Shrani za kasnejše branje.
Zanesljiva preskrba s hrano je v ospredju politične agende, tako na ravni EU kot na svetovni ravni. Zagotavljanje prehranske varnosti postaja ena najpomembnejših nalog države.
Barbara Perko
Na sposobnost prehranskih sistemov, da zagotovijo prehransko varnost vpliva sedem ključnih kategorij dejavnikov: biofizikalni in okoljski dejavniki, raziskave in inovacije ter tehnologije, ekonomski in tržni dejavniki, uspešnost delovanja verige preskrbe s hrano, politični in institucionalni dejavniki, družbeno-ekonomski dejavniki ter demografski dejavniki, naštejejo na Ministrstvu RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Ob tem je treba ločevati med pojmoma prehranska varnost in prehranska samooskrba. Pojem samooskrbe se nanaša na zagotavljanje zadostne proizvodnje hrane. Prehranska varnost pa poleg zadostne proizvodnje zajema tudi dostop do hrane, ustreznost prehrane in stabilnost preskrbe s hrano. »V izrednih razmerah bi se torej odprla ne le vprašanja razpoložljivosti hrane, temveč tudi logistike oz. ustrezne regionalne infrastrukture za oskrbo prebivalstva s hrano, stabilnosti preskrbe in kakovosti hrane,« poudarjajo na ministrstvu.
Epidemija covida-19 in ukrajinskoruska vojna sta pokazali, kako ranljiv je lahko sistem oskrbe s hrano. Posledično so se marsikje začele razprave o stanju samooskrbe. »Kmetijstvo se ob takšnih krizah vedno znova izkaže kot eden od strateških gospodarskih sektorjev v državi, saj je določena stopnja samooskrbe element nacionalne varnosti. Ne glede na to pa je vsakršne pobude v povezavi z dvigom samooskrbe v Sloveniji potrebno nasloviti v okvirih odprtega tržnega gospodarstva, proste gospodarske pobude in naše tesne vpetosti v notranji trg EU in prosto mednarodno trgovino. Prav izkušnje, pridobljene v času epidemije, namreč kažejo, da nemoteno delovanje notranjega trga EU in mednarodne trgovine deluje stabilizirajoče z vidika nemotene oskrbe s hrano,« pravijo na ministrstvu.
Ljubljanske mlekarne odkupujejo izključno slovensko surovino od več kot 2200 slovenskih kmetov in s tem prispevajo k razvoju podeželja.
Foto: Anže Petkovšek
Trije ključni ukrepi
Osnovo prehranske varnosti predstavljajo kmetijska zemljišča in kakovostna tla. »Iz podatkov EUROSTAT za leto 2020 je razvidno, da Slovenija spada v skupino držav z najnižjim deležem njivskih površin na prebivalca (0,08 ha na prebivalca). Glede na podatke je očitno, da je potrebno v Sloveniji okrepiti varovanje predvsem njiv, to pomeni v največji možni meri preprečiti pozidavo ali opuščanje kmetovanja na teh zemljiščih. Hkrati je potrebno povečati produktivnost teh zemljišč na način, ki ne poslabšuje stanja v okolju. Za slednje so ključna vlaganja v znanje in tehnologije,« menijo na ministrstvu.
Prvi in najbolj ključen ukrep, ki državi in prebivalstvu zagotavlja dolgotrajne temelje za zagotavljanje prehranske varnosti, je trajna zaščita kmetijskih zemljišč. Okrepiti je treba zavedanje o pomenu kmetijskih zemljišč, določiti trajno varovana zemljišča in v zemljišča vlagati (namakanje, komasacije, skrb za zdravje in ekosistemske storitve tal). Drugi ukrep je izgradnja odpornih verig oskrbe s hrano, kamor sodi učinkovit dostop do repromateriala, zadostne skladiščne kapacitete, predelava, logistika in učinkovita distribucija do javnih zavodov in širšega prebivalstva. Tretji ukrep je zmanjšanje odpadne hrane, saj to neposredno vpliva na obseg preskrbe s hrano. Odpadna hrana je etični, a tudi okoljski in podnebni problem.
Kaj je varnost preskrbe s hrano
Na Svetovnem vrhu o hrani leta 1996 je bila varnost preskrbe s hrano opredeljena kot »obstoj razmer, v katerih imajo vsi ljudje ob vsakem trenutku fizični in ekonomski dostop do zadostne količine hrane, do varne hrane in do dovolj hranljive hrane, ki ustreza njihovim prehranskim potrebam in željam za vzdrževanje zdravega in aktivnega življenja«1. Ta široko sprejeta definicija izpostavlja štiri dimenzije prehranske varnosti: 1. razpoložljivost hrane, 2. dostop do hrane, 3. ustreznost prehrane, 4. stabilnost preskrbe s hrano. K tem štirim dimenzijam prehranske varnosti sta bili nedavno dodani še dve dimenziji2, in sicer sposobnost akterjev v prehranskem sistemu, da lahko sprejemajo lastne odločitve o hrani, in trajnostnost pridelave hrane, kar pomeni dolgoročno sposobnost prehranskih sistemov, da zagotovijo prehransko varnost na način, ki ne ogroža gospodarske, družbene in okoljske osnove, ki ustvarja prehransko varnost za prihodnje generacije.
1 FAO, Trade reforms and food security, Conceptualizing the Linkages, 2003, Chapter 2. Food security: concepts and measurement.
2 HLPE. 2020. Food security and nutrition: building a global narrative towards 2030. A report by the High Level Panel of Experts on Food Security and Nutrition of the Committee on World Food Security, Rome.
Intenzivnost vremenskih pojavov se bo le še stopnjevala
Kmetijski sektor je eden najbolj občutljivih na učinke podnebnih sprememb. »Največ škode povzročajo suša, obilne padavine, poplave, neurja s točo in vetrom, pozeba, sneg, žled ter vremensko pogojene bolezni in škodljivci. Leti 2022 in 2023 sta bili po obsegu in intenzivnosti vremenskih pojavov res izjemni in v prihodnje je pričakovati le še večjo intenzivnost in variabilnost,« ocenjujejo na ministrstvu.
Prvi in najbolj ključen ukrep za zagotavljanje prehranske varnosti je trajna zaščita kmetijskih zemljišč.
Ukrepi za obvladovanje tovrstnih tveganj so neposredno povezani z zagotavljanjem prehranske varnosti. Na ministrstvu izpostavljajo investicije v postavitev namakalnih sistemov, oroševalnih sistemov, vodnih zadrževalnikov, postavitev rastlinjakov ter protitočnih mrež. Eden od ukrepov so tudi izobraževanja, usposabljanja, tečaji, delavnice, ogledi in seminarji, prikazi dobrih kmetijskih praks, priprava člankov, prispevkov, tehnoloških navodil, zgibank in drugih gradiv na temo obvladovanja tveganj. Začeti bo treba uvajati nove tehnologije rastlinske pridelave in reje živali, tehnologije obdelave tal, oskrbe rastlin in živali. Vzpodbujati bo treba sodelovanje in povezovanje kmetijskih gospodarstev, skrbeti za vključevanje v različne ukrepe Skupne kmetijske politike, kot so kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila, ekološko kmetijstvo, ukrepi s področja znanja in inovacij ter sprejemati ukrepe za obvladovanje dohodkovnih tveganj (neposredna plačila, sofinanciranje zavarovalnih premij ipd.).
»V prihodnje nas čaka še veliko izzivov. Zato Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sistematično pristopa k izgradnji sistema glede prilagajanja podnebnim spremembam. Predvsem z vidika zbiranja podatkov (o lastnosti tal), razmisleki gredo tudi v smeri nadaljevanja projekta rajonizacije v kmetijstvu. Močen fokus bo moral biti na razvoju, izmenjavi in prenosu znanja, kakovostnem svetovanju. Predvsem pa nas čaka še večja ciljna naravnanost bodoče kmetijske politike (investicij, površinskih ukrepov itd.) ter celotnega sistema javnih služb v kmetijstvu. Podnebni zakon, ki je v pripravi in usklajevanju in za katerega je odgovorno Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, pa predvideva tudi pripravo strategije in regionalnih akcijskih načrtov,« o prihodnjih izzivih pravijo na ministrstvu.
Slovenija zaostaja za EU
»Vprašanje prehranske varnosti odpira ekonomska, okoljska in družbena vprašanja in pomeni stabilno pridelavo varne, kakovostne in potrošniku dostopne hrane, ki je pridelana lokalno in trajnostno. Ključna temelja za njeno zagotavljanje sta dolgoročna strategija prehranske varnosti države, učinkovito upravljanje z naravnimi viri, ustrezna infrastruktura, stabilne in trdne prehranske verige, učinkoviti ukrepi in politike ter zadostni viri financiranja in seveda realen ter pravičen akcijski načrt,« poudarja direktorica GZS-Združenja kmetijskih in živilskih podjetij dr. Tatjana Zagorc.
V primerjavi z EU Slovenija zaostaja v konkurenčnosti in produktivnosti vseh členov agroživilskih verig. Vzroki so strukturne narave, pravi Tatjana Zagorc, vendar jih gre iskati tudi v »šibki povezanosti členov v verigi in pomanjkljivi viziji države do celotnih prehranskih sistemov«. Posledično se prehranski sistem ne razvija kot celota in ne zvišuje pomembneje dodane vrednosti. »Vplivi podnebnih sprememb in okoljske politike vzpostavljajo neravnovesja, ki jih rešujemo na podlagi političnih odločitev in ne znanstvenih in ekonomskih dejstev, pogosto z mankom uporabe novih tehnologij,« opozarja.
Letno izgubimo 857 ha kmetijskih zemljišč
Slovenija nima naravnih pogojev na vseh področjih pridelave in predelave hrane, da bi lahko sami pridelali dovolj surovin in kmetijskih pridelkov (žita, prašičereja, sadje in zelenjava). Več kot 60 odstotkov ozemlja prekrivajo gozdovi, številne kmetijske površine pa se nahajajo na območjih z omejenimi dejavniki za pridelavo.
Premalo izkoriščamo možnosti namakanja, pojasnjuje sogovornica. Medtem ko imamo za namakanje pripravljenih 6.500 ha površin, pa je potenciala za to v Sloveniji okrog 221.000 ha, od tega 182.000 ha njiv. »Zgolj z vseh podeljenih vodnih pravic iz koncesijskih pogodb bi lahko namakali 100.000 ha kmetijskih zemljišč (npr. Brežice, Vipavska dolina, Podravje). Prav tako se omejeno poslužujemo različnih oblik zaščit pred naravnimi pojavi.«
»V Sloveniji, kjer kmetijske površine predstavljajo le četrtino ozemlja, letno izgubimo 857 ha kmetijskih zemljišč zaradi pozidave in zaraščanja,« poudarja Tatjana Zagorc. V desetih letih to pomeni 8.570 ha izgubljenih zemljišč, od tega 750 ha njivskih površin, 7.540 ha travniških površin in 280 ha trajnih nasadov. »Če upoštevamo samo izgubo njivskih površin, bi, preračunano na povprečne donose v pridelavi pšenice, lahko pridobili 4.021.875 kg kruha letno. S takšno količino bi lahko nahranili 80.400 ljudi, kar je cca. 85 odstotkov prebivalcev Maribora. Izguba kmetijskih zemljišč zato vodi v manj lokalno pridelane hrane in uničuje temelje prehranske (nacionalne) varnosti,« s številkami ponazorijo na ministrstvu.
Tatjana Zagorc opozarja, da premalo izkoriščamo potenciale geotermalne energije. Zaradi vse pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov, ki so posledica podnebnih sprememb, se pridelava vse bolj usmerja v zaprte varovane prostore. V Sloveniji je pridobivanje ustreznih dovoljenj za umeščanje v prostor takih objektov izjemno dolgotrajno in zahtevno.
Po njenih besedah se podjetja že poslužujejo nekaterih sodobnih tehnologij in novih proizvodnih metod, ki omogočajo učinkovito upravljanje z viri, vendar jih je treba stalno nadgrajevati.
Odkup solastniških deležev ni predviden
»Na ministrstvu se zavedamo, da so nekatere zadruge in država v preteklosti že odprodale svoje deleže v agroživilskih podjetjih. Država nima pristojnosti, ko zasebna podjetja iščejo strateške partnerje na trgu. Ministrstvo vseeno daje velik pomen temu, da se v teh podjetjih ohranijo proizvodnja in delovna mesta ter nadaljujejo aktivnosti v verigi, kjer ta podjetja delujejo kot odkupovalci surovin, predelovalci in dobavitelji trgovskim podjetjem. Za državo je pomembno, da so državna zemljišča, ki so v zakupu, obdelana, v dobrem stanju in da se na njih prideluje hrana za ljudi in živali. Država z različnimi mehanizmi, ki so na voljo, nadzira izvajanje zakupnih pogodb in usmerja prehransko politiko, tako da se povečuje delež samooskrbe in da čim več hrane, ki se pridela v Sloveniji, v Sloveniji tudi ostane. Zaradi omejitev z vidika državnih pomoči se ne načrtuje odkupa solastniških deležev v posameznih podjetjih, ki upravljajo tržno dejavnost in potrebujejo svež kapital za svoj nadaljnji razvoj,« pravijo na prisotjnem ministrstvu.
Potrebne so korenitejše spremembe
V Sloveniji primanjkuje infrastrukture, ki zagotavlja prehransko varnost države (skladišča, hladilnice, pakirnice, rastlinjaki, komunalna infrastruktura, logistika). »V obdobju zadnjih 30 let kljub več milijardam evrov evropskih in naših sredstev, ki so bila namenjena pridelavi in predelavi hrane, prehranske samooskrbe nismo pomembno izboljšali. Ukrepi kmetijske politike so preveč socialno naravnani in ne ciljno usmerjeni v povečanje konkurenčnosti slovenskega agroživilskega sistema. Korenitejše spremembe so potrebne tudi v izobraževalnih in svetovalnih organizacijah. Za to potrebujemo še večja, bolj ciljana vlaganja v raziskave in razvoj,« pojasnjuje direktoric GZS-ZKŽP.
Velika uvozna odvisnost
Opozarja tudi na veliko uvozno odvisnost na več področjih. Slovenija je neto uvoznik hrane. Odvisna je predvsem od uvoza zelenjave, dela sadja, dela krušnih žit in beljakovinskih rastlin, sladkorja in olj. Glavne izvozne kategorije so surovo mleko ter žive živali in meso govedi. »Še večja je uvozna odvisnost od osnovnih repromaterialov za kmetijsko pridelavo, živinorejo in predelavo. Gre za uvoz fitofarmacevtskih sredstev, mineralnih gnojil (rastlinskih hranil), semenskega materiala, matičnih čred živali, krme za živali, embalaže za živila in drugih,« našteje.
»Odvisni smo tudi od uvoza semen. Slovenija nima močne lastne semenarske hiše, odvisna je od semen tujih semenarskih hiš. Žal to, kar imamo, ni dovolj tržno usmerjeno in ne omogoča stabilne oskrbe s semeni v Sloveniji. V Sloveniji imamo več osemenjevalnih centrov za živali, kjer pripravljajo seme za umetno osemenjevanje živali, ki pa žal niso integralni del zagotavljanja prehranske varnosti v Sloveniji. Ogromno živali, bikov za nadaljnjo rejo se uvozi iz tujine (Češka, Poljska, Slovaška, Romunija), skromne imamo matične črede pri prašičih, enako velja za perutnino. Velika uvozna odvisnost je tudi od novih tehnologij in kmetijske mehanizacije.«
Država ni uspela ozavestiti slovenskega potrošnika, da bo posegal po kakovostnih izdelkih domačih proizvajalcev, kar bi koristilo celotni živilsko-predelovalni verigi.
Trdne in stabilne prehranske verige delujejo pri mleku in govejem mesu ter perutnini, kjer imamo močne razvojno usmerjene posamezne subjekte, ki v verigo vključujejo tudi manjše pridelovalce, zadruge in predelovalce, logistiko in trgovske sisteme. Na vseh ostalih sektorjih žal nimamo vzpostavljenih trdnih in stabilnih prehranskih verig, zato zaradi prostega trga v Slovenijo pride blago od vsepovsod.
Pomembna je konkurenčnost v najširšem smislu
»Slovenska živilska industrija bo preživela, v kolikor bo država zagotavljala pogoje za njeno konkurenčnost. Za nas je bistvena konkurenčnost v primerjavi s proizvajalci v tem delu sveta (Hrvaška, Madžarska, Srbija, Češka, Poljska …). Konkurenčni moramo biti v najširšem smislu: pri obremenjenosti stroškov dela, administrativnih ovirah, dostopnosti do evropskih sredstev, zagotavljanju konkurenčnih cen energentov. Zavedati se je treba, da je za slovenskega potrošnika še vedno glavni kriterij cena, kar dokazuje rast tržnih deležev diskontnih trgovcev. Tu smo kot država veliko že zamudili, saj nismo uspeli ozavestiti slovenskega potrošnika, da bo posegal po kakovostnih izdelkih domačih proizvajalcev, kar bo samo po sebi prinašalo koristi celotni verigi, krepilo domače živilce in gospodarstvo nasploh,« opozarja direktor Ljubljanskih mlekarn Tomaž Žnidarič.
»Ob tem se debata o prehranski varnosti osredotoča na lastništvo živilskih podjetij, kar je zgrešeno in neupravičeno meče slabo luč na uspešna podjetja, kot je naše. Ni pomembno, kdo je lastnik, ampak kaj in kje proizvaja. Ljubljanske mlekarne imamo tujega strateškega lastnika, ki nam s svojo zdravo rastjo vsako leto omogoča okoli 7 milijonov evrov vredne investicije v razvoj mlekarne. Pri tem razvija slovenske blagovne znamke z dolgoletno tradicijo in s plačami, višjimi od povprečja v panogi, veliko vlaga tudi v svoje zaposlene,« izpostavlja Žnidarič. »Odkupujemo izključno slovensko surovino od več kot 2200 slovenskih kmetov in s tem prispevamo k razvoju podeželja. Pri tem je posebej pomembno, da skoraj polovico vseh proizvedenih količin izvozimo. Slovenija je namreč več kot samooskrbna z mlekom, mi pa z izdelavo visoko kakovostih mlečnih izdelkov, kot je na primer skyr, tej surovini dodamo vrednost in jo izvozimo v sestrska podjetja. To nam omogoča ravno članstvo v mednarodni skupini z neposrednim dostopom do tujih trgov in je le še eden od razlogov, zakaj smo uspešni. Zato je še bolj pomembno, da ohranimo konkurenčnost v mednarodnem prostoru, kar pa je na udaru zaradi dolgoletne odsotnosti jasne nacionalne strategije.«
Potrošnike je treba izobraziti o pomenu izbire slovenskih izdelkov
V podjetju Mlinotest se kot preostala podjetja iz panoge soočajo s številnimi izzivi – od naraščanja stroškov dela preko pomanjkanja delovne sile do naraščanja stroškov logistike. Vse to vpliva tako na konkurenčnost podjetij kot tudi na končno ceno izdelka. »Pri osnovnih prehrambnih izdelkih, kot so moka in kruh, in za podjetja, kot je Mlinotest, predstavljajo temelj poslovanja, pa je cenovna občutljivost kupca še toliko večja. Za obstoj in razvoj slovenske živilsko-predelovalne industrije v tem segmentu zato vidimo poleg optimizacije in avtomatizacije proizvodnje nujno tudi aktivacijo v smeri izobraževanja potrošnika o pomenu izbire slovenskih izdelkov. Potrebno je krepiti zavedanje o kakovosti prehranskih izdelkov, izdelanih v Sloveniji, ki krepko presegajo številne uvožene izdelke, hkrati pa tudi izobraževati o pozitivnem vplivu na okolje, lokalne pridelovalce in slovensko gospodarstvo, ki jo ima izbira slovenskih, domačih izdelkov,« pravijo v Mlinotestu.
»Na kaj vse bi bilo treba še misliti v kontekstu rehranske varnosti? V zadnjem času smo priča številnim prehodom pomembnih slovenskih živilskih in pridelovalnih podjetij v roke tujih lastnikov, s čimer se dolgoročno zmanjšuje tudi sposobnost zagotavljanja prehranske varnosti, vendar pa strategija države prehoda pomembnih podjetij v tuje roke ne preprečuje. Na drugi strani bi k prehranski varnosti zagotovo pripomogla celovita dolgoročna strategija razvoja slovenskega živilstva in povezovanja podjetij, ki še ostajamo v slovenski lasti, obenem pa tudi zagotovitev večje količine sredstev za avtomatizacijo in modernizacijo tudi za velika podjetja. Seveda pa je potrebno o prehranski varnosti razmišljati tudi na mikro nivoju, na nivoju posameznika oziroma samooskrbe, kjer politika subvencioniranja premalokrat spodbuja povečanje samooskrbe in obdelovanje površin za pridelavo hrane za ljudi,« naštejejo v Mlinotestu.
Imamo veliko neizkoriščenih potencialov
Čeprav Slovenija na številnih področjih ni samooskrbna, imamo veliko neizkoriščenih potencialov, ki bi lahko izboljšali zagotavljanje prehranske varnosti, so prepričani. »Opuščanje koriščenja lastnih virov – zmanjševanje obdelanih površin, zmanjšanje števila pridelovalnih in tudi živilsko-predelovalnih podjetij – lahko povežemo z največjimi izzivi na tem področju, o katerih smo že govorili prej: uvažanje izdelkov iz drugih držav, ki so cenovno ugodni, a vprašljive kakovosti; izzivi z zagotavljanjem primerno usposobljene delovne sile in zmanjšanje fluktuacije; konstantna rast stroškov dela in logistike.«
Podnebne spremembe za podjetja v agroživilstvu pomenijo nepredvidljivost.
Na področju agroživilstva so vertikalne povezave zelo pomembne, pri čemer je nujno, da je čim večji del te povezave znotraj Slovenije oziroma so deležniki slovenski, poudarjajo v Mlinotestu. Tako se namreč zagotavlja ohranitev celotne prehranske verige v Sloveniji. To vpliva tako na prehransko varnost kot sledi okoljskim smernicam in zahtevam po »čim manj kilometrov«. »Za dolgoročno uspešnost povezav morajo deležniki izkazovati isti interes, slediti istim ciljem in vztrajati tudi, ko so tržni pogoji težki, rezultat pa mora biti zadovoljstvo vsakega deležnika v verigi, od pridelovalca do končnega kupca.«
Prisiljeni v večjo preudarnost
Na dolgoročno strategijo poslovanja vplivajo tudi podnebne spremembe. Za podjetja, ki delujejo v agroživilstvu, pomenijo predvsem nepredvidljivost. »Specifično za Mlinotest podnebne spremembe ustvarjajo večje številko neznank ob žetvi, saj so razmere, količina in kakovost žit vsako leto drugačne. Silijo nas v večjo preudarnost pri nabavi vhodnih surovin, večjo agilnost in hitrost odzivanja na vsako spremembo. Na drugi strani nas podnebne spremembe spodbujajo k številnim prilagoditvam in aktivnostim, ki spadajo v trajnostno delovanje: od detajlnega pregledovanja naših procesov in postavljanja merljivih ciljev pa vse do novih investicij, ki poleg višje produktivnosti zagotavljajo tudi zmanjšanje vpliva na okolje, tako z vidika porabe virov in surovin kot tudi z vidika izpustov in odpadkov,« pojasnjujejo v Mlinotestu.
Kaj bi bilo nujno treba urediti, da bi prišlo do potrebnih sprememb na področju prehranske varnosti v Sloveniji?
Dr. Tatjana Zagorc odgovarja: »Kljub omejitvam, ki veljajo na prostem trgu, bi morala imeti vlada jasno in konkretno strategijo zagotavljanja prehranske varnosti in samooskrbe za Slovenijo. Država bi morala zagotoviti sredstva za strateško pomembne investicije ter se vključiti v procese – kot kupec v panogah, ki so temeljnega pomena za varnost naše države. Država lahko zagotovi finančne spodbude in subvencije za lokalna podjetja, da ostanejo konkurenčna in ohranijo lokalno proizvodnjo. To bi lahko vključevalo dostop do ugodnih posojil, subvencij za inovacije in razvoj ter davčne olajšave za naložbe v trajnostno proizvodnjo. Država naj izvaja kampanje za ozaveščanje potrošnikov o pomenu kupovanja lokalno pridelane hrane.
Foto: Tadej Kreft
Strategija prehranske varnosti za Slovenijo mora biti dolgoročna, strokovna in uravnotežena s strani vseh deležnikov prehranske verige in temelj izvajanja politik v Sloveniji. Vključevati mora tako upravljanje z naravnimi viri, izgradnjo potrebne infrastrukture, znanje in procese, raziskave in razvoj, delovno silo, potrošnika in razvoj distribucije in trgovine v Sloveniji.
Temeljiti mora na izgradnji trdnih in stabilnih prehranskih verig. Verige vključujejo razvojno uspešne in učinkovite deležnike tako v pridelavi, predelavi in distribuciji. Potrebujemo visoko produktivne prehranske verige, ki bodo zaposlovale in izvajale ključne procese v Sloveniji ob stabilnem konkurenčnem okolju in večji atraktivnosti panoge. Pomembni so tudi odnosi med deležniki, ki slabe prakse sankcionirajo, dobre pa spodbujajo.
Nujno je uporabljati nove tehnologije, digitalizacijo, umetno inteligenco, nove genske tehnologije ter vidike biogospodarstva.
Za dobro delovanje verige je ključna produktivnost in visoka dodana vrednost, ki je posledica konkurenčnosti lokalne pridelave in predelave.
Zagotavljati mora cenovno dostopne dolgoročne vire financiranja in preoblikovanje ukrepov kmetijske politike v smeri večje učinkovitosti.
Potreben bi bil razvoj območij z modernimi načini pridelave, saj se na ta način dosežejo nižja vlaganja v skupno infrastrukturo, izmenjavo znanj, procesov in drugih sinergij.
Pomembno je, da vlada takoj pristopi k strateškemu upravljanju z naravnimi viri, ki so potrebni za pridelavo in predelavo hrane, jih ustrezno zaščiti in vzpostavi pogoje za njihovo učinkovito in produktivno ter konkurenčno upravljanje z jasnim ciljem zagotavljati prehransko varnost in večjo samooskrbo Slovenije.
Gre za zaščito kmetijskih zemljišč in njihovo optimalno rabo, ki bo zagotovila njihovo visoko produktivnost upoštevajoč vse naravne omejitve. Pomembna je jasna vloga zemljišč v državni lasti in zaostritev pogojev z namenom omejitev pozidav ter preprečevanja zaraščanja kmetijskih zemljišč.
Potreben je razmislek o vrstah pridelave in izbora kultur, reje živali, ki bodo zagotavljala trajnostno pridelavo oz. rejo z manjšo uporabo virov, kako zagotoviti surovine, ki jih v Sloveniji ne proizvajamo, so pa nujne za zagotavljanje prehranske varnosti (olja, kvas, mineralna gnojila, semena, fitosanitarna sredstva, sladkor …).
Pomembno je, da vlada prepozna ključno infrastrukturo, ki je potrebna za zagotavljanje prehranske varnosti in vanjo prednostno usmeri ukrepe za njeno izgradnjo in posodobitev z ustreznimi finančnimi viri. Gre za pregled obstoječe infrastrukture in izgradnjo zadostnih pridelovalnih, predelovalnih, skladiščnih in distribucijskih kapacitet za zagotavljanje prehranske varnosti, gradnjo prepoznavnih blagovnih znamk, načrtovanje proizvodnje in ustrezno financiranje.
Nujno je povečanje kmetijskih površin z namakanjem in druge infrastrukture, ki je potrebna z vidika prilagajanja na podnebne spremembe, spremembe potrošniških navad, spoštovanja standardov, dobrobiti živali in biodiverzitete. Potrebne so investicije v rastlinjake, hleve, predelovalne obrate, proizvodnjo inputov, znanje, nove tehnologije in izobraževalni sistem.
Pomembno je ohraniti znanje, ljudi in obstoječe procese v Sloveniji in jim omogočiti razvoj in konkurenčnost.«