebo in to se je še kako poznalo tudi v jugoslovanskem gospodarskem sistemu. Negotove in za gospodarstvo neugodne energetske razmere so državo v začetku 70. let prisilile v gradnjo prve jedrske elektrarne v Krškem.
Gradnja jedrske elektrarne Krško v 70. letih prejšnjega stoletja
Foto: spletna stran NEK: NEK skozi čas
Takratni izračuni so namreč pokazali, da če bi Jugoslavija do leta 2000 izkoristila ves svoj vodni potencial, bi elektrika iz hidroelektrarn pokrila samo 20 % za leto 2000 predvidene porabe električne energije. Tudi glede samih zalog premoga so analize pokazale, da bodo izkoriščene že do leta 2030. Izgradnjo termoelektrarn na zemeljski plin in nafto pa je država glede na takratne svetovne tržne razmere teh dveh energentov popolnoma opustila. Še leta 1981, torej tik pred priključitvijo prvega bloka zgrajene jedrske elektrarne v energetsko omrežje, je bila energetska situacija Jugoslavije takšna, da so bile skupne rezerve energije šestkrat manjše od svetovnega povprečja, v Evropi pa je bila Jugoslavija na dnu lestvice. Na drugi strani pa je poraba električne energije hitro naraščala in je bila vsakih sedem let dvakrat večja. Odločitev o izgradnji jedrske elektrarne je bila sprejeta na podlagi rezultatov izdelanih ekonomskih analiz, ki so pravilno napovedovale, da v prihodnosti lahko pride še do večje energetske krize, kot je bila ta v 60. in 70. letih. Tako politična kot ekonomska elita, ki sta takrat delovali v SR Sloveniji, sta iz tega vidika ravnali pravilno in gospodarno, kar pa je najpomembneje, na podlagi strokovnih argumentov sta Sloveniji zagotovili prepotreben, predvsem pa zanesljiv vir električne energije.
Odločitev o izgradnji prvih dveh jedrskih elektrarn v Krškem in v Prevlaki pri Zagrebu
Prve raziskave o možnosti izgradnje jedrske elektrarne so se na Krškem polju kot eni od njenih možnih lokacij začele izvajati leta 1964 in so trajale 5 let, do konca leta 1969. Lokacija na levem bregu Save v neposredni bližini industrijskega območja Krškega se je iz strokovnega vidika pokazala kot najprimernejša, res pa je, da se javnosti takrat navkljub nekaterim javnim »razpravam« ni kaj dosti spraševalo po mnenju glede same izbire lokacije. V oktobru 1970 sta predsednika republiških Izvršnih svetov (vlad) SR Slovenije in SR Hrvaške Stane Kavčič in Dragutin Haramija podpisala medrepubliški sporazum o izgradnji prvih dveh jedrskih elektrarn v Krškem in v Prevlaki po 50 % delitvenem ključu pokrivanja vseh stroškov investicije. Medrepubliški sporazum je bil aprila 1971 nadgrajen s sporazumom med Elektrogospodarstvom Slovenije. Zastopala so ga podjetja Savske elektrarne Ljubljana in Elektrarna Šoštanj, ter Elektroprivredo Hrvatske, ki jo je zastopala Elektroprivreda Zagreb. Navedena tri podjetja so 8. aprila v Uradnem listu SFRJ objavila razpis za zbiranje ponudb za načrtovanje in gradnjo jedrske elektrarne v Krškem.
Na razpis se je z oddanimi tehničnimi ponudbami najprej prijavilo pet ponudnikov, ki so ponujali dva tipa elektrarne: elektrarno s tlačnovodnim reaktorjem (PWR) so ponudili nemški Kraftwerk Union-Siemens (694 MWe), švedska ASEA in ameriški Westinghouse (632 MWe), elektrarno z vrelovodnim reaktorjem (BWR) pa sta ponudila nemški Kraftwerk Union-AEG (685 MWe) in ameriško-italijanski konzorcij General Electric in Ansalda (845 MWe). Evalvacija prejetih ponudb je trajala do konca leta 1971, ponudniki pa so v aprilu 1972 oddane ponudbe dopolnjevali še v tehničnem delu, v juliju 1972 pa še v komercialnem. Švedi so v tem času od ponudbe odstopili, tako da so na koncu ostali samo štirje ponudniki, ki so v aprilu 1973 dostavili še dodatne komercialne dele ponudb. V začetku novembra 1973 je posebna delovna skupina, sestavljena iz članov obeh republiških Izvršnih svetov, koordinacijskega odbora ter predstavnikov delovne skupine investitorja ki sta ga tvorili slovenski in hrvaški podjetji Savske elektrarne Ljubljana in Elektroprivreda Zagreb, kot glavnega dobavitelja jedrske elektrarne izbrala ameriško družbo Westinghouse Electric Corporation iz Pittsburgha, s katero je bilo podpisano posebno pismo o nameri.
Glavni razlogi za takšno odločitev investitorja so bili tako tehnični kot komercialni. Izbrano podjetje je bilo v trenutku izbora kot razvijalec tlačnovodnega PWR reaktorja glavni dobavitelj jedrskih elektrarn na svetu in je imelo daleč največ strokovnih referenc. Tudi rok izgradnje – 53 mesecev od dneva veljavnosti pogodbe – in pogoji financiranja so bili za investitorja izredno ugodni. Američani pa so zagotavljali tudi možnost vključevanja določenega deleža domače opreme in storitev, vključno z blagovnimi kompenzacijami, kar je bilo za takratno slovensko in jugoslovansko gospodarstvo veliko priznanje, pa tudi poslovna priložnost.
Glavna pogodba po sistemu »ključ v roke« med investitorjem in Westinghousom je bila podpisana avgusta 1974, veljavna pa je postala novembra 1974. Začetek obratovanja elektrarne je bil predviden v aprilu 1979. Že leta 1971 je bil ustanovljen Konzorcij za izgradnjo nuklearnih elektrarn. Tvorili so ga GIP Gradis Ljubljana in Hidroelektra Zagreb, ki sta bila predvidena za izvedbo gradbenih del, ter mariborska Hidromontaža in Đuro Đaković, ki sta bila predvidena za transport ter montažo opreme in naprav.
S konzorcijem je konec leta 1974 posebno podpogodbo na podlagi posebnega razpisnega pogoja (!) sklenil tudi glavni izvajalec Westinghouse. Glavni projektant jedrske elektrarne je bilo ameriško podjetje Gilbert Associates Inc.
Kako je potekala gradnja prve jedrske elektrarne pri nas?
Vzporedno z razpisnimi postopki je potekalo pridobivanje lokacijskega in gradbenega dovoljenja za gradnjo jedrske elektrarne. Lokacijsko dovoljenje je Republiškei sekretariat za urbanizem SRS izdal avgusta 1974, pol leta kasneje, februarja 1975, pa je Republiški sekretariat za industrijo SRS izdal še gradbeno dovoljenje za pripravljalna dela. Predsednik SFRJ Josip Broz-Tito je temeljni kamen za gradnjo elektrarne položil 1. decembra 1974 in to je bil tudi formalni začetek njene izgradnje.
Temeljni kamen za gradnjo prve jedrske elektrarne v Jugoslaviji in v Sloveniji je položil predsednik republike Josip Broz-Tito 1. decembra 1974
Foto: spletna stran NEK: NEK skozi čas
Gradbena dela so se začela izvajati takoj po izdaji gradbenega dovoljenja, v februarju 1975. V septembru 1975 se je začela montaža reaktorskega dela, ki je bila zaključena oktobra 1976. V juniju istega leta je v reško pristanišče začela prihajati prva strojna oprema za jedrski del elektrarne. V oktobru 1977 se je začela montaža turboagregata, v aprilu 1978 pa montaža uparjalnika in reaktorska posoda. V novembru 1979 so potekali že prvi tlačni preizkusi elektrarne, v oktobru 1980 pa je bila zaključena prva dobava jedrskega goriva. Poskusna testiranja elektrarne so se nadaljevala in v novembru 1980 so v primarnem krogu elektrarne dosegli nominalne parametre pritiska in temperature. V maju 1981 se je pričelo poskusno obratovanje, v oktobru istega leta pa je bila elektrarna priključena v jugoslovanski elektroenergetski sistem. V februarju 1982 je elektrarna prvič delovala s 100-odstotno močjo, sledila je modifikacija sistema za napajanje uparjalnikov in v avgustu 1982 se je začelo njeno obratovanje s predvideno polno močjo. V januarju 1983 se začne komercialno obratovanje elektrarne, v istem letu poleti pa je bil izveden prvi remont elektrarne in prva menjava goriva. Dovoljenje za redno obratovanje elektrarne je bilo izdano januarja 1984.
Začetek zemeljskih del, ki sta jih izvajala največje slovensko gradbeno podjetje GIP GRADIS Ljubljana in zagrebška HIDROELEKTRA, februar 1975
Foto: spletna stran NEK: NEK skozi čas
Nameščanje uparjalnika in jedrske posode, april 1978
Foto: spletna stran NEK: NEK skozi čas
Prva dobava jedrskega goriva, oktober 1980
Foto: spletna stran NEK: NEK skozi čas
In kje smo danes?
Druga za gradnjo predvidena jedrska elektrarna Prevlaka na lokaciji pri Zagrebu zaradi gospodarske krize, ki je v 80. letih popolnoma dotolkla Jugoslavijo, njenega kasnejšega razpada v začetku 90. let ter krvave vojne, ki je izbruhnila na Hrvaškem, ni bila zgrajena. Po osamosvojitvi obeh republik je pravni status jedrske elektrarne v Krškem postal nedorečen. Urejen je bil šele z mednarodnim sporazumom – meddržavno pogodbo o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganji v jedrsko elektrarno, njenim izkoriščanjem ter razgradnjo, ki sta jo vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške podpisali v decembru 2001. Državni zbor R Slovenije je pogodbo ratificiral in v veljavo je stopila marca 2003. Danes z jedrsko elektrarno Krško upravlja podjetje NEK d. o. o., ki je lastniško razdeljen na dva enaka poslovna deleža v lasti družbenikov GEN energija d. o. o. in Hrvatske elektroprivrede d. d.
Jedrska elektrarna Krško je bila zgrajena po najsodobnejših standardih in predpisih, ki so takrat veljali na področju gradnje jedrskih elektrarn v svetu, prav tako je bila v vseh letih od začetka njenega obratovanja leta 1982 pa do danes posodabljana in nadgrajevana po najzahtevnejših danes veljavnih svetovnih standardih. Rezultat tega je njeno več kot 40-letno zanesljivo in varno obratovanje brez enega samega incidenčnega dogodka, ki bi lahko kakorkoli ogrozil zdravje ali celo življenja ljudi v širšem evropskem prostoru. n
Zasluga gre dolgoletnemu direktorju jedrske elektrarne Krško Stanetu Rožmanu, izvrstnemu jedrskemu strokovnjaku svetovnega formata, ki je elektrarno skupaj svojimi sodelavci varno, strokovno in suvereno vodil skoraj 35 let, od avgusta 1988 do začetka letošnjega leta, ko se je upokojil. V zahvalo za vrhunsko delo mu v imenu slovenskega gradbenega gospodarstva posvečamo ta članek.