V Sloveniji se največ lesa predela v žagan les

Shrani za kasnejše branje.

Lesnopredelovalna veriga v Sloveniji je najbolj močna pri proizvajalcih montažnih hiš in pri proizvajalcih stavbnega pohištva, pa tudi na žagarskem področju – tam, kjer izdelki niso serijski.

Darja Kocbek

V zadnjih petih letih so v panogi lesnopredelovalne industrije beležili tako izjemno dobra leta, na primer 2022, kot tudi zelo slaba, na primer 2023. To obdobje je zaznamoval izrazit dvig cen električne energije v drugi polovici leta 2022, ki se je nadaljeval sicer z nekoliko nižjimi cenami tudi v letu 2023 in 2024. Ekstremen dvig cen električne energije je povzročil težave v večjem delu EU, še najbolj v Srednji Evropi. Zato so v letu 2023 začela hitro padati tudi naročila, predvsem iz Nemčije in Avstrije, pravi Igor Milavec, direktor Združenja lesne in pohištvene industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije.

V Sloveniji so bile po njegovih besedah dodana težava visoke cene lesa iz državnih gozdov v prvi polovici leta 2023. Vse skupaj je močno zmanjšalo obseg proizvodnje. »Stanje se je izboljšalo predvsem zaradi razmeroma velikega obsega investicij v opremo, ki je bila nad povprečjem predelovalnih dejavnosti. Podjetja tako pospešeno digitalizirajo poslovanje, večajo samooskrbo z električno energijo in krepijo prehod na trajnosten način poslovanja, kar jim omogoča, da še držijo korak s konkurenco iz tujine,« razlaga Igor Milavec.

V družbi Slovenski državni gozdovi (SiDG) pojasnjujejo, da so se podjetja v lesno-predelovalni industriji v zadnjih petih letih tehnološko posodobila, uvajajo tudi digitalizacijo na vseh področjih delovanja ter izboljšujejo konkurenčnost. »V zadnjih petih letih je bila lesnopredelovalna industrija enako kot druge industrije pod velikimi pretresi, vzponi in padci. Poslovanje so zaznamovale epidemija covida-19, vojna v Ukrajini, pretresi na trgu energentov, izredna volatilnost trgov,« razlagajo v SiDG.

Največ lesa se pri nas predela v žagan les, sledijo industrije, ki predelujejo les slabše kakovosti in manjših dimenzij. Foto: Marjan Artnak

Lesna industrija je v letih po epidemiji covida-19, ko so bile cene lesnih izdelkov rekordne (2021-2023), po njihovi oceni poslovala zelo dobro. Zaradi vojne v Ukrajini se je industrija soočila z visokimi stroški energije, ki je pomembno vplivala tudi na poslovanje podjetij v lesnopredelovalni industriji v Sloveniji. V zadnjih dveh letih se poslovanje tako poslabšuje. V letu 2023 so se po podatkih GZS – Združenja lesne in pohištvene industrije čisti prihodki znižali za 7 odstotkov, in sicer tako pri prodaji na domačem kot tudi tujih trgih. Podobni trendi so bili tudi v Srednji Evropi (na primer v Nemčiji), kjer se je tudi povečalo število podjetij v insolvenčnih postopkih. Lani je bil zaradi zmanjševanja gradbeništva zelo pod udarom tudi sektor pohištva (tako notranje kot tudi stavbno), pravijo na SiDG.

Tako združenja industrij (proizvodnje žaganega lesa, lesnih kompozitov, lesene embalaže …) kot tudi inštitucije, kot so Euroconstruct, vodilna organizacija za analizo stanja v gradbeništvu v državah Srednje Evrope, imajo za letošnje leto manj optimistične napovedi razvoja trga, predvsem potrošnje in povpraševanja. Gradnja stavb bo po napovedih (Euroconstruct 2024) v letih 2025 in 2026 zrasla le za 1,3 odstotka oziroma 1,8 odstotka, kar ima velik vpliv na povpraševanje in posledično cene hlodovine iglavcev, razlagajo na SiDG.

Slovenija ima po besedah Igorja Milavca kot tretja najbolj gozdnata država v EU v gozdovih že več kot 350 milijonov m3 lesa. Tako lahko letno v korist gozda posekamo dobrih 7 milijonov m3. »Tega običajno ne dosegamo, saj se posek giblje med 4 in 6 milijonov m3 lesa. Vzrok je predvsem v premajhnem poseku lesa v zasebnih gozdovih, ki predstavljajo dobre tri četrtine vseh gozdov. Les iglavcev praviloma izkoristimo s predelavo v žagan les, ki ga nato razrezujemo in spajamo v različne polprodukte za stavbno pohištvo in za gradnjo z lesom, ter ga nato vgradimo v te končne izdelke,« pojasnjuje Igor Milavec.

Prevelik delež lesa, predvsem bukovega, gre v drva

Večje težave so po njegovih besedah pri predelavi lesa listavcev, katerih delež se v zadnjih letih veča, ker smreko uničujejo napadi podlubnikov. V preteklosti so ta les v veliki meri predelali v vezane plošče in v proizvodnji stolov. V času svetovne gospodarske krize (2008 do 2012) pa je propadla večina velikih lesnopredelovlanih podjetij, med njimi tudi oba proizvajalca vezanih plošč, Javor Pivka in Novoles. Propadla pa je tudi večina proizvajalcev stolov in miz – KLI Logatec, Liko Vrhnika, Javor Pivka, LIP Radomlje … Zato gre še vedno prevelik delež lesa, predvsem bukovega, v drva in v druge energetske namene, pravi Igor Milavec.

V SiDG razlagajo, da je narobe enačiti gozdnatost države z dejanskimi (konkretnimi, absolutnimi) potenciali za razvoj lesne industrije in primerljivost z drugimi državami. V tem pogledu ima Slovenija relativno majhne količine lesa in je s tega vidika na ravni Evrope malo pomembna. To dokazuje na primer delež proizvodnje okroglega industrijskega lesa, ki se mu dodaja vrednost v lesnopredelovalnih industrijah. Slovenija predstavlja na ravni EU-27 le 0,5 odstotka proizvodnje industrijskega lesa. »To je edini vsebinsko primerljiv podatek, ki razblini razmišljanja o lesu kot slovenski nafti,« pravijo v SiDG.

Slovenski gozdovi so zelo pomembni za delovanje lesno-predelovalnih industrij

So pa slovenski gozdovi po njihovi oceni zelo pomembni za delovanje slovenskih lesno-predelovalnih industrij, zato je ustrezno (trajnostno) gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji izrednega pomena za njihovo ohranjanje in razvoj. Gozdovi imajo dodaten velik pomen pri oskrbi podeželja z lesom kot energentom.

V Sloveniji se največ lesa predela v žagan les, sledijo industrije, ki predelujejo les slabše kakovosti in manjših dimenzij (proizvodnja vlaknenih plošč, celuloze in kemikalij). Po podatkih Gozdarskega inštituta Slovenije se ga predela 2,3 milijona m3 (podatek za leto 2023).

Slovenija je še vedno izrazit neto izvoznik okroglega lesa, predvsem v sosednji Italijo in Avstrijo. Zunanjetrgovinski presežek znaša več kot pol milijona m3, vendar gre predvsem za les slabše kakovosti listavcev.

Neizkoriščene možnosti so po oceni SiDG v predelavi (ali energetski rabi!?) lesa slabše kakovosti listavcev, katerih proizvodnja izrazito presega potrebe industrij in energetske rabe. V proizvodnji vlaknenih plošč, mehanske celuloze in kemikalij imamo v Sloveniji vrhunska podjetja, v predelavi hlodovine iglavcev in listavcev pa so še možnosti za večje dodajanje vrednosti lesu. »Pri predelavi hlodovine so še nekateri potenciali, ki bi jih lahko izkoristila obstoječa slovenska podjetja, na primer pri predelavi listavcev – tu omenjamo novo investicijo v podjetje Snežnik, ki bo z najsodobnejšo tehnologijo predelovalo bukovo hlodovino,« razlagajo v SiDG.

Ker pa ima Slovenija relativno majhne količine lesa, ki bi lahko privabile tuje investitorje, srednjeročno po oceni SiDG ni videti možnosti za rešitev problema presežkov lesa slabše kakovosti. Za resno novo investicijo v predelavo lesa slabše kakovosti ima Slovenija enostavno premajhne količine lesa, zaradi bližine velikih predelovalcev v sosednjih državah (Avstrija in Italija) pa so tudi cene relativno visoke, evropske.

Slovenija je izrazit neto izvoznik okroglega lesa, predvsem v sosednji Italijo in Avstrijo. Zunanje trgovinski presežek znaša več kot pol milijona kubičnih metrov. Foto: arhiv SiDG

Lesno-predelovalna veriga v Sloveniji je po besedah Igorja Milavca najbolj močna pri proizvajalcih montažnih hiš in pri proizvajalcih stavbnega pohištva, pa tudi na žagarskem področju. »Močni smo tam, kjer izdelki niso serijski, pač pa so prilagojeni potrebam posameznega kupca in tam, kjer ni potrebno veliko ročnega dela. Konkurenca iz držav s cenejšo delovno silo, s cenejšo elektriko in ohlapnimi predpisi za pogoje dela in ohranjanje okolja je namreč pri veliko serijskih izdelkih praktično nedosegljiva,« pojasnjuje Igor Milavec.

Velike obremenitve stroškov dela se po njegovih besedah tako še posebej poznajo pri proizvodnji pohištva, katere panožni delež se v Sloveniji zato manjša. Podjetja to nadomeščajo z avtomatizacijo proizvodnih procesov. Ta zahteva velike investicije, za kar jim pogosto primanjkuje finančnih sredstev, saj več kot 70 odstotkov dodane vrednosti porabijo za pokrivanje stroškov dela. Zato je razbremenitev stroškov dela v Sloveniji eden izmed temeljev povečevanja konkurenčnosti.

Tri linije lesno-predelovalne verige

Po pojasnilih SiDG lesno-predelovalna veriga, če jo definiramo v smislu »wood supply chain«, deluje po treh glavnih linijah. Prva in mogoče najpomembnejša, je oskrba predelovalcev s strani SiDG z lesom iz državnih gozdov. Druga, izrazito tržno naravnana, je linija, ki povezuje zasebne lastnike gozdov – v veliki meri preko posrednikov oziroma trgovskih podjetij – s podjetji v slovenskih lesnopredelovalnih industrijah. Tretja, tudi izrazito tržne narave, je neposredna nabava (tudi uvoz) s strani podjetij v lesnopredelovalnih industrijah.

»Opažamo, da se v obravnavi lesnopredelovalne verige v Sloveniji pozornost pogosto daje le na prvi del, to je na dobavo okroglega lesa nekaterim primarnim predelovalcem (dejavnost C16.1). Posebej izrazito se razpravlja o dobavi lesa iz državnih gozdov, čeprav predstavljajo le 20 odstotkov vseh gozdov v Sloveniji. Na drugi strani pa se v javnosti pozablja na dodajanje vrednosti v nadaljnjih členih verige – pohištveni industriji, proizvodnji lesenih stavb, proizvodnji stavbnega pohištva …« razlagajo v SiDG.

To po njihovih besedah postavlja vrsto vprašanj in dilem, na primer ali je žagan les res končni proizvod tako opevane slovenske »lesnopredelovalne verige«? Proizvajalci primarnih proizvodov po mnenju SiDG delujejo izrazito po tržnih načelih, kar je v skladu z obstoječimi družbenoekonomskimi načeli, kar sicer očitajo podjetju SiDG kot dobavitelju okroglega lesa. Govorjenje o lesnopredelovalnih verigah brez upoštevanja tehnološke razvitosti, konkurenčnosti in inovativnosti vseh podjetij v verigi (ne samo primarnih predelovalcev) je zato osiromašeno in pogosto namenjeno le parcialnim interesom (po dobavi lesa pod tržnimi cenami), brez vizije ekonomsko uspešnega delovanja »lesnoproizvodnih verig«, so kritični v SiDG.

Les lahko k zelenemu prehodu največ prispeva pri gradnji stavb. Z vsakim vgrajenim kubičnim metrom lesa lahko zmanjšamo za 2 do 3 tone emisije CO2.

Ob tem poudarjajo, da je SiDG zanesljiv partner, ki ima stabilne poslovne odnose s slovenskimi predelovalci čvrsto opredeljene v pogodbah. Podjetjem zagotavlja, da jim bo dostavil želene količine po dogovorjeni dinamiki in po tržnih cenah. »Izpostavili bi še zavajanja, ki se pojavljajo tudi v medijih, da se državna hlodovina v velikih količinah izvaža v Avstrijo. Izvoz hlodovine v Avstrijo v celoti izvira iz zasebnih gozdov. Drži, da SiDG povečuje izvoz, vendar le za les slabše kakovosti, za katerega v Sloveniji ni dovolj predelave,« trdijo v SiDG.

Les lahko k zelenemu prehodu največ prispeva pri gradnji stavb

K zelenemu prehodu po razlagi Igorja Milavca les lahko največ prispeva pri gradnji stavb, saj tam lahko velika količina lesa nadomesti veliko količino betona in železa. Les namreč deluje kot ogljikov ponor, saj 1 m3 lesa lahko absorbira do 2 toni CO2, medtem ko proizvodnja tone cementa povzroči do tono emisij CO2. Z uporabo lesa tako z vsakim vgrajenim kubičnim metrom lesa lahko zmanjšamo za 2 do 3 tone emisije CO2. »Seveda pa ima les tudi to ekološko prednost, da ga je mogoče na koncu uporabiti tudi kot energent in se tako ne kopiči v že tako preveliki množici odpadkov,« poudarja Igor Milavec.

Les ima vrsto okoljskih prednosti pred drugimi materiali in zato povečanje rabe lesa pripomore k ciljem zelenega prehoda, so prepričani tudi v SiDG. Pozitivni okoljski učinki rabe lesa so najmanj trije, in sicer sprememba zalog ogljika v lesnih izdelkih (masivni les, lesni kompoziti in papir), posredno zmanjšanje rabe drugih materialov (substitucijski učinek), ki so okoljsko bolj obremenjujoči (pri gradnji stavb ter pri vseh vrstah pohištva), les kot material je obnovljiv, naraven in trajnostno pridobljen, dodatno ga je mogoče izvrstno vklopiti v shemo krožnega gospodarstva. Lesni izdelki vseh vrst izvrstno zadostijo konceptu kaskadne rabe, pravijo v SiDG.

S trajnostnim gospodarjenjem se zaloge lesa v gozdovih ne zmanjšujejo

Pogosto se po besedah SiDG neustrezno rabo lesa povezuje z negativnim prizvokom zaradi sečnje dreves. Pri tem je mogoče zaslediti tudi veliko zelenega zavajanja, ki se ga zaradi poplave »kvazi zelenosti« ureja celo na evropski ravni. Če je gospodarjenje trajnostno, se zaradi rabe lesa zaloge v gozdovih ne zmanjšujejo. Bolj naravnega in vsestransko uporabnega materiala ni.

Povsem zgrešene so denimo »naivne« trditve, da smo z manjšo rabo papirja ohranili pri življenju drevesa. Dejstva so povsem drugačna: nobeno drevo ni posekano zaradi proizvodnje papirja, za proizvodnjo papirja se uporabljajo manj kakovostni deli dreves, ki so posekani v prvi vrsti zaradi potreb po hlodovini. »Papir pa je mednarodno priznan material (lesni izdelek), ki pripomore k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov,« še pojasnijo v SiDG.

Les kot energent je po njihovi razlagi ogljično nevtralen pod pogojem, da je bil pridobljen na trajnosten način. Z večjo rabo lesa kot energenta, v prvi vrsti v velikih sistemih (daljinsko ogrevanje, večje kogeneracije …) se s substitucijskim učinkom neposredno prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.