Shrani za kasnejše branje.
Ministrstvo za zdravje tehta predloge sprememb v zvezi z rehabilitacijo in invalidskimi postopki, pa tudi možnostjo omejitve trajanja bolniške odsotnosti. Veljavna zakonodaja namreč omogoča neomejeno trajanje bolniškega staleža.
Mateja Jordan, foto: Tadej Kreft
Po podatkih ZZZS je Slovenija s stopnjo zdravstvenega absentizma med 3,5 in 5 odstotki še pred nekaj leti sodila med evropske države z nizkim bolniškim staležem, v zadnjih letih pa smo se premaknili med države z najvišjo izgubo delovnih dni na zaposlenega. Leta 2022 je bil ta delež že 6,07-odstoten. Predlani so na NIJZ zabeležili 1.315.106 primerov oziroma 18.295.988 koledarskih dni bolniškega dopusta, kar znaša povprečno 19 dni na zaposlenega. Trenutno najdaljši bolniški stalež v Sloveniji traja že skoraj 14 let.
Dolgoročni izostanki z dela imajo pomemben vpliv na produktivnost podjetij in splošno gospodarstvo. Tudi številke dokazujejo, da je absentizem v Sloveniji resen družbeni in organizacijski izziv, ki prinaša občutne ekonomske posledice. Rešitve za zmanjšanje dolgotrajnih bolniških odsotnosti zato iščejo tudi na Ministrstvu za zdravje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), pravi sodelavka NIJZ, specialistka javnega zdravja Andreja Belščak Čolaković.
Slovenija spada med države z največ bolniškimi odsotnostmi z dela. To pa najbrž ne pomeni, da smo v povprečju bolj (pogosto) bolni. Kje vidite razloge za to?
Pogostost bolniškega staleža v Sloveniji lahko povežemo z različnimi dejavniki, kot so rast števila zaposlenih, staranje in posledično večja obolevnost delovno aktivnega prebivalstva ter tudi prezentizem v preteklih obdobjih. S prezentizmom opisujemo pojav, ko gredo delavci na delo kljub zdravstvenim težavam, čeprav bi jim bila lahko zaradi bolezni odobrena bolniška odsotnost. Tudi sama sistemska ureditev glede obvladovanja bolniških odsotnosti v Sloveniji zaenkrat ne podpira dovolj čimprejšnje vrnitve delavca na delovno mesto po zgledu številnih držav članic Evropske unije. V Sloveniji imamo na eni strani časovno neomejeno trajanje bolniškega staleža in neomejeno absolutno višino nadomestila, na drugi strani pa se srečujemo s pomanjkanjem zgodnje poklicne rehabilitacije in reintegracije delavcev po bolezni ali poškodbi, ki bi potekala sočasno z individualno medicinsko rehabilitacijo.
Torej ima pri tem ključno vlogo tudi zakonodaja, zlasti na področju dolgotrajnih bolniških staležev?
Zakonodaja trenutno omogoča neomejeno trajanje bolniškega staleža in smo še edina država Evropske unije, ki pri tem nima časovne omejitve. Nazadnje je bilo tako še v Bolgariji, vendar so to spremenili.
Delež izgubljenih delovnih dni se je v zadnjih letih pri nas še povečal. V letu 2023 je recimo znašal skoraj šest odstotkov. Zakaj?
Med vodilne dejavnike za naraščanje zdravstvenega absentizma nedvomno prištevamo vpliv spremembe števila in starostne strukture delovno aktivnega prebivalstva, predvsem porasta števila zaposlenih v starosti nad 50 let. K naraščanju prispevajo tudi dolgotrajni postopki diagnostike in zdravljenja ter spremenjene razmere na delovnih mestih, kot so načini in intenziteta dela, kar vodi v povečan stres na delovnem mestu. Vloga medicine dela prometa in športa pri obravnavi bolniških odsotnosti je morda premajhna, invalidski postopki so dolgi, poleg tega pa je premalo interesa za vključevanje v poklicno rehabilitacijo.
Slovenija sodi med države z najvišjo izgubo delovnih dni na zaposlenega. Absentizem je resen družbeni in organizacijski izziv.
Zavod za zdravstveno zavarovanje in Ministrstvo za zdravje v sodelovanju s Kliničnim inštitutom za medicino dela, prometa in športa trenutno proučujeta situacijo in iščeta boljše rešitve z namenom zmanjšanja predvsem dolgotrajnih bolniških odsotnosti. Ministrstvo skupaj z družinsko medicino in ostalo zdravstveno stroko tehta različne predloge sprememb, med drugim v zvezi z rehabilitacijo in invalidskimi postopki ter tudi možnostjo uvedbe omejitve trajanja bolniške odsotnosti. O končni realizaciji pa je zaenkrat še prezgodaj govoriti.
Ali opažate kakšna bistvena odstopanja po slovenskih regijah pri trajanju bolniške odsotnosti?
Pri primerjavi regijskih podatkov glede na statistično regijo delodajalca je bilo v letu 2023, za katero imamo izračunane zadnje razpoložljive podatke, število koledarskih dni nezmožnosti za delo na zaposlenega najvišje v koroški regiji, najnižje pa v osrednjeslovenski regiji. Upoštevati moramo, da se zaposleni na delo vozijo tudi k delodajalcem izven statistične regije svojega bivališča, zato prikaz po statističnih regijah bivališča kaže na nekoliko drugačno razporeditev kot prikaz po statističnih regijah delodajalca. Glede na statistično regijo bivališča zaposlenega je bilo število koledarskih dni nezmožnosti za delo na zaposlenega najvišje v pomurski regiji, najnižje pa prav tako v osrednjeslovenski regiji.
Ali ste proučevali razloge za odstopanja po regijah? Kateri so? Čemu pripisujete najnižje število odsotnosti v osrednjeslovenski regiji?
Določeno vlogo imajo posebnosti delovnih mest v določenem okolju, kot na primer večji delež težke industrije in fizično bolj zahtevna delovna mesta. Nekoliko vplivajo tudi lokalne prakse, saj je v nekaterih regijah z nižjim odstotkom bolniške odsotnosti že desetletja značilno predpisovanje pogostejših bolniških odsotnosti, ki pa trajajo krajši čas, kar ima ugoden vpliv na skupno število dni nezmožnosti za delo. V večjih mestih je lahko na voljo tudi več preventivnih dejavnosti in športnih aktivnosti, kar pripomore k zmanjšanju bolniških odsotnosti.
So odstopanja očitna tudi pri posameznih dejavnostih?
Glede na gospodarske dejavnosti je že dolgo odstotek bolniškega staleža največji v rudarstvu. Visok je tudi v dejavnosti oskrbe z vodo, ravnanja z odplakami in odpadki in saniranjem okolja ter v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Povprečno trajanje ene odsotnosti z dela je najdaljše v dejavnosti kmetijstva in lova, gozdarstva in ribištva ter v gradbeništvu.
Ste lahko konkretnejši, o kakšnih številkah govorimo?
V rudarstvu ta odstotek za leto 2023 znaša 7,8 odstotka, v dejavnosti oskrbe z vodo, ravnanja z odplakami in odpadki in saniranjem okolja 6,9, v zdravstvu in socialnem varstvu pa 6,6 odstotka. Če primerjamo z dejavnostjo, kjer je ta odstotek najnižji, so to informacijske in komunikacijske dejavnosti, kjer odstotek bolniškega staleža znaša 2,8 odstotka za leto 2023. Povprečno trajanje odsotnosti v dejavnosti kmetijstva in lova, gozdarstva in ribištva je znašalo 47,7 dni v primerjavi z 8,9 dnevi v informacijskih in komunikacijskih dejavnostih.
V starostni skupini od 15 do 19 let znaša povprečno trajanje ene bolniške odsotnosti osem dni, pri osebah med 45. in 65. letom starosti povprečno 22 dni, pri starejših od 65 let pa 49 dni.
So že znani podatki za leto 2024? Kateri podatki iz leta 2023 najbolj bodejo v oči?
Podatki za leto 2024 še niso analizirani. Za leto 2023 v primerjavi z leti prej ni posebnih odstopanj. Že vrsto let je delež odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov višji pri ženskah kot pri moških. Najpogostejši navedeni vzrok za bolniško odsotnost pri moških so poškodbe in zastrupitve, pri ženskah pa so bile v letu 2023 na prvem mestu bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva.
Omenili ste že dolgotrajne diagnostične postopke … Kako pa na absentizem vpliva siceršnje splošno stanje v zdravstvu?
Pri analizi povezanosti med trajanjem bolniške odsotnosti in čakanjem na posege smo ugotovili, da je čakanje na poseg le v nekaj odstotkih primerov neposreden vzrok za dolgotrajno bolniško odsotnost. Če pa se bo zaradi pomanjkanja zdravnikov zmanjševalo število pravočasnih obravnav, lahko pričakujemo, da bo več dolgotrajnih bolniških odsotnosti tudi zaradi zapoznelega zdravljenja.
Kot ste rekli, na absentizem vpliva tudi starostna struktura delovnega prebivalstva. Vedno več je starejših zaposlenih. Kako se to odraža na trajanju bolniške odsotnosti?
Staranje populacije prispeva pomemben delež bolniške odsotnosti. Ta narašča s starostjo zaposlenih, in sicer povprečno trajanje ene bolniške odsotnosti v starostni skupini od 15 do 19 let znaša osem dni, pri osebah med 45. in 65. letom starosti povprečno 22 dni, pri starejših od 65 let pa je bolniška odsotnost dolga kar 49 dni. Nezanemarljiv vidik pa so tudi medsebojni odnosi na delovnih mestih, saj na delovnem mestu preživimo zelo veliko časa. V primeru slabih odnosov in konfliktov s sodelavci ter posledičnega stresa so zaposleni izpostavljeni psiho-socialnim tveganjem in to lahko privede tudi do telesnih znakov, duševnih bolezni in ponovno večjega pojava absentizma.
Kateri ukrepi države in delodajalcev bi lahko pozitivno vplivali na zmanjšanje bolniških odsotnosti?
Ukrepi za obvladovanje absentizma se morajo sočasno izvajati na več nivojih, in sicer tako na nivoju posameznika kot na nivoju podjetij in države oziroma družbe. Posamezniki lahko k temu prispevajo s skrbjo za lastno zdravje v povezavi z zdravim življenjskim slogom, podjetja pa z ustvarjanjem varnih in zdravih delovnih mest s pravilno oceno in odpravo tveganj ter obvladovanjem psihosocialnih tveganj na delovnem mestu. Pomembna je tudi ustrezna promocija zdravja. Na nivoju družbe oziroma države pa je treba zagotoviti ustrezno raven varnosti in zdravja pri delu, raven zdravstvenega in socialnega varstva, ustrezne zakonske podlage in podobno. Za učinkovito obvladovanje te problematike sta ključna sodelovanje in skupni pristop tako predstavnikov delavcev, delodajalcev in medicinske stroke kot tudi predstavnikov zdravstvene blagajne in politike.
Ali imajo delodajalci že na voljo kakšno pomoč v obliki preventivnih programov?
Zakon o varnosti in zdravju pri delu navaja, da mora delodajalec načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu. To pomeni, da mora izvajati določene aktivnosti in ukrepe z namenom ohranjanja in krepitve telesnega in duševnega zdravja delavcev. Ministrstvo za zdravje je izdalo tudi Smernice za promocijo zdravja na delovnem mestu kot pripomoček delodajalcem pri načrtovanju in izvajanju programa teh aktivnosti.
V okviru projekta »Promocija aktivnosti za preprečevanje kostno-mišičnih obolenj in psihosocialnih tveganj pri delu« je bila izdelana tudi spletna stran pkmo.si, ki lahko pomaga pri aktivnostih za zmanjševanje kostno-mišičnih težav. Svetovalci za promocijo zdravja na delovnem mestu se izobražujejo v programu Čili za delo, ki ga organizira Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Novo spodbudo promociji zdravja na delovnem mestu bodo dali tudi projekti, ki jih bo v izbranih organizacijah financiral Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Lahko navedete kakšne konkretne primere dobre prakse v podjetjih?
Delodajalci vpeljujejo različne preventivne aktivnosti za ohranjanje zdravja svojih delavcev – izobraževanja, aktivne odmore, dostop do zdrave prehrane. Nekatera podjetja se odločajo denimo za omogočanje sadnih malic za svoje zaposlene, nekatera za subvencioniranje vstopnic za športnorekreativne dejavnosti in podobno.
Seveda pa ne smemo, kot ste poudarili, zanemariti odgovornosti vsakega posameznika … Na kaj bi še posebej opozorili?
Kot rečeno, med boleznimi sta vodilna vzroka bolniških odsotnosti bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva ter infekcijske in parazitarne bolezni. Pogost vzrok so tudi poškodbe in zastrupitve. K preprečevanju tovrstnih in tudi številnih drugih vzrokov lahko sami prispevamo z zdravim življenjskim slogom, higienskimi ukrepi in upoštevanjem priporočil v zvezi s preprečevanjem poškodb in zastrupitev.
Ukrepi za obvladovanje absentizma se morajo sočasno izvajati na nivoju posameznika, podjetij in države oziroma družbe.
Število bolniških se ponekod povečuje ob koncih tedna, pogosto je razlog bolezen otrok. Tukaj so že določene spremembe, kajne?
To so primeri v posameznih zdravstvenih domovih, kjer pa so ukrepali tako, da bolniških staležev staršev brez pregleda otrok v ambulanti ne omogočajo več. Ugotavljanje utemeljenosti do nege je sicer stvar strokovne presoje pediatra. Pravilo, da morajo starši z otrokom na pregled k pediatru, če želijo uveljaviti stalež, je veljalo že pred epidemijo covida in se je vmes nekoliko razrahljalo.