Shrani za kasnejše branje.
Kako daleč smo od trenutka, ko bodo brezpilotna letala opravljala dostave namesto tovornjakov, vzletala in pristajala pa bodo navpično in kjerkoli? V resnici je že tukaj!
Urška Sobočan Ivanovič, Korporativno komuniciranje, GZS, foto: Tadej Kreft
O razvoju, ki prehiteva futuristične filme, smo se v podkastu GZS pogovarjali z dr. Tinetom Tomažičem, tehničnim direktorjem skupine Pipistrel, kjer so razvili vertikalno vzletajoče letalo NUUVA V300 in za to od Gospodarske zbornice prejeli Zlato priznanje za inovacije.
Brez pilota in brez vzletne steze
Nuuva V300 je zasnovana kot hibridno brezpilotno letalo z dvema paroma kril, ki nima koles, temveč pristajalne noge za navpično vzletanje in pristajanje, in to kjerkoli, brez potrebe po vzletni stezi. Za dvig uporablja osem propelerjev, deveti v repu pa skrbi za potiskanje naprej med poletom. Njena ključna prednost pred helikopterji ni le v tem, da nima pilota, pač pa predvsem v ekonomiki letenja. »Celotno kompleksnost mehanizma v helikopterju smo digitalizirali in nadomestili z električnimi komponentami,« pojasnjuje Tomažič. Letalo je optimizirano za prevoz 300 kilogramov tovora na razdalji 300 kilometrov. Zaradi svoje zasnove je idealno za območja brez razvite infrastrukture, kot so otočja v jugovzhodni Aziji ali obale Afrike.
Upravljanje z Zemlje in varnost
Namesto neposrednega vplivanja na vsak premik letalnika, operater na Zemlji vnaprej sprogramira celoten potek leta. »Človeku dejansko preostane samo še mahanje z miško po zaslonu,« pravi Tomažič in dodaja, da lahko en operater hkrati nadzoruje več letal, teoretično celo do 30.
Varnost je v letalstvu ključna, zato so podatkovni sistemi pri Nuuvi podvojeni ali celo početverjeni, kar onemogoča zlonamerne posege v polet. Tudi skrbi, ki jih prinaša razvoj umetne inteligence in avtonomnih sistemov, so v letalstvu za zdaj odveč. »Morda boste presenečeni, ampak umetne inteligence v samem delovanju letal praktično ni, saj zakonodaja tega ne omogoča, zahteva namreč popolno predvidljivost. Odločitve bo še dolgo sprejemal le človek. Ne samo zaradi zakonodaje, ampak zaradi dobrega občutka varnosti.«
Občutki se sicer spreminjajo. »Danes se lahko povsem normalno pogovarjamo o dostavi hrane z droni preko vrvice na domače dvorišče, medtem ko bi ljudje še pred desetimi leti ob taki misli verjetno dobili marsikakšno štrlečo dlako.«
Leta 2050 bodo verjetno take dostave del našega vsakdana, evropsko nebo pa bo okolje z veliko večjo raznolikostjo letečih strojev. »Na nebu je ogromno prostora, tako da to ne bodo neki roji dronov ali pa motečih pojavov. Ker večina naprav uporablja satelitske sisteme za navigacijo, bomo točno vedeli, kje so, kam grejo in kaj želijo.« Tomažič je prepričan, da bodo večjo vlogo dobila manjša letališča. Na kritike letalstva zaradi negativnih vplivov na okolje pa pravi, da so najnovejša letala energetsko celo bolj učinkovita od avtomobilov ali električnih avtomobilov, ko gre za porabo energije za premik telesa na določeno razdaljo.
Inovativnost kot dolgoročna ambicija
Na podelitvi nagrad GZS je Tomažič navrgel, da smo Slovenci prezirljivi do inovativnosti. Kot je pojasnil v podkastu, je s tem ciljal na naše ne dovolj dolgoročne ambicije. »Velikokrat se ustavimo pri tem, da obstoječo stvar naredimo malo boljše, malo ceneje, malo bolj elegantno … Ne moremo reči, da izboljšave procesov niso inovativne. So, ampak ne omogočajo dolgoročnega razvoja. Večkrat kot ne smo tisti, ki sledimo, in ne tisti, ki vodimo.« Inovativnost po njegovih besedah zahteva pogled 10 ali 20 let v prihodnost.